Do prelaza Ovršje ( Vrše, Windische Höhe ) smo potovali prek Korenskega sedla, kjer je spet in še vedno tako, kot je bilo v nekih drugih časih: Grüß gott, personalausweis bitte !
Na prelazu je bilo hladno, zato smo hitro vzeli pot pod noge. Namesto po nekakšni strugi podobni poti smo raje hodili po gozdu, kjer ni bilo ledu in je bila pot prijetno mehka. Med klepetom smo hitro drobili v ne ravno strm breg in kmalu prišli do ceste, kjer sta bili po nekaj sto metrih na eni strani večja koča in na drugi lična kapelica.
Tu smo malo zaradi klepeta in malo zaradi ogleda hiše in kapelice spregledali ne ravno vzorno označen odcep in nadaljevali po napačni cesti. Opozorilo, da se cesta spušča in da že dolgo ni bilo nobene markacije sem preslišal, saj sem tod pred davnimi časi že hodil in v spominu imel tako hojo po cesti, kot to, da je šla tudi malce navzdol. Po dveh, morda treh ovinkih sem tudi jaz uvidel, da nekaj ne štima in po premisleku smo se vrnili nazaj do kapelice. Samo nekaj korakov vstran, v drugo smer, je bil na smreki smerokaz, majhna lesena težko vidna tablica, ki je kazala pot proti našemu hribu . . . tudi tja je vodila cesta in tudi ta je šla kasneje malce navzdol. Ni kaj, se zgodi in se še bo. Več kot pol ure ni šlo po zlu, le malce bolj upehani smo nadaljevali našo pot.
Cesta, po kateri smo hodili, je bila zasnežena in sneg pomrznjen, tako da je bila hoja prijetna. Veliko ovinkov smo morali narediti, preden smo prvič ugledali križ vrh hriba, na katerega smo nameravali in veliko jih je bilo tudi naprej, do planine pod njim, kjer smo si privoščili počitek.
Najpogosteje je tako, da se nam tisti dan, ko gorolazimo, nikamor ne mudi in redkokdaj tako, da imamo po turi še kaj za opraviti. Danes je bilo redkokdaj in ker sem malce zgrešil pot na začetku in ker nam je bilo povšeči martinčkati se na planini, smo se v en glas zmenili, da naj bo danes pot tista, ki je naš cilj, vrh (Kobesnock, Ziljske Alpe) pa naj nas počaka do prihodnjič. Na klopeh smo uživaško posedali pol toliko časa, kot bi nam ga pobrala hoja na vrh in nazaj, se vmes izdatno podprli in se nato zložno odpravili v dolino. Tisti ovinek, ki je bil v senci in kjer je bilo veliko napihanega snega in se je vdrlo tudi do razkoraka, nam je bil tudi nazaj grede odveč, drugje pa sonce še ni načelo gazi in se nam tudi navzdol grede ni nič vdiralo.
Najpogosteje je tako, da se nam tisti dan, ko gorolazimo, nikamor ne mudi in redkokdaj tako, da imamo po turi še kaj za opraviti. Danes je bilo redkokdaj in ker sem malce zgrešil pot na začetku in ker nam je bilo povšeči martinčkati se na planini, smo se v en glas zmenili, da naj bo danes pot tista, ki je naš cilj, vrh (Kobesnock, Ziljske Alpe) pa naj nas počaka do prihodnjič. Na klopeh smo uživaško posedali pol toliko časa, kot bi nam ga pobrala hoja na vrh in nazaj, se vmes izdatno podprli in se nato zložno odpravili v dolino. Tisti ovinek, ki je bil v senci in kjer je bilo veliko napihanega snega in se je vdrlo tudi do razkoraka, nam je bil tudi nazaj grede odveč, drugje pa sonce še ni načelo gazi in se nam tudi navzdol grede ni nič vdiralo.
Gostilna je bila ob povratku že odprta, tako da smo eni pokofetkali in so se druge odžejale z Almdudlerjem, se vmes med drugim pomenili o tem, kam naj nas pota vodijo v prihodnje, potem pa odpotovali domov.
Nazaj grede je šlo brez kontrole dokumentov, če pa bi zjutraj naredili ovinek skozi Trbiž in od tam nadaljevali k severnim sosedom, bi nam bilo to prihranjeno tudi takrat.
=> fotografije Wertschacher Alm
=> fotografije Wertschacher Alm
Ni komentarjev:
Objavite komentar