četrtek, 06. februar 2020

Monte Pacoi

Prosinec, petek 31.1.2020

Ideja za današnji potep se je porodila na sila nenavaden način. Nekega dne sem se po turi v Karnijcih vračal  domov, kar me blizu Možaca prime na malo potrebo. Za prvim ovinkom zavijem desno na manjše parkirišče, stopim nekaj korakov po cestici navkreber, se skrijem za grm in malce naprej zagledam smerokaz CAI. Čim sem se olajšal, sem stopil bližje in pogledal, kaj piše na njem. Stavoli Stivane, Stavoli Ravorade, nobenega "monte" ali "cima". Doma sem vzel v roke zemljevid, sedel pred računalnik in našel zanimiv potep. Dodal sem ga med tiste ture, pred katerimi piše "nekoč", in nanj pozabil...



...do danes. Na predvečer sem na hitro preletel opise poti, namestil zemljevid z vnešeno potjo v telefon, preveril nekaj vremenskih napovedi in že sva bila pripravljena.

Jutro je bilo bolj kot ne oblačno, a me to ni kaj dosti motilo. Verjel sem napovedim, ki so obetale razjasnitev tekom dopoldneva in prijetne temperature višje na hribu. Po strmi cestici sva hitro zmogla do planine, kjer stoji Stavolo Ravorade. Nižje asfalt in višje beton sta bila pokrita z odpadlim listjem, tako da je bila hoja navkljub trdi podlagi prijetna. Nadaljevala sva proti Stavolu Stivane in kmalu prišla do odcepa proti Stavolu Verzan, to je do poti, po kateri bova čez nekaj ur sestopila. Vreme je bilo vse lepše in ko sva prišla do Stavola Stivane je že sijalo sonce. Razgledal sem se, kje bi se bilo najlažje povzpeti na istoimenski hrib nad planino, kar za hišo uzrem smerokaz. Prepričan, da kaže smer na Monte Stivane, stopim bližje in na njem preberem Monte Sflincis. Pogled na zemljevid mi razodene, da gre za gozdno kopo nad belo cesto, ki vodi proti Na Bili (Resiutta) in Spodnjem Pobiču (Povici di Sotto). Navkljub temu, da ni bila v smeri najinega potepa, se mi je zdela dovolj blizu. Po cesti sva sestopila pod hrib in se potem čez drn in strn povzpela na bližnji vrh. Če je bil na planini smerokaz, ga pod hribom ni bilo, prav tako do vrha ni nobene markacije, ki bi kazala, kod vodi pot. Lesen količek, pobarvan v rdeče, in nekaj na kup zloženega kamenja nama je dalo vedeti, da sva res na Monte Sflincisu.


















Nato sva se vrnila do Stavola Stivane in se od tam povzpela še na istoimenski vrh nad njim. Tu ni bilo ne količka, ne možica, le navigacija in zemljevid sta potrjevala, da sva udela pravi vršiček. Po strmem gozdnem pobočju sva se vrnila do stavola in od tam nadaljevala s potepom.







Markirana steza naju je skozi gozd kmalu pripeljala na čistino, kjer sem takoj ugotovil, da nisva na pravi poti. Princeska, vajena podobnih situacij, se ni pritoževala, ko sva se odpravila nazaj. Vrnila sva se skoraj do stavola, steze, označene z bolli rossi, po kateri se gre na Monte Pacoi, pa nikjer. Menda ne bova ostala brez vrha, zaradi katerega sva se konec koncev odpravila na potep, sem dejal princeski, ki me je zvedavo gledala, kot da bi vedela, da nekaj ne štima. Stopila sva globlje v gozd, šla malce sem in malce tja, kar končno zagledam rdečo piko na drevesu. Ljubi bolli rossi, kaj bi midva brez vas. Pobočje je postalo strmejše in kmalu sva grizla kolena. Do vršnega pobočja se je pot pogosto izgubila v listju ali šodru, tam so bili bolli rossi še posebej dobrodošli, saj so naju ne enkrat napotili v povsem drugo smer, kot sva sama nameravala nadaljevati. Pod vrhom sva morala opraviti še s podrtim drevjem, saj so ogromna drevesa ležala razmetana, kot bi bila vžigalice. Vrh je podobno kot Sflincis in Stivane neizrazita kopa v gozdu, da sva res na vrhu in to pravem nama je pomagala navigacija. Blizu vrha sva stopila na manjšo čistino, od koder sva imela imenitne razglede na Možac, Amariano, Val Aupo, Grauzario, Sernio, Pisimoni in gore v skupini Zuc dal Bora.














Pod vrhom sva končno sedla k počitku in si temeljito privezala dušo. Razmišljal sem o pravkar opravljenem vzponu, o tem, da je bil orientacijsko in tehnično zahtevnejši od pričakovanj, in tudi že o sestopu. Za tega sem bil prepričan, da bo manj zahteven in pot ne bo tako strma. Po daljšem počitku, prelepo je bilo zgoraj, da bi hitela, sva se odpravila v dolino. Po travnatem pobočju sva drobila navzdol, sprva izrazita stezica se je počasi pričela izgubljati in spet sva se morala vse bolj zanašati na rdeča znamenja na drevju. Podobno kot med vzponom sem moral tudi med sestopom včasih poiskati naslednje znamenje, da sem udel pravo smer. Počasi se daleč pride in tudi midva sva počasi prišla precej nižje, kar se nama na pot postavi podrto drevje. Obšla sva ga po stečini in pod njim pričela iskati nadaljevanje poti. Iščeva in iščeva, a vse zaman. Nikjer nič, ne steze, ne rdečih znamenj. Pogled na zemljevid mi pokaže, da stezica ni daleč, zato nadaljujeva "po občutku", iščoč najlažje prehode. Gozdno rebro sčasoma postane ožje in kmalu prideva nad skoraj prepadne strmali. Verjetno morava še malo v levo, si mislim, in spet vzamem v roke telefon, da pogledam na zemljevid. Neprijetno presenečen ugotovim, da sva še bolj oddaljena od poti, kot sva bila pod podrtim drevjem. Kaj hitro sem ugotovil, da sem prej pogledal na narobe obrnjen zemljevid. Razmišljam kaj nama je storiti in se razgledujem po okolici. Naravnost navzdol  ne upam več, saj pobočje nižje postane prepadno, tudi izteka ni videti. Grapa na desni ni videti nič bolje. Strme trave na levi odpadejo, si rečem, saj vodijo v napačno smer. In kdo ve, kaj bi naju čakalo nižje. Vračanje do podrtega drevja, kjer sva izgubila pot, mi je odveč, saj vem, da sva imela od tam do tod opravka s kar nekaj zahtevnimi mesti. Navigacija oziroma zemljevid mi nedvoumno kažeta, da je pot onstran grape, tudi pobočja so tam videti lažje prehodna. Po podrtem pobočju se spustiva v grapo, kjer ugotovim, da je teren nesramno trd. Brcam v tla, da rob čevljev najde nekaj trenja, in s prsti grabim za koreninice in travo, kot da bi me te mogle zadržati, če bi mi zdrsnilo. Srečno sva pripraskala preko in po strmem, a lepo prehodnem pobočju, nadaljevala s sestopom. Med drevjem sva iskala najlažje prehode in počasi prečila proti desni, kjer naj bi prej ali slej udela stezico. Ne enkrat se mi je zazdelo da jo vidim, a je bila kvečjemu živalska stečina. Lomastila sva po gozdu sem ter tja, kar prideva do suhe struge potoka, onstran katerega vidim nekaj stezici podobnega. Spet boš razočaran, si mislim, ko pa stopiva preko struge, dejansko stojiva na stezici. Ta naju po nekaj korakih pripelje na široko mulatjero, kjer rdeče bele markacije preženejo še zadnji dvom, ali sva ali nisva na pravi poti. Nisem vedel, ali naj se zjočem kot otrok ali naj se pričnem krohotati kot prismojen, tako mi je odleglo. 










Pri Stavolu Verzan, ki ni bil daleč, sva se še enkrat spočila, potem pa urnih nog naokrog opravila s preostalo potjo do doline. 












Če so včasih za Renault Clio dejali, da ima vse, kar imajo veliki, potem zlahka rečem enako za najin hribček.

Time passes slowly up here in the mountain
We sit beside the bridges and walk beside the fountains
Catch the wild fishes that float though the stream
Time passes slowly when you're lost in a dream.
...
...
Time passes slowly up here in the daylight
We stare straight ahead and try so hard to stay right
Like the red rose of summer that blooms in the day
Time passes slowly and fades away.

(Bob Dylan, Times passes slowly)

-> fotografije Monte Pacoi

2 komentarja:

  1. 3 x bravo!
    - za izbiro ture v neznano
    - za vztrajnost
    - za uspešen zaključek ture

    OdgovoriIzbriši