petek, 17. januar 2020

Monte Talm

Prosinec, sobota 11.1.2020

Dobrih sedem let je tega, kar sva pričela z raziskovanjem Karnijskih Alp in njih predalpskega sveta. Monte Talm je bil najin tretji karnijski vršac in najina druga tura, premiero sva imela teden prej na Monte Pieltinisu in Morgenleitu. Tistega dne sem med razgledovanjem z vrha začutil, da sem odkril nekaj dragocenega...

Freedom's just another word for nothin' left to lose...
(Me and Bobby McGee, Janis Joplin)

Poševen zvonik mi je tako všeč, da se v Pratu Carnico včasih ustavim zgolj zato, da se sprehodim okoli njega. Tokrat se nisem ustavil, sem pa tam zavil proti Pricu, kjer sva pustila vozilo in pričela s potepom. Po cesti sva nadaljevala mimo zadnjih hiš in nekaj ovinkov višje prišla do markirane poti, ki pripelje iz Prata. Sončno in toplo jutro, zasneženi vršaci nad dolino in princeska, ki se ji tako dogaja, da bi najraje tekla v breg. Le kaj bi si človek lahko lepšega želel.



Pešpot je presekala vse ovinke, ki bi jih morala prehoditi, če bi se držala ceste, in naju hitro pripeljala do čudovitega Stavola Runchias. Tu sva stopila na drugo cesto, po kateri ni bilo daleč do koče Rifugio monte Talm. Sem sva se pred dobrimi sedmimi leti pripeljala iz Sostasia, cesta mi je ostala v spominu kot sila ozka in strma. Bila je pač ena prvih takšnih, danes vem, da ni kaj dosti ožja in strmejša od ostalih, ki iz dolin vodijo proti višje ležečim izhodiščem. Nadaljnja pot nama je bila znana, tako kot prvič so nama bili betonski klanci tudi tokrat odveč. Nad zadnjimi hišami sva zapustila že znano pot in zavila proti sedlu Sella di Talm. Želel sem narediti krožno turo vsaj nad kočo, če že nižje ni možna. Višje sva bila, hladneje je bilo. Kmalu so se na poti našli prvi ostanki snega in slabih sto metrov pod sedlom sva stopila na strnjeno snežno odejo. Vedoč, da bo pot kmalu zavila na osojna pobočja, kjer bo v gozdu senca, sem se odločil za krajši postanek, med katerim sva se odžejala in topleje odela. Ni kaj, januarja je zima, naj sonce sije še tako močno. Na sedlu naju je smerokaz razveselil s podatkom, da imava do vrha samo še slabo uro hoje.











Po trdi in poledeneli snežni podlagi sva počasi nadaljevala proti vrhu. Sčasoma je zmanjkalo gazi, kmalu zatem tudi markacij na drevju, zato sem si pomagal z navigacijo na telefonu. V gozdu je bilo vse polno večjih in manjših vrtač, tudi precej podrtega drevja, zato sva napredovala počasi in pazljivo. Izogibajoč se podrtemu drevju sva prišla na ozek greben, kjer so bile na prisojni strani kopne travnate strmali, na osojni pa zasnežena pobočja, ki so se iztekala v strm gozd. Kolovratila sva po grebenu in iskala obvoze na prisojni strani, kjer ni šlo po rezi. Vsake toliko sva uzrla vrh, ki je bil videti daleč in visoko. Po mnogih gor in dol-ih, tudi sem ter tja-jih, sva končno zmogla do sedelca pred vrhom, kjer sva se spustila na bližnjo markirano pot. Že dolgo si nisem tako oddahnil in ne vem, kdaj se mi je zadnjič od srca odvalil tako velik kamen. Princesko sem stisnil v naročje in jo pohvalil za spretnost in pogum, se ji opravičil za kolobocijo, v katero sem naju spravil, in jo pocrkljal z nekaj briketki. Potem sem porajtal še sebe, češ, dobro sem naju spravil v zagato in še bolje iz nje. Vrh ni bil več daleč, kmalu sva zagledala zvon in se nekaj zatem že razgledovala po okoliških gorah. Kakšna razlika med prvič in danes, sem pomislil. Takrat jim nisem poznal imen, tudi poti, ki vodijo nanje ne, danes pa so mi tako domače. Tako tiste, že obiskane, kot tudi tiste, s kateri se še čakamo.







Hladen vetrc nama je hladil čelo in telo, zato se na vrhu nisva dolgo zadržala. Naužil sem se prelestnih razgledov, naredil nekaj posnetkov in že sva sestopila nekaj nižje, kjer sva poiskala zavetrn kotiček.






Po okrepčilu sva nadaljevala s sestopom, previdno, saj je bila pot še kar nekaj časa pod snegom in ledom. Nižje sva prišla na gozdno cesto in po njej kmalu do razpotja, kjer sva zjutraj zavila proti Sella di Talm, ter tako zaključila najin anello. Pri hišicah sva še enkrat posedela na mehkih travah in se pustila pogreti soncu, ki je že zahajalo za grebenom Monte Lose in Forchie, potem pa opravila še tisto nekaj malega poti, kar jo je ostalo do izhodišča.











Še en pravljičen dan v najini pravljični deželi je za nama, sem si zamrmral v brado, se še zadnjič ozrl na s soncem obsijane zasnežene vršace, potem pa sedel za volan in pognal jeklenega konjička proti domu...

-> fotografije Monte Talm

nedelja, 12. januar 2020

Monte Taront in Monte Turlon

Prosinec, sobota 4.1.2020

Andreis je bil še v senci, ko sva vzela pot pod noge, na okoliške gore pa je že sijalo sonce. Mraz je ščipal v prste in ušesa, zato sva pohitela navzdol proti potoku, onstran katerega sva kmalu prišla na prisojna pobočja. Ne na prvem, ne na drugem razpotju na smerokazu ni bilo najinega hriba, čeravno je pot nanj markirana in ni ne vem kako zahtevna. Zaradi tega si nisva belila glave, prešerno razpoložena sva se lotila vzpona in kmalu zmogla dovolj visoko, da sva imela nekaj malega razgledov na bližnja Monte Raut in Monte Castello ter proti izhodišču. 











Ozka stezica je zahtevala previden korak, saj je bila zaradi erozije marsikje podrta, pobočje pa dovolj strmo, da so se našla tudi dokaj izpostavljena mesta. Podobno kot med turo na Monte Lupo in San Daniele del Monte nedaleč od tod, se mi je tudi tu svet zdel divji in prvobiten. Samo skromna stezica in redke markacije so govorile o prisotnosti človeka v teh robeh. Kot običajno sem med potepom razmišljal o marsičem. Tokrat še največ o minulih turah, opravljenih tod blizu. Kar nekaj se jih je že nabralo, še več njih so želje za prihodnje čase. Furlanski Dolomiti so malce dlje od krajev, kjer se običajno potepava, zato jih obiščem redkeje. "Lepe reči morš guštirat na lahno..." pravi Mlakar v "Počasnem življenju". No, najino življenje v danem trenutku ni bilo nič kaj počasno, pot nama je šla tako v dolžino kot v višino kaj hitro izpod nog.







Po daljšem prečenju, ki je bilo dokaj položno, se je pot postavila precej pokonci, tu je princeska nenadoma začela še bolj hiteti. Vedel sem, da prideva vrh strmine na sedelce Forcella d'Antracisa, prav tako, da do tja ni prav daleč, zato sem se pomujal, da sem držal njen tempo. Kaj kmalu mi je postalo jasno, v katerem zajcu se skriva grm, saj sem nedaleč nad nama zagledal dva moža, s katerima je bil tudi pes. To je torej to, sem si rekel, in skoraj tekel za princesko. Hitro sva bila pri njiju. Bon di, nekaj besed o lepem vremenu, o tem, kam je kdo namenjen, in že sva s princesko hitela naprej. Prav nič me ni motilo, da sta bila moža namenjena proti bivaku dell'Asta, prej obratno. Nad sedelcem, kjer naju je napis na drevesu opozoril, da je nadaljna pot primerna samo za eksperte, sem postal pozornejši na stezico. Vedel sem, da sta pod vrhom kar dve in sicer ena, ki vrh obide nižje in druga, ki vodi nanj. Res sva kmalu prišla razpotja in tam udela skromno stezico, po kateri sva v nekaj minutah prišla na vrh. Nad sedelcem sva hodila po osojnem pobočju, kjer je bilo precej mrzlo, tako da sva si prav oddahnila, ko sva na vrhu spet stopila "na toplo". Nekaj metrov nižje sva našla zavetrn kotiček in skoraj legla na suhe trave. Razgledovala sva se na jezero Barcis, Andreis, ki je bil še vedno v senci, saj se je sonce skrilo za rahle oblačne koprene, in na okoliške gore. 














Med zobanjem dobrot in ogledovanjem okoliških že obiskanih vrhov sem še enkrat spomnil minulih tur tod blizu. Tiste že obiskane vrhe, ki so se skrivali za grebeni, sem "vizualiziral", tako da je bil spomin nanje popoln. 







Po počitku naju je čakal sestop po razglednem grebenu, ki se vije vse od Taronta do Turlona. Pot po dolgem, strmem in razglednem grebenu je bila čudovita. Večinoma sva hodila po travnikih, sem ter tja pa naju je pot popeljala skozi rušje ali nizko grmičevje. Po taki poti bi lahko hodil ves dan in se je do večera ne bi naveličal, sem pomislil, ko sem opazoval razigrano zverinico, ki je urno drobila pred menoj.








Na Turlonu sva še zadnjič počila, potem stopila v senčen gozd in skozenj sestopila do Alchede, od koder sva se po cesti vrnila v Andreis. Tam se je princeska srečala s prijaznim samojedom, ki je bil nad njo tako očaran, da sva ga komaj prepričala, da res ne more z nama.
















Pot domov je bila kot običajno (tudi) že pot na naslednji potep....

-> fotografije Monte Taront in Monte Turlon