Veš kaj, sem se menil s princesko na predvečer potepa, zadnji spomladanski potep bova opravila jutri, pojutrišnjem bo že poletje. Ona pa nič. Šele, ko sem pričel pripravljati vse potrebno za potep, je z enim očkom spremljala, kako na kup dajem zemljevid, fotoaparat, čelno svetilko, sončna očala in še kaj. Naslednje jutro je bilo drugače, veselo je tekala za menoj iz sobe v sobo, ko sem pripravljal nahrbtnik. Čim je zaslišala: "A greva pa pa?" je stekla do vhodnih vrat, vedoč, da je prišel čas, da vzameva pot pod kolesa.
Krniška glavica mi je ljub hrib, nič čudnega, da sem jo že večkrat obiskal. Sam, v dvoje, v družbi. Peš in na smučeh. Še posebej dragocen je spomin na tisti dan, ko sva turo opravila z Majo. Nikoli ne bom pozabil njenih besed, ki jih je izrekla, ko sem v zadregi priznal, da sem zgrešil pot v dolino, že pod bivakom Stuparič. "Ljubi, pa ne, da si tako zaljubljen.", je v smehu dejala. "Bolj res ne bi moglo biti." sem ji nasmejan odvrnil, potem pa smo po drugi poti od nameravane nadaljevali sestop v Zajzero, princeska je bila seveda z nama. Ovinek po drugi poti je bil dovolj dolg, da se je v dolini že mračilo, ko smo se vrnili, zato sva sedla na bližnjo klopco in tesno objeta počakala luno, ki je vzšla nad Višem. Kot da bi bilo pred dnevi, pa bo jeseni že sedem let tega...
Zjutraj sem nejeverno zrl v nebo, namesto pričakovane modrine sem videl samo nebroj sivih odtenkov. Že res, da je bilo zgodaj, a sinje modro tudi v mraku razločim od temno sivega. Nič, greva, pa naj bo, kar bo. In sva se odpeljala in je že pred Vodicami padlo prvih nekaj kapelj. Le kako ne zmorejo zvečer napovedati, kakšno bo vreme čez manj kot dvanajst ur, sem se kdo bi vedel katerič spraševal, saj se pogosto zgodi, da je vreme zjutraj povsem drugačno, kot je bila večerna napoved. Mimo Kranja je kar močno deževalo, mimo Jesenic nekaj manj, v Kranjski gori pa je bilo samo še pretežno oblačno. Jejhata, jejhata, bi dejal Kosobrin, če bi primerjal vremensko napoved in dejansko vreme.
V Zajzeri sem le dočakal nekaj jasnine, če bi tudi tod deževalo ali vsaj rosilo, ne vem, če bi stopila v breg. Ko sva se odpravila po cesti proti zatrepu doline, proti obširnim prodiščem pod ostenjem Montaža pravzaprav, sem se počutil, ko da se vračam v že napisano pravljico, kateri moram dodati novo poglavje. Spomini na obiske te doline in teh gora so se mi pred očmi vrteli kot film, če bi se usedel ob pot, jih ne bi zmanjkalo do večera, pozno v noč bi bil izgubljen v njih...
Cesta je bila kaj hitro pri kraju, na prodiščih se je izgubila, tudi izrazite steze ni bilo več. Pazljivo sem sledil redkim markacijam na drevesih, tudi posameznim količkom z rdeče obarvanim vrhom. Ko sem prišel do smerokaza "CAI 616", torej do poti, ki prek Nabojsevega sedla vodi do koče Pellarini, sem desno, nekaj deset metrov stran, prišel do naslednjega razpotja. Tu se je v gozd nadaljevala pot "CAI 639", ki se višje priključi poti "CAI 611", midva pa sva sledila redkim markacijam po prodišču naprej in po kakih desetih minutah prišla do naslednjega razpotja, do poti "CAI 639a". Pot "Sentiero Alfonso Della Mea" so odprli lani in jo poimenovali po pokojnem alpinistu in gorskem reševalcu, ki je živel v bližnji Ovčji vasi. To je tudi najkrajša pot do bivaka Stuparič (bivacco Stuparich). Veličastno Montaževo ostenje nad nama, prostrana prodišča Zajzere in seveda bližnja Viš in Nabojs, dejansko pravljično in kot ustvarjeno za nadaljevanje najine pravljice. Če sem na poti do Zajzere še kanček dvomil, ali je prav, da se nisem odločil za drugo možnost, o kateri sem premišljeval, dvoma sedaj ni bilo več. Karnijska tura je manj primerna za pasje tačke, sploh sedaj, ko je zverinica že v letih, zato je prav, da sva danes tu, in bom kasneje tam sam.
Po ožji stezici sva kmalu prišla do žuborečega potoka, nad katerim je teklo nekaj slapičev. Precej vode in spolzke skale so narekovale previdnost, zato je princeska pot čezenj opravila v mojem naročju. Po krajši strminici je pot zavila v gozd, na ožjo polico, kjer je v pomoč jeklenica, saj je svet kar izpostavljen. Po precej strmem svetu sva nadaljevala navkreber, pot je bila mestoma pravi kolenogriz, večinoma pa spretno speljana sem ter tja, da strmine ni bilo preveč čutiti. Le stezica in markacije govore o prisotnosti človeka v teh robeh, večinoma je svet kar divji, prvinski v svoji lepoti. Tak, kakršen je bil v času Kugyja, Komaca, Ojcingerja, Pesamosce in drugih, tudi tak, kot v času pred njimi. Sčasoma je gozd postal redkejši, skoraj neopazno sva prišla med grmičevje v odprt svet in tam kmalu do stika s potjo "CAI 611", do te torej, po kateri sva z Majo tistega dne sestopila v dolino. Če bi s princesko danes nadaljevala levo navzdol, bi prišla do poti "CAI 616" in po njej bodisi v Zajzero, bodisi do koče Pellarini, ker pa sva nadaljevala desno navzgor, sva po dobrih petih minutah prišla do bivaka Stuparič, ki se je skrival malce višje za robom. Brez počitka seveda ni šlo, potreboval sem ga tako zaradi strme poti skozi gozd, kot zaradi spominov, tudi zaradi želja, brez katerih bi bilo življenje včasih brezupno. Premišljevanje o tem, koliko vsega je že bilo in o tem, koliko vsega še bo, je bilo kratkega veka, saj bi lahko, tako kot s spomini na začetku današnjega potepa, trajalo pozno v noč.
Nadaljnja pot je bila lepo vidna, kot je bil lepo viden najin vrh. Skoraj po izohipsi sva prečila pobočje pod ostenjem Montaža do razpotja, kjer se je ena pot nadaljevala proti sedlu Foran dela Grave in druga, najina, proti Krniški glavici. Pred tem razpotjem sva morala prečiti dve snežišči, ki nama nista delali preglavic, saj je bil sneg že precej omehčan.
Ne njega, ne Maje, ni več med nami, svet pa je še vedno isti. Je res?
Princeska me je zvedavo gledala, sedeč na snegu, ko sem se vrnil v "tukaj in sedaj" in sva nadaljevala s prečenjem snežišča do konca in nato z vzponom proti vrhu. Med rušjem se je najin vrh skril, nekaj časa ga nisva imela "tik pred nosom", ko pa sva ga spet zagledala, je bil skoraj tako blizu, da bi nanj lahko zalučala kamen. Počasi, skoraj svečano, sva naredila zadnje korake do križa in tam pozdravila par, ki se je počasi že odpravljal navzdol. Še preden sva našla primeren kotiček in sedla k počitku, že smo se poslovili.
Pred počitkom sem si izpolnil željo, ki se mi je porodila že doma, čim sem se odločil za turo. Pripravil sem stojalce za fotoaparat, nastavil samosprožilec, potem pa s princesko v naročju sedel na kamen, na katerem sem sedel tistega dne, ko sva bila tu z Majo. Na kamen, o katerem sem se spraševal, ali je na njem sedel tudi Kugy. In se sprašujem še sedaj, čeravno vem, da je sila malo verjetno, če sploh.
Počitek, malica, prve letošnje hruške. Tudi princeska jih je, neverjetno rada ima sadje. O tistem, kar je bilo, sem dodobra razmislil med vzponom, zato mi je med počitkom uspevalo premišljevati o tem, kar naj bi bilo. Da sem med tem premišljevanjem zrl proti Karnijskim Alpam, mi verjetno ni potrebno reči. Potem sta na vrh prišla dva moža in s tem čas, da vzameva slovo. Ne samo zaradi njiju, okoliške gore so se že pričele skrivati v oblakih, napovedi pa niso izključevale ploh, tudi neviht.
Ko sva prišla do vojaškega objekta, preurejenega v zavetišče, sem se na robu nekaj stran zazrl v globino in na kratko podoživel trenutke, ki so bili tistega dne, ko smo z vrha odsmučali. In se spomnil tudi tistega dne pred tem, ko sem tu nekje stal na kratkih smučeh, Big Foot imenovanih, in prav tako zbiral pogum, preden sem se spustil v "prepad".
Z vršno strmino sva opravila počasi in previdno, obilo krša je bilo za princesko kar zahtevno in moja pomoč dobrodošla, potem pa je pot postala lepša in njen korak hitrejši. Do sedla sva jih srečala kar nekaj, tudi prijaznega psička, pri koči jih je na terasi tudi sedelo precej, od tam do avta pa sva bila presenetljivo sama. Žal je bila pot od jezerca pod sedelcem do koče in od koče do izhodišča blatna, toliko blata na tej poti ne pomnim, zato sva potep zaključila umazana kot pujska.
Domov grede je bilo prometa med Zajzero in Kranjsko goro precej več, kot ga je bilo zjutraj proti izhodišču. Od Rateč do Trbiža v najini smeri ni bilo drugega vozila, nasproti samo nekaj njih, Trbiž pa je bil pust, kot ga ne pomnim. Če bi bilo nazaj grede podobno, bi me skoraj postalo strah, da se ni spet kaj zgodilo.
Ni kaj, sem si dejal med poslušanjem prijetne glasbe, pravljica je bogatejša za novo poglavje, sam pa za še en krasen spomin.
Doma sva ždela dolgo v noč, a poletja nisva dočakala. Kako uro prej, tam nekje, naju je zmanjkalo, kako naju ne bi, po tako imenitnem potepu.
-> fotografije Jof di Sompdogna (Krniška glavica)
Ni komentarjev:
Objavite komentar