sobota, 25. november 2023

Cuel da le Barete (iz Cjadramaça, 2023)

Listopad, sobota 18.11.2023

V sredo sredi dneva zazvoni telefon. Deset minut zatem sediva ob kavi, še deset minut kasneje sva na tekočem "kaj dogaja", ko se posloviva, veva, kam in kdaj gor ven.

V gojzarjih od doma je svojevŕsten luksuz, enako vloga sovoznika, oboje se mi dogaja sila redko. Kavica v Žabnicah, tudi brioche, kmalu zatem pa pot pod noge. 

Mrzlo jutro, kar streslo naju je od mraza, ko sva začela potep. Po mostičku preko Bele, mimo avtocestnega postajališča do kolesarske steze in tam na peš pot. Podobno kot prvič se mi je kmalu zazdelo, da sem sredi divjine, markacijam in krasni stezici navkljub. Pri kapelici sva zavila do Ria Cadramazzo, stezica pripelje tik nad veličasten slap, ki ga je lepo videti iz Pontebbane, ko pripelješ iz tunela za Klužami, na poti domov. 






Malce zatopljena vsak v svoja razmišljanja, malce med prijetnim kramljanjem, sva prišla do razpotja, kjer se gre desno v Patoc, levo na Cuel da le Barete, naravnost pa .... Kam naravnost, v nadaljevanju. 




Midva sva se usmerila proti "baretki" in nekaj kasneje, kot sem imel v spominu, prišla do zapuščenih vojaških objektov nedaleč pod vrhom. Če se vzame v ozir bunker pod vrhom, z vsemi njegovimi rovi in sobanami (recimo jim votline), in ostale zgradbe v okolici, je bilo tod tekom prve svetovne morije pravo pravcato mestece, no, vsaj vasica, toliko je enih zgradb, bunkerjev in še česa. Če me je spodaj, na začetku ob Beli, zazeblo do kosti, je bila temperatura potem prijetna, čim sva stopila na sonce malo pod vrhom, pa sem se počutil kot mačkon, ki se nastavi soncu. Preden sva stopila na teme gore, sva se sprehodila po votlinah in rovih, brez čelne svetilke bi šlo težko oziroma sploh ne bi. Neverjetno, kaj vse so zgradili v tistih časih. tudi kako kakovostno, da še dandanes brez težav kljubuje zobu časa. 






foto: E.B.
Skoraj sem zapredel od ugodja, ko sem sedel na klopco na vrhu in se v tretje zazrl na čudovito kuliso gora, Montaž, Strma peč, pred njima pa divjina, sami pretežno težko dostopni vršaci; Cima Robinia, Jof di Miezdi, Jovet Blanc, Piccolo Jovet Blanc ... In na drugi strani Karnijci, Zuc dal Bor s svojimi vazali, pravljično.




Počitek, tokrat ob energijski ploščici, pravzaprav dveh, razgledovanje, spomini in načrti, tudi fotografiranje, da bodo nekega dne spomini prijetnejši ob ogledu fotografij. Zavedajoč se, da so dnevi vse krajši in da je do doline po drugi poti naokoli še daleč, sva se odločila za sestop.


Do razpotja, kjer sva gor grede zavila levo, sva zmogla hitro, tam sva si vzela nekaj minut za pomenek in razmislek. Zgoraj sem omenil, da se gre tod lahko tudi naravnost, če prideš gor iz Cjadramaça, in sicer na Cimo Robinio. Tudi mene mika ta vrh, kake tri ure bi potrebovala za gor in dol, potem pa še kar precej do doline oziroma nazaj do avta. Po daljšem premoru kar se gorniških tur tiče, zadnji mesec, raje več, sem bil samo na biciklu, pohodniška kondicija torej ni bila povsem top, sem menil, da bi vrh raje pustil za prihodnjič. Vrh vsega vzpon na Robinio ni mačji kašelj, tehnično resda ni težaven, gre pa za brezpotje, kjer se je potrebno kar pomujati z iskanjem najboljših prehodov. Prijateljica, ki je bila precej bolj navdušena nad dodatnim vrhom kot sem bil sam, je sprejela moje recimo jim pomisleke in že sva nadaljevala proti Patocu. Opozorilo, da pot ni prehodna, sva seveda vzela na znanje, sam sem tod hodil lani in vedel, kaj lahko pričakujeva, strinjala sva se, da sestopiva po taisti poti, če se bo res izkazalo, da ne gre.



Sledilo je položno prečenje do soteske Rio Fontanis, slikovita in nezahtevna pot, tam pa se je začelo. Prehod preko potoka se mi je zdel zahtevnejši kot lani, temeljito sem moral premisliti vsak korak, saj bi v primeru zdrsa v najboljšem primeru končal v tolmunu pod potjo oziroma tistim, kar je od nje ostalo, v najslabšem pa ... Ko sem spet stal na trdnih tleh, sem si glasno oddahnil. Za naprej me ni kaj dosti skrbelo, čeravno sem vedel, da bo nekaj podrtih mest precej kočljivih. Spet sva lep čas hodila skoraj po ravnem, pot je izredno slikovita, podrta mesta sva zmogla varno, počasi in previdno, drugače ne gre. Tudi naprej od Fontanisa je bilo nekaj mest bolj podrtih kot lani, za eno prečenje menim, da ni daleč čas, da sploh ne bo šlo več preko. Enostavno bo zmanjkalo "pobočja", samo še stena, ostenje, bo ostalo, tisto nekaj malega zemlje, kjer sedaj nekako zbrcaš stopinjo, bosta odplaknila dež in sneg. Pri Forci Galandin, nekaj prej, preden pot zavije na pobočja nad Patocom, sva sedla k počitku, prijetno se je bilo nastaviti soncu in se zazreti na greben Muzcev in okoliških gora. 











Nadaljni sestop do Patoca tudi ni bil od muh, pogorišče se je pričelo zaraščati, pot se ne vzdržuje, zato sva tudi malce poplezala pod in preko na novo zraslih ali od prej podrtih dreves ino grmovja. Šele od razpotja, kjer gre ena pot proti Pecolu, je bila pot lepše hodna, kar hitro sva zmogla do vasice, ki je bila pri prvem pogledu nanjo nesramno globoko, tudi dokaj daleč. Sam sem menil, da v Patocu ne bo nikogar, letnemu času primerno, a sem se pošteno zmotil. Toliko vozil že lep čas nisem videl, pa sem bil kar nekajkrat tod, tudi z ljudmi sva se srečala, kar se mi je redko zgodilo. 






Mimo pokopališča, počivališča po mojem, sva nadaljevala pot v dolino in že precej nizko, pred mostičkom, zavila desno v breg, kjer sva udela bližnjico do izhodišča. Še malce gor, kar nama je bilo odveč, potem pa samo še dol. Dan se je iztekal, ko sva se vrnila do avta, v mraku sva se odpeljala proti domu. 








Kavica v Ukvah, v Trbižu nakup sira in mesnin, tudi drugih dobrot, in že sva se peljala domov. Biti sovoznik je prijalo še bolj kot zjutraj, čeravno z veseljem sedem za volan.


petek, 3. november 2023

Vista di Casier da Fiume Sile (kolesarjenje)

Listopad, sreda 1.11.2023

. . . s kolesom ob reki Sile

Naj bo konec enak začetku, sem si dejal, in danes opravil še en čudovit potep. Minulo soboto sem se na poti na počitnice ustavil v Padovi, danes pa na poti nazaj domov v Trevisu. Ob reki Sile je čudovita kolesarska steza, ki me je zamikala že spomladi, a nekako ni prišla na vrsto. 

Zajtrk pri Eleni je vedno obilen in raznolik, tudi danes tako, vmes smo prijetno pokramljali o tem in onem. Za popotnico sem dobil še vrečko granatnih jabolk z njihovega vrta in že sem bil na poti v Treviso. Slabo uro vožnje sem imel do Lanceniga, kjer je železniška postaja z velikim brezplačnim parkiriščem. Prometa na cesti je bilo kar nekaj, tudi tam je danes praznik Vseh svetih in obisk pokopališč temu primeren. Sončno jutro je obetalo, mokra nedelja in še bolj ponedeljek sta bila samo še medel spomin.


Mimogrede sem bil pripravljen, poln pričakovanj sem sedel na bicikel in se zapeljal proti središču mesteca, kjer sem ob rečnem kanalu udel kolesarsko-sprehajalno  stezo. Dela prost dan in lepo vreme, ni čudno, da nas je bilo kar precej. Običajno mi ni do gneče, tokrat pa je živ žav prav prijal, neka pozitivna energija je bila v zraku, sproščenost, veselje, razigranost. Sprehajalci, tekači, kolesarji, ulični prodajalci, račke, psi ...




Čim sem pripeljal ven iz mesta, gneče skorajda ni bilo več. Kolesarjenje ob reki Sile je bilo čudovito, krasni razgledi so se vrstili en za drugim. Enkrat sem užival ob pogledih na račke in labode in reko samo, njene pritoke, meandre, mostičke preko nje, spet drugič ob pogledih na okoliške zgradbe in cerkve. Še posebej lep je pogled na predmestje Trevisa, zaselek Casier, krasne stare hiše in cerkev. 





Kmalu sem prišel do lesenih pomolov, kjer sem moral peš, drugače ne gre in se ne sme. Tod je reka najširša, nekje na sredi je pokopališče čolnov, Cimitero dei Burci. V vodi so vidni ostanki starih tradicionalnih čolnov imenovanih burci, ki so v minulih časih služili za komercialne prevoze po reki, sedaj pa žalostno čakajo svoj konec. Vodostaj je bil zaradi obilnih padavin precej visok, zato sem videl samo nekaj lesenih okostnjakov "burcev". 







Onstran reke sem kmalu pripeljal v Casier, tam sem si obetal okrepčilo, a ni bilo ob poti nič odprtega. Praznik, ni kaj. Pijačo sem imel, tako da sile ni bilo, tudi vodnjaki so se našli ob poti, glede hrane pa sem računal, da bom prej ali slej na kaj naletel, saj s seboj nisem imel nič. La Restera ni bila daleč, to je pot nad bregovi reke Sile, po njej so v minulih časih s konji in voli vlekli z blagom natovorjene ladje iz beneške lagune v Treviso in naprej. Kolesarjenje po njej je bilo po svoje še najbolj zanimivo, saj sem imel reko tako na levi, kot desni, kar nekaj čolnov je plulo po njej. Vmes sem pripeljal do dvižnega mostička, kjer sem moral počakati, da je ladjica zaplula v pristan in se je most potem spustil in sem lahko nadaljeval. Zanimivo.








Potem je pot počasi zavila stran od reke, pripeljal sem na podeželje, kjer je bilo ob cesti veliko poplavljenih njiv. Bližje avtu in s tem koncu potepa sem bil, bolj sem bil lačen. Vasice, skozi katere sem kolesaril, so samevale, nikjer nikogar, kaj šele kaka trattoria ali osteria, tudi kafetarije nobene. Že sem se sprijaznil, da se bom kar na avtocesti, domov grede, ustavil na enem od počivališč in tam kaj snedel, kar nedaleč naprej zagledam lokalček in pred njim nekaj njih s kozarci v rokah. Parkiram bicikel in stopim v lokal pogledat, če imajo tudi kaj za pod zob. Prijazna gospa mi pokaže kaj nudijo, potem pa se je začelo. Prvo sem tramezzin s tuno in Coca-Colo, potem kos pizze, za povrh pa še brioche in espresso. Vmes sva poklepetala z gospo, lastnico lokala, od kod sem, kod sem kolesaril in podobno. Ko je izvedela da sem iz Ljubljane, je poklicala moža, kar dolgo smo klepetali o lepotah naše prestolnice. Pred leti sta jo obiskala, še danes sta navdušena nad videnim in doživetim, v en glas sta dejala, da bi bila vesela ponovnega obiska.






Okrepčilo je še kako sedlo, tisto nekaj malega do avta, kar sem še imel, sem zmogel z levo roko. Pravzaprav nogo. 


Pri avtu se mi je kar smejalo, ne samo zaradi pravkar opravljenega potepa. Potegnjeno pod črto so bile počitnice več kot imenitne, z ozirom na vremenske obete in glede na dejansko vreme boljše ne bi moglo biti. Do doma sem podoživel nekaj zadnjih dni in po malem že razmišljal o prihodnjih, tudi tistih čez leto osorej ...