Veliki srpan, sobota 26.8.2023
O Triglavu prek Plemenic sva se prvič menila med nočnim vzponom na Triglav, konec junija lani. In se ture spomnila vsake toliko, če je pogovor nanesel na gore, najpogosteje med kofetkanjem. Da končno vzameva pot pod noge sva se prav tako zmenila ob kavi, takrat je precej primeren čas, da se pomeniš kaj in kako. Dan zatem me je prijateljica razveselila z novico, da si je pripravljena vzeti za turo več časa, zato sva v Zadnjico odpotovala že na predvečer in dan po Triglavu namenila še eni turi.
Petkov večer je bil čudovit, čompe s skuto, ovčjo seveda, in okusen sir, ob tem pa prijeten klepet z Justi in Vinkom o tem in onem, ne samo o gorah. Kar prehitro je prišel čas za počitek, saj naju je prihodnji dan čakala naporna tura, katero sva se namenila začeti ob dnevu. Vedela sva, kaj naju čaka, saj sva se pred letom dni na Triglav odpravila ponoči, zato sva z veseljem sprejela Vinkovo povabilo in se pustila zapeljati do zatrepa doline. Tisto uro hoje, kot bi približno potrebovala do tam, bova po sestopu raje preživela ob Pinji, kjer bova tudi zaplavala, kar bo po dolgi turi in vročem dnevu še kako prijalo. In res sva bila kmalu po tem, ko se je naredil dan, že na Utru, kjer sva prešerne volje vzela pot pod noge.
Precej nas je bilo na poti v gore, kaj nas ne bi bilo, saj se je obetal krasen dan. Čeravno nisva hitela, sva kmalu prehitela nekaj njih, višje je nekaj njih prehitelo naju, od razpotja Luknja-Dolič naprej pa sva bila skoraj sama, saj jih je večina zavila proti Doliču. Na Luknji spet gneča, hitro sva pospravila palice, si nadela čeladi in pričela s plezo.
Začetni, zaradi precejšnje izpostavljenosti morda najzahtevnejši del vzpona, je bil hitro za nama, uživala sva v poplezavanju po strmem pečevju. Vmes je bilo tudi kar nekaj hoje, celo nekaj malega navzdol sva morala tu pa tam. Tempo je bil odličen, hitro sva napredovala proti Zahodni triglavski planoti. Med vzponom sva morala preko skalnega skoka, kjer nisva bila prepričana, ali se ga je bolje lotiti po desni, ali po levi strani. Markacija višje zgoraj nama je pokazala smer, dvakrat sva se preprijela in prestopila in že sva bila preko. Precej izpostavljeno, strinjala sva se, da kak klin in meter ali dva jeklenice ne bi bila odveč, če je že nižje pot zavarovana. Pot se je počasi položila, prišla sva na začetek podov, Sfinga je bila videti, kot bi jo narisal nad prepadom. Na razglednem kotičku sva sedla k počitku, med katerim sva se razvajala s pršutom in sirom, tudi z grozdjem in nektarinami. Provianta sva imela kar precej, raznovrstnega, tura je pač dolga in vsake toliko prija dati nekaj malega pod zob. Sonce je bilo ob tem času že visoko na nebu, zato sva si privoščila še malce sončne kreme pred nadaljevanjem.
Med najinim počitkom se je tistih nekaj, ki so bili med vzponom nedaleč za nama, izgubilo višje gor, tako da sva do vstopa v vršni del Triglava prišla sama, tam pa seveda spet kar nekaj njih, večina prišedši od Doliča. Tako kot na Luknji sva mimogrede pospravila palice in si nadela čelade, prijateljica je urno opravila z vstopnim delom, jaz tesno za njo. Nekaj njih sva hitro prehitela in že sva bila spet sama. No, gornic in gornikov je bilo na poti precej, se razume, a sva se gor ven vse do Aljaža vzpenjala skoraj sama, kar jih je bilo v isti smeri sva jih prehitela, s tistimi, ki so sestopali, pa sva se srečevala mimobežno. Do stika s potjo, ki pripelje od Planike, ni bilo daleč, tam sva prvič videla neskončno kolono na poti, ki pripelje s Kredarice gor. Včasih smo temu rekli perjanica, je pač podobno indijanskim perjanicam, človek poleg človeka, nebroj njih eden tik drugega, na ozkem grebenu med Malim in Velikim Triglavom. Na najini poti pa samo nekaj njih, enkrat midva stopiva vstran, drugič oni, vmes narediva par posnetkov in že zagledava Aljažev stolp in nepregledne množice na vršni planoti. Pod stolpom najdeva primeren kotiček, sedeva k počitku in si spet priveževa dušo. Še prej se topleje odeneva, saj zgoraj piha in je kar hladno, sončnemu vremenu in vročinskim valovom v dolini navkljub. Obema je kar težko pri srcu, ko vidiva, kakšen cirkus delajo nekateri iz Triglava, dejansko jim gora ne pomeni kaj dosti oziroma nič, gre le za dosežek in nekaj fensi posnetkov, da se postavijo pred drugimi. Tudi midva se postaviva v vrsto, da narediva par posnetkov z vrha za spomin, potem še malce posediva bolj vstran in že je na vrsti sestop.
Do podov sva hitro, navkljub sorazmerno pozni uri še vedno množično hodijo gor, tam pospraviva čelado, vzameva palice v roke in urno stopiva proti Doliču. Pot nama gre dobro izpod nog, čeravno sva že precej prehodila in preplezala in četudi je vse bolj vroče. Dolič se nama je zdel bolj oddaljen, kot lani po nočnem vzponu, po tistem, ko sva prvič zagledala kočo, je trajalo še kar nekaj časa, da sva zmogla do nje. Zunaj ni bilo prostora, zato sva za mizo sedla znotraj. Enolončnica je obema dobro dela, navkljub zalogam v nahrbtniku je prijalo nekaj toplega, potem sva še malce posedela in spočila noge. Vedoč, da naju do doline čaka še dolga pot, sva se počasi lotila še zadnjega sestopa.
Sprva urno in poskočno, potem pa sta dolžina potepa in vročina pokazali zobe, utrujenost naju je hočeš nočeš dohitela. Kdor hodi, se nahodi, tudi midva sva se in to pošteno, končno sva le zmogla do doline, kjer sva pri Borisu udela bližnjico in kmalu zmogla do struge Belega potoka, po kateri sva bila kmalu pod slapom. Ni da bi govoril, kako je po takem potepu prijalo zaplavati v tolmunu, Pinja je res zakon, čeravno je voda precej hladna. Vsaj pol utrujenosti je odplaknilo, tako da sva se do Justi in Vinka vrnila manj utrujena, kot sva prišla do Pinje. Ne dosti kasneje je svoje dodal še vroč tuš in utrujenost je bila hitro pozabljena.
Pozno sva sedla k večerji, saj sva bila ves dan na poti. Jota je teknila, da je bilo veselje, potem pa sva se ob prijetnem klepetu posladkala še s slastnimi piškotki. Tako kot na predvečer sva tudi danes kar zgodaj legla k počitku, saj sva si naslednji dan obetala še en lep potep, katerega bova takisto začela precej zgodaj.
Do prihodnjič, sva se poslovila prihodnje jutro, ko si vzameva nekaj več časa tako za Zajnco kot tudi za obisk Bca . . .
Prijetno potepanje v dobri družbi, zadnja slika polepša sivino skal...
OdgovoriIzbriši