Če sem bil še v sredo zjutraj prepričan, da naju konec tedna čaka lepa tura v Posočju, sem v petek zvečer slabovoljno ždel na kavču, prebiral vremenske napovedi in razmišljal kaj naj storiva.
Nedeljsko jutro je bilo sivo in vlažno, pogled skozi okno ni obetal kaj prida. Srkajoč kavo sem prebiral podatke o vremenu in nejeverno zmajeval z glavo. Dežuje, rahlo dežuje, oblačno, v oblakih, rahlo dežuje... Gorenjska odpade, kam torej? Če se ne bi na Nanosu spomnil na Mali Golak, se tudi tokrat ne bi, čeravno sva se v minulih letih že nekajkrat odpravljala nanj. Ni trajalo dolgo, da sva pripravila vse potrebno in vzela pot pod kolesa. Kar po lokalnih cestah, skozi Kalce in Col do Tihe doline nad Predmejo, saj se tam že celo večnost nisem vozil. Nad kočo sva začela s potepom, se po cesti povzpela do zadnjih hiš in za njimi stopila v gozd.
Sonce je prosevalo skozi krošnje, brsteče drevje se je bleščalo v nebroj odtenkih zelene. Zelena, ki te ljubim zeleno, sem pred mnogimi leti napisal po turi na Z'če. Dokaj zložna pot se je pričela občutneje vzpenjati kmalu zatem, ko sva drugič prečila cesto. Če sem že med Kalcami in Colom nekajkrat pomislil, kaj bi bilo, če bi za ovinkom na cesti zagledal medveda, okolica je bila pač takšna, sem imel mrcino od zadnjih hiš gor vseskozi po malem v mislih. Čeravno je bilo že kar nekaj potepov v krajih, kjer bi bilo srečanje morda še bolj verjetno, sem danes na poti do vrha prvič nekajkrat zapiskal na piščalko in se kar tako glasneje odkašljal. Gozd, skozi katerega naju je vodila pot, je bil čudovit, samota in tišina sta bili takšni, da si ju čutil. Visoko nad nama se je slišal piš burje, ki je kar pošteno vlekla, a do naju ni zmogla. V zavetju gozda je bilo prijetno, le na prelomnicah in tam, kjer se je svet odprl, sva bila deležna manjšega piša. Po krajšem spustu sva prišla do velike jase, katero sem določil za počitek nazaj grede, če bi na vrhu preveč pihalo.
Do razpotja, kjer pripelje gor pot od Iztokove koče, ni bilo daleč, tam sva srečala prve pohodnice in pohodnike. Naprej proti vrhu in na vrhu nas je bilo kar precej, tudi kosmate družbe ni manjkalo. Sonček je prijetno grel, vetra ni bilo, zato sva poiskala svoj kotiček in sedla k počitku. Prijalo je ždeti, mleti dobrote in se izgubljati v spominih in željah.
Potem sva se odpravila nazaj, nekaj korakov pod vrhom se umaknem dvema starejšima možema. S prvim se še niti pozdravila nisva do konca, ko slišim drugega: "Bojan, kaj pa ti tukaj?" Moža sem spoznal po glasu, videti je bil drugačen, kot sem ga imel v spominu od zadnjega srečanja. "Bernard živjo, lepo te je videti." mu odvrnem. Starosta bovških gorskih reševalcev, s katerim se poznava iz časov, ko smo se skupaj odpravili v Francijo na znamenito turnosmučarsko prečenje Haute Route iz Chamonixa do Zermatta. Žal neuspešno, saj nam vreme ni bilo naklonjeno. Kaj naklonjeno, komaj smo odnesli celo kožo. Po celonočnem sneženju nas je zjutraj pred kočo Cabane de Valsorey pričakalo več kot pol metra novozapadlega snega. V snežnem metežu smo dobesedno bežali v dolino, plazilo je ves čas, eden po eden smo smučali prek izpostavljenih pobočij, vseskozi pripravljeni na reševanje, če koga zasuje. Če kje, je tam res šlo za nohte. Nadvse prijetno sva poklepetala, žal tudi o manj prijetnih rečeh, o bolezni, ki jo je komaj zmogel. Tako sem bil vesel zanj, ko sem slišal, da je prvič v hribih, potem ko je za silo okreval. Z veseljem sem mu obljubil, da se kaj kmalu vidimo v Bcu in poklepetamo še o čem drugem, ne samo o težavah, bolezni in prijateljih, ki jih ni več med nami.
Do razpotja je bilo še kar nekaj gneče, tudi tokrat ni manjkalo kosmatincev, od tam do izhodišča pa sva bila spet sama. Na mrcine sem pozabil, na pravljične tišino, samoto in nebroj zelenih odtenkov pač ne, ti so naju spremljali vse do avta in še nekaj časa potem, ko sva se odpeljala proti domu.
Lepo je bilo, zato se zagotovo še vrneva. Ne samo zaradi drugih poti in sosednjih vrhov, tudi zato, ker bi rad izpolnil obljubo, da se oglasim na kavi, ko bom spet v teh koncih 🍵
-> fotografije Mali Golak
Lepo sta se potepala, obljube pa je treba izpolniti. Uživajta še naprej...
OdgovoriIzbriši