Mala Mojstrovka (Hanzova)

Veliki srpan, nedelja, 27.8.2023

Telefon je bil dovolj daleč, da sem se moral dvigniti iz postelje, če sem želel utišati nadležno zvonenje. Dan prej sem ob taisti uri skočil iz postelje, danes sem bil verjetno podoben lenivcu. Ni kaj, dolga je bila na Triglav, kaj ne bi bil utrujen. Nahrbtnika sva pripravila že na predvečer, po zajtrku sva pripravila še pijačo za potep in že sva bila na poti. Prepričana, da ob 6h zjutraj na Vršiču še ne bo pretirane gneče, sva bila nemalo presenečena, ko sva zasedla reci in piši zadnje prosto mesto in to na samem vrhu prelaza. Minuto kasneje bi že morala do Erjavčeve koče, če bi želel parkirati kot gre, to je, da ni pol avta na cesti.

Pot do sedelca Vratca nama je šla odlično izpod nog, utrujenosti vsled dolge ture pretekli dan ni bilo zaznati. Vreme naju je presenetilo, saj je padlo nekaj kapelj dežja skoraj z jasnega neba, nad Dobračem je bilo precej temno, tudi v smeri Jalovca in Mangrta se je že zgodaj zjutraj nekaj kuhalo. Pod steno sva se opremila, tokrat tudi s samovarovalnim kompletom, katerega dan prej nisva pogrešala. Prijateljica z njim še ni opravila vzpona, oba sva menila, da je Hanzova ravno pravšnja, da se v praksi preskusi kaj in kako. 

Čim sva prijela za skalo in pričela z vzponom, se je začel užitek, ki je trajal vse do vrha. Bolj ali manj izpostavljene police in poličke, vertikala, sem ter tja se pripneva, za vajo, vstop je bil kaj hitro globoko pod nama. Pretirane gneče ni bilo, spodaj sva jih nekaj spustila naprej, pred izstopom pod vršno pobočje pa sva jih nekaj prehitela midva. Malo peš, še nekaj prijemov za skalo in že sva bila na vrhu. Tam kar nekaj njih, a o gneči ne gre govoriti. Po običajni poti se jih je vzpenjalo precej, nekaj njih je že sestopalo. Krajši počitek, razgledovanje, seveda tudi selfie za spomin in že sva bila na poti navzdol.

Skrotast teren je zahteval previden korak, še najlažje nama je šlo ob samem grebenu. Nižje sva stopila na pot in ko sva enkrat zmogla do rušja, je bilo najzoprnejše za nama. Od Grebenca dol sva sestopala ob steni, kjer so nama bile v pomoč jeklenice, kamorkoli stopiš en sam krš in res ne gre hiteti. Nad rušjem sem namignil, da bi se podričala po melišču, trenutek za tem se nama je že kadilo pod podplati. Ponekod bolj grobo, drugje fajn sipko, letelo je, da je bilo veselje, na koncu še malo potikanja skozi gostejše rušje in že sva bila na travniku pod prelazom. Izpod Grebenca do tod sva potrebovala borih deset minut, raje manj. Do avta ni bilo daleč, tja sva prišla prašna do kolen. 

Poklical sem Vinka, prav se nama je zdelo, da ve, da sva zaključila s turo. "O, a sta že na vrhu?" se je oglasil in bil sila začuden, ko sem mu dejal, da sva s turo  že zaključila in sva pri avtu. Tudi sam sem potem pogledal na uro in bil nič manj začuden, saj sva za turo potrebovala samo dobre tri ure in pol. 

Do Koče na Gozdu ni bilo daleč, že pred enajsto sva naročila kosilo. Tanja in Mare sta me bila vesela, dvajset in več let nazaj, če že ne trideset, sem bil pogosto pri njima. Običajno pozimi, ko je bila cesta na Vršič zaprta, pri Eriki je bila  zapornica. Erika je pogorela, zapornice že davno ni več, spomini pa so ostali in zlepa ne bodo pozabljeni. V tistih časih so na cestišču pustili za par prstov zglajenega snega in se sankali s prelaza. S terencem gor in na sankah dol, bakle na ovinkih za razsvetljavo in šilce žganja za pogum. Seveda je šlo tudi na smučeh, pogosto so se kresale iskre, če sem med večernim spustom preveč zarobil in je robnik podrsal po asfaltu.  Če smo bili peš, pa smo se v dolino pogosto peljali s terencem, ki je gor  pripeljal sankače. Mojstrovka, Nad Šitom Glava, Robičje in še kaj, bolj ali manj strme grape, kar nekaj njih sem zlezel nad prelazom. Poleti sem že nazaj, kar se brezpotij z lažjo plezo tiče, pozimi pa še kar mečkam in mečkam, upam da prej ali slej ponovim tudi nekaj grap.

Kosilo je teknilo, domači njoki s sirom in krapi z gobicami so bili res okusni. Gneče na cesti ni bilo, zgodaj popoldan sem bil že doma, prijateljica nekaj kasneje. 

Čudovit konec tedna sva imela, pravi mali dopust. Do naslednjič . . .

-> posnetek prehojene poti

Triglav (iz Zadnjice čez Plemenice)

Veliki srpan, sobota 26.8.2023

O Triglavu prek Plemenic sva se prvič menila med nočnim vzponom na Triglav, konec junija lani. In se ture spomnila vsake toliko, če je pogovor nanesel na gore, najpogosteje med kofetkanjem. Da končno vzameva pot pod noge sva se prav tako zmenila ob kavi, takrat je precej primeren čas, da se pomeniš kaj in kako. Dan zatem me je prijateljica razveselila z novico, da si je pripravljena vzeti za turo več časa, zato sva v Zadnjico odpotovala že na predvečer in dan po Triglavu namenila še eni turi. 

Petkov večer je bil čudovit, čompe s skuto, ovčjo seveda, in okusen sir, ob tem pa prijeten klepet z Justi in Vinkom o tem in onem, ne samo o gorah. Kar prehitro je prišel čas za počitek, saj naju je prihodnji dan čakala naporna tura, katero sva se namenila začeti ob dnevu. Vedela sva, kaj naju čaka, saj sva se pred letom dni na Triglav odpravila ponoči, zato sva z veseljem sprejela Vinkovo povabilo in se pustila zapeljati do zatrepa doline. Tisto uro hoje, kot bi približno potrebovala do tam, bova po sestopu raje preživela ob Pinji, kjer bova tudi zaplavala, kar bo po dolgi turi in vročem dnevu še kako prijalo. In res sva bila kmalu po tem, ko se je naredil dan, že na Utru, kjer sva prešerne volje vzela pot pod noge. 

Precej nas je bilo na poti v gore, kaj nas ne bi bilo, saj se je obetal krasen dan. Čeravno nisva hitela, sva kmalu prehitela nekaj njih, višje je nekaj njih prehitelo naju, od razpotja Luknja-Dolič naprej pa sva bila skoraj sama, saj jih je večina zavila proti Doliču. Na Luknji spet gneča, hitro sva pospravila palice, si nadela čeladi in pričela s plezo. 

Začetni, zaradi precejšnje izpostavljenosti morda najzahtevnejši del vzpona, je bil hitro za nama, uživala sva v poplezavanju po strmem pečevju. Vmes je bilo tudi kar nekaj hoje, celo nekaj malega navzdol sva morala tu pa tam. Tempo je bil odličen, hitro sva napredovala proti Zahodni triglavski planoti. Med vzponom sva morala preko skalnega skoka, kjer nisva bila prepričana, ali se ga je bolje lotiti po desni, ali po levi strani. Markacija višje zgoraj nama je pokazala smer, dvakrat sva se preprijela in prestopila in že sva bila preko. Precej izpostavljeno, strinjala sva se, da kak klin in meter ali dva jeklenice ne bi bila odveč, če je že nižje pot zavarovana. Pot se je počasi položila, prišla sva na začetek podov, Sfinga je bila videti, kot bi jo narisal nad prepadom. Na razglednem kotičku sva sedla k počitku, med katerim sva se razvajala s pršutom in sirom, tudi z grozdjem in nektarinami. Provianta sva imela kar precej, raznovrstnega, tura je pač dolga in vsake toliko prija dati nekaj malega pod zob. Sonce je bilo ob tem času že visoko na nebu, zato sva si privoščila še malce sončne kreme pred nadaljevanjem.

Med najinim počitkom se je tistih nekaj, ki so bili med vzponom nedaleč za nama, izgubilo višje gor, tako da sva do vstopa v vršni del Triglava prišla sama, tam pa seveda spet kar nekaj njih, večina prišedši od Doliča. Tako kot na Luknji sva mimogrede pospravila palice in si nadela čelade, prijateljica je urno opravila z vstopnim delom, jaz tesno za njo. Nekaj njih sva hitro prehitela in že sva bila spet sama. No, gornic in gornikov je bilo na poti precej, se razume, a sva se gor ven vse do Aljaža vzpenjala skoraj sama, kar jih je bilo v isti smeri sva jih prehitela, s tistimi, ki so sestopali, pa sva se srečevala mimobežno. Do stika s potjo, ki pripelje od Planike, ni bilo daleč, tam sva prvič videla neskončno kolono na poti, ki pripelje s Kredarice gor. Včasih smo temu rekli perjanica, je pač podobno indijanskim perjanicam, človek poleg človeka, nebroj njih eden tik drugega, na ozkem grebenu med Malim in Velikim Triglavom. Na najini poti pa samo nekaj njih, enkrat midva stopiva vstran, drugič oni, vmes narediva par posnetkov in že zagledava Aljažev stolp in nepregledne množice na vršni planoti. Pod stolpom najdeva primeren kotiček, sedeva k počitku in si spet priveževa dušo. Še prej se topleje odeneva, saj zgoraj piha in je kar hladno, sončnemu vremenu in vročinskim valovom v dolini navkljub. Obema je kar težko pri srcu, ko vidiva, kakšen cirkus delajo nekateri iz Triglava, dejansko jim gora ne pomeni kaj dosti oziroma nič, gre le za dosežek in nekaj fensi posnetkov, da se postavijo pred drugimi. Tudi midva se postaviva v vrsto, da narediva par posnetkov z vrha za spomin, potem še malce posediva bolj vstran in že je na vrsti sestop. 

Do podov sva hitro, navkljub sorazmerno pozni uri še vedno množično hodijo gor, tam pospraviva čelado, vzameva palice v roke in urno stopiva proti Doliču. Pot nama gre dobro izpod nog, čeravno sva že precej prehodila in preplezala in četudi je vse bolj vroče. Dolič se nama je zdel bolj oddaljen, kot lani po nočnem vzponu, po tistem, ko sva prvič zagledala kočo, je trajalo še kar nekaj časa, da sva zmogla do nje. Zunaj ni bilo prostora, zato sva za mizo sedla znotraj. Enolončnica je obema dobro dela, navkljub zalogam v nahrbtniku je prijalo nekaj toplega, potem sva še malce posedela in spočila noge. Vedoč, da naju do doline čaka še dolga pot, sva se počasi lotila še zadnjega sestopa. 

Sprva urno in poskočno, potem pa sta dolžina potepa in vročina pokazali zobe, utrujenost naju je hočeš nočeš dohitela. Kdor hodi, se nahodi, tudi midva sva se in to pošteno, končno sva le zmogla do doline, kjer sva pri Borisu udela bližnjico in kmalu zmogla do struge Belega potoka, po kateri sva bila kmalu pod slapom. Ni da bi govoril, kako je po takem potepu prijalo zaplavati v tolmunu, Pinja je res zakon, čeravno je voda precej hladna. Vsaj pol utrujenosti je odplaknilo, tako da sva se do Justi in Vinka vrnila manj utrujena, kot sva prišla do Pinje. Ne dosti kasneje je svoje dodal še vroč tuš in utrujenost je bila hitro pozabljena.

Pozno sva sedla k večerji, saj sva bila ves dan na poti. Jota je teknila, da je bilo veselje, potem pa sva se ob prijetnem klepetu posladkala še s slastnimi piškotki. Tako kot na predvečer sva tudi danes kar zgodaj legla k počitku, saj sva si naslednji dan obetala še en lep potep, katerega bova takisto začela precej zgodaj.

Do prihodnjič, sva se poslovila prihodnje jutro, ko si vzameva nekaj več časa tako za Zajnco kot tudi za obisk Bca . . . 

-> fotografije Triglav (iz Zadnjice čez Plemenice)

-> posnetek prehojene poti