sobota, 18. avgust 2018

Hoher Ifen in Hahnenköpfle

Veliki srpan, ponedeljek 6.8.2018

Spet sva s pridom izkoristila vozovnico za  neomejeno uporabo žičniških naprav v Oberstdorfu in Kleinwalsertalu, brezplačno seveda, in si občutno skrajšala in olajšala turo. Hoher Ifen se namreč dviga nad kraško planoto Gottesacker, kako je na kraškem svetu poleti, pa se ve. Toliko bolj, kadar so kraji v primežu vročinskega vala.


Izhodišče oziroma parkirišče sva imela pod kočo Auenhütte, pot pod noge pa sva vzela na zgornji postaji gondole pri Ifenhütte. Da na poti ne bova sama, sva vedela vnaprej, da nama bo vroče tudi, zato naju ne eno, ne drugo, ni (z)motilo.



Do razpotja nekaj višje nas je šlo kar nekaj, tam pa jih je večina nadaljevala na Hahnenköpfle. Spustila sva se pod ostenje Hoher Ifna in po lepo speljani poti prek melišča prišla do zavarovane poti. Čeravno nič posebno težkega, kvečjemu izpostavljeno, je že začetni del marsikomu povzročal težave, nekaj njih si je celo nadelo samovarovalni komplet. Vajena takih in tej podobnih poti sva jih s princesko prehitela in hitro zmogla kratek zahtevnejši del vzpona. Ko sva stopila na vršna pobočja, so skalo zamenjale travnate poljane, po katerih je korak drugače stekel, kot je tekel nižje na melišču in po zavarovani polici. Princeska je bila, ne prvič tako, deležna pohval in na vrhu, do kamor nisva imela daleč, je bilo slišati tudi nekaj takega: Ti šment, tako zahtevna pot, da se je marsikdo ne upa lotiti, potem ti pa pes primaha na vrh. Na prostornem vršnem pobočju sva zlahka našla dovolj samoten kotiček, da sva se na samem okrepčala in odpočila. 













Preden sva pričela s sestopom sem se še razgledal in si ne prvič v teh dneh zaželel nekoč obiskati te kraje s turnimi smučmi. Kdo ve, ko pa je teh nekoč vse več in nič ne kaže, da se bodo nehali nabirati. Sestop do melišča je minil hitro, na zavarovanem delu sva bila sama, potem pa sva se usmerila po dolini navzgor in se odpravila še na bližnji Hahnenköpfle. Po skalah in šodru sva sopla navkreber, vročina je bila res pasja. Med krajšim počitkom mi je princeska zadremala v naročju, potem sva popila, kar sva še imela in se zatem odpravila navzdol. 











Ko sva se z gondolo vrnila v dolino, je bila Auenhütte na najino presenečenje zaprta. Vodo za princesko sem zlahka našel, jaz pa sem se odžejal v gostišču nedaleč stran in tam blizu nakupil še nekaj dobrot za domov. 


Med večernim ždenjem na terasi so misli že uhajala na dan po jutrišnjem, na pot domov in na gorniške želje v drugi polovici počitnic ...

Güntlespitze in Üntschenspitze

Veliki srpan, sobota 4.8.2018

Po dnevu počitka, ki je bil kakopak počitnicam primerno aktiven, sva se spet odpravila v gore. Odpeljala sva se v Kleinwalsertal, na sam konec doline, ki leži v Avstriji in se vanjo pripelje samo iz Nemčije, in tam vzela pot pod noge.

Če sva bila jasnega jutra vesela, za visoko jutranjo temperaturo tega ne bi mogla reči, saj sva vedela, kaj naju čaka kasneje. Nekaj njih, ki so bili podobno zgodnji kot midva, se je odpravilo v drugo smer, tako da sva se sama sprehodila skozi vasico Baad in na njenem koncu stopila na stezo proti najinima vrhovoma. 



Princeska je bila uvidevna in je zložno zastavila korak. Do planine Mittlere Spitalalpe nama korak ni in ni stekel, saj je bilo soparno, tam pa je rahel vetrc poskrbel za znosnejše razmere. Počasi sva nadaljevala proti gornji planini in nekaj pred njo zavila levo, proti planini Derra Alpe. Krave, ki jih ni bilo malo, so se pasle dovolj stran od poti, da si nismo bili napoti. Ker pri pastirski koči ni bilo nikogar, sva se, navkljub sorazmerno kratki poti do tod, odločila malce počiti, saj sta naju vročina in soparno ozračje kar upehala.  Nekaj malega jedače in nekaj več pijače nama je dobro delo, zato sva nadaljnjo pot do vrha Güntlespitze zmogla hitro.















Neizrazit vrh v travnatem grebenu, katerega označuje samo napis na smernih tablah, ima na vrhu tako malo prostora, ki je vrh vsega še prepaden, da sva se samo razgledala, nato pa nadaljevala s potjo.



Spust do sedla Häfnerjoch nama je bil odveč, saj sva vedela, da bo tod nazaj grede treba navzgor. Od sedla do naslednjega vrha ni bilo daleč in kmalu sva sedela na mehkih zelenih travah pod križem vrh Üntschenspitze. Princeska je utrujena zaspala na mehki trati, jaz pa sem se kar sede razgledoval po okoliških gorah.







Nekaj oblakov, ki so jadrali sem ter tja po nebu, je poskrbelo za senco in skoraj nama je bilo hladno, ko so zakrili sonce. Razgledi so bili prekrasni, tako na Predarlsko (Vorarlberg) na eni, kot na Kleinwalsertal in gore nad njim na drugi strani. Poglede je še najbolj privlačil masiv Kleiner in Großer Widdersteina, z zanimanjem pa sem si ogledoval tudi Hoher Ifen, najin prihodnji cilj.







Pred sestopom sem princesko oblekel v hladilni plašček, saj sem vedel, da nama bo navzdol grede pošteno vroče, potem pa sva se odpravila v dolino. Do koče na Derra Alpe po taisti poti, od tam pa po dolini Derra do izhodišča. Če sva se med vzponom s kravami gledala na daleč, sva si bila z njimi med sestopom nekajkrat tako blizu, da sem princesko skril v naročje in se drenjal med njimi. Sila neprijetno, a drugače ni šlo.













V bližnjem gostišču so poskrbeli za najini suhi grli, potem pa sva židane volje odpotovala domov. 


Ko sva zvečer ždela na terasi, sem se dvignil z ležalnika in princeski dejal: Veš kaj, na počitnicah sva. Zato greva jutri namesto v gore do jezera, na plavanje. Z migetajočim repkom je dala vedeti, da me razume, zato sem iz nahrbtnika vzel hribovsko opremo, dal vanj kopalke in brisači, za vsakega eno, zatem pa naju je kmalu vzela noč ...

=> fotografije Güntlespitze in Üntschenspitze

torek, 14. avgust 2018

Augstenberg in ščepec Vaduza

Veliki srpan, četrtek 2.8.2018

V sivem in meglenem jutru sva odpotovala zdoma. Kar dolga pot je bila pred nama, saj sva morala skozi dve državi, da sva s turo lahko začela v četrti. Iz Nemčije, kjer počitnikujeva, sva skozi Avstrijo in Švico odpotovala v Liechtenstein in tam po strmi in ovinkasti cesti do vasice Malbun. 

Tudi tu je bilo vreme bolj kot ne oblačno, a so bili oblaki k sreči dovolj visoko, da nisva bila prikrajšana za razglede. Najina gora nad zatrepom doline je bila lepo vidna, prav tako pot do grebena in po njem na vrh.




Začela sva počasi, lenobno, kot da se nama ne ljubi kaj dosti. Princeska je ovohavala okolico in vsake toliko spustila par kapljic, jaz pa sem se razgledoval po okoliških gorah in vsake toliko naredil kakšen posnetek. Ko sva zapustila cesto in stopila na peš pot, nama je korak lažje stekel in ko sva zmogla do grebena, sva že imela običajen tempo. 



Po krajšem počitku in razgledovanju sva nadaljevala s potjo. Snežna zaplata ob poti je razveselila princesko, videti je bilo, da je začudena nad drugačno podlago, kot sva jo imela do tod. Do vrha naju je čakal še skalni skok, zavarovan z jeklenico in nekaj bolj podrtega sveta, kjer sva šla malo po svoje, da se nama je manj mlelo pod podplati, potem pa sva zadovoljno sedla pod križ. Privezovanje duše je bilo dolgotrajno, saj sva snedla vse, kar sem imel v nahrbtniku. 






Ko sva se še odžejala, sva počasi začela s sestopom. Res počasi, nič drugače, kot nekaj ur pred tem z vzponom. Tudi sonce je počasi začelo siliti izza oblakov in spodnjega pol sestopa nama je bilo že kar vroče. V vas sva prikrevsala, kot da je ne vem kako dolga in težka pot za nama. Vodnjak ob poti je poskrbel, da sva se malce osvežila in očedila, potem pa sva v bližnjem gostišču sedla na teraso in si privoščila osvežilni napitek. Jaz, kot običajno na počitnicah, brezalkoholno pšenično pivo, princeska pa skodelico sveže vode. Tudi kot običajno, ne samo na počitnicah.









Pri avtu sem gorniška oblačila zamenjal z mestnimi, recimo tako, potem pa sva se odpeljala v Vaduz. Sprehodila sva se po mestecu, se razgledala in si za slovo v Dolce Viti privoščila okusen sladoled.




Če sva sem potovala po avtocesti, da bi bila hitreje na izhodišču, sva se domov vračala po lokalnih cestah. Pot naju je prav tako vodila skozi Švico in Avstrijo, le da sva se sedaj vozila skozi mesteca in vasi. Blizu doma, že v Nemčiji, je v vasici, podobni naši Mojstrani, štopal mlajši par. Oba hribovsko napravljena, z nahrbtnikom in palicami v rokah. Ustavim in ju povprašam, kam sta namenjena. Povesta mi, da sta med sestopom v vasico videla, kako jima je pred nosom odpeljal avtobus, zadnji ta dan. In da sta namenjena v Oberstdorf. Z veseljem sem ju zapeljal domov, čeravno sem moral narediti majhen ovinek.  

Ko sva ponoči utrujena legla k počitku, sva soglasno sklenila, da si po treh potepuških dneh vzameva dan počitka. Kdor se trudi, se pač utrudi.

=> fotografije Augstenberg in ščepec Vaduza