Dobrih sedem let je tega, kar sva pričela z raziskovanjem Karnijskih Alp in njih predalpskega sveta. Monte Talm je bil najin tretji karnijski vršac in najina druga tura, premiero sva imela teden prej na Monte Pieltinisu in Morgenleitu. Tistega dne sem med razgledovanjem z vrha začutil, da sem odkril nekaj dragocenega...
Freedom's just another word for nothin' left to lose...
(Me and Bobby McGee, Janis Joplin)
Poševen zvonik mi je tako všeč, da se v Pratu Carnico včasih ustavim zgolj zato, da se sprehodim okoli njega. Tokrat se nisem ustavil, sem pa tam zavil proti Pricu, kjer sva pustila vozilo in pričela s potepom. Po cesti sva nadaljevala mimo zadnjih hiš in nekaj ovinkov višje prišla do markirane poti, ki pripelje iz Prata. Sončno in toplo jutro, zasneženi vršaci nad dolino in princeska, ki se ji tako dogaja, da bi najraje tekla v breg. Le kaj bi si človek lahko lepšega želel.
Pešpot je presekala vse ovinke, ki bi jih morala prehoditi, če bi se držala ceste, in naju hitro pripeljala do čudovitega Stavola Runchias. Tu sva stopila na drugo cesto, po kateri ni bilo daleč do koče Rifugio monte Talm. Sem sva se pred dobrimi sedmimi leti pripeljala iz Sostasia, cesta mi je ostala v spominu kot sila ozka in strma. Bila je pač ena prvih takšnih, danes vem, da ni kaj dosti ožja in strmejša od ostalih, ki iz dolin vodijo proti višje ležečim izhodiščem. Nadaljnja pot nama je bila znana, tako kot prvič so nama bili betonski klanci tudi tokrat odveč. Nad zadnjimi hišami sva zapustila že znano pot in zavila proti sedlu Sella di Talm. Želel sem narediti krožno turo vsaj nad kočo, če že nižje ni možna. Višje sva bila, hladneje je bilo. Kmalu so se na poti našli prvi ostanki snega in slabih sto metrov pod sedlom sva stopila na strnjeno snežno odejo. Vedoč, da bo pot kmalu zavila na osojna pobočja, kjer bo v gozdu senca, sem se odločil za krajši postanek, med katerim sva se odžejala in topleje odela. Ni kaj, januarja je zima, naj sonce sije še tako močno. Na sedlu naju je smerokaz razveselil s podatkom, da imava do vrha samo še slabo uro hoje.
Po trdi in poledeneli snežni podlagi sva počasi nadaljevala proti vrhu. Sčasoma je zmanjkalo gazi, kmalu zatem tudi markacij na drevju, zato sem si pomagal z navigacijo na telefonu. V gozdu je bilo vse polno večjih in manjših vrtač, tudi precej podrtega drevja, zato sva napredovala počasi in pazljivo. Izogibajoč se podrtemu drevju sva prišla na ozek greben, kjer so bile na prisojni strani kopne travnate strmali, na osojni pa zasnežena pobočja, ki so se iztekala v strm gozd. Kolovratila sva po grebenu in iskala obvoze na prisojni strani, kjer ni šlo po rezi. Vsake toliko sva uzrla vrh, ki je bil videti daleč in visoko. Po mnogih gor in dol-ih, tudi sem ter tja-jih, sva končno zmogla do sedelca pred vrhom, kjer sva se spustila na bližnjo markirano pot. Že dolgo si nisem tako oddahnil in ne vem, kdaj se mi je zadnjič od srca odvalil tako velik kamen. Princesko sem stisnil v naročje in jo pohvalil za spretnost in pogum, se ji opravičil za kolobocijo, v katero sem naju spravil, in jo pocrkljal z nekaj briketki. Potem sem porajtal še sebe, češ, dobro sem naju spravil v zagato in še bolje iz nje. Vrh ni bil več daleč, kmalu sva zagledala zvon in se nekaj zatem že razgledovala po okoliških gorah. Kakšna razlika med prvič in danes, sem pomislil. Takrat jim nisem poznal imen, tudi poti, ki vodijo nanje ne, danes pa so mi tako domače. Tako tiste, že obiskane, kot tudi tiste, s kateri se še čakamo.
Hladen vetrc nama je hladil čelo in telo, zato se na vrhu nisva dolgo zadržala. Naužil sem se prelestnih razgledov, naredil nekaj posnetkov in že sva sestopila nekaj nižje, kjer sva poiskala zavetrn kotiček.
Po okrepčilu sva nadaljevala s sestopom, previdno, saj je bila pot še kar nekaj časa pod snegom in ledom. Nižje sva prišla na gozdno cesto in po njej kmalu do razpotja, kjer sva zjutraj zavila proti Sella di Talm, ter tako zaključila najin anello. Pri hišicah sva še enkrat posedela na mehkih travah in se pustila pogreti soncu, ki je že zahajalo za grebenom Monte Lose in Forchie, potem pa opravila še tisto nekaj malega poti, kar jo je ostalo do izhodišča.
Še en pravljičen dan v najini pravljični deželi je za nama, sem si zamrmral v brado, se še zadnjič ozrl na s soncem obsijane zasnežene vršace, potem pa sedel za volan in pognal jeklenega konjička proti domu...
-> fotografije Monte Talm
Ni komentarjev:
Objavite komentar