Svečan, nedelja 23.2.20202
Parkirišče pred cerkvijo v Naborjetu je bilo skoraj polno, saj maše še ni bilo konec. Hitro sva smuknila mimo Beneške palače in se za občino usmerila na božjo pot. Mimo ličnih kapelic sva se povzpela do cerkvice, tam stopila na cesto in z nje s pomočjo stopničke na škarpi splezala v gozd, kjer se je navkreber nadaljevala strma stezica.
Skozi gozd naju je pripeljala na greben, po katerem sva zložneje nadaljevala do sedelca, kjer je razpotje. Ena pot se nadaljuje proti Stabetu, druga pelje v dolino proti trdnjavi Hensel, tretja, po kateri sva nadaljevala midva, pa vodi na bližnji Buchkopf oziroma Testo di Malborghetto. Slovensko ime vrha sem iskal zaman, tudi v zbirki "Slovenska krajevna imena v Karnijskih Alpah", ki jo je zbral in uredil dr. Viktor Vovk, ga ni.
Do vrha nisva imela daleč. Tam sva si ogledala ruševine vojaških utrdb in se razgledala, kolikor se je bilo s poraščenega vrha možno razgledati. Jutranje sonce, ki je obetalo lep dan, se je še preden sva zmogla do grebena, skrilo za oblačne koprene. Postalo je hladno, na vrhu pa je še malce pihljalo, zato sva se kaj hitro odpravila v dolino. Do sedelca po taisti poti, tam pa sva zavila proti utrdbi Hensel.
Nižje sva bila, topleje je bilo, kmalu sva poiskala primeren kotiček in sedla k počitku. Ne gre, da bi lačna in žejna hodila po svetu, sem rekel princeski, čeravno je potep krajši kot običajno. Po okrepčilu sva hitro zmogla do utrdbe in kmalu pod njo stopila na staro cesto med Ukvami in Naborjetom.
Nadaljevala sva do Pontebbane in si pri tunelu med Naborjetom in Ukvami ogledala še spomenik oficirju Henslu, potem pa kar po travnikih nadaljevala proti vasi.
Čeravno nekaj krajše in nižje kot običajno, nič manj prijetno in lepo, sva si bila edina, ko sva se vrnila do avta in kmalu zatem zadovoljna odpotovala domov.
-> fotografije Buchkopf - Testa di Malborghetto
Svečan, petek 21.2.2020
Ni je hujše bolezni, kot je pomanjkanje gora.
France Avčin
Vrhovi v Stolovem grebenu so bili svoje čase pogosto deležni mojega obiska, zato ni čudno, da sem se na Učji počutil, kot bi zavrtel čas nazaj. Malce naprej od prelaza Tam na Meji (Passo di Tanamea) sem se peljal mimo zaprtega gostišča, ki je bilo v tistih časih odprto. Tam sem rad popil kofe pred turo in kaj osvežilnega po njej, tam sem kupil prvi Tabaccov zemljevid, v tistih časih zame pravo dragocenost, tam sem se počutil, kot da sem skoraj na koncu sveta. Ja, takrat je bilo vse drugače. Tudi jaz.
Še največ tur sem tam opravil spomladi, pogosteje s severne, kot z južne strani. Običajno je bila na severni strani še zima, precej snega in mraz, na južni pa toplo sonce in kopne travnate strmali vse do grebena. Na grebenu samem me je vedno znova presenečala meja med snežno odejo in kopnimi travami, pogosto tako izrazita, kot bi umetnik s čopičem narisal črto med zimo in pomladjo.
Glede na nenavadno visoke temperature v visokogorju, skoraj deset stopinj plusa na Kredarici in to ponoči, na primer, in na s snegom revno zimo sem računal, da bo pot visoko pod vrh kopna, saj vodi po južnem pobočju. Če ne greš, ne veš, sem pritisnil piko na i razmišljanju o tem, kako bo s snegom na poti, vzel dan dopusta, saj me je bolezen, ki jo omenja Avčin, že močno dajala, in mimogrede pripravil vse potrebno za turo.
Na Predelu se mi je kar milo storilo, ko sem uzrl eno najlepših panoram, kar jih ponujajo slovenske gore. Mangrt in Jalovec zgoraj, Loška stena pred mano, Jerebica in Rombon spodaj. In seveda Log pod Mangrtom, vasica, ki je bila vrsto let moj drugi dom. Kaj vse smo prehodili, preplezali in presmučali v tistih letih, da zabav po zahtevnejših turah raje ne omenjam. Ko se takole spominjam posameznih obdobij svojega življenja, doživetij, ljudi, s katerimi sem se družil, in še marsičesa, se dejansko počutim star, toliko je vsega. Po drugi strani, med zahtevnejšo turo recimo, pa me pogosto kar razganja in takrat se zdim sam sebi sila mladosten. Ni kaj, četudi sam nisem vsak dan isti, EMŠO zagotovo je. Do Učje in naprej do izhodišča se mi je zdelo, kot da se peljem skozi pravljico, ki sem jo v minulih desetletjih sam napisal. Prva poglavja so opremljena s črnobelimi fotografijami, tako stari so že spomini na tiste dni...
Neučakano sem stopil po cesti proti bližnjemu kmečkemu turizmu, če smem Agriturismo "La AleGra" tako imenovati. Ne hiti, sem se opominjal, dolga in strma pot je pred teboj. Tam so me pozdravile ovce, ki so se pasle ob poti, in velik bernardinec, ki je zamolklo lajal in veselo mahal z repom. Čeravno je bil videti sila dobrodušen, sem bil kar vesel, da je bila med njim in menoj visoka ograja. Vrh travnika sem stopil v gozd in po zložni poti nadaljeval proti vrhu. Če me je na začetku v senci še zeblo, mi je na soncu hitro postalo toplo, sploh potem, ko je pot postala strmejša.
Kaj hitro sem zmogel dovolj visoko, da sem se razgledal po dolini navzdol proti vasici Mužac (Musi) in na Stolov greben na drugi strani, ki je bil zasnežen, takšen, kakršnega sem bil vajen nekoč. Pot je zatem zavila za rob, v senci je spet postalo precej hladno, in se usmerila navzdol proti grapi. Onstran nje sem po nekaj položnejših okljukih prišel pod širok in strm travnat žleb, kjer sem pričel gristi kolena. Rad imam take poti, saj globina pod teboj hitro narašča, torej je vrh vse bližje. Navkljub markacijam in stezici je bil svet okoli mene precej divji, prvobiten, počutje daleč stran od ponorelega sveta je bilo nadvse imenitno. Korak mi sicer ni in ni hotel steči kot sem želel, a si tega nisem gnal k srcu. S spancem sva pogosto skregana, zato sem med gorolazenjem vsake toliko vajen tega, da sem zaradi neprespanosti počasnejši, da se počasi daleč pride, pa sem se sčasoma tudi navadil. Višje sem bil, bolj se mi je zdelo, da mi sneg ne bo delal preglavic. Pot je bila kopna, tudi jutranji pogled od avta proti bivaku in Muzcu ni uzrl nobenega snežišča. Grizel sem v strmino, ki je ni in ni hotelo biti konec, potem pa je pot končno zavila iz žleba in se položila. Malce sem poduškal, saj me je strmina kar upehala, in se razgledal po grebenu Muzcev od vzhodnega vrha proti Zajavorju, potem pa stopil za rob v gozd in presenečen obstal.
Zasneženo pobočje, dovolj strmo in s takim iztekom, da se zdrs verjetno ne bi dobro končal. Če je to to in hujšega ne bo, ni sile, sem si rekel in si namestil derezice na čevlje. Sneg, ki ga je bilo sicer samo za nekaj prstov, je bil trd in poledenel, snežna odeja pa dokaj strnjena, tako, da se mu skoraj ni dalo ogniti. Zimskih razmer je bilo hitro konec in od sedelca, kjer gre ena pot v levo proti bivaku in druga desno na vrh, sem spet nadaljeval po kopnem. Na sedelcu bivaka še nisem uzrl, saj se je skrival za robom, dočim so bili razgledi na Kadin, Lopič in Javor dobesedno presunljivi. Ob pogledu na "moj" Muzc mi je zaigralo pri srcu, vrh je bil videti sila blizu in pot nanj povsem kopna.
Na začetku zavarovanega dela sem si nadel samovarovalni komplet, češ, "ziher je ziher", se pripel na jeklenico in nadaljeval proti bližnjemu vrhu. Lepo speljana pot me je vodila prek izpostavljenih travnatih poličk in strmih skalnatih skokov navkreber, tako hoja kot poplezavanje sta bila en sam užitek, ki ga je bilo skoraj prehitro konec. Na vršnem delu je bilo spet nekaj snega, katerega sem obšel, in že sem sedel poleg skrinjice k krajšemu počitku.
Napovedanega močnega severnega vetra k sreči ni bilo, a je bilo vseeno prehladno, da bi dolgo posedal zgoraj. Vzel sem si čas za razglede, spomine in želje, potem pa stopil nazaj proti dolini.
Z zavarovanim delom sva bila hitro pri kraju, od tam do bivaka pa ni bilo daleč. Če me je na vrhu hladilo, mi je bilo pred bivakom skoraj vroče. Sonce je prijetno grelo, vetra ni bilo, zlahka bi dejal, da smo blizu maja in ne konec februarja. Bos in v tanki majici sem pomalical in potem še malce ždel, preden sem nadaljeval s sestopom.
Snežno pobočje mi tudi navzdol ni povzročalo preglavic, derezice so imenitno opravile svojo vlogo, dočim me je strm travnat žleb tudi nazaj grede kar utrudil, prav tako kot krajši vzpon, ki me je čakal za grapo. Potem je šlo samo od sebe in do agriturisma sem zmogel mimogrede. Bernardinec me je bil še enkrat zelo vesel, vsaj po zamolklem laježu in mahanju z repom sodeč, namesto ovc pa so me tokrat pozdravili oslički. Najpogumnejši me je prišel celo pozdravit in se pustil pobožati. Kot kaže, mu je čohljanje prijalo, saj je obračal glavo levo in desno, da sem ga čohal nad smrčkom in po temenu, ko pa sem nehal, me je s smrčkom podrgnil po roki, kot bi želel reči: "Še me daj." Do avta ni bilo daleč, tam še zadnji pogled proti bivaku in vrhu in s turo je bilo konec.
S potepom samim še ne. Tega sem zaključil v Trenti z dvema prijetnima obiskoma, potem pa prek Vršiča smuknil domov.
Zdravilo je zaleglo, koliko časa bo držalo, pa bo pokazal čas.
-> fotografije Monte Musi (cima ovest) - Muzci (zahodni vrh)
