Saj bo, sem se večkrat tolažil, ko sem pomislil na gorska prostranstva, poti na vršace in razglede z njih. Ni je bilo knjige, ne foto albuma, ki bi potešila hrepenenje po obisku nekoristnega sveta. Grdo se sliši, vem, a nekaj tolažbe sem našel v tem, da je tam, kamor zadnja leta najraje zahajam, še huje. Da so zaprti med štiri stene in niti križem kražem svoje "comune" ne smejo, kot smem sam. Da bi vsaj lilo kot iz škafa, sem si rekel med enim od koncev tedna, potem bi se potolažil s tem, da v dežju tako ali tako ne morem nikamor...
In res je bilo oziroma je. Čakajoč na "dan odrešitve" sem premleval, kje naj storiva "nov začetek". V življenju sem doživel že hudiča in pol, od najlepših do najbolj žalostnih dogodkov, po katerih sem bil prepričan,da nikoli več ne bo, kot je bilo. In dejansko je bilo življenje potem drugačno, čeravno se svet ni kaj dosti spremenil. Zaradi teh "novih začetkov" za posamezen dogodek ali določen čas rad rečem, da se je zgodil v enem od mojih prejšnjih življenj v tem življenju. Razumi, kdor more. Tokrat imam občutek, da bo "nikoli več ne bo, kot je bilo" drugačen in da se je in se še bo sedaj spremenil tudi svet...
Leta ne prizanašajo ne meni, ne princeski. Že obiskane gore postajajo višje in poti nanje strmejše. Želel sem si, da bo prvi potep po odpravi omejitve gibanja karseda princeski prijazen, saj sem na občinskih potepih opažal, da je tačke ne nosijo več, kot so jo še pred kratkim. Počasneje sva se potepala, čeravno so bili vmes trenutki, ko sva hitela, kot bi naju nekdo preganjal ali kot da bi se nama nekam strašno mudilo. Če bi se odpeljala v Furlanijo, bi iz rokava mimogrede stresel nekaj idej, ker sva morala ostati doma, sem si pomagal z malho "nekoč". Z roko nisem mogel seči do dna, zato sem vse "nekoč" stresel na mizo in vrh kupčka našel Smrekovec, Krnes in Komen. Kot en potep, katerega sem si moral zaželeti že davno nazaj, saj je bil čisto na dnu malhe, v kateri ne bo nikoli zmanjkalo potepuških želja. Ko sva vedela kam, sva se morala odločiti še kdaj. Pri tem so nama pomagale vremenske napovedi, ki so ena za drugo obetale najlepši dan v nedeljo. Ker na občinskih poteh s seboj nisva nosila kaj prida opreme, včasih sploh nič, sva že na predvečer pripravila vse potrebno, saj bi se znalo zgoditi, da bi kaj pozabila doma.
Ko sem z obvoznice zavil na štajersko avtocesto oziroma v tisto smer, se mi je zdelo, da sem izgubljen. Vajen, da v gore potujem v smeri Gorenjske ali Primorske, sem se dejansko počutil čudno. Šele, ko sem v daljavi uzrl Kamniško Savinjske Alpe, mi je malce odleglo. Do Ljubnega ob Savinji sem pot poznal, čeravno je od zadnjega obiska teh krajev preteklo obilo vode, naprej proti Smrekovcu oziroma domu pod njim, še ne. Ko je makadam zamenjal asfalt sem vedel, da sva blizu, in kmalu zatem, ko sem zavil s ceste, ki pelje naprej v Črno, sem zagledal planinski dom. Polkna so bila zaprta in na parkirišču samo en avto. Verjetno je oskrbnikov, sem si rekel, ko sem obrnil in parkiral nekaj nižje ob cesti. Počasi sem se preobuval in pripravljal vse potrebno, kar se v domu odpro polkna in zatem še duri. Čim je princeska skočila iz svojega boksa vidim, da proti nama teče ogromen bernski planšar. Malce sem se ustrašil, a sem hitro uvidel, da se obe sreči na vrvici prav prijazno pozdravljata. Izkazalo se je, da je ogromna mrcina pravzaprav planšarka in da dejansko ni tako ogromna, le videti je bila takšna ob drobceni princeski. Skupaj smo stopili do doma, potem pa sva sama nadaljevala navkreber.
Jutro je bilo jasno in hladno, kaj hitro sem si moral obleči še jakno. Do Smrekovca ni bilo daleč, kmalu sva zagledala kamnito piramido. Moža, ki sta naju nad domom prehitela, sta se že vračala, ko sva midva zmogla do vrha. Princesko sem vzel v naročje, ji pritisnil poljubček na vlažen smrček in jo malce pocrkljal. Češ, lepo je spet zreti z gore v svet, četudi sva zrla s hriba na gore.
Po travniku sva stopila v gozd in tam rahlo navzdol, čeravno sva bila namenjena navzgor. Stezica je postala širša, skoraj kolovoz, kmalu sva zmogla do stika s planinsko potjo, ki poteka nekaj nižje, in po njej nadaljevala proti Krnesu. Malce gor, malce dol, naju je vodila položna pot do travnika pod Krnesom, kjer sva spet stopila strmeje v breg. Na najini strani grebena oziroma nekaj pod njim sva bila v zavetrju, na koroški strani pa je vlekel močan veter, katerega glasen piš naju je spremljal ves čas. Vrh Krnesa sva bila na odprtem, zato sem se samo razgledal, potem pa sva stopila naprej proti Komnu, za katerega sem vedel, da ni več daleč.
Čeravno še nisva bila dolgo na poti se je vmes malce pooblačilo, dovolj, da je bilo v gozdu temačno, kot bi bilo zgodaj zjutraj ali pozno zvečer. Ko sem si snel sončna očala, je bilo bolje. Iz gozda sva spet prišla na travnike, od koder je bil krasen razgled na okoliške gore in doline, seveda tudi na bližnji Komen in lično kapelico Cirila in Metoda nekaj nižje. Kar milo se mi je storilo, ko sem videl, s kakšnim veseljem drobi princeska proti vrhu. Tudi vrh Komna je pihalo, a me to ni kaj dosti motilo. Počivala bova tako spodaj pri kapelici, sem si mislil. Tudi vrh Komna sta prišla dva za nama, tako kot sta dva že bila spodaj pri kapelici, ko sva sestopila do tja. S prijaznim parom sem malce poklepetal, potem pa sva s princesko stopila nazaj proti izhodišču in na mehkih travah pod razpelom nad potjo sedla k počitku.
Med razgledovanjem je oko še največkrat zrlo proti Lanežu in Raduhi, zna se zgoditi, da naju pot kaj kmalu povede tudi nanju. Med počitkom jih je kar nekaj šlo nad nama na Komen, tudi na poti nazaj do doma sva jih srečala veliko. Zelo veliko. In spet sem bil vesel, da sva se zgodaj skobacala iz postelje, čeravno je bilo kot običajno težko in odveč, in ob taki uri vzela pot pot pod noge, da sva vzpon opravila sama. Samota je dragocena reč, če si količkaj samotarja. Tista prava samota, ki jo slišiš, vidiš in čutiš, ne samo v gorah, čeravno v gorah najdem najlepšo. Bernske planšarke ni bilo pri koči, ko sva se vrnila, je pa bila tam množica ljudi in kup pločevine. Do Ljubnega se je tura vtisnila v spomin, kjer se bo še nekaj časa medila, naprej do doma pa se je našlo dovolj časa, da sem premislil o nekaj prihodnjih potepih.
Če sva na turo potovala po avtocesti, sva se domov vračala skozi Gornji Grad in Kamnik. Ne samo zato, ker rada delava krožne ture, tudi zato, da sva prevozila karseda veliko občin. Čemu, se ve.
-> fotografije Smrekovec-Krnes-Komen
Ni komentarjev:
Objavite komentar