Kam naj se dam, ko tja, kamor me vleče, ne morem. Je tam samota res drugačna, kot je doma? Samot je več vrst, ena sama je tista, ki je moja in je na moj način. Vedno težje jo najdem, sedaj, ko še ne morem tja in moram tu, toliko bolj.
Vedel sem, naj greva sem ali tja ali nekam drugam, sama ne bova. Že res, da ni težko najti poti, kjer jih srečaš bore malo, je pa tudi res, da so začetki teh poti skupni s potmi, kjer jih je veliko, zato je gneča najkasneje na izhodišču, ko je tura pri koncu. Na začetku morda ne, če si seveda dovolj zgodaj zlezel izpod odeje, sedel v avto in se odpravil na pot. Midva sva se zbudila v mraku, zato sva pod planino parkirala kot tretja, imela do vrha samo eno srečanje z dvema, bila na sosednjem vrhu, ki je morda neupravičeno poimenovan kot vrh, sama, med sestopom pa jih je bilo kar nekaj, a nama je bilo vseeno, saj je šel najin potep proti koncu...
Do planšarije, ki stoji na planini Spodnja Dolga njiva, sva šla po Pastirski poti, tam pozdravila par, verjetno oskrbnika, nato pa zavila v gozd. Preveč krav se je paslo na poti in ob njej, tudi mamic s telički, da bi se drenjala med njimi in jih vznemirjala. Navkreber sva nadaljevala onstran potoka, potem pa nad planino stopila iz gozda in nadaljevala po markirani poti.
Po nekaj strmejših okljukih se je pot položila, pričelo je pihljati, kar mi je bilo zelo po godu, saj je bilo jutro precej toplo. Do mesta, kjer sva zavila proti vrhu, nama je šla pot zlahka izpod nog, naprej precej manj. Svet se je postavil pokonci, do ograje, za katero sva se ozrla v Meli, sva prišla precej zasopla, saj princeska ni kaj dosti zmanjšala tempa. Tam se je tudi njej ustavilo, če smem tako reči, in naprej do vrha je bil najin korak precej bolj lagoden. Dva planinca, ki sta prišla iz avstrijske strani, sta naju kmalu dohitela in prehitela, med kratkim pozdravom sta mi odgovorila, da je pot na oni strani normalno prehodna. Doma sem namreč razmišljal tudi o poti prek Meli, z začetkom na sedlu Šajda, a se zanjo zaradi princeske nisem odločil. Vse kaj drugega je hoja po mehkih travnikih, kot hoja po preperelem kršu in meliščih, ne samo za pasje, tudi za moje tačke. Višje je pihalo malce bolj, dovolj, da sem se odel v brezrokavnik iz flisa, in premalo, da bi smel reči, da je bilo hladno. Kaj hitro sva zmogla vršno strmino, čeravno nisva hitela, in kmalu zagledala moža, ki sta na vrhu že malicala. Malce sem se razgledal in naredil nekaj posnetkov, potem pa sva stopila naprej.
Zanimalo ju je, kam nadaljujeva, in ko sem odvrnil, da greva še na zahodni vrh, sta mi odločno dejala, da zahodnega vrha ni. Da je to, kjer smo, en in edini vrh, tisto naprej pa samo travnat vršiček v grebenu Košute. Omenil sem jima, da nekaj opisov na spletu omenja dva vrha in da bova pač stopila še tja. Pozdravili smo se, prepričani vsak v svoj prav, in kmalu zatem sva tudi s princesko sedla k počitku in se lotila provianta, prinešenega s seboj. Še prej sva pokukala na avstrijsko stran skozi naravno okno, ki je malce pod vrhom.
Med počitkom sem se spominjal prečenja celotnega grebena od Tolste Košute do Velikega vrha in sestopa mimo planine Korošica do ceste, kjer naju je pobral prijateljev oče, ki naju je zjutraj tudi zapeljal do Dolge njive. Krasna tura, pravi grande course. Pred tem sem poznal samo Veliki vrh, Kofce goro in Kladivo, potem pa sem v enem dnevu obiskal vse vrhe v res dolgem grebenu. Pomislil sem tudi na turnosmučarske načrte, ki sem jih imel za te konce, pa (še?) niso prišli na vrsto.
Prijalo je posedati na "neimenovanem travnatem vršičku imenovanem zahodni vrh". Doma sem si vzel čas in pogledal v planinske vodnike, na planinske zemljevide, pobrskal sem tudi po spletu, tako po naših, kot tujih spletnih straneh, da bi ga našel. Na Open Street Map ga ni, tudi na ViewRanger Landscape ne, prav tako ne na zemljevidu PZS Karavanke 1:50.000 iz leta 1980 in ne na zemljevidu PZS Storžič in Košuta 1:25.000 iz leta 1995. Dveh vrhov, vzhodnega in zahodnega, ni moč najti tudi v PZS vodniku Karavanke iz leta 1997, prav tako ne v tretji izdaji PZS Karavanke iz leta 1983, avtor obeh Stanko Klinar. Samo SummitPost navaja dva vrha, vzhodnega in zahodnega, avtor Vid Pogačnik, in spletna stran hribi net. Po prebranem (vodniki, splet in zemljevidi) in doživetem (današnji vzpon) sem mnenja, da je Tolsta Košuta dejansko ena in je tam, kjer je skrinjica, tudi vrh.
Nazaj grede na "vzhodni" oziroma glavni oziroma po mojem edini vrh Tolste Košute sem še enkrat pokukal skozi okence na severno stran, nato pa stisnil zobe in se še zadnjič potrudil navzgor. Sledil je sestop, ki hočeš nočeš tudi zahteva nekaj truda. Če se gor grede trudiva s pehanjem v breg, se dol grede s tem, da ne dobiva preveč zaleta, saj pravijo, da je hitro hitro prehitro. Do izhodišča sva jih srečala kar nekaj, z enim od njih sva imela zanimiv pogovor, planini pa sva se tako kot zjutraj ognila z ovinkom skozi gozd. Tudi živina ima rada svoj mir, kaj ga ne bi imela človek in pes. Preden sva stopila v gozd še zadnji pogled na greben, recimo za spomin in slovo, zatem še zadnjič navzdol in že sva prisopihala do pričakovano nabito polnega parkirišča.
Skozi Dolžanovo sotesko me je prehitelo nekaj urnih kolesarjev, zdelo se mi je, kot da sem parkiral na cesti, od Čadovelj do Tržiča pa jaz nekaj njih, saj jim po ravnem ni več tako letelo.
Prihodnjič pa.... O tem, potem.
-> fotografije Tolsta Košuta
Ni komentarjev:
Objavite komentar