torek, 30. junij 2020

Cima Dieci

Rožnik, sobota 27.6.2020

V jasnem in svežem jutru sem se prek travnikov odpravil proti koči Rifugio Monte Siera. Še preden sem prišel do stika s potjo, ki pripelje gor od spodnje postaje sedežnice, je pot postala blatna. To je pravo blato, sem si mislil, ko sem bolj čofotal, kot hodil po njem, ne pa tisto pred tednom dni, med sestopom s Krniške glavice. Kaj kmalu je bilo blata še več, nekajkrat sem zadnji hip izvlekel nogo iz njega, preden bi se do gležnjev in čez pogreznil vanj. Višje zaslišim nekakšno brnenje nad seboj in ko se ozrem navzgor... Kako sem se počutil, ko sem zagledal, da je pričela voziti sedežnica, raje ne bom, kako so me gledali tisti, ki so se peljali navkreber, še manj. Kot običajno sem z zadnjo strmino pod kočo opravil po nemarkirani bližnjici, potem sva si pri zgornji postaji sedežnice pomahala z žičničarjem in že sem bil pod venčkom vršacev, imenovanih "Meridiana di Sappada". 






levo Piccolo Siera, desno Monte Siera
Cima Dieci
Če se v Sappado pripelješ iz Forni Avoltri-ja, kot se običajno sam, te pri znaku Sappada - Plodn - Dolomiti, poleg katerega stoji ličen leseni možic, pričaka prekrasen prizor. Cima Dieci, Piccolo Siera in Monte Siera oziroma Cima Dieci, Cima Undici in Cima Dodici tvorijo naravno sončno uro, imenovano "Meridiana di Sappada". Ob deseti, enajsti in dvanajsti uri naj bi bilo sonce nad posameznim vrhom in tako kazalo čas sončni dolini (La valle del sole).  



Od leve proti desni: Cima Dieci, Piccolo Siera in Monte Siera
Slabe pol ure nad kočo me je presnetil podor na poti CAI 321, precej sem se pomujal, da sem varno prišel preko, saj se mi je sproti podiralo pod nogami. Nekaj naprej sem malce postal pri madoni, ki stoji v izklesani skalnati niši. Nekaj je na tem kraju, že pred leti, ko sva se s princesko odpravila na Creto Forato, me je tod nekaj ustavilo in sva malce posedela, tako na pot gor, kot dol grede. Za ovinkom, če smem tako zapisati, se je odprlo pobočje, po katerem poteka običajni pristop na Cimo Dieci. Iz opisov, ki jih na spletu ni kaj dosti, sem vedel, da po zadnjih vzponih priporočajo vzpon po levem robu pobočja, saj je desno precej podrto. Sam bi se za levo stran odločil v vsakem primeru, saj je desno sijalo sonce, ki je bilo že zjutraj precej močno, jaz pa sem bil vse do vrha pobočja v prijetni senci.









Sila strm teren me je dodobra upehal, sam nase sem se jezil, čemu tako hitim. Zna biti, da je bilo temu malce krivo vreme oziroma vremenska napoved, ki je obetala plohe in posamezne nevihte kmalu po poldnevu, tudi nekaj oblakov in meglic se je že našlo na nebu. Prišedši pod vršno pobočje sem zaman iskal sledi stezice, ki bi me povedla desno do snežišča in onstran naprej navzgor proti vrhu. Pobočje, na katerem sem bil, je bilo strmo, kamenje in krš se mi je dobesedno mlelo pod nogami. Gledam in gledam, pa ne ugledam, kod bi našel trdnejšo podlago. Nikjer nič, ne bolli rossi, ne možica, ne stečine. Kasneje sem doma na fotografiji videl stezico, po kateri bi zlahka prišel preko zoprnega pobočja, na kraju samem je nisem opazil. Še najbolj pripraven se mi je zdel ozek žleb pred menoj, nad katerim sem slutil lažje nadaljevanje v desno. Kaj kmalu mi je bilo jasno, da izbira ni bila najbolj posrečena, a mi drugega, kot da pripraskam skozenj, ni ostalo. Nad njim sem ob pogledu navzdol hipoma sklenil, da po isti poti ne sestopim za nobeno ceno, čeravno boljše oziroma lažje oziroma varnejše poti še nisem ugledal. Do snežišča nisem imel daleč, kmalu sem stopil nanj. Malce me je skrbelo, da bo trdo, saj sem bil brez zimske opreme. Previdno stopim nanj, strmina je bila še vedno precejšnja, in si glasno oddahnem, saj je bil sneg za prst, morda dva, odjenjan. Še brcati mi ni bilo potrebno, da bi naredil stopinje, le sprehodil sem se čezenj. To je to, sem zadovoljno ugotavljal na oni strani, tukaj bom sestopil, ne pa po šodru, po katerem sem se namučil do tod.














Onstran snega sem spet pričel oprezati za rdečimi pikami, bolj bledimi lisami na skali. Končno sem zagledal prvo. Vsaj smer nadaljenega vzpona je nesporna, sem si oddahnil, potem pa zagledal še nekaj njih in si oddahnil še bolj. Vreme se je počasi obračalo na slabše, vrhovi so se pričeli skrivati v meglah. Ti šment, sem se pridušal, v megli ne bom našel do vrha, pobočje je izpostavljeno, bog ne daj, da "zabluzim" po svoje. Sestop me ni skrbel, saj sem smer vzpona pridno beležil z navigacijsko aplikacijo, nameščeno v telefonu. Začetek vršne strmine je precej izpostavljen, ko sem opravil s kršem in prišel na sila strme trave, sem se spomnil Igorjevih besed, ki jih je zapisal o vzponu: "...zdrs pomeni globok padec..." Pazljivo sem sledil stečini navkreber, še naprej oprezajoč za rdečimi pikami. Do vrha sem našel samo še dve, dovolj,da sem vedel, v katero smer moram, in kakšno premalo, saj sem na vršno skalovje prišel levo od vrha in zato moral poplezati preko nekaj pečin in se prebiti skozi krajši pas gostega rušja. Skrinjica na vrhu je bila vse bližje in bližje, kmalu sem sedel na travnato zaplato na vrhu, zaprl oči in se prepustil trenutku, ki je mejil na blaženost. Sreča je bila neizmerna, počutil sem se, kot da sem se po dolgem, res dolgem času, končno vrnil domov. Vzel sem si čas za duševno plat mojega bitja, čas za telesno plat oziroma malico, pa sem prestavil na kasneje, saj vremenu nisem zaupal. Prav nič mi ni bilo do tega, da bi me med sestopom na vršnem pobočju pral dež, še manj, da bi nekje nad menoj zagrmelo. Nižje, pri madoni, si boš privezal dušo, tam je tudi zavetje, če bi res pričelo padati, sem se hitro zmenil sam s seboj.


















Z vrha sem se spustil levo do trav pod pasom rušja, nato prečil do tam, kjer sem gor grede prehitro zavil na greben, potem pa kaj hitro in presenetljivo enostavno sestopil do zasnežene grape, pred katero sem imel zjutraj nemalo težav. Sedaj mi je bilo pri srcu mnogo lažje, vedel sem, da bo sestop po snegu dokaj udoben in hitrejši, seveda tudi varen. Res je bilo tako, veselo sem se dričal navzdol, pazeč, da ne dobim preveč zaleta. Tako prijetno je bilo, da ni dosti manjkalo, pa bi na ves glas zaukal od veselja. Ko je pričelo primanjkovati snega in je postala podlaga trša, sem stopil nekaj korakov vstran in z dričanjem nadaljeval po sipkem melišču ter kmalu stopil na markirano pot. Sonce je dobesedno pripekalo, zato sem bil vesel sence za vogalom, kjer je bila tudi madona in primerno velik kos mehke trate, katera se je prilegla moji zadnjici kot ata na mamo. Pošteno sem si privezal dušo, potem pa kar nekaj časa ždel, nekako odklopljen od vsega. Dejansko sem bil kot v nekakšnem mehurčku, dveh mož, ki sta prišla navzgor, sem se skoraj ustrašil. Malce smo se menili o gorah, o moji pravkaršnji Cimi Dieci, potem o obeh Sierah, Piccoli in Monte, tudi o bližnji Creta Forati. Na moje vprašanje kam sta namenjena, sta odgovorila, da bosta šla samo še malce naprej, na sonce, potem pa malica, počitek in nazaj v dolino. Glede malice smo hitro našli temo za nadaljni klepet. O pršutu Wolf iz Saurisa, o sirih iz Casere Razzo, tudi o pivu Zahre je tekla beseda, kar eden od njiju omeni, da je bil nekoč alpin, da je služboval v Tablji, v veliki kasarni, ki je ob cesti, ki pelje na Mokrine, in da je tam blizu v Studeni Basi odlična gostilna, osteria con cucina tipica. Potem smo hitro prišli na Lonice, na tamkajšnjo planšarijo in njihove dobrote in končali z zadrugo v Ukvah. Ob slovesu smo si zaželeli vse dobro, potem pa nadaljevali vsak svojo pot.












S podrto potjo sem nazaj grede opravil lažje kot zjutraj in bil na oni strani presenečen, saj se je tam "sončilo" kar nekaj ljudi, posameznikov, parov in družin, ki si zaradi podrtije niso upali nadaljevati potepa. Pri sedežnici sem še enkrat pomahal žičničarju, ali je bil isti kot zjutraj ne vem, potem pa zavil v grmovje in po bližnjici sestopil do ceste, ter po njej nazaj v Sappado. Po tako imenitni turi mi ni bilo prav nič do blata, po katerem sem brodil zjutraj. Sonce je žgalo, a je nekaj malega vetra pripomoglo, da ni bilo prehudo. Na travnikih sem se še zadnjič ozrl proti Cimi Dieci in sosednjim vršacem in videl, da se že skrivajo v temnih oblakih. 




Cima Dieci










Lepšega nadaljevanja karnijske pravljice si res ne bi ne mogel želeti.

-> fotografije Cima Dieci

nedelja, 21. junij 2020

Jof di Sompdogna (Krniška glavica, Sentiero Alfonso della Mea)

Rožnik, sobota 20.6.2020

Veš kaj, sem se menil s princesko na predvečer potepa, zadnji spomladanski potep bova opravila jutri, pojutrišnjem bo že poletje. Ona pa nič. Šele, ko sem pričel pripravljati vse potrebno za potep, je z enim očkom spremljala, kako na kup dajem zemljevid, fotoaparat, čelno svetilko, sončna očala in še kaj. Naslednje jutro je bilo drugače, veselo je tekala za menoj iz sobe v sobo, ko sem pripravljal nahrbtnik. Čim je zaslišala: "A greva pa pa?" je stekla do vhodnih vrat, vedoč, da je prišel čas, da vzameva pot pod kolesa.

Krniška glavica mi je ljub hrib, nič čudnega, da sem jo že večkrat obiskal. Sam, v dvoje, v družbi. Peš in na smučeh. Še posebej dragocen je spomin na tisti dan, ko sva turo opravila z Majo. Nikoli ne bom pozabil njenih besed, ki jih je izrekla, ko sem v zadregi priznal, da sem zgrešil pot v dolino, že pod bivakom Stuparič. "Ljubi, pa ne, da si tako zaljubljen.", je v smehu dejala. "Bolj res ne bi moglo biti." sem ji nasmejan odvrnil, potem pa smo po drugi poti od nameravane nadaljevali sestop v Zajzero, princeska je bila seveda z nama. Ovinek po drugi poti je bil dovolj dolg, da se je v dolini že mračilo, ko smo se vrnili, zato sva sedla na bližnjo klopco in tesno objeta počakala luno, ki je vzšla nad Višem. Kot da bi bilo pred dnevi, pa bo jeseni že sedem let tega...

Zjutraj sem nejeverno zrl v nebo, namesto pričakovane modrine sem videl samo nebroj sivih odtenkov. Že res, da je bilo zgodaj, a sinje modro tudi v mraku razločim od temno sivega. Nič, greva, pa naj bo, kar bo. In sva se odpeljala in je že pred Vodicami padlo prvih nekaj kapelj. Le kako ne zmorejo zvečer napovedati, kakšno bo vreme čez manj kot dvanajst ur, sem se kdo bi vedel katerič spraševal, saj se pogosto zgodi, da je vreme zjutraj povsem drugačno, kot je bila večerna napoved. Mimo Kranja je kar močno deževalo, mimo Jesenic nekaj manj, v Kranjski gori pa je bilo samo še pretežno oblačno. Jejhata, jejhata, bi dejal Kosobrin, če bi primerjal vremensko napoved in dejansko vreme. 

V Zajzeri sem le dočakal nekaj jasnine, če bi tudi tod deževalo ali vsaj rosilo, ne vem, če bi stopila v breg. Ko sva se odpravila po cesti proti zatrepu doline, proti obširnim prodiščem pod ostenjem Montaža pravzaprav, sem se počutil, ko da se vračam v že napisano pravljico, kateri moram dodati novo poglavje. Spomini na obiske te doline in teh gora so se mi pred očmi vrteli kot film, če bi se usedel ob pot, jih ne bi zmanjkalo do večera, pozno v noč bi bil izgubljen v njih...



Cesta je bila kaj hitro pri kraju, na prodiščih se je izgubila, tudi izrazite steze ni bilo več. Pazljivo sem sledil redkim markacijam na drevesih, tudi posameznim količkom z rdeče obarvanim vrhom. Ko sem prišel do smerokaza "CAI 616", torej do poti, ki prek Nabojsevega sedla vodi do koče Pellarini, sem desno, nekaj deset metrov stran, prišel do naslednjega razpotja. Tu se je v gozd nadaljevala pot "CAI 639", ki se višje priključi poti "CAI 611", midva pa sva sledila redkim markacijam po prodišču naprej in po kakih desetih minutah prišla do naslednjega razpotja, do poti "CAI 639a". Pot "Sentiero Alfonso Della Mea" so odprli lani in jo poimenovali po pokojnem alpinistu in gorskem reševalcu, ki je živel v bližnji Ovčji vasi. To je tudi najkrajša pot do bivaka Stuparič (bivacco Stuparich). Veličastno Montaževo ostenje nad nama, prostrana prodišča Zajzere in seveda bližnja Viš in Nabojs, dejansko pravljično in kot ustvarjeno za nadaljevanje najine pravljice. Če sem na poti do Zajzere še kanček dvomil, ali je prav, da se nisem odločil za drugo možnost, o kateri sem premišljeval, dvoma sedaj ni bilo več. Karnijska tura je manj primerna za pasje tačke, sploh sedaj, ko je zverinica že v letih, zato je prav, da sva danes tu, in bom kasneje tam sam.



Po ožji stezici sva kmalu prišla do žuborečega potoka, nad katerim je teklo nekaj slapičev. Precej vode in spolzke skale so narekovale previdnost, zato je princeska pot čezenj opravila v mojem naročju. Po krajši strminici je pot zavila v gozd, na ožjo polico, kjer je v pomoč jeklenica, saj je svet kar izpostavljen. Po precej strmem svetu sva nadaljevala navkreber, pot je bila mestoma pravi kolenogriz, večinoma pa spretno speljana sem ter tja, da strmine ni bilo preveč čutiti. Le stezica in markacije govore o prisotnosti človeka v teh robeh, večinoma je svet kar divji, prvinski v svoji lepoti. Tak, kakršen je bil v času Kugyja, Komaca, Ojcingerja, Pesamosce in drugih, tudi tak, kot v času pred njimi. Sčasoma je gozd postal redkejši, skoraj neopazno sva prišla med grmičevje v odprt svet in tam kmalu do stika s potjo "CAI 611", do te torej, po kateri sva z Majo tistega dne sestopila v dolino. Če bi s princesko danes nadaljevala levo navzdol, bi prišla do poti "CAI 616" in po njej bodisi v Zajzero, bodisi do koče Pellarini, ker pa sva nadaljevala desno navzgor, sva po dobrih petih minutah prišla do bivaka Stuparič, ki se je skrival malce višje za robom. Brez počitka seveda ni šlo, potreboval sem ga tako zaradi strme poti skozi gozd, kot zaradi spominov, tudi zaradi želja, brez katerih bi bilo življenje včasih brezupno. Premišljevanje o tem, koliko vsega je že bilo in o tem, koliko vsega še bo, je bilo kratkega veka, saj bi lahko, tako kot s spomini na začetku današnjega potepa, trajalo pozno v noč.
















Nadaljnja pot je bila lepo vidna, kot je bil lepo viden najin vrh. Skoraj po izohipsi sva prečila pobočje pod ostenjem Montaža do razpotja, kjer se je ena pot nadaljevala proti sedlu Foran dela Grave in druga, najina, proti Krniški glavici. Pred tem razpotjem sva morala prečiti dve snežišči, ki nama nista delali preglavic, saj je bil sneg že precej omehčan.
















Sredi drugega, precej širšega, sem se med zretjem v dolino spomnil na tisti dan, ko smo se z Igorjem in klapo na smučeh povzpeli na Krniško glavico. Spomnil sem se tega, s kakšnim žarom je Igor govoril o gorah, kadar sva rekla kakšno o njih, kako so se mu lesketale oči, ko je govoril o skritih kotičkih, ki so mu prirasli k srcu. Tistega dne nas je iz Zajzere vodil na Krniško glavico in prav na tem snežišču, kjer sem se spominjal tiste ture, smo zavili proti vrhu in se po grebenu povzpeli nanj. Snežne razmere žal niso bile najboljše, zato smo se s težkim srcem odločili, da z vrha odsmučamo na drugo stran, do koče Grego, in od tam do izhodišča. Če bi vedeli, kaj nas čaka, na smuko po smeri vzpona sploh ne bi pomislili. Pršič, obilo pršiča do kolen in čez, strmina pa takšna, da sem na vrhu nekaj minut zbiral pogum, preden sem se "vrgel" v globino. Do sedla smo dobesedno plavali po snegu, se potem mimo jezerca, skritega pod globoko snežno odejo, malce poganjali, in za konec pod kočo še enkrat naleteli na izvrstne razmere, tokrat na nekaj manj mehkega na trdi podlagi, kjer vriskanju spet ni bilo ne konca, ne kraja. Še malce potiskanja prek mostička do kasarne, še nekaj zavojev in prečudovita turnosmuška tura je bila pri kraju.

Ne njega, ne Maje, ni več med nami, svet pa je še vedno isti. Je res?

Princeska me je zvedavo gledala, sedeč na snegu, ko sem se vrnil v "tukaj in sedaj" in sva nadaljevala s prečenjem snežišča do konca in nato z vzponom proti vrhu. Med rušjem se je najin vrh skril, nekaj časa ga nisva imela "tik pred nosom", ko pa sva ga spet zagledala, je bil skoraj tako blizu, da bi nanj lahko zalučala kamen. Počasi, skoraj svečano, sva naredila zadnje korake do križa in tam pozdravila par, ki se je počasi že odpravljal navzdol. Še preden sva našla primeren kotiček in sedla k počitku, že smo se poslovili.











Pred počitkom sem si izpolnil željo, ki se mi je porodila že doma, čim sem se odločil za turo. Pripravil sem stojalce za fotoaparat, nastavil samosprožilec, potem pa s princesko v naročju sedel na kamen, na katerem sem sedel tistega dne, ko sva bila tu z Majo. Na kamen, o katerem sem se spraševal, ali je na njem sedel tudi Kugy. In se sprašujem še sedaj, čeravno vem, da je sila malo verjetno, če sploh.





Počitek, malica, prve letošnje hruške. Tudi princeska jih je, neverjetno rada ima sadje. O tistem, kar je bilo, sem dodobra razmislil med vzponom, zato mi je med počitkom uspevalo premišljevati o tem, kar naj bi bilo. Da sem med tem premišljevanjem zrl proti Karnijskim Alpam, mi verjetno ni potrebno reči. Potem sta na vrh prišla dva moža in s tem čas, da vzameva slovo. Ne samo zaradi njiju, okoliške gore so se že pričele skrivati v oblakih, napovedi pa niso izključevale ploh, tudi neviht.






Ko sva prišla do vojaškega objekta, preurejenega v zavetišče, sem se na robu nekaj stran zazrl v globino in na kratko podoživel trenutke, ki so bili tistega dne, ko smo z vrha odsmučali. In se spomnil tudi tistega dne pred tem, ko sem tu nekje stal na kratkih smučeh, Bog Foot imenovanih, in prav tako zbiral pogum, preden sem se spustil v "prepad". 




Z vršno strmino sva opravila počasi in previdno, obilo krša je bilo za princesko kar zahtevno in moja pomoč dobrodošla, potem pa je pot postala lepša in njen korak hitrejši. Do sedla sva jih srečala kar nekaj, tudi prijaznega psička, pri koči jih je na terasi tudi sedelo precej, od tam do avta pa sva bila presenetljivo sama. Žal je bila pot od jezerca pod sedelcem do koče in od koče do izhodišča blatna, toliko blata na tej poti ne pomnim, zato sva potep zaključila umazana kot pujska.












Domov grede je bilo prometa med Zajzero in Kranjsko goro precej več, kot ga je bilo zjutraj proti izhodišču. Od Rateč do Trbiža v najini smeri ni bilo drugega vozila, nasproti samo nekaj njih, Trbiž pa je bil pust, kot ga ne pomnim. Če bi bilo nazaj grede podobno, bi me skoraj postalo strah, da se ni spet kaj zgodilo. 

Ni kaj, sem si dejal med poslušanjem prijetne glasbe, pravljica je bogatejša za novo poglavje, sam pa za še en krasen spomin.

Doma sva ždela dolgo v noč, a poletja nisva dočakala. Kako uro prej, tam nekje, naju je zmanjkalo, kako naju ne bi, po tako imenitnem potepu.

-> fotografije Jof di Sompdogna (Krniška glavica)