četrtek, 30. marec 2017

Brinica - Monte Briniza

Sušec , sreda 29.3.2017

Ko smo se nedavno na Malem Karmanu razgledovali proti kaninskim goram nad Rezijo, na Muzce in na Stolov greben sem pomislil, da bi bil čas, da se spet odpravim v kraje nad Tersko dolino. Potem sva se v ponedeljek sprehajala med Sočo in morjem in ko sem občudoval zasnežene vršace Julijskih Alp sem se odločil.

Brinica iz Viškorše naj bo, po strmi 710 navzgor, saj je ena redkih poti tam, ki je še nisem prehodil.



Vozilo sem pustil pri cerkvi, nato sva se sprehodila skozi vas, kjer nisva srečala nikogar in ko sva stopila preko potoka, je ura pričela biti deveto. Prvih nekaj okljukov je bilo za ogrevanje, nato pa sva začela gristi kolena. Dan je bil sončen in vroč, prav vesel sem bil, da sva se vzpenjala v senci gozda. Princeska je hitela, kot že dolgo ne, jaz pa sem dajal vse od sebe, da sem ji sledil in po svoje mi je bilo tako kar prav, saj sva vidno pridobivala na višini. Ko sva zmogla nad gozdno mejo, nekako tisoč in sto metrov visoko, je hitenje postalo tako neusmiljeno, da sem bil blizu meje med ali si oddahnem ali izdahnem in odveč je reči, kaj sva storila. Počitek je bil dolg in sproščujoč, na spomladansko zeleni travi in pod košatim drevesom, razgledi pa so segli vse do morja, rahlo megličastemu ozračju navkljub.







Nadaljevanje ni bilo nič manj strmo in na strmih travah sva morala biti precej previdna, kar se zanesljivega koraka tiče. Sonce je grelo, kot da bi bilo kak mesec ali dva kasneje in če ne bi pihljalo, bi bilo skorajda prevroče. Ko sem se začel spraševati, ali strmine ne bo nikoli konec, sva končno zmogla do grebena in prvih nekaj korakov po ravnem sem se kar opotekel. Na razgledni vzpetinici sva spet sedla na suhe trave in se zazrla v dalj, tokrat sva občudovala greben Muzcev in kaninske vršace onstran grebena. Videti je bilo, da je bila zima res skromna s snegom, saj so bili Muzci skoraj kopni, kaninske gore pa pobeljene, kot so običajno v začetku poletja. Skoraj še največ snega je bilo prav na najinem grebenu, na severnih pobočjih.








Čeravno do Brinice ni bilo več daleč, sem vedel, da je greben zelo razgiban in da imava še precej gori doli pred seboj, zato sva kmalu nadaljevala s potepom. Vsake toliko sva morala tudi po snegu in če je bilo zasneženo pobočje prestrmo, to je izpostavljeno, sva se raje držala grebena in napredovala po skalah in travah, četudi si je bilo včasih potrebno pomagati z rokami. Ko sva se že skoraj naveličala vzpetinic v grebenu in nenehnega gori doli, sva končno dosegla vrh in zadovoljna sedla poleg skrinjice, na zaplato suhe trave. Če nebesa so, potem tam prijetnejše, kot sva se imela midva tu in sedaj, ne more biti.






Spet sva si privezala dušo, saj naju je naporna pot že malce zdelovala, si spočila tačke in noge, potem pa počasi nadaljevala proti sedlu Križ, do kamor sva morala še nekajkrat gor in dol in tam prišla na zložno mulatjero, po kateri sva lagodno sestopila v dolino. Tudi med sestopom je prijetno pihljalo, da sva lažje zmogla skoraj poletne temperature in ko sva prišla tik nad vas, je za pregreto telo in suho grlo poskrbel še žuboreč potoček ob poti.











Ko sva zapuščala Viškoršo sem se spomnil, da imam tod blizu v dobrem še Postovčič iz Podbarda in žal tudi na to, da je želja zaenkrat več, kot je prostega časa. 

Tako kot v gorah tudi v dolini rada narediva kaj krožnega. Zato sva na turo potovala mimo Trbiža in prek Predela, ter nato skozi Bovec do Učje in naprej v Viškoršo, vračala pa skozi Trento, kjer sta naju v Zadnjici Justi in Vinko lepo postregla in nato prek Vršiča domov.

torek, 28. marec 2017

Naravni rezervat ob izlivu Soče

Sušec , ponedeljek 27.3.2017

Ko sva bila nazadnje tu je bilo oblačno, blata na poti skoraj do kolen, do konca pa nisva zmogla, ker so nama konji zaprli pot.

Danes je bil prekrasen sončen dan, pot suha in konji ravno prav s poti, da smo se videli in se pozdravili in da sva zmogla čisto do konca.

Desetkilometrski potep sem ter tja s Sočo na eni in Jadranskim morjem na drugi strani in s čudovitimi pogledi na Julijske Alpe v daljavi.

























=> fotografije Naravni rezervat ob izlivu Soče

Moggessa di la (Muiesse di la) in Moggessa di qua (Muiesse di ca)

Sušec , petek 24.3.2017

Ko sem prvič bral o teh vaseh, sem moral na meji pokazati osebno, če sem se odpravil v tiste kraje in in imeti v denarnici drugo valuto, če sem si želel tam kaj kupiti. 

Potem sem začel obiskovati zahodne Julijce in Karnijske Alpe in njih predalpski svet, vasi in mesta pod njimi in tako spoznal tudi Možac z okolico. V minulih mesecih sem pogosto potoval v Furlanijo in ob pogledu na benediktinski samostan Svetega Gala (Abbazia di San Gallo ) v Možacu sem se ne samo enkrat spomnil na te pozabljene vasi, ko pa sem dobil še Anin namig, kako lepe da so, sem se odločil, da je čas, da se odpravim na pot.

Tisti kraji so mi že kar domači, saj sem nekaj poti že prehodil, nekaj vršacev že obiskal in kar veliko o njih tudi prebral, zato sem potep zastavil po svoje, vedoč, da bom vasi obiskal še kdaj iz drugega izhodišča in po drugih poteh.

Vzpon sva opravila po poti 420. Iz Gornjega Možaca sva šla v Borgo Travasans in od tam preko La Force že navzdol do razpotja pod Borgom di Mezzo. Od tam do Moggesse di la sva šla po poti, ki je na mojem zemljevidu še neoznačena, v naravi pa dejansko je (a ni oštevilčena) in tudi zato presenetila starejšega moža, ki se je ravno odpravljal v dolino. Prav veliko da jih ne pride po tej poti, je dejal in dodal, da običajno hodijo zgoraj po 418 skozi Borgo di Mezzo in Morolz. Skupaj sva pogledala na zemljevid, kjer sem mu pokazal poti, katere si želim kmalu lotiti in povedal mi je, da je večina poti, ki me mikajo, že označenih in da naj ne bi imel težav z njih sledenjem. 










Ko sva se poslovila in šla vsak svojo pot, sva se s princesko po poti 418 spustila do potoka Riu del Molin, kjer sva pri mostu malce posedela, potem pa nadaljevala do Moggesse di qua. Bilo je, kot da bi prišla v neke druge čase, kot da se je čas ustavil, navkljub satelitskemu krožniku na eni od obnovljenih hiš. Ko sem sedel ob vodnjaku sredi vasi in razmišljal, sem si težko predstavljal, da je pred sto in več leti tod živelo preko dvesto ljudi, nič lažja ni bila predstava o tem, kakšno življenje je to bilo. Nič čudnega, da so, tako kot marsikje drugod, ljudje odhajali s trebuhom za kruhom, tiste, ki so vztrajali, pa je pregnal potres, ki je razdejal Furlanijo v osemdesetih letih minulega stoletja. Prav vesel sem bil, da sva bila sama, ko sva se potepala po in okoli vasice. 








Nadalje naju je pot naju vodila nad dolino Rio Moggessa do kapelice na sedelcu Forca di Moggessa in od tam nad dolino Riu di Palis nazaj v Gornji Možac. Pogled nanj in na mogočni Pisimoni nad njim je bil čudovit, ko sva ga prvič uzrla. 







Na poti do avta sva pozdravila nekaj domačinov, enega osla in enega mačka ter se nato prešerne volje odpeljala domov.



Med potovanjem domov sem še enkrat premislil o poteh, ki me mikajo tod in si zadal, da me ne smejo čakati toliko časa, kot so me čakale zapuščene vasi.