četrtek, 28. marec 2013

Abitanti


Ljubim svoje tišine
in v njih mala rojstva besed ;
kot od neke nezemske bližine
je lep ta robati svet.

( Trinajst pesmi , Tone Pavček )

Ker je bil minuli snežen in ker bo prihodnji deževen, si ga bova naredila kar sredi tedna, sva si rekla. In sva šla včeraj, v sredo, ki je bila najina sobota, na Gradiško Turo in danes, v četrtek, na najino nedeljo, v Abitante.  

Nama je pač bilo dano, kajti princeska je na zasluženih počitnicah in jaz na običajnem dopustu.


Da je bilo zjutraj doma več sonca, kot v krajih, v katere sva potovala, naju ni motilo. Vedela sva, da bo prijetno toplo. In da nas ne bo veliko.


Ker se v tistih krajih še nisem potepal, je bila že vožnja do Gradina svojevrstno doživetje. Čudovite vasice, lepa narava, prazne ceste . . . kot da bi bila nekje daleč, daleč . . .

Parkirala sva pri cerkvi, se sprehodila skozi vas in pri smerokazu zavila proti Abitantom. Vaški psi, kar nekaj njih, so lajali še dolgo zatem, ko sva zapustila vas.


Do Abitantov je vodila makadamska cesta ; kjer se je le dalo, sva hodila tik nje po suhih, mehkih travah. Sem ter tja sva se sprehodila tudi malce bolj vstran. . .


Bilo je prijetno toplo,  pihljalo je nekaj bolj sapici kot vetrcu podobnega in sonce je sprva prijetno svetilo in se kasneje sramežljivo skrilo za koprenaste oblake.


Kmalu sva prispela v  Abitante. Sprehodila sva se po vasici in bližnji okolici in bila jako zadovoljna z videnim in doživetim.


Princeska je na vsak način želela poklepetati z vaškimi kokošmi, a nekako niso našli skupnega jezika.


Pot nazaj je bila ista . . . 



sreda, 27. marec 2013

Gradiška Tura


V mladih brezah tiha pomlad, 
v mladih brezah gnezdijo sanje,
za vse tiste velike in male,
ki še verjejo vanje.
( Ivan Minatti )

Imela sva pomlad in tišino. Mladih brez pač ne.
In imava sanje, ker še kako verjameva vanje.
  

Jutro je bilo krmežljavo, ne čisto sončno in še manj povsem oblačno. Mraza ni bilo, burja je pojenjala in na  poti je bilo nekaj malega snega in ledu.






















Tudi midva sva začela bolj krmežljavo,  bistveno počasneje kot nama je v navadi. Potem pa je sonček postal toplejši, midva se ogrela in korak se nama je podaljšal.



Višje, približno tam, kjer se pot odcepi na Plaz in malo naprej od tam v Vipavo, pa se je začela debeliti tudi snežna odeja in kaj kmalu sem ga jaz gazil prek gležnjev in princeska do seskov. Kar verjeti nisem mogel, kakšno veselje je imela s skakanjem po snegu, čeravno se ji je nekajkrat  tako globoko  udrlo, da je samo še smrček ostal zunaj. Tam, kjer je bilo spihano sva hodila po kopnem, tam kjer je bil napihan, se nama je globoko udrlo in vmes, sem ter tja, je bila tudi stara gaz.



Blizu vrha sva stopila na jaso in prestrašila tri srnice. Verjetno je veter vlekel v tako smer, da naju niso zaznale, pogovarjava pa se s princesko med turo tudi ne prav veliko. Srnice so hitro odpeketale na varno, princeska pa je potrebovala kar nekaj časa, da je s smrčkom ovohala vse nove ji vonjave.
Na vrhu je malce pihalo, tako da prav dolgo tam nisva ostala. Vrnila sva se do jase, kjer smo se srečali s srnicami in si tam na suhih travah privoščila  okrepčilo. Briketke je pojedla sama,  banano pa sva snedla skupaj.


Pot  v dolino je minila  hitro, prehitro in kaj kmalu sva  zaključila s potepom tam, kjer sva zjutraj začela.


Sanjava o novih začetkih in koncih . . .  

sobota, 16. marec 2013

Glinščica


Prostost, v katero pridemo skozi trpljenje, je večja od trpljenja.
( Rabindranath Tagore )

Čeravno imava oba rada sneg in četudi je vsaj meni ljubša zima kot poletje, sva se danes, navkljub temu, da so mi bližje gore kot morje, odpravila proti obali.


Dolina Glinščice naju je prijazno razvajala s soncem in toploto.


Sem ter tja sva skrenila s poti in malce posedela na kaki skali ali pa namočila tačke v potoku, ki je žuborel po dolini.


Čeravno nisva bila sama, sva se imela najmanj tako imenitno, kot da bi bila.

Malico sva si oba privoščila pri cerkvici Sv. Marije na Pečah, kavico pa samo jaz v gostilnici v Botaču, ki je, zanimivo, odprta do sončnega zahoda !




Ko sva se vrnila v Boljunec, kjer sva zjutraj tudi začela, sva se strinjala, da je za nama imeniten potep.


 Vesela, da sva dočakala konec čakanja.

Fotografije Glinščica

sobota, 9. marec 2013

Čakanje na konec in konec čakanja


Po tistem,  ko sva se tik pred Božičem potepala po rezervatu Valle Cavanata,  sem v blogu razmišljal o koncu. O tistem koncu, ki pride prej ali slej po začetku.


... po operaciji . . .

. . .  po operaciji . . . 

Pri nama s princesko je . . . .

Predvidevala sva, da bo konec nekako dva tedna po začetku (*).
Temu primerno sva norela naokoli, po gorah in dolinah, ob jezerih in morju.
Celo jesen in vse do začetka leta, da ja ne bi česa  zamudila.
Pa je, žal, konec zamujal in tednov se je nabralo za dva meseca.
Na koncu je konec le prišel in ker je bil tak, kot sva ga želela in pričakovala,  mu bova počasi oprostila, da ga toliko časa ni bilo.

. . . . spet veselo. Razigrano in nasmejano.

okrevanje

okrevanje
V času, ko sva čakala na konec, sva veselo načrtovala. Nove začetke in nove konce. In se jih veseliva in si želiva, da jim ne bo ne konca ne kraja, začetkom in koncem.


(*) = princeska je bila sterilizirana