Telefonski pogovor, ki sva ga imela zvečer pred izletom, je trajal dvakrat toliko kot smuka z Višarij v dolino. In to samo zato, ker snega ni nikjer oziroma je sneg samo na smučiščih in še tam nenaraven.
Danes sva se pustila zapeljati na Višarje, se tam sprehodila do križa in se po zasluženem martinčkanju, kjer sva imela čudovite razglede na prvake zahodnih Julijskih Alp, na smučeh odpeljala v dolino. Trdo, zelo trdo. Po smuki sva se zapeljala do dveh vasic ob Pontebbani in tam poiskala začetek poti, ki nekoč prideta na vrsto. Prijeten dan sva zaključila z obiskom knjigarne v Trbižu in nakupom planinske literature in zemljevida. Seveda brez uživaškega posedanja ob kavici pred, vmes in na koncu ni šlo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar