Ko sva se včeraj vračala iz Tolmeča in se peljala skozi Pissebus v Amaro in naprej proti domu, nisem niti v sanjah pomislil, da bova jutri, to je danes, spet tu. Čisto druge kraje in povsem drugo goro sem imel takrat v mislih. Potem pa sem zvečer preveril vremenske obete, pogledal v moje zapiske, kjer je želja glede gora in dolin za vsaj še pol naslednjega življenja in našel napisano čarobno ime Amarianutte.
Na izhodišču ni smerokaza, ki bi kazal pot proti hribu, le na ograji mostička in na drevju ob kolovozu so bolli rossi, ki pokažejo kam. Šele po nekaj metrih je na drevesu zapisano ime hriba in ob kolovozu možic, da veš, da je smer prava. Čudovita pot po borovem gozdu naju je pripeljala pod hrib, kjer sva začela z vzponom po desni poti, po Troi di Martin. Vreme je bilo podobno včerajšnjemu ; zelo toplo, soparno in bolj kot ne oblačno.
Prvih nekaj ovinkov je bila pot dokaj položna, potem pa se je postavila strmo pokonci. Po ozki in mestoma zelo izpostavljeni poti sva jo ubirala v breg in na marsikaterem ovinku je bilo tako strmo, da sem imel koleno nevarno blizu brade. Vse do počivališča kake pol ure pod vrhom strmina ni popustila in je bila pot tako ozka in svet tako prepaden, da tudi če bi hotela prej počiti, tega udobno ne bi ne zmogla ne mogla. Na počivališču sem kar dolgo posedel na klopi in užival v čudoviti naravi.
Ko sva se podprla, sva nadaljevala z vzponom. Sprva je kazalo, da se je strmina unesla, a je bilo kmalu skoraj še huje kot spodaj in do grebena sva se morala pošteno potruditi, saj je bila pot ponekod podrta in se nama je prst drobila pod podplati. Dvakrat, če ne trikrat, sem mislil, da je vzpetina pred mano že vrh in vsakič sem se uštel. Šele na koncu grebena, ki naju je povedel daleč v levo, sem prvič zagledal križ vrh Amarianutte.
Ko sem sedel poleg križa je sonce končno zmoglo skozi oblake in naju obsijalo z nekaj sončnimi žarki. Spodaj Furlanska nižina, zgoraj divja pobočja Amariane, nekaj metrov vstran na katerokoli stran pa prepadne globeli in travnate strmali. Ko sva si privezala dušo, sva pričela s sestopom po poti Troi di Cjadin. Začetek je bil, kot da bi stopala v prepad, saj je pot vodila premočrtno navzdol, potem pa se je strmina kanček unesla in je pot začela voditi v okljukih po sicer izpostavljenem in strmem svetu.
Sestop nama je šel kljub zahtevnemu svetu dobro izpod nog in hitreje, kot sem predvideval, sva zmogla do dna. Tam sva v senci pod borovcem še zadnjič posedela in se okrepčala, potem pa prešerne volje sestopila še tisto nekaj malega do avta.
Divje strmali, izpostavljena pota, čudoviti gozdovi, mir in tišina. Amarianutte me je očarala s svojo prvinskostjo, zato zagotovo ni bilo zadnjič.
Domov grede sem razmišljal o marsičemu. Tudi o tem, da sva včeraj opravila zadnjo turo pozimi, da je bila današnja do dvajset minut pod vrhom zimska in potem pomladna in da bo šele prihodnja prva res spomladanska.
Ni komentarjev:
Objavite komentar