Ker se nama je smučalo, sva iskala sneg. Povsod, kjer imajo snežne topove, ga je bilo več ali manj dovolj. Kjer topov ni in mora narava sama poskrbeti za zimske radosti, pa več ali manj premalo. Ko sva že skoraj vrgla smuči v koruzo, me je razveselila s predlogom, katerega sem zagrabil z obema rokama. Po opravljeni turi lahko rečem, da sva oba imela prav. Ona v tem, da je bilo snega dovolj za zvrhan koš smučarskih užitkov in jaz v tem, da je bilo ponekod snega komaj zadosti in sva morala popaziti na kakšen kamen ali skalo, bolj poprhano, kot pokrito s snegom. Vzpon sva z zaključila na sedlu, saj so bila vršna pobočja skromno zasnežena. Zgoraj sva se dričala po trdi podlagi, na kateri je bilo nekaj prstov pršiča, nižje po smučišču in ob njem, ter na koncu tudi nekaj malega po cesti. Ozek pas snega ob robu je dopustil smuko prav do avta. No, do glavne ceste pa res.
 |
| foto: epp |
Pošta z željami za novo pošiljko snega je že romala pod Triglav, na naslov Dedka Mraza ...
Ni komentarjev:
Objavite komentar