torek, 21. oktober 2014

Viševnik

       Kdor je povsod, ni nikjer.

                  ( Seneka )

Kar precej sem zdoma zadnje čase ; naj potujem sem ali tja, vedno potujem domov.
In ker so mi gore od nekdaj blizu, domače, je tudi pot v gore nekako pot domov.

Princeska še vedno z veseljem skoči v svoj boks, kajti avto pomeni več kot le sosednje ulice in bližnji parki. Še večje je bilo veselje, ko sva v mrzlem jutru vzela pot pod noge na Rudnem polju. 


Nekje do srede zgornjega smučišča sva bila v senci, tam pa sva prišla na sonce in v trenutku je bilo, kot da bi stopila iz zime v poletje. 



Navkljub vročini, no ja, precejšnji toploti in vse strmejšemu bregu, princeska ni upočasnila koraka in šibala sva gor ven, kot bi nama gorelo za petami. Ko sva prišla nad rušje, sva se malce okrepčala in napojila, potem pa stopila še tisto nekaj malega do vrha. 



Nekaj minut več kot uro in pol sva potrebovala za vzpon, torej me je princeska res dobro gnala. Gneča, ki je na Viševniku običajna, je bila znosna in tik vrha sva posedela na zeleni trati in malce poduškala ob grizljanju priboljškov.



Sestopila sva počasi, z užitkom. Le pod Plesiščem nisva ravno uživala, ker sva se zaradi blata bolj drsala, kot hodila. A sva zmogla tudi to.


Že res, da sva si bila ves čas v mislih blizu. Najbližje. 
A kaj, ko je dovolj blizu le, ko se zmoreva objeti in z roko v roki pot pod noge vzeti .  .  .  .

nedelja, 19. oktober 2014

Slap Kozjak, Nadiža in malo Kobarida

Ljubezen naj gre vedno v cvet, 
da bo lepši, da bo zaljši 
ta okrogli nori svet.

Ljubezen naj gre vedno v cvet,
da bo lepši, da bo zaljši
ta prismuknjeni svet.
                                
                                        ( Frane Milčinski - Ježek )


Ljubezen nama gre imenitno v cvet ; najin svet zna biti tako nor, kot prismuknjen ; da je v njem enkrat lepše in drugič zaljše, pa se razume samo po sebi.

Dnevi, kot je bil nedavno na Matajurju ali kakršen je bil minulo soboto na obali Gradeške lagune, so bolj podobni dnevom poslavljajočega poletja, kot dnevom v drugi polovici jeseni . . . . . .  in današnji ni bil prav nič drugačen. 

Namesto nad kampom sva parkirala poleg Planike ; cesta je bila namreč zaprta, čeravno so se veselo vozili tako navzgor, kot navzdol. Midva sva zaporo izkoristila zato, da sva šla navzgor tostran Soče in navzdol onstran. Se ponavljam kot stara lajna, vem, ampak krožno je pač krožno.


K slapu sva šla po spodnji poti, ker naju kaverne  na zgornji niso kaj dosti zanimale. Bližje sva mu bila, vse hladneje je postajalo in tik njega je bilo že prav mrzlo. 



Zato sva se kmalu odpravila naprej, v smeri Magozda, do slikovitega senika, kjer sva se malce pocrkljala na sončku, ki naju je prijetno ogrel. 


Nazaj grede sva po brvi prečila Sočo, v kampu nekaj malega popila in se malce kasneje že odpeljala v smeri Robiča, do Nadiže.



Tam, tik Nadiže, sva našla tak kotiček, da bi tudi sredi poletja, ko je v tistih koncih taka gneča, da je že moteča, uživala v samoti. Bilo je tako lepo in tako toplo, da sva slačila oblačila, kos za kosom . . . vse do . . . in ko se je sonce skrilo za greben, sva se počasi pričela oblačiti, kos za kosom.


Onstran meje sva že nekajkrat našla trattorio, ki je nudila cucino tipico. Tokrat sva jo poiskala tostran meje in se pustila postreči z imenitno joto. 

Lepo je bilo, zelo lepo. Pravzaprav čudovito.