Ko sem prvič bral o teh vaseh, sem moral na meji pokazati osebno, če sem se odpravil v tiste kraje in in imeti v denarnici drugo valuto, če sem si želel tam kaj kupiti.
Potem sem začel obiskovati zahodne Julijce in Karnijske Alpe in njih predalpski svet, vasi in mesta pod njimi in tako spoznal tudi Možac z okolico. V minulih mesecih sem pogosto potoval v Furlanijo in ob pogledu na benediktinski samostan Svetega Gala (Abbazia di San Gallo ) v Možacu sem se ne samo enkrat spomnil na te pozabljene vasi, ko pa sem dobil še Anin namig, kako lepe da so, sem se odločil, da je čas, da se odpravim na pot.
Tisti kraji so mi že kar domači, saj sem nekaj poti že prehodil, nekaj vršacev že obiskal in kar veliko o njih tudi prebral, zato sem potep zastavil po svoje, vedoč, da bom vasi obiskal še kdaj iz drugega izhodišča in po drugih poteh.
Vzpon sva opravila po poti 420. Iz Gornjega Možaca sva šla v Borgo Travasans in od tam preko La Force že navzdol do razpotja pod Borgom di Mezzo. Od tam do Moggesse di la sva šla po poti, ki je na mojem zemljevidu še neoznačena, v naravi pa dejansko je (a ni oštevilčena) in tudi zato presenetila starejšega moža, ki se je ravno odpravljal v dolino. Prav veliko da jih ne pride po tej poti, je dejal in dodal, da običajno hodijo zgoraj po 418 skozi Borgo di Mezzo in Morolz. Skupaj sva pogledala na zemljevid, kjer sem mu pokazal poti, katere si želim kmalu lotiti in povedal mi je, da je večina poti, ki me mikajo, že označenih in da naj ne bi imel težav z njih sledenjem.
Ko sva se poslovila in šla vsak svojo pot, sva se s princesko po poti 418 spustila do potoka Riu del Molin, kjer sva pri mostu malce posedela, potem pa nadaljevala do Moggesse di qua. Bilo je, kot da bi prišla v neke druge čase, kot da se je čas ustavil, navkljub satelitskemu krožniku na eni od obnovljenih hiš. Ko sem sedel ob vodnjaku sredi vasi in razmišljal, sem si težko predstavljal, da je pred sto in več leti tod živelo preko dvesto ljudi, nič lažja ni bila predstava o tem, kakšno življenje je to bilo. Nič čudnega, da so, tako kot marsikje drugod, ljudje odhajali s trebuhom za kruhom, tiste, ki so vztrajali, pa je pregnal potres, ki je razdejal Furlanijo v osemdesetih letih minulega stoletja. Prav vesel sem bil, da sva bila sama, ko sva se potepala po in okoli vasice.
Nadalje naju je pot naju vodila nad dolino Rio Moggessa do kapelice na sedelcu Forca di Moggessa in od tam nad dolino Riu di Palis nazaj v Gornji Možac. Pogled nanj in na mogočni Pisimoni nad njim je bil čudovit, ko sva ga prvič uzrla.
Na poti do avta sva pozdravila nekaj domačinov, enega osla in enega mačka ter se nato prešerne volje odpeljala domov.
Med potovanjem domov sem še enkrat premislil o poteh, ki me mikajo tod in si zadal, da me ne smejo čakati toliko časa, kot so me čakale zapuščene vasi.
Ni komentarjev:
Objavite komentar