torek, 21. avgust 2018

Rutarski Vršič

Veliki srpan, petek 10.8.2018

Prva polovica počitnic je mimo in po dnevu počitka sem se spet odpravil v robe.

Začel sem pri starem Špiku, še v mraku. Do tam, kjer smo pred davnimi časi parkirali vozilo, sem razmislil o zadnjem, tudi edinem, obisku Rutarskega Vršiča. Kakih dvajset let bo tega in čeravno mi je tura ostala v lepem spominu, so podrobnosti s poti zbledele. Strm začetek kolovoza me je lepo ogrel, potem pa sem zložno nadaljeval proti krnici Za Akom. Pot do tja je bila polna spominov na minule čase. Na Rušico, Malo Martuljško Ponco, Zgornji Kotel in Rutarski Vršič. Nenazadnje tudi na Jugovo grapo, ki sva jo presmučala z Big Foot smučmi istega dne, kot Rokavski ozebnik. 



Ko sem po skobah zmogel preko edinega malce sitnega mesta do krnice, sem zavil desno navzgor, da pogledam kod vodi pot do bivaka, potem pa nadaljeval po eni mnogih stečin nazaj dol v krnico oziroma grapo. Ob levem robu sem nadaljeval navkreber, oprezajoč za stezo in možicem, ki bi me usmerila na pot proti Rutarskemu Vršiču. Vedel sem, da se pot odcepi v gozd, zato sem se, ko sem prišel do rušja, obrnil in se vrnil do možica spodaj v grapi. V drugo sem začel oprezati za potjo, tokrat počasneje. In v drugo prišel do rušja, ne da bi jo našel. Še enkrat sestopim do tam, kjer sem že dvakrat začel, grem v gozd in si rečem: "Pot pelje iz desne v levo, zato jo boš prej ali slej prečkal". Lomastim po gozdu, ki je vse težje prehoden, potem zaidem v tako grmičevje, da sem se ga komaj rešil, in se na koncu priplazim ven tam nekje, kjer sem že dvakrat obrnil. Ker mi ni nič jasno, nadaljujem od možica do možica navzgor pod Tri macesne in Široko peč do razglednega prostorčka, kjer si privoščim zajtrk.









Misel, da je odcep poti zaraščen, hitro odmislim, saj vem, da je tam vedno velik možic. In da je pot dokaj široka in razvidna. Ko meljem zajtrk, razmišljam o turi pred davnimi časi in se trudim spomniti podrobnosti s takratnega potepa. In se tako domislim, da sem takrat v opisu prebral, da spodaj zavijemo v levo grapo. Nato se spomnim, da sem jaz danes v grapo prišel višje in ... Pogoltnem zadnji grižljaj, naredim nekaj požirkov in že skoraj tečem navzdol. Do tistega možica, kjer sem trikrat začel iskati pot in še naprej navzdol, do naslednjega možica, kjer grem po stezici desno v redek gozd in ko stopim iz njega, me pozdravita velik možic in pot, ki sem ju iskal več kot uro. Ti šment, si rečem, kaj takega pa že dolgo ne. Skoraj, da sem se že sprijaznil z rekom: "Gora ni hotela" in pričel s sestopom.







Hitro stopim v breg in po manj strmih delih poti skoraj tečem. Popoldan je namreč napovedano poslabšanje vremena in v tem času, ko sem iskal pot, so se okoli gora že začeli zbirati oblaki. Precej upehan pridem na vrh, kjer malce posedim in se razgledam, potem pa se odločim, da bom sestopil na drugo stran do Belega potoka, saj se je vreme spet malce izboljšalo.








Tudi navzdol sem hitel, saj sem vedel, da pot ne bo prav kratka in da se bo vreme  prej ali slej skujalo. Ker je pot v gozdu ponekod težko sledljiva, pazljivo spremljam, kam me vodijo možici. Ko pridem približno tristo metrov nižje, se na levem robu gozdnega hrbta ostro v levo odcepi lepa stezica. Spomnim se, da naj bi bila to tista pot, ki okoli hriba pripelje na Jasenje, črna črtkana stezica, vrisana na zemljevidu Kranjska gora z okolico v merilu 1:25.000. Ker sem pot od Za Akom navzgor in do Belega potoka navzdol že prehodil, sem se v trenutku odločil, da spoznam še to. Če naletim na težave, se obrnem in grem po že znani poti nazaj in v dolino, sem si rekel in nadaljeval po stezici.







Srečno sem prišel do Jasenja, čeravno bi moral večkrat obrniti, če bi se držal tistega, kar sem si zabičal. Pot je bila nekajkrat podrta in marsikje zaraščena, tako da sem imel ne enkrat težave z iskanjem nadaljevanja, povrh vsega pa ves čas ob poti ni bilo nobenega možica, ki bi mi dal vedeti, da sem na pravi poti. Pri Ingu sem na dušek spil Radler in koj zatem v dveh dolgih požirkih še brezalkoholno pivo, malce posedel, potem pa nič počasneje kot do tod nadaljeval s sestopom.





Ko sem zapuščal Rute, so padle prve kaplje dežja in ko sem se peljal mimo Jesenic, je deževalo kot že dolgo ne.

=> fotografije Rutarski Vršič

sobota, 18. avgust 2018

Hoher Ifen in Hahnenköpfle

Veliki srpan, ponedeljek 6.8.2018

Spet sva s pridom izkoristila vozovnico za  neomejeno uporabo žičniških naprav v Oberstdorfu in Kleinwalsertalu, brezplačno seveda, in si občutno skrajšala in olajšala turo. Hoher Ifen se namreč dviga nad kraško planoto Gottesacker, kako je na kraškem svetu poleti, pa se ve. Toliko bolj, kadar so kraji v primežu vročinskega vala.


Izhodišče oziroma parkirišče sva imela pod kočo Auenhütte, pot pod noge pa sva vzela na zgornji postaji gondole pri Ifenhütte. Da na poti ne bova sama, sva vedela vnaprej, da nama bo vroče tudi, zato naju ne eno, ne drugo, ni (z)motilo.



Do razpotja nekaj višje nas je šlo kar nekaj, tam pa jih je večina nadaljevala na Hahnenköpfle. Spustila sva se pod ostenje Hoher Ifna in po lepo speljani poti prek melišča prišla do zavarovane poti. Čeravno nič posebno težkega, kvečjemu izpostavljeno, je že začetni del marsikomu povzročal težave, nekaj njih si je celo nadelo samovarovalni komplet. Vajena takih in tej podobnih poti sva jih s princesko prehitela in hitro zmogla kratek zahtevnejši del vzpona. Ko sva stopila na vršna pobočja, so skalo zamenjale travnate poljane, po katerih je korak drugače stekel, kot je tekel nižje na melišču in po zavarovani polici. Princeska je bila, ne prvič tako, deležna pohval in na vrhu, do kamor nisva imela daleč, je bilo slišati tudi nekaj takega: Ti šment, tako zahtevna pot, da se je marsikdo ne upa lotiti, potem ti pa pes primaha na vrh. Na prostornem vršnem pobočju sva zlahka našla dovolj samoten kotiček, da sva se na samem okrepčala in odpočila. 













Preden sva pričela s sestopom sem se še razgledal in si ne prvič v teh dneh zaželel nekoč obiskati te kraje s turnimi smučmi. Kdo ve, ko pa je teh nekoč vse več in nič ne kaže, da se bodo nehali nabirati. Sestop do melišča je minil hitro, na zavarovanem delu sva bila sama, potem pa sva se usmerila po dolini navzgor in se odpravila še na bližnji Hahnenköpfle. Po skalah in šodru sva sopla navkreber, vročina je bila res pasja. Med krajšim počitkom mi je princeska zadremala v naročju, potem sva popila, kar sva še imela in se zatem odpravila navzdol. 











Ko sva se z gondolo vrnila v dolino, je bila Auenhütte na najino presenečenje zaprta. Vodo za princesko sem zlahka našel, jaz pa sem se odžejal v gostišču nedaleč stran in tam blizu nakupil še nekaj dobrot za domov. 


Med večernim ždenjem na terasi so misli že uhajala na dan po jutrišnjem, na pot domov in na gorniške želje v drugi polovici počitnic ...

Güntlespitze in Üntschenspitze

Veliki srpan, sobota 4.8.2018

Po dnevu počitka, ki je bil kakopak počitnicam primerno aktiven, sva se spet odpravila v gore. Odpeljala sva se v Kleinwalsertal, na sam konec doline, ki leži v Avstriji in se vanjo pripelje samo iz Nemčije, in tam vzela pot pod noge.

Če sva bila jasnega jutra vesela, za visoko jutranjo temperaturo tega ne bi mogla reči, saj sva vedela, kaj naju čaka kasneje. Nekaj njih, ki so bili podobno zgodnji kot midva, se je odpravilo v drugo smer, tako da sva se sama sprehodila skozi vasico Baad in na njenem koncu stopila na stezo proti najinima vrhovoma. 



Princeska je bila uvidevna in je zložno zastavila korak. Do planine Mittlere Spitalalpe nama korak ni in ni stekel, saj je bilo soparno, tam pa je rahel vetrc poskrbel za znosnejše razmere. Počasi sva nadaljevala proti gornji planini in nekaj pred njo zavila levo, proti planini Derra Alpe. Krave, ki jih ni bilo malo, so se pasle dovolj stran od poti, da si nismo bili napoti. Ker pri pastirski koči ni bilo nikogar, sva se, navkljub sorazmerno kratki poti do tod, odločila malce počiti, saj sta naju vročina in soparno ozračje kar upehala.  Nekaj malega jedače in nekaj več pijače nama je dobro delo, zato sva nadaljnjo pot do vrha Güntlespitze zmogla hitro.















Neizrazit vrh v travnatem grebenu, katerega označuje samo napis na smernih tablah, ima na vrhu tako malo prostora, ki je vrh vsega še prepaden, da sva se samo razgledala, nato pa nadaljevala s potjo.



Spust do sedla Häfnerjoch nama je bil odveč, saj sva vedela, da bo tod nazaj grede treba navzgor. Od sedla do naslednjega vrha ni bilo daleč in kmalu sva sedela na mehkih zelenih travah pod križem vrh Üntschenspitze. Princeska je utrujena zaspala na mehki trati, jaz pa sem se kar sede razgledoval po okoliških gorah.







Nekaj oblakov, ki so jadrali sem ter tja po nebu, je poskrbelo za senco in skoraj nama je bilo hladno, ko so zakrili sonce. Razgledi so bili prekrasni, tako na Predarlsko (Vorarlberg) na eni, kot na Kleinwalsertal in gore nad njim na drugi strani. Poglede je še najbolj privlačil masiv Kleiner in Großer Widdersteina, z zanimanjem pa sem si ogledoval tudi Hoher Ifen, najin prihodnji cilj.







Pred sestopom sem princesko oblekel v hladilni plašček, saj sem vedel, da nama bo navzdol grede pošteno vroče, potem pa sva se odpravila v dolino. Do koče na Derra Alpe po taisti poti, od tam pa po dolini Derra do izhodišča. Če sva se med vzponom s kravami gledala na daleč, sva si bila z njimi med sestopom nekajkrat tako blizu, da sem princesko skril v naročje in se drenjal med njimi. Sila neprijetno, a drugače ni šlo.













V bližnjem gostišču so poskrbeli za najini suhi grli, potem pa sva židane volje odpotovala domov. 


Ko sva zvečer ždela na terasi, sem se dvignil z ležalnika in princeski dejal: Veš kaj, na počitnicah sva. Zato greva jutri namesto v gore do jezera, na plavanje. Z migetajočim repkom je dala vedeti, da me razume, zato sem iz nahrbtnika vzel hribovsko opremo, dal vanj kopalke in brisači, za vsakega eno, zatem pa naju je kmalu vzela noč ...

=> fotografije Güntlespitze in Üntschenspitze