Cengla Alta - Monte Taiet

Svečan, petek 7.2.2020

S princesko sva lani opravila imeniten potep na Monte Dagn, Rosso, Taitet in Jovet. Doma sem med pisanjem prispevka za blog na spletu poiskal nekaj podatkov o krajih, kjer sva opravila potep, in med drugim našel Cenglo Alto. Opis sicer ni povedal kaj dosti, zgovornejše so bile fotografije. Svet nad polico in pod njo mi je bil po pravkar opravljeni turi domač, ostenje Taieta sem imel še živo pred očmi, zato sem si lahko približno predstavljal, kje in po kakšnem svetu vodi polica. Tura me je zamikala, zato sem jo v blogu omenil in pripisal, da morda pride na vrsto nekoč. S temi nekoč je hudič, saj se jih je v minulih letih, pravzaprav desetletjih, nabralo preveč, da bi si jih človek vse zapomnil, kaj šele prehodil. In še se nabirajo... 

Ko vzamem pot pod noge, prihodnost postaja spomin. Vmes je trenutek in ta trenutek je moj nekoč. Eden od njih.

Lani sem na izhodišče potoval mimo Humina, tokrat skozi Spilimbergo. Lani kot voznik, letos kot sopotnik. V trdi temi sva odpotovala zdoma, temno je bilo tako zunaj, kot v avtu. Le številke, ki so kazale čas, in napis "passenger airbag" na kontrolni lučki na armaturi, so svetili v temo. Ob pogledu na napis "passenger" mi je v ušesih zazvenela pesem The Passenger (Iggy Pop) (klikni za poslušanje), ki  me je spremljala vse do izhodišča, tudi po turi na poti domov.

I am the passenger and I ride and I ride
I ride through the city's backsides
I see the stars come out of the sky
Yeah, the bright and hollow sky

You know it looks so good tonight

...

    

                               Iggy Pop, The Passenger

Konec koncev je tudi življenje potovanje, vse od začetka do konca. Odhajanja in vračanja se vrste eno za drugim, tudi ko sem doma na kavču, je prve pol tistega trenutka vračanje od nekod in drugega pol odhajanje nekam...

Daniti se je pričelo, ko sva bila že daleč v furlanski nižini. Tam sva se ustavila na kavici, caffè macchiato se je zelo prilegel. V zaselku Piani blizu Pradisa di Sotto sem stopil do bližnje hiše povprašat, kje bi bilo najbolje pustiti vozilo, saj so bile vsepovsod tablice z napisom "privato". Prijazen mož je pokazal kar na svoje dvorišče, kar sva z veseljem storila, in kmalu za tem že hitela v breg.

Nekaj okljukov višje sem prišel na sonce in že tako prijeten dan je postal še prijetnejši. Do stika s potjo, ki pripelje s sedla Sella Dagn, ni bilo daleč, od tam do korita ob poti takisto. V skromnem opisu, ki sem ga našel na spletu, ni natančnejšega podatka, kje se začne polica. Po fotografijah sodeč naj bi bilo to kmalu nad koritom, a ker tam ni bilo nič stezici podobnega, sva nadaljevala po markirani poti in nekaj višje zavila na strmo travnato pobočje. Skozi gosto leskovje sem prišel do police, kjer sem ujel nekaj stečini podobnega. Le ta je bila potem vse do konca Cengle Alte nekakšen fil rouge, rdeča nit, kateri sem sledil, četudi se mi je včasih izgubila izpred oči. Strme trave na polici so visele navzdol, zgoraj ostenje in spodaj prepad. Včasih je šele pogled nazaj pokazal, kako izpostavljeno je pobočje, prek katerega sem prišel. Nekje na sredi petkilometrske police se kot nekakšen pomol iz ostenja pne stranski vrh, imenovan Ciuc di Misdi. 

Med počitkom vrh njega sem užival v predstavi nekaj desetih beloglavih jastrebov, ki so jadrali nad nama. Včasih je kakšen zajadral nižje, pod vrh, zanimivo ga je bilo videti od zgoraj navzdol.

Počitek vrh Ciuc di Misdija je prijal. Od tam sem imel krasen razgled na že prehojen del police in na tisto, kar sledi. Videti je bilo, da bo nadaljnja pot zahtevnejša, da so pobočja še bolj prepadna in prehodi prek nebroj grap, ki brazdajo ostenje Taieta, težji. Dejansko je bilo nadaljevanje zahtevnejše, saj je imela polica še večji naklon, trave na njej pa so bile suhe in drseče. Večkrat je pot zavila s trav v grapo, katero je bilo potrebno prečiti, nekajkrat sem predvideval, da bo pobočje onstran grape že tisto, kjer bova stopila na markirano pot. Pa temu kar nekajkrat ni bilo tako. Zaradi nagnjene police sem hodil več ali manj samo po robu podplata, zato so stopala postajala vse bolj boleča. Po eni strani bi bil kar zadovoljen, če bi se polica iztekla, po drugi pa sem si želel, da se zlepa ne bi končala, saj je bila hoja po divjem in prvobitnem svetu velik užitek. 

Včasih se mi je pobočje, katerega sem ugledal za robom, zdelo neprehodno, in vedno znova sem se čudil, da grem pravzaprav zlahka po njem, ko sem nekaj kasneje prišel tja. Sčasoma so travnata pobočja postala manj strma in ko sem prišel na sedelce, sem tam zagledal količek z markacijo. To je torej to, sem pomislil, in sedel k počitku. Stopala so bila proti koncu police že tolikanj razbolela, da užitka v potepu skoraj ni bilo več, svoje so dodale palice, ki so se zlagale same od sebe tam, kjer sem jih najbolj potreboval.

Počitek je bil kratkega daha, do doline je bila še dolga pot. Do Malge Jovet ni bilo daleč, tam sva srečala moža, ki se je ravnokar pripeljal s terenskim vozilom. Dejal je, da že vrsto let opazuje grifone, tako tam pravijo beloglavim jastrebom, in šteje njihova gnezda v ostenju Taitea. "Sedaj je čas parjenja", je dodal, "in čez približno dva meseca se bo videlo, kako bo z letošnjim naraščajem." Potem je rekel, da je bil presenečen, ko je na Cengli Alti slišal govorico, še bolj, ko naju je tudi zagledal. Da se na polico redkokdo odpravi, saj je zaraščena in poti, ki je nekoč vodila po njej in jo je tudi sam prehodil, ni več. Zahvalila sva se za povabilo, da se z njim odpeljeva v dolino, in peš nadaljevala s sestopom. Tako imenitno turo se spodobi zaključiti by fair means, sem si mislil.

Po cesti do Malge Rossa, zatem v gozdu malce navzgor pod Monte Rosso in od tam po že znani poti do izhodišča. Bolečina v stopalih je izginila še pred Malgo Jovet, utrujenost pač ne, zato je bil korak temu primerno manj poskočen. V dolini sem potrkal na duri hiše, pri kateri sva imela avto, se zahvalil možu za parkirišče in se priporočil za prihodnjič, če do njega pride, potem pa sva odrajžala domov.

Kavico sva si privoščila tam kot zjutraj in tako kot sem zjutraj odpotoval zdoma, sem zvečer tudi pripotoval domov. V trdi temi. 

Potep prek Cengle Alte je bil enkraten. In če sem dan zatem o njem tudi premišljeval kot o enkratnem, sem danes vse bolj prepričan, da ne bo ostalo samo pri enkrat. Prelepo je bilo, da se nekega lepega dne ne bi še enkrat odpravil tja.

-> fotografije Cengla Alta - Monte Taiet