Kdo bi si mislil, da bo preteklo toliko vode med idejo in izvedbo. Eden tistih hribov, s katerim sva se res dolgo čakala in eden tistih, ki je imel srečo, da nanj nisem povsem pozabil. Tudi to se mi zgodi vsake toliko. Ker vrh vsake gore vidim druge gore in za drugimi gorami druge, pridejo včasih prej na vrsto tiste, katere sem prvič uzrl pred kratkim, tiste, o katerih razmišljam dolgo vrsto let, pa čakajo ali celo utonejo v pozabo. Kdo ve, koliko gora bi naštel, za katere sem bil trdno odločen, da se povzpnem nanje, sedaj pa se jih niti spomnim ne več . . .
Če sva potep začela v znamenju glasbe, avto sva namreč parkirala na ulici Via Giuseppe Verdi, je bil prvi vzpon že prava kalvarija, saj sva nadaljevala po Via Calvario do istoimenske cerkvice, od koder je lep pogled na nižje ležeče mestece.
Nadaljevala sva po gozdni cesti do Ciofnika in se tam in višje po poti razveselila sonca, ki je zmoglo do naju skozi gole krošnje bukovih dreves. Čudovito speljana stezica naju je vodila sem ter tja kar strmo v breg, gozd je počasi prešel v borovega in kar hitro sva prišla do izklesane police na zahodnem pobočju Breznjaka. Če sva do tod imela na poti bore malo snega, skoraj da nič, je bila nadaljnja pot vse do vrha zasnežena. Na začetku je bilo snega za prst ali dva, višje in na vrhu tudi za deset in več. Na začetku police sta naju čakali dve lopati, a ker je bilo snega na poti bore malo, nama ga ni bilo potrebno odmetati. Tudi opreme kot so gamaše in dereze vse do vrha nisva potrebovala.
Sem se pa pred nadaljevanjem potepa topleje odel, saj sva na polici spet prišla v senco, katera naju je spremljala vse do vrha. Kmalu za polico sva prišla do Scalzerjevih travnikov in do vojaškega pokopališča iz .I. svetovne vojne, kjer je pokopanih šest vojakov Avstro-Ogrske vojske. Zatem je pot spet postala strmejša, zaradi listja in snega sva morala malce bolj popaziti na korak, tam, kjer bi se lahko prekucnila po strmem pobočju. Do sedla med Monte Bruco in Monte Brizzio so bile na poti samo sledi divjadi, od sedla do vrha pa sva gazila po deviški belini.
Princeska je s takim veseljem šibala po snegu, da sem jo komaj dohajal in tistih 45 minut od sedla do vrha, ki jih je obetal smerokaz, je minilo precej hitreje. Pod križem sva našla dovolj veliko zaplato suhih trav, se tam nastavila soncu in si temeljito privezala dušo. Tudi razgledovanje ni manjkalo, saj sva imela kaj videti. Ker sonce v tem letnem času samo prijetno sveti, greje pa ne kaj dosti, sva se prej kot bi želela odpravila nazaj v dolino.
Princeska je tako uživala na snegu, da sva do izklesane police skoraj ves čas tekla, tam pa sem jo le uspel prepričati, da se nama res nikamor ne mudi in da lahko stopiva zložneje. Kar sva tudi storila in nadaljevanje sestopa je bilo takšno, da sem se spet zmogel razgledovati in sem ter tja narediti kak posnetek. Pri Ciofniku sva posedela na klopci, se še enkrat okrepčala in odžejala, jaz sem si tudi ogledal notranjost zavetišča, potem pa sva nedolgo zatem še v drugo opravila s Kalvarijo in Verdijem.
Ko sva odpotovala proti domu in sem še zadnjič pogledal proti Breznjaku, so misli že begale v prihodnje dni, k prihodnjim potepom . . .
=> fotografije Monte Brizzia - Breznjak
Ni komentarjev:
Objavite komentar