Gradiška Tura

V mladih brezah tiha pomlad, 

v mladih brezah gnezdijo sanje,

za vse tiste velike in male,

ki še verjejo vanje.

( Ivan Minatti )

Imela sva pomlad in tišino. Mladih brez pač ne.

In imava sanje, ker še kako verjameva vanje.

  

Jutro je bilo krmežljavo, ne čisto sončno in še manj povsem oblačno. Mraza ni bilo, burja je pojenjala in na  poti je bilo nekaj malega snega in ledu.

Tudi midva sva začela bolj krmežljavo,  bistveno počasneje kot nama je v navadi. Potem pa je sonček postal toplejši, midva se ogrela in korak se nama je podaljšal.

Višje, približno tam, kjer se pot odcepi na Plaz in malo naprej od tam v Vipavo, pa se je začela debeliti tudi snežna odeja in kaj kmalu sem ga jaz gazil prek gležnjev in princeska do seskov. Kar verjeti nisem mogel, kakšno veselje je imela s skakanjem po snegu, čeravno se ji je nekajkrat  tako globoko  udrlo, da je samo še smrček ostal zunaj. Tam, kjer je bilo spihano sva hodila po kopnem, tam kjer je bil napihan, se nama je globoko udrlo in vmes, sem ter tja, je bila tudi stara gaz.

Blizu vrha sva stopila na jaso in prestrašila tri srnice. Verjetno je veter vlekel v tako smer, da naju niso zaznale, pogovarjava pa se s princesko med turo tudi ne prav veliko. Srnice so hitro odpeketale na varno, princeska pa je potrebovala kar nekaj časa, da je s smrčkom ovohala vse nove ji vonjave.

Na vrhu je malce pihalo, tako da prav dolgo tam nisva ostala. Vrnila sva se do jase, kjer smo se srečali s srnicami in si tam na suhih travah privoščila  okrepčilo. Briketke je pojedla sama,  banano pa sva snedla skupaj.

Pot  v dolino je minila  hitro, prehitro in kaj kmalu sva  zaključila s potepom tam, kjer sva zjutraj začela.

Sanjava o novih začetkih in koncih . . .  

=> fotografije Gradiška Tura