Med potepom od Svetega Urha do Orel in nazaj sem premišljeval o tem, kar je prišlo in je, tudi o tem, kako bo potem. Ali bo tisto potem podobno prijetno, kot je bilo tisto prej, in v čem bo v dobrem in slabem drugačno?
Spomnil sem se pogostih razmišljanj o tem, ali nam je v dobršni meri vse odmerjeno že ob rojstvu. Dolžina bivanja na materi Zemlji, pot, ki nam je usojena in jo moramo prehoditi, nenazadnje količina lepega in grdega, tudi dobrega in slabega, ki ga na tej poti doživimo...
V knjigi, ki sem jo pred kratkim prebral, eden od glavnih akterjev izjavi, da nas po smrti čaka metanje premoga v peč ali igranje harfe. Zanimiva prispodoba za pekel in nebesa...
Čakanja bo prej ali slej konec in spet se bo lahko šlo dlje od doma in v visoke gore. Kakšne gore me bodo pričakale, ko bom spet tam? Kako drugače bo na domačih in tujih vršacih potem, če sploh bo kaj drugače? Ali bom samo sam drugačen in če, kako?
- Sem in se ne izprašujem zakaj
- Sem in se ne izprašujem zakaj,
- moja beseda je, da sem tu;
- tiho rastem v ta tihi kraj,
- kakor da rastem iz miru.
- Za kočami, travniki, za vrtovi,
- kakor da sijejo nanje sanje,
- za ozkimi stezami, za plotovi
- čez njive razpeto je tiho molčanje.
- Sem in se ne izprašujem zakaj
- s kočami, travniki in vrtovi;
- kot tiho jezero je ta kraj,
- ki ne prše mu gladine valovi.
- Srečko Kosovel
- -> fotografije Orle
Ni komentarjev:
Objavite komentar