Listopad, sreda 1.11.2023
. . . s kolesom ob reki Sile
Naj bo konec enak začetku, sem si dejal, in danes opravil še en čudovit potep. Minulo soboto sem se na poti na počitnice ustavil v Padovi, danes pa na poti nazaj domov v Trevisu. Ob reki Sile je čudovita kolesarska steza, ki me je zamikala že spomladi, a nekako ni prišla na vrsto.
Zajtrk pri Eleni je vedno obilen in raznolik, tudi danes tako, vmes smo prijetno pokramljali o tem in onem. Za popotnico sem dobil še vrečko granatnih jabolk z njihovega vrta in že sem bil na poti v Treviso. Slabo uro vožnje sem imel do Lanceniga, kjer je železniška postaja z velikim brezplačnim parkiriščem. Prometa na cesti je bilo kar nekaj, tudi tam je danes praznik Vseh svetih in obisk pokopališč temu primeren. Sončno jutro je obetalo, mokra nedelja in še bolj ponedeljek sta bila samo še medel spomin.
Mimogrede sem bil pripravljen, poln pričakovanj sem sedel na bicikel in se zapeljal proti središču mesteca, kjer sem ob rečnem kanalu udel kolesarsko-sprehajalno stezo. Dela prost dan in lepo vreme, ni čudno, da nas je bilo kar precej. Običajno mi ni do gneče, tokrat pa je živ žav prav prijal, neka pozitivna energija je bila v zraku, sproščenost, veselje, razigranost. Sprehajalci, tekači, kolesarji, ulični prodajalci, račke, psi ...
Čim sem pripeljal ven iz mesta, gneče skorajda ni bilo več. Kolesarjenje ob reki Sile je bilo čudovito, krasni razgledi so se vrstili en za drugim. Enkrat sem užival ob pogledih na račke in labode in reko samo, njene pritoke, meandre, mostičke preko nje, spet drugič ob pogledih na okoliške zgradbe in cerkve. Še posebej lep je pogled na predmestje Trevisa, zaselek Casier, krasne stare hiše in cerkev.
Kmalu sem prišel do lesenih pomolov, kjer sem moral peš, drugače ne gre in se ne sme. Tod je reka najširša, nekje na sredi je pokopališče čolnov, Cimitero dei Burci. V vodi so vidni ostanki starih tradicionalnih čolnov imenovanih burci, ki so v minulih časih služili za komercialne prevoze po reki, sedaj pa žalostno čakajo svoj konec. Vodostaj je bil zaradi obilnih padavin precej visok, zato sem videl samo nekaj lesenih okostnjakov "burcev".
Onstran reke sem kmalu pripeljal v Casier, tam sem si obetal okrepčilo, a ni bilo ob poti nič odprtega. Praznik, ni kaj. Pijačo sem imel, tako da sile ni bilo, tudi vodnjaki so se našli ob poti, glede hrane pa sem računal, da bom prej ali slej na kaj naletel, saj s seboj nisem imel nič. La Restera ni bila daleč, to je pot nad bregovi reke Sile, po njej so v minulih časih s konji in voli vlekli z blagom natovorjene ladje iz beneške lagune v Treviso in naprej. Kolesarjenje po njej je bilo po svoje še najbolj zanimivo, saj sem imel reko tako na levi, kot desni, kar nekaj čolnov je plulo po njej. Vmes sem pripeljal do dvižnega mostička, kjer sem moral počakati, da je ladjica zaplula v pristan in se je most potem spustil in sem lahko nadaljeval. Zanimivo.
Potem je pot počasi zavila stran od reke, pripeljal sem na podeželje, kjer je bilo ob cesti veliko poplavljenih njiv. Bližje avtu in s tem koncu potepa sem bil, bolj sem bil lačen. Vasice, skozi katere sem kolesaril, so samevale, nikjer nikogar, kaj šele kaka trattoria ali osteria, tudi kafetarije nobene. Že sem se sprijaznil, da se bom kar na avtocesti, domov grede, ustavil na enem od počivališč in tam kaj snedel, kar nedaleč naprej zagledam lokalček in pred njim nekaj njih s kozarci v rokah. Parkiram bicikel in stopim v lokal pogledat, če imajo tudi kaj za pod zob. Prijazna gospa mi pokaže kaj nudijo, potem pa se je začelo. Prvo sem tramezzin s tuno in Coca-Colo, potem kos pizze, za povrh pa še brioche in espresso. Vmes sva poklepetala z gospo, lastnico lokala, od kod sem, kod sem kolesaril in podobno. Ko je izvedela da sem iz Ljubljane, je poklicala moža, kar dolgo smo klepetali o lepotah naše prestolnice. Pred leti sta jo obiskala, še danes sta navdušena nad videnim in doživetim, v en glas sta dejala, da bi bila vesela ponovnega obiska.
Okrepčilo je še kako sedlo, tisto nekaj malega do avta, kar sem še imel, sem zmogel z levo roko. Pravzaprav nogo.
Pri avtu se mi je kar smejalo, ne samo zaradi pravkar opravljenega potepa. Potegnjeno pod črto so bile počitnice več kot imenitne, z ozirom na vremenske obete in glede na dejansko vreme boljše ne bi moglo biti. Do doma sem podoživel nekaj zadnjih dni in po malem že razmišljal o prihodnjih, tudi tistih čez leto osorej ...
Ni komentarjev:
Objavite komentar