nedelja, 20. september 2020

Ferrata dei 50 del Clap

Kimavec, petek 18.9.2020

Današnji potep se je začel pred davnimi časi, kmalu po tem, ko sem kupil knjigo Karnijska potepanja in prek nje pričel spoznavati Karnijske Alpe. Ojstrnik je bil edini, katerega sem poznal in se nanj tudi povzpel, za ostale vršace se mi je zdelo, kot bi bili na drugem planetu. Tako daleč da so, sem imel občutek. Dve turi sta mi po prvem branju za vedno ostali v spominu, Ferrata dei 50 del Clap in Monte Cridola, želja po vzponu prav tako. Potem je življenje teklo svojo pot in danes se je uresničil rek, ki pravi: "Nikoli ne reci nikoli". Turo, na katero se pred leti nisem upal odpraviti v družbi izkušenih kolegov, tudi gorskih reševalcev, sem danes opravil sam.

Crete in Cretoni so bili obsijani s soncem, ko sem na Pian di Casa vzel pot pod noge. Čeravno sem tako lani kot letos opravil že kar nekaj precej zahtevnih tur, take treme na začetku potepa ne pomnim. Med vzponom do koče Rifugio de Gasperi sem se s samim seboj pomenil o izkušnjah, ki jih imam, in o tem, kako sem se pripravil na turo, na kateri sem. Pomirjen, zavedajoč se, da sem zmogel tudi že kaj težjega oziroma zahtevnejšega, sem stopil mimo koče in nadaljeval po poti Sentiero Corbellini. Prekrasno prečenje pod gorami, prek katerih me bo vodila današnja pot, je že postreglo z nekaj zahtevnejšimi mesti. Prek podrtih grap so mi bila v pomoč varovala, jeklenice in skobe, brez njih bi mi trda predla, saj je svet podrt in razsut. Tam, kjer je potrebno zapustiti pot Corbellini in se usmeriti v grapo, kjer se prične Cinquanta, je sedaj smerna tablica, kar pride kar prav, saj v podrtiji nad potjo ni moč slutiti steze. Šele nekaj metrov višje sem jo udel in po njej kmalu zmogel do tabel, ki označujejo začetek ferate. Vzel sem si nekaj minut za nekakšen meditativen počitek, se opremil, potem pa "zagrabil za skalo". Dolgoletna želja, na začetku pravzaprav sanje, se je pričela uresničevati...









Začetek ferate je poskrbel za primerno ogrevanje, težjih mest lep čas ni bilo, zato se tam tudi nisem varoval. Užival sem v prekrasnem okolju in čudovitem vremenu, uspel mi je popoln odklop, bila sva samo gora in jaz. Misli so prehitevale čas in kraj, v katerem sem bil, bolj sem razmišljal o tem, kako bo višje, kjer ferata postane zahtevna, kot o trenutku, v katerem sem bil. "Ne gre, da tako raztresen hitiš v breg" sem se opomnil in se na prostorčku, od koder sem imel imeniten razgled na vrhe nad seboj in na kočo De Gasperi, ustavil za nekaj minut, da se umirim. Dejansko sem turo doživljal čustveno, kot že dolgo ne. Svečano, recimo, kot nekakšen obred. Po postanku sem zložno nadaljeval navkreber, se varoval tu pa tam, vmes pa hodil in poplezaval prek nezavarovanih mest. Višje sem bil, bolj odprt je bil svet in strmejša so se zdela ostenja vrhov nad menoj. Samota je bila takšna, da se jo je čutilo, tišina nič manj. Zvedavo sem se oziral navzgor, pričakujoč najtežja mesta ferate. 












Tista mesta, kjer je pod teboj neizmerna globočina in nad tabo strm, navpičen svet, v katerega kot stopnice v nebo vodijo skobe, razčlenjeno skalovje in jeklenica. Počasi se daleč pride in tudi sam sem počasi prišel do zahtevnih mest, katera sem pričakoval in se jih po malem tudi bal...





Strme stene, kjer je bilo med zavarovanimi deli kar nekaj metrov brez varoval in se je zahtevnost približala drugi težavnostni stopnji, prestopi prek skalnih razpok, kjer sem moral precej na široko stopiti, da sem jih prestopil, rahlo previsna mesta, kjer je šlo tudi na moč, ko sem se za jeklenico ali skobo potegnil navzgor. Pogosto nad bajnimi prepadi, kjer sem občutil slabost v želodcu in dobil mehke noge, če sem predolgo zrl v brezdanje globine pod seboj. Vse to - svet okoli mene, samota, tišina in neka posebna energija, ki je takisto del gorskega sveta - me je poneslo v prav posebno stanje, bil sem v nekakšni ekstazi, v dno duše sem čutil, da počnem nekaj, kar osrečuje samo bit mojega bitja.

Še zadnji poteg, še zadnji prestop, prvih nekaj korakov po ravnem sem naredil sključen, iščoč oprimek na tleh. Kar nekaj trenutkov sem potreboval, da sem dojel, da se mi ni potrebno več pripeti na jeklenico, da bi varno zmogel plezo navzgor, da mi ni potrebno iskati oprimkov in stopov tam kjer ni skobe ali klina, da lahko sproščeno stojim pokonci in peš nadaljujem pot proti vrhu. Neverjetno, kako čustveno sem doživljal današnji vzpon, vsak korak, poteg, prestop, vsak meter poti sem dojemal kot nekaj dragocenega, kot nekaj, za kar sem se trudil vrsto let in se mi sedaj trud bogato obrestuje.



Na škrbini Forca alta di Culzei, kjer sem pogledal na drugo stran, v dolino Cadin delle Vette Nere in proti Sappadi, sem vedel, da je najtežje za menoj, tudi vrh Cretona di Culzei se je že videl nedaleč stran. Previdno sem sledil rdečim znamenjem na skalah, pazeč na korak zaradi drobečega skrotja, kar zamišljen in tudi že kanček utrujen nekaj pod seboj zagledam drugo stezo. Nasmeh se mi je razlezel od ušesa do ušesa, saj sem stopil na pot, katero sem prehodil pred dvema mesecema, ko sem se po ferati Simone povzpel na Creton dell'Arco in Creton di Culzei. Poiskal sem primeren prostorček, se zleknil in si privoščil okrepčilo. Tako malice kot pijače sem bil že krepko potreben. Zadovoljno sem žvečil sir in pršut in razmišljal o tem, da sem v bistvu že opravil zadano. Da sem prehodil in preplezal vse, kar mi je bilo neznano in mi je po eni strani predstavljalo breme, ker nisem vedel kako težko bo, po drugi strani pa izziv in veselje, saj so mi taka pota sila ljuba. Že res, da me v nadaljevanju čaka še vzpon na Creton di Culzei in siten ter odvečen  spust pred njim, ter zatem naporen in tehnično zahteven spust do sedelca Forca dell'Alpino, a oboje poznam in vem, da ju zmorem brez težav.



Po okrepčilu in počitku sem stopil naprej in kar hitro opravil s še zadnjim precej zahtevnim spustom in še bolj vzponom, potem pa počasi, korak za korakom, odkrevsljal po vršnem pobočju do križa vrh Cretona di Culzei. Nekoč sem nekje že zapisal, da gore doživljam sila čustveno in tudi današnji vzpon ni bil drugačen, saj sem se poleg križa usedel s solzami v kotičkih očes. Sreče in občutkov, ki so me prevzemali zgoraj, ne znam opisati...










Že večkrat sem na kakem vrhu razmišljal o tem, čemu so mi gore tako prirasle k srcu, da brez njih enostavno ne gre. Kaj je tisto, kar me vedno znova kliče, da vzamem pot pod noge in se odpravim na turo. Ne vem, če bom kdaj vedel, vem pa, da si želim, da temu nikoli ne bi bilo konec. Če za duševno plat človeka pravimo, da je zavedna in nezavedna, potem sem prepričan, da so globine nezavednega neznansko globoke in je vprašanje, če jih lahko človek v času svojega bivanja spozna v celoti. Bolj se posvečaš samemu sebi, greš v samega sebe, do več vprašanj kot odgovorov prideš, vsaj z menoj je tako. In vedno znova me tovrstna razmišljanja in poglabljanja pripeljejo do konca. Do tistega konca, kjer je z ozirom na to kar poznamo, konec dejansko konec. Je res?




Tudi vrh Cretona di Culzei je kratek počitek dobro del. Stežka sem se odpravil v dolino, tako prijetno je bilo gori na gori. Ker sem nadaljno pot do sedelca Forca dell'Alpino poznal, sem vedel, da me čaka nekaj zoprnih mest, zato sem si pripravil daljši prusik. Z njim sem si dvakrat pomagal tam, kjer je jeklenica napeljana čudno visoko nad tlemi, nekajkrat pa sem kar brez varovanja preplezal zoprna mesta, kjer sem našel dovolj razčlenjeno pečino. Počasi in previdno sem sestopal nižje in nižje in kaj kmalu zmogel do sedelca, kjer sem pospravil plezalno opremo in vzel palice v roke.







Pred nadaljnim sestopom sem še malce posedel, potem pa nadaljeval proti koči De Gasperi. Do tam sem imel dve možnosti, originalno pot po grapi ali novejšo inačico, ferato v ostenju Cretona di Clap Grande. Če je Cinquanta do Force dell'Alpino speljana več ali manj po naravni prehodih in je pleza po njej en sam užitek, vsaj zame je bila, je nov sestop nekako posiljen, podoben modernim feratam. Želja preplezati in prehoditi Cinguanto je bila stara, takrat, ko se je porodila, drugega sestopa proti De Gasperiju kot po grapi ni bilo. Zato tudi sam o čem drugem kot o grapi nisem razmišljal, čeravno sem vedel, da je zaradi podirajočega se terena zahtevna. Počasi sem se odpravil naprej in res je bila grapa že koj na začetku precej podrta. Sestopal sem sila previdno, a se je kamenje vseeno kotalilo navzdol, naj sem še tako pazil. Kjer so bila v pomoč varovala, sem jih s pridom uporabil, večinoma pa je šlo korak za korakom, loveč ravnotežje na nestabilnem terenu. Kdor se trudi, se utrudi, tudi sam sem se, a me je trud počasi le pripeljal do konca zoprne grape in tam na lepo stezico. Korak je kar sam od sebe stekel hitreje in bolj sproščeno in kaj hitro sem prišel do gozda, skozi katerega ni bilo več daleč do koče.


                                                                      -pogled nazaj-


                                                                       - pogled nazaj - 





Ustavil sem se pri kapelici, kjer sem pozvonil v spomin na vse, s katerimi sem delil poti tekom življenja in jih ni več med nami. Zvon je še zvenel, ko sem stopil na teraso pred kočo, kjer je mlado dekle igralo na kitaro. Počakal sem, da konča z brenkanjem prijetne melodije, potem pa naročil radler. "Piccolo o grande?" me je vprašala, jaz pa sem v smehu odgovoril: "Il più grande per favore." Joj, kako je prijal. Med srkanjem osvežilne pijače sem se pričel zavedati, da počasi zaključujem dolgoletno željo, da bo kaj kmalu nekaj, za kar sem nekoč mislil, da so samo sanje, postalo čudovit spomin. In si zaželel, da še vrsta želja sčasoma postane spomin. Po zadnjem požirku sem diskretno podrl kupček, se poslovil od dekleta in nadaljeval sestop.




Prešerne volje sem drobil po poti v dolino in kar hitro zmogel do avta.





Zaradi del na cesti bi moral počakati še dobro uro, če bi se hotel vračati skozi Val Pesarino, zato sem domov odpotoval naokoli, skozi Sauris in Ampezzo. Kar mi je bilo po svoje kar prav, saj sem se ustavil še pri Wolfu in domov prišel s pršutom, več vrstami sira in kozarčkom medu iz gorskih cvetic.