Tokrat je bilo najino izhodišče pri cerkvi v Piano D'Arta.
Pinnacoli oziroma Campanili dei Lander, zemeljski stolpi in stolpiči, precej podobni tistim v Segonzanu, so bili najin cilj. O nadaljevanju na Monte di Rivo sem razmišljal bolj potihoma, saj zaradi jutranjega opravka nisem vedel, kdaj bova začela s turo.
Ozka cesta je na koncu vasi postala mulatjera, ki naju je pripeljala do potoka, onstran katerega sva malce sestopila.
Pobočja, po katerih naj bi se nadaljevala najina pot, so bila razdejana, debele smreke so polomljene in izruvane ena prek druge ležale na tleh. Na začetku poti je bilo nekaj smrek požaganih, zato sem upal, da bo tudi višje tako. Kaj hitro sva ugotovila, da iz te moke ne bo kruha. Višje sva bila, slabše je bilo, vrh vsega pa je pot postala tudi precej blatna. Malce me je skrbelo, če bova skozi podrtijo znala najti pot nazaj, saj sva se vzpenjala izven označene poti. Tam pač, kjer sva lahko splezala pod ali nad podrtimi debli. Ko je bilo za nama nekaj skrajno težko prehodnih mest in je bilo nadaljevanje videti najmanj enako zahtevno, če ne bolj, sem pod podrtim drevesom zagledal venec s svežim cvetjem in dve goreči sveči. Kar zmrazilo me je, zato sva se hitro obrnila in previdno sestopila. Ko sva se vrnila do kolovoza, sem nekaj višje pogledal za bližnjico, ki je narisana na zemljevidu, in jo tudi našel. Stanje poti je bilo istovetno že prehojeni poti, zato sva s turo zaključila.
"Gora ni hotela" sem rekel princeski in stopila sva proti izhodišču. Videla sva dovolj da veva, da se bova vrnila. In ker bova prihodnjič na izhodišču ob primerni uri, bo potep nekaj daljši z različnima potema navzgor in navzdol.
Bosta že nadoknadila to turo. "Gora ni hotela", prav imaš Bojan. Včasih se je bolje obrniti.
OdgovoriIzbriši