nedelja, 26. april 2020

Orle

Mali traven, sobota 25.4.2020

Med potepom od Svetega Urha do Orel in nazaj sem premišljeval o tem, kar je prišlo in je, tudi o tem, kako bo potem. Ali bo tisto potem podobno prijetno, kot je bilo tisto prej, in v čem bo v dobrem in slabem drugačno?

Spomnil sem se pogostih razmišljanj o tem, ali nam je v dobršni meri vse odmerjeno že ob rojstvu. Dolžina bivanja na materi Zemlji, pot, ki nam je usojena in jo moramo prehoditi, nenazadnje količina lepega in grdega, tudi dobrega in slabega, ki ga na tej poti doživimo... 

V knjigi, ki sem jo pred kratkim prebral, eden od glavnih akterjev izjavi, da nas po smrti čaka metanje premoga v peč ali igranje harfe. Zanimiva prispodoba za pekel in nebesa...

Čakanja bo prej ali slej konec in spet se bo lahko šlo dlje od doma in v visoke gore. Kakšne gore me bodo pričakale, ko bom spet tam? Kako drugače bo na domačih in tujih vršacih potem, če sploh bo kaj drugače? Ali bom samo sam drugačen in če, kako?


Sem in se ne izprašujem zakaj

Sem in se ne izprašujem zakaj,
moja beseda je, da sem tu;
tiho rastem v ta tihi kraj,
kakor da rastem iz miru.
Za kočami, travniki, za vrtovi,
kakor da sijejo nanje sanje,
za ozkimi stezami, za plotovi
čez njive razpeto je tiho molčanje.
Sem in se ne izprašujem zakaj
s kočami, travniki in vrtovi;
kot tiho jezero je ta kraj,
ki ne prše mu gladine valovi.

                            Srečko Kosovel








-> fotografije Orle

nedelja, 19. april 2020

Šmarna gora in Grmada

Mali traven, sobota 18.4.2020

Platane so zopet zelene,
radostno njih listje v večer šumi,
a jaz misli nimam ni ene,
ki ogenj veselja v očeh razžari.

Premeril sem pot, ob kateri
pri cvetu smehljal se je cvet,
in živel v prijetni sem veri,
da dober človeku je svet.

Prišló je življenje, z življenjem spoznanje
in mi brezobzirno odprlo oči.
Zdaj vem, kaj na svetu človeku je zvanje
srce mi je mirno in nemo trpi!

      Spoznanje, Joža Lovrenčič

Bila je nedelja, 8.marec, ko sva zadnjič odpotovala v Furlanijo. Če bi vedel kaj sledi, bi se verjetno zapeljal dlje in se odpravil višje, tako pa...

Kdo ve, kdaj se bom spet zazrl v širni svet s karnijskega vršaca, popil caffè macchiato v Saurisu ali Sappadi in se po turi doma razvajal z Wolfovim pršutom in sirom Montasio... 

Pravijo, da v sili hudič še muhe žre. Zato sva se spremenila v mušici in se odpravila požret hudiča. Pravzaprav dva, saj ne gre, da bi eden on naju ostal lačen....

Na Šmarno goro sva se odpravila iz Šmartnega. Vzpon sva opravila po Šmartinski in Partizanski poti, se zgoraj malce razgledala, potem pa sestopila na sedlo in se od tam povzpela še na Grmado. Sorazmerno zgodnja ura se nama je spet obrestovala, saj sva bila med vzponom na Šmarno skoraj sama. En par, ki naju je prehitel, ni omembe vreden, prav tako ne tistih nekaj sestopajočih posameznikov, ki sva jih srečala tik nad Šmartnim. Na Grmadi nas je bilo nekaj več, a smo se lepo porazgubili v gozdu in se pozdravljali s primerne razdalje, prav tako na Romarski poti, po kateri sva se vrnila v dolino. Naj sem se še tako trudil, se nisem spomnil zadnjega obiska Gore. Sem se pa spomnil Turnca, kjer sem v "davnih" časih spomladi preplezal kako lažjo smer kot pripravo na zahtevnejše ture poleti, prav tako sem se spomnil tekov na Šmarno, ko sem se pripravljal na prvi obisk švicarskih štiritisočakov in nekaj let za tem na prvo "odpravo" v Ande...  










Lagal bi, če bi dejal, da se nisva imela lepo. Našla sva dovolj samote, vreme lepše skoraj ne bi moglo biti, tudi za razglede nisva bila prikrajšana. Dva vrha in krožna pot, kakršne imava najraje. A kaj, ko to nekako ni to...

Kakorkoli že, lučka na koncu tunela še brli in upati je, da ne gre za vlak...

-> fotografije Šmarna gora in Grmada

ponedeljek, 06. april 2020

Debenji vrh (tudi Debni ali Deben vrh)

Mali traven, sobota 4.4.2020

Težko se sprijaznim z mislijo, da že tako majhno lahko postane še manjše. Nevidne meje občine, ki omejujejo moj svet te dni, so v danem trenutku vseeno manj omejujoče od vidnih zidov mojega bivališča. Če sem omejen glede gibanja, to vsekakor nisem glede branja. Ne samo v danem trenutku, na splošno v življenju je knjiga lahko tudi okno v svet, tolažba, upanje...

Zadnja kitica Kajuhovega Pomladnega soneta pravi takole:
...
in v mislih zrem brezmejnih rek sinjino,
ki bodo kmalu čez in čez
preplule zdanjih rek temino ...

V osnovnošolskih časih sem gričevje in hribovje okoli Ljubljane pogosto obiskoval, več s planinskim društvom in nekaj manj s starši. Takrat so Polhov Gradec, Medvode, Škofljica, itd., bili del občine Ljubljana in če bi bilo temu tako še danes, bi se primeren potepuški cilj hitro našel. Tako pa za marsikateri grič in hrib, za katerega menim, da je "domač", ugotovim, da spada v sosednjo občino, če ne celo v sosednjo od sosednje. Prvega domačega sva imela že nekaj časa na sporedu, zato odločitev za Debenji vrh ni bila težka. 



Izhodišče sva imela na parkirišču nekaj malega naprej od mostu prek Ljubljanice, nedaleč od Zaloga. Skozi železniški podhod sva stopila na pot, se onstran ozrla desno, torej tja, od koder se bova kdo bi vedel čez koliko časa vrnila, potem pa zavila na levo in zagrizla v breg.



No, če bi želela, bi res lahko grizla kolena v breg, strmih stečin je bilo nebroj, a sva se raje držala široke in sorazmerno zložne poti, kjer je bila hoja prijetnejša. Najin tempo takisto. Kmalu sva zmogla dovolj visoko, da sva stopila iz sence in dan je postal še lepši. Kar hitro sva zmogla do grebena, tam sem začel res uživati. Cvetoče resje in borovci, nekaj malega razgledov skozi krošnje na Ljubljansko kotlino in okoliško gričevje, prav prijetno je bilo na grebenu. Pot in svet ob njej sta me precej spominjala na Cimo Tulsti nad Ravanco v Reziji; če sem pogled omejil na nekaj deset metrov okoli sebe in si v mislih priklical rezijansko govorico in glasbo citir in bunkul, je bilo skoraj tako kot tam. Poudarek je na skoraj!  Na vrhu nisva bila sama, zato sem hitro naredil nekaj posnetkov za spomin, na razglede proti Kamniško Savinjskim Alpam pa povsem pozabil. Naj bo za drugič še nekaj, sem se tolažil kasneje.








Nadaljevala sva po grebenu naprej in prva široka pot, ki je zavila desno navzdol, se mi nekako ni zdela prava. Žal je bila... 



No, midva sva šla naprej, pa še malo naprej in še malo in prišla do Pečarja in tam stopila na asfalt. Tu se je potrdilo tisto, kar sem že nekaj časa čutil. Zamočil sem :(, a se zato nisem kaj prida sekiral. Stopila sva malce po asfaltu, saj sem se spomnil, da se gre od Pečarja lahko tudi na Babno goro. Pogledal sem, kje bi se dalo pustiti avto, potem pa sva odšla nazaj, tja, od koder sva prišla. Po kakih sto, morda dvesto metrih, sva zavila na prvo široko pot, ki se je odcepila levo navzdol proti dolini. Seveda nemarkirano. Zlahka bi na telefonu poiskal opis potepa in prebral, kje sestopiti do ribnika, prav tako bi si lahko pomagal z navigacijo na telefonu, ki je pridno beležila najino pot. A mi je po svoje kar prijalo, da se namenoma "izgubljava", saj je bila pot do Pečarja sorazmerno kratka. Sestop po široki poti je bil uživaški. Potem je pot postala stezica, ki se je kmalu spremenila v stečino, in naju pripeljala do morja blata. No, tako hudo sicer ni bilo, je bilo pa blata res toliko globokega, da sem moral vzeti princesko v naročje in poiskati obvoz, saj tudi zame ne bi bilo primerno, da bi si privoščil blatno kopel. Nekaj nižje sva imela še en podoben odsek, kmalu za njim pa sva spet stopila na širšo pot in po njej kmalu prišla v dolino. Na tablici s hišno številko sem prebral, da sva v Podgorju, pogled na Debenji vrh pa mi je razkril, da je najino izhodišče kar daleč za drugim grebenom.





Hm, hm, hm, sem se praskal po glavi, ko sem gledal na zemljevid na telefonu in zaman iskal bližnjico do tja. Nadaljevala sva do vzletišča Sostro in tam povprašala moža, ki je pripravljal letalo, kod gre najkrajša pot do tam, kjer sva zjutraj začela. 



Širok nasmeh je bil dovolj zgovoren, da sem koj vedel, da sem s sestopom ustrelil kozla. Najbolje bo kar po cesti, drugače ne gre, je povedal. Da po njivah in travnikih ne smeva, sva tako že vedela. Tudi midva sva imela širok nasmeh na licih, ko smo se poslovili, saj sva bila potolažena, da do avta ni tako daleč, kot daje prvi pogled slutiti. Nadaljevala sva do Zavogelj, tam prosila moža, da prek njegovega dvorišča narediva bližnjico do ceste in ko nama je v smehu dejal, naj kar izvoliva, sva s tem rešila še zadnjo uganko. Po asfaltu sva kmalu prišla na makadam, potem pa po travnikih ni bilo daleč do ribnika, mimo katerega sva tako ali tako nameravala sestopiti. Od ribnika sva po Mazovčevi poti ob Ljubljanici nadaljevala do Doma Vevških ribičev, nekaj naprej pred železniškim podvozom zavila desno in se po bližnjici vrnila do avta.





Ti šment, sem rekel utrujeni princeski, ko sem jo dajal v boks, ta sprehod pa res ni bil od muh. Sprehod zato, ker sem zjutraj menil, da oziraje se na dolžino poti in višinsko razliko ne gre za potep, še manj za turo. Tako pa nama je zaradi ovinka do Pečarja in sestopa v Podgorje uspelo v dobrih treh urah opraviti približno petsto metrov v višino in dvanajst kilometrov v dolžino. Ker se je za bati, da bomo še nekaj časa zaprti in omejeni, zna biti, da turo kaj kmalu ponoviva. In to v obratni smeri, "po predpisih", torej brez izgubljanja in iskanja variant za pridne.

Lepo je bilo, prav res, a hrepenenje po širnem svetu in visokih gorah ni nič manjše. Kvečjemu obratno...

-> fotografije Debenji vrh