Kot že kdo bi vedel kolikokrat doslej in upam, da vsaj še pol tolikokrat vnaprej, po Zgornjesavski dolini navzgor in nato od Trbiža navzdol. Enkrat sem, drugič tja, tokrat v Rezijo.
Čeravno bi se lahko zapeljala do Ladine, kjer se Sentiero di Matteo prične, sem raje začel v Solbici. Vasica mi je prirasla k srcu in sprehod skoznjo mi je vedno v veselje.
Začela sva kot običajno končava, to je s sestopom. Spustila sva se do potoka Rezija, kjer so nama brvi in mostiček pomagali preko vode, potem pa na oni strani strmo zagrizla v breg. Višje sva se dolgo časa zložno vzpenjala po gostem gozdu, ki je dopuščal nekaj malega razgledov na okoliške gore, saj krošnje še niso ozelenele.
Pot v gozdu naju je privedla do ceste, kjer je bilo razpotje in kjer sva nadaljevala po cesti v levo, rahlo navzgor. Imela sva lep razgled na sveže pobeljene kaninske gore, na Muzcev greben, na planino Kot in v dolino skoraj do Na Bili, kjer je bilo radi množice zelenih odtenkov videti, da pomlad že trka na duri. Nekaj časa sva nizala okljuke po cesti, potem je pot zavila v gozd, kjer sva ponekod gazila suho listje do kolen in kmalu zatem prišla na senožeti planine Tam pod Sartom ( Puciualza ). Tod sva si na klopci pred hišo privoščila daljši počitek.
Pot v gozdu naju je privedla do ceste, kjer je bilo razpotje in kjer sva nadaljevala po cesti v levo, rahlo navzgor. Imela sva lep razgled na sveže pobeljene kaninske gore, na Muzcev greben, na planino Kot in v dolino skoraj do Na Bili, kjer je bilo radi množice zelenih odtenkov videti, da pomlad že trka na duri. Nekaj časa sva nizala okljuke po cesti, potem je pot zavila v gozd, kjer sva ponekod gazila suho listje do kolen in kmalu zatem prišla na senožeti planine Tam pod Sartom ( Puciualza ). Tod sva si na klopci pred hišo privoščila daljši počitek.
Lepšega imena kot "počivalca", kot sem jaz prekrstil ta čudoviti kotiček, ne bi mogli izbrati. Kraj, kjer se je čas ustavil. Čudovito razgledno daleč naokoli, žuboreč curek vode v koritu in tak mir, da slišiš utrip srca, ki nemirno bije . . .
Ko sva se okrepčala in si spočila dušo in telo, sva nadaljevala strmo navkreber, kjer sva spet stopila na cesto. Malo gor in več položno naravnost naju je pripeljala do planine Na Ravne ( Narone ), kjer sva spet stopila na pešpot, ki naju je strmo povedla nazaj v dolino. Tudi tu je bilo ponekod listja do kolen in čez in princeski je bilo brodenje po njem podobno v veselje, kot ji je skakanje po novozapadlem snegu.
Že precej nizko, kake četrt ure pred potokom, sva stopila na že znano pot, si nekaj kasneje privoščila krajši postanek ob vodi in potep zaključila kot ga običajno začneva, to je z vzponom. V Ladini sva malce posedela v senci in se nato sprehajalno počasi sprehodila v Solbico.
Že precej nizko, kake četrt ure pred potokom, sva stopila na že znano pot, si nekaj kasneje privoščila krajši postanek ob vodi in potep zaključila kot ga običajno začneva, to je z vzponom. V Ladini sva malce posedela v senci in se nato sprehajalno počasi sprehodila v Solbico.
Ko sva se drugi dan letošnjega leta vrnila iz Pustega gozda v Solbico, sem slutil, da bom letos pogosto tod. Sedaj vem. Poti, takih in drugačnih je tu na pretek, tako tistih, ki vodijo visoko v gore po najtežjih poteh, kot tistih položnih, ki teko ob vodah in prek planin.
=> fotografije Sentiero di Matteo
=> fotografije Sentiero di Matteo
Ni komentarjev:
Objavite komentar