Kdor je povsod, ni nikjer.
( Seneka )
In ker so mi gore od nekdaj blizu, domače, je tudi pot v gore nekako pot domov.
Princeska še vedno z veseljem skoči v svoj boks, kajti avto pomeni več kot le sosednje ulice in bližnji parki. Še večje je bilo veselje, ko sva v mrzlem jutru vzela pot pod noge na Rudnem polju.
Nekje do srede zgornjega smučišča sva bila v senci, tam pa sva prišla na sonce in v trenutku je bilo, kot da bi stopila iz zime v poletje.
Navkljub vročini, no ja, precejšnji toploti in vse strmejšemu bregu, princeska ni upočasnila koraka in šibala sva gor ven, kot bi nama gorelo za petami. Ko sva prišla nad rušje, sva se malce okrepčala in napojila, potem pa stopila še tisto nekaj malega do vrha.
Nekaj minut več kot uro in pol sva potrebovala za vzpon, torej me je princeska res dobro gnala. Gneča, ki je na Viševniku običajna, je bila znosna in tik vrha sva posedela na zeleni trati in malce poduškala ob grizljanju priboljškov.
Sestopila sva počasi, z užitkom. Le pod Plesiščem nisva ravno uživala, ker sva se zaradi blata bolj drsala, kot hodila. A sva zmogla tudi to.
Že res, da sva si bila ves čas v mislih blizu. Najbližje.
A kaj, ko je dovolj blizu le, ko se zmoreva objeti in z roko v roki pot pod noge vzeti . . . .
Ni komentarjev:
Objavite komentar