Potep, ki se ga zlepa ne bom naveličal. Tesno povezan z enim mojih prejšnjih življenj, tako kot Humin v dolini. Sem se ne vračam zato, ker bi želel nazaj, temveč prihajam po tisto kar potrebujem, da lahko grem naprej.
Prvič se mi je zgodilo, da v Joufu ni bilo prostega parkirnega mesta, zato sem avto pustil pri pokopališču pod zaselkom.
Dva strma ovinka sva s princesko izkoristila za ogrevanje, zato je bilo nadaljevanje poskočno in kmalu sva s ceste zavila na pešpot v gozd. Navkljub blatni in spolzki poti sva jo urno drobila v breg in hitro zmogla do razgledišča, tudi počivališča, Zuc de Cros.
Ker se je sonce sramežljivo skrivalo za oblačnimi koprenami je bilo kar hladno, zato sva se počitku odpovedala in nič manj urno nadaljevala s potepom. Ko sva nekaj višje prišla do razpotja, sva se usmerila desno in nadaljevala po poti CAI716, pot CAI715 pa je bila namenjena sestopu. Prečenje pod grebenom je zahtevalo tudi krajši sestop, ki nama je bil seveda odveč, potem pa sva končno zmogla na greben in po njem do vrha. Vzpon sva opravila sama, zato naju je gneča na vrhu presenetila, tudi zmotila. Pri cerkvici sva našla samotnejši kotiček, kjer ni pihalo in je bilo prijetno posedeti in si tam pošteno privezala dušo. Male sive celice so imele obilo dela, da so premlele vse, kar mi je prišlo na pamet in ko so one končale z delom in ko sva s princesko končala s počitkom, sva se odpravila v dolino.
Malce pod vrhom sem srečal dekle s kolesom, s katero smo se srečali pred kratkim med sestopom po obisku Moggess, še nekaj nižje pa znanko, s katero se nisva videla že dolgo vrsto let. Tudi princeska je imela družbo. Starih znancev sicer ni srečala, je pa bilo novih kosmatincev ob poti toliko, kot jih običajno ne srečava v vsem letu skupaj. Do vzletišča za padalce smo se skoraj drenjali, od tam dalje pa sva spet bila bolj ali manj sama, kar nama ni nikoli odveč. Ravno nasprotno.
V Joufu sem se še zadnjič ozrl proti vrhu, potem pa sva opravila še s tisto nekaj malega asfalta, ki sva ga imela do avta. Nato sva se zapeljala v Humin, kjer sem se jaz odpravil na ogled jaslic v eno majhnih, skoraj neopaznih cerkvic v mestecu, princeska pa je med tem časom dremala v svojem boksu v avtu. Jaslice sem slučajno našel pred leti in čeravno delujejo malce kičasto, so vredne ogleda tudi zaradi truda, ki je bil vložen v njihovo izdelavo.
Med potovanjem domov sem že razmišljal o jutrišnjem dnevu, saj me je čakal še en lep potep. Vesel sem jih, potepov, saj se kot dragoceni biseri nizajo na ogrlici, ki se ji reče življenje. Naj jih bo še veliko . . .
=> fotografije Mali Karman - Cuarnan
Ni komentarjev:
Objavite komentar