ponedeljek, 28. januar 2013

Vrh Strmali (turno)


Moja doba je zima.
Moja barva belina.
Moj sovražnik lavina.
Moja sestra smučina.

( Tone Pavček, Angeli, Zimski angel )


Kar nekaj ga je zapadlo in  prišel je čas, da spet vzamemo pot pod smuči.




Začeli smo Na Žlebeh, nas sedem, in se po cesti, ker drugače ne gre, povzpeli do planine.  Cesta je bila seveda zasnežena in sneg je sem ter tja prijetno zaškripal pod smučmi.



Hodil sem bolj ob strani, sam zase, da sem lahko v miru premleval stvari, ki so se mi zgodile nedavno.  Do planine sem premlel, kar se mi je zdelo potrebno premleti in potem je bil že tako lep dan koj še lepši.


Širne snežene poljane so dopuščale, da si  si lahko tudi po svoje utiral pot, če se nisi želel držati utrjene smučine. Večkrat sem si dejal, gremo mi malo po svoje in sploh ni bilo slabo.


Nekako od višine koče navzgor pa do malce pod sedlom je bilo nenavadno toplo. Skoraj vroče. In nobenega vetra, še sapice ne, ki bi hladila pregreto čelo.


 Nad tabo mogočni Montaž, malo da ne na dosegu roke, okolica pod bolj ali manj debelo snežno odejo, sem ter tja kaka košata smreka ob poti  in nad tabo temno modro nebo in na njem žarko sonce v vsem svojem sijaju. Pravljica.


 Smuka je bila fajn.  


torek, 1. januar 2013

Sečoveljske soline - dobrodošlica dvatisočtrinajstemu



S princesko sva več zunaj, kot doma. Skorajda. Zunaj kot zunaj doma in zunaj kot zunaj domovine. 
Najin moto je vse bolj in bolj:

"povsod je lepo, samo da nisi doma, je najlepše"



In je, verjetno bo že prav,  tako naneslo, da sva slovo lanskemu in dobrodošlico letošnjemu, kar na rodni grudi storila. 
Zunaj tako in zunaj drugače bova tekom leta še veliko in še več.













Dvatisočtrinajstemu sva dobrodošlico izrekla, bolje rečeno storila, v krajinskem parku Sečoveljske soline.

Bila sva sama, če ne upoštevava ptic in konjev. Ptic tostran in onstran Dragonje in konjev samo onstran.

Bilo je oblačno in takrat ni bilo mraza.  In bilo je sončno, večino dneva, in takrat je bilo toplo.

Soline so lepe; v tem letnem času še posebej. 
Ni gneče in ni vročine. In, žal, tudi ptic je manj, kot v kakem drugem letnem času.



Sprehod, od začetka do konca in potem od konca nazaj na začetek, nama je dobro del. Res dobro.
Celo tako dobro, da sva šla potem še malce med ljudi. In med psičke in pse.
Naredila sva še enega, od marine v Luciji do Portoroža in nazaj. Sprehod. Ob obali, tik ob morju in malce vstran. In se tudi tam imela imenitno. In imela kavico in pasje priboljške.




In tako, kot se je včeraj lansko leto uspešno zaključilo in poslovilo, se je danes letošnje nadvse prijetno in uspešno začelo. 

Naj bo tako, uspešno in prijetno, vse do konca in čez.

"In sreča je, da je pred mano pot, in to, da vem, da slast je v tem, da grem."
(Janez Menart)