Razveselilo me je, da se bova po daljšem času spet skupaj odpravila na potep, nekaj manj ideja, kje naj bi se ta zgodil. Na Zahomcu sem bil že dvakrat, v tretje sem se nanj nameraval odpraviti na smučeh, četrtič pa na dolgo turo, kjer nameravam poleg Zahomca obiskati še nekaj bližnjih in manj bližnjih vrhov. Vseeno sem pogledal na zemljevid in videl, da pot, ki je predlagana, vodi nižje in bi tako precejšen del potepa opravil po poteh, kjer še nisem hodil in jih ni v mojih načrtih. Naj bo torej jutri na vrsti peta tura na Zahomec, sem si mislil, za tretjo je premalo snega, četrta pa pride v poštev, ko bodo poti kopne. Mimogrede sva se zmenila, tudi zato, ker vremenska napoved za kraje, kjer bi lahko potekal drug potep, ni bila spodbudna.
Po kavici v Trbižu sva se zapeljala vrh Žabnic, vse do zadnjih hiš, in tam udela pot proti Zahomcu. Strm kolovoz je poskrbel, da sem se hitro ogrel, tudi zasopel, potem pa je kar šlo nekako, čeravno je bila strmina res znatna. Vreme, ki naj bi se po poldnevu pričelo obračati na slabše, je bilo čudovito. Mraza bolj malo, vetra nič, sonce pa je sijalo mesecu primerno, torej je bolj svetilo, kot grelo. Na poteh, ki so pravi kolenogriz, hitro pridobiš višino in tudi midva sva jo. Pot se je višje položila in se usmerila proti desni, pričakoval sem, da bova kmalu pri gozdarski koči Capanna Cima Muli, kjer sva si obetala krajši počitek, saj so izpred koče imenitni razgledi na Julijske Alpe onstran Kanalske doline. Res sva kmalu zagledala kočo in kaj hitro ugotovila, da gre pravzaprav za skedenj. Nič ne de, sem menil, capanna ne more biti daleč. Res ni bila, a vseeno nekaj dalj, kot sem menil, da bo.
Ustaviva se pri capanni, se razgledujeva in fotografirava, kar iz Vrtinjlogarskega grabna (Val Bartolo), pride mož, s katerim se pozdravim. Na "bon di" odvrne z "bon di" in doda "dober dan". Beseda da besedo, mož lepo govori po naše, hitro se pomeniva od kje je kdo prišel in kam je kdo namenjen. Potem steče beseda še o tem in onem, med drugim pove, da je doma v Beli Peči (Fusine in Valromana). Prešine me, da je imel pokojni Igor onstran meje prijatelja, kateri še dandanes vsake toliko kaj objavi na planinskem forumu katerega spremljam tudi sam in kjer vsake toliko tudi sam kaj objavim. Vprašam ga, ali pozna Alessia in njegov odgovor me prijetno preseneti: "To sem jaz." Čim sva se mu s prijateljico predstavila z vzdevkoma je tudi on vedel, kdo sva, bilo je, kot da se že dolgo poznamo. Prijetno smo poklepetali, dobre pol ure je minilo kot za šalo, preden smo skupaj nadaljevali proti vrhu in se pod Cimo Muli (Mulejev vrh) poslovili. Alessio je nadaljeval proti Zahomcu, midva pa sva se namenila še na stranski vrh ob poti. Bolj vršiček kot vrh, poraščen in brez razgledov, naju je presenetil z dokaj debelo snežno odejo. Na osojni strani je bilo mrzlo, snega pa tudi prek kolen, če si imel smolo in se ti je vdrlo pod nogami, prava zima torej. Na vrhu stoji nekakšen mejni kamen, drugega nič. No, verjetno nič, v kopnem še nisem bil gori, zato ne vem, ali se pod snegom morda ne skriva tudi kak možic.
Na markirano pot sva sestopila po taisti poti in potem nadaljevala proti Zahomcu. Snega je bilo več, kot sva ga imela s princesko pred letom dni, ko sva se na vrh odpravila po bližnjici. Zato sva se držala gazi, ki naju je pripeljala skoraj do Zahomske planine, se tam obrnila in šla nazaj proti Kanalski dolini, se nato še enkrat obrnila in naju pripeljala na vrh. Vreme se je med vzponom od capanne naprej pooblačilo, pričelo je pihati, nič kaj prijetno ne bi bilo stati na vrhu, kaj šele posedati. Za malico je časa še dovolj, zavetrn kotiček pa se bo nižje lažje našlo, sva menila. Na Zahomski planini sva ujela Alessia, še enkrat smo na hitro pokramljali, potem pa stopili vsak svoji dolini naproti.
Vse do La Rotonde je bilo na poti še kar precej snega, tam pa sva stopila na kopen asfalt. Sonce je spet zmoglo oblake, zato sva nasproti kapelice Cappella di Saint Hubertus poiskala zavetern kotiček in si privezala dušo. Nadaljnji sestop je nekaj časa potekal po cesti, potem sva zavila na pešpot (Puanina Tour) in po njej kmalu zmogla do kmečkega turizma Gačman. Tam me je prijateljica opozorila na krajšo pot v dolino, sam sem upoštevajoč smerokaz in markacije nameraval nadaljevati po daljši. Hitro sva jo udela in do doline res ni bilo več daleč.
Kavico sva si privoščila v novi slaščičarni v Žabnicah in čeravno sem strašen sladkosned, mi ni bilo do sladkarij. Ker me pot pogosto vodi tod mimo, ne dvomim, da prej ali slej tudi te pridejo na vrsto.
Prelesten dan, imeniten potep v prijetni družbi in nepričakovano srečanje. Lepše ne gre. Alessio, če te zanese na mojo stran, lep pozdrav. Krasno, da smo se srečali in spoznali, upajmo, da se nam še kdaj prekrižajo poti.
-> fotografije Zahomec iz Žabnic (Monte Acomizza da Camporosso in Valcanale)
Ni komentarjev:
Objavite komentar