Veliki srpan, torek 8.8.2023
Če sem lani na počitnice v Dolomite vzel tudi bicikel in se z njim malce zapeljal po okolici La Ville, sem se letos odločil, da goram in biciklu namenim teden dni. Vsakemu. Dolomiti, letos Valdaora, so potešili moje gorniške apetite, po kolesarske pa sem se odpravil v Sankt Johann na Tirolskem. Podobno kot v Dolomitih tudi na Tirolskem vreme kroji moje aktivnosti, med čakanjem na sonce sem si ogledal Sankt Johann in bližnji Kitzbühel.
Po oblačnem in pretežno suhem ponedeljku je končno posijalo sonce in odpravil sem se na prvi kolesarski potep. Odločil sem se za približno šestdeset kilometrov dolg potep do jezera Walchsee, idejo sem dobil na spletni strani kraja, kjer bivam. Itinerar sem kot običajno prilagodil svojim željam, da se je na poti našlo kar precej makadama, tudi klancev seveda ni manjkalo. Da sem lažje sledil načrtovani poti, sem si kot običajno pomagal z Garminom. Ležerno je moderno, ali kako že.
Od železniške postaje v Sankt Johannu sem se odpeljal proti Kirchdorfu, čim sem pripeljal iz mesteca, že sem bil na kolesarski stezi. Le teh je v okolici obilo, asfaltnih in makadamskih, za MTB se seveda najdejo tudi kolovozi, single tracki in podobno, itinerarji cestnih specialk, ki jih ponujajo spletne strani, pa so večji del speljani po glavnih in stranskih prometnicah, zaradi asfaltne podlage pač. Sam sem zelo rad na makadamu, pogosto zapeljem tudi na kak kolovoz, kateri ni nujno v najboljšem stanju, tudi danes se je potep odvil nekako tako.
Da v jezeru Walchsee ne bom plaval, sem se odločil že doma. Dež in nizke temperature v minulih dneh so storile svoje, voda se je ohladila, vrh vsega tudi današnji dan ne bo prav topel. V Kirchdorfu sem zavil proti Kössenu, do tam sem imel kar nekaj makadama, pot me je vodila skozi gozd in mimo številnih kmetij. Dvakrat sem moral preko reke Großache, potem pa sem naredil ovinek do Hallbrucka, od koder je imeniten razgled na Wilder Kaiser, čudovito gorsko skupino, kjer se je pisala alpinistična zgodovina. "Če sem letos tod kolesarsko, bom morda naslednjič z gorniškimi željam" sem pomislil med razgledovanjem. Zaselek nekaj hiš je visoko na hribu, zato od tod imenitni razgledi, klanec do sem pa strm, da sem ga komaj zmogel.
Spust po drugi strani je bil hiter, dobesedno sem pridrvel do parkirišča poleg jezera Walchsee. Na tej strani do obale nisem smel, saj je tod kopališče, tudi vstopnino pobirajo, zato sem se zapeljal na drugo stran, kjer se ob obali takisto najdejo primerni prostorčki za poležavanje, sončenje in seveda plavanje. Slednjega si nisem privoščil, o tem sem že, sem pa ob jezeru z veseljem posedel, nekaj prigriznil in popil, malček sem se tudi nastavil soncu.
Domov bi se lahko vrnil po ravnem in navzdol, hribovsko gledano sestopajoč, a sem se odločil za ovinek preko hriba. Vedel sem, da bo tod manj prometa, obetal sem si tudi lepe razglede na Wilder Kaiser in okolico. Po stranskih cestah sem pripeljal do glavne, šel malo po njej, prometa res kar precej, potem pa kmalu zavil gor ven, na še zadnji precej dolg in mestoma dokaj strm klanec. V trenutku sem bil sam, prometa nobenega, le kmetije v okolici in tu pa tam krave na paši. In seveda kulisa Wilder Kaiserja, res krasna panorama. Ozka asfaltna cesta je vijugala navkreber, ujel sem pravi ritem in užival v ne prav počasni vožnji. Ob poti so se našla počivališča, na enem od njih je bil tudi vodnjak, tam sem z veseljem malce počil in si natočil vodo za nadaljnjo pot. Zadnji spust sem opravil po makadamu mimo ribnikov in ko sem spet pripeljal na asfalt, sem imel tako brzino, da nisem mogel speljati ostrega ovinka v desno. Sem šel pač levo, se nižje ustavil in obrnil, potem pa nekaj malega nazaj v breg, da sem udel pravo pot. Skozi manjšo vasico sem pripeljal na eno od stranskih cest, le ta pa me je kmalu pripeljala v Sankt Johann oziroma domov.
Ni komentarjev:
Objavite komentar