Veliki srpan, ponedeljek 14.8.2023
Po tednu dni kolesarskih počitnic je prišel čas za gore. Tudi z biciklom sem rad tam nekje, pod gorami ali na kakem prelazu, pozimi pa pedala raje poganjam ob morju. V soboto sem imel domov grede precej prometa, kolona je sledila koloni, dolgčas med zastoji sem preganjal s premišljevanjem, kam naj se odpravim na gorniški potep. Karnijci brez dvoma, a kam za vraga, ko je toliko enih želja . . .
Ob treh me je budilka skoraj vrgla s postelje, ni dosti manjkalo, da bi jo ugasnil, se pokril prek glave in spal kdo bi vedel kako pozno v dopoldan. Močno sem se moral pomujati, da sem vstal iz postelje in pristavil za kavo, potem je kar šlo nekako. Počasi sem pripravil vse potrebno in se še v trdi temi odpravil od doma, tako da sem bil nekaj po pol sedmi že na poti. Jutro je bilo jasno, napovedi so obetale, upati je bilo na več sreče z vremenom, kot sva ga imela s princesko pred štirimi leti na Collinetti. Takrat sicer ni bilo slabo, a so se vrhovi in grebeni skrivali v meglicah, tako da razgledov ni bilo kaj prida, nekaj nižje pa je sijalo žarko sonce. Na rek, da se zgodovina ponavlja, še pomislil nisem.
Začel sem poti CAI 146 v smeri koče Marinelli, čim sem stopil iz gozda, mi je postalo vroče. "NI kaj, kdo bi vedel kateri že vročinski val v dolini, nič čudnega, da greje tudi tod," sem si mislil, si zavezal rutko okoli glave, da mi pot ni tekel na očala, in zložno nadaljeval navkreber. Poznala se mi je utrujenost vsled zgodnjega bujenja, tudi slabšega spanca, a sem tega že vajen, takrat stopim počasneje in gre. Po kaki uri hoje, tam nekje, kjer sem v daljavi prvič zagledal kočo, sem dohitel starejša para, ki sta počivala ob poti. Pozdrav, par besed o lepem vremenu in že sem nadaljeval s potepom. Vsake toliko sem pokukal na zemljevid, nameščen v telefonskem appu, da ne bi zgrešil odcepa proti Creti di Collina in kmalu prišel do razpotja, kjer me je smerokaz usmeril desno. Vedel sem, da se bo v levo kmalu odcepila pot proti Cimi di Mezzo, a sem šel vseeno malce previsoko, saj odcep ni označen. Sestopil sem nekaj deset metrov in s pomočjo zemljevida udel stezico, koj za travnatim robom je bila na skali markacija, znak, da sem na pravi poti. Čakalo me je prečenje pod mogočnim ostenjem, izpostavljena stezica je bila pogosto zavarovana z jeklenico, ki je bila tu pa tam poškodovana. Police in poličke so me pripeljale v dolinico, kjer je bila pot na več mestih zasuta z gruščem, kamenjem in zemljo, precej sem se moral pomujati, da sem zmogel preko. Onstran te podrtije sem stopil na udobno stezo, videti je bilo, da je na novo narejena, in nekaj višje prišel do razpotja, kjer je bil prvi smerokaz za Cimo di Mezzo. Takoj mi je bilo jasno, zakaj na stezi proti Collini ni več smerokaza, pot je tam pač poškodovana, zato je speljana po tej dolinici. Hujšega ni bilo, morda sem opravil dodatnih nekaj deset metrov višine, tam nekje, saj sem se moral s police spustiti na melišče. Vreme je bilo še vedno prijazno in razgledi prelestni, niti pomislil nisem, da bi znalo biti kmalu povsem drugače.
Po krajšem počitku, žeja me je že precej dajala, sem nadaljeval po udobni poti podobno počasi oziroma zložno kot do tod, utrujenost po noči skoraj brez spanca kar ni hotela popustiti. Na zemljevidu sem pogledal, kako visoko moram pričeti oprezati za stezico proti Creti Monumenz, škoda bi jo bilo ne obiskati, saj je skoraj tik nad potjo. Računal sem tudi na možica, kjer je potebno zaviti nanjo, saj je vrh nemarkiran. Četrt ure kasneje je postalo hladneje, zapihal je veter, kmalu sem bil ob razglede in nekaj zatem je bila vidljivost že tolikanj okrnjena, da nisem več videl grebena nad seboj in vrhov v bližnji okolici. Počasi sem šel po poti gor ven, sledeč markacijam, in oprezal za kakim možicem, ki bi mi dal vedeti, kod naj stopim proti Creti Monumenz. Zamišljeno krevsljam navkreber, kar nedaleč naprej zaslišim meketanje koz. Prijetno so me presenetile, nisem jih pričakoval tako visoko, kmalu sem bil na sedelcu, kjer se je pasel trop. Ene precej domače, lahko si jih pobožal, druge plašne, držeč se bolj ob strani. Malce smo pomeketali in se božali, potem pa sem nadaljeval in kmalu stopil v nekak graben, kjer se je še obdržalo nekaj zaplat snega. Nekaj trenutkov nepazljivosti je bilo dovolj, da sem izgubil markacije, v slabi vidljivosti nisem videl nobene ne naprej, ne nazaj, pokuk na zemljevid je pokazal, da sem blizu vrha oziroma pod njim. Za nosom sem nadaljeval navkreber, oprezujoč za kakim možicem, a nisem ugledal nobenega. Kmalu sem se priplazil na greben, tam možic, ko so se megle malo razkadile, uvidim da sem na stranskem grebenu, kmalu se vidljivost še izboljša in Creto Monumenz zagledam zadaj, kar pomeni da sem že mimo. Pokuk na zemljevid mi razodene, da bi moral proti vrhu zaviti pri kozicah in ne za grabnom s snegom, kot sem. Na hitro si skušam zapomniti par točk, po katerih se bom orientiral, saj se spet zapira, in že sestopam proti sedelcu, kjer so se pasle kozice. Tam grem malo sem ter tja in res najdem možica, zatem pa še nekaj njih in kmalu sem na Creti Monumenz. Precej utrujen, pravzaprav zaspan, kar verjeti nisem mogel, kako se je utrjenost vsled neprespanosti stopnjevala. Vidljivost slaba, komaj sem videl okoliške gore, enkrat se je odprlo v to, drugič v ono smer, vedno samo za kratek čas. Nikoli dovolj, da bi bolje videl svet, po katerem bom nadaljeval na Cimo di Mezzo.
Nisem se kaj dosti sekiral, počasi sem sestopil do sedelca, tam udel markirano stezico in šel še tretjič do grabna s snegom. Tam sem bil pozoren na markacije, ki sem jih po srečanju s kozicami tod nekje izgubil. Dejansko sem prvo naslednjo našel v povsem drugi smeri, kot sem jih iskal, ko sem šel prvič tod čez, in to celo nižje, kar pomeni, da sem moral nekaj malega sestopiti, preden sem se spet pričel vzpenjati. Tu nekje sem komaj še stal, ni dosti manjkalo, da bi sedel, nekaj pojedel in popil in zadremal za nekaj minut. Komaj sem premagal skušnjavo, vedoč, da vrh ni daleč in da se je vredno pomujati in si šele tam privoščiti krepak počitek. Kar nekaj časa sem še motovilil po vršnem pobočju, preden sem zagledal križ na vrhu. In nekaj njih, ki so pričeli s sestopom. Bon di, salve, in že sem bil sam, utrujen za krepat. Izkoristil sem nekaj trenutkov boljše vidljivosti in naredil par posnetkov, potem pa sedel k težko pričakovanemu počitku. Za žejo sem mimogrede poskrbel, lakote pa ni bilo, zato sem skoraj na silo spravil vase nekaj grižljajev. Potem sem ždel na vrhu, na pol dremajoč, premišljujoč o tem in onem, tudi spominjajoč se tega in onega. Nič ni kazalo na to, da bo sonce zmoglo meglo in oblake, kar hladno je bilo vsled rahlega vetra, zato sem sklenil, da se odpravim dol ven in če utrujenost ne popusti, malce zaležem na travah pod Piz Chiadinom.
Kar hitro sem prišel do razpotja, kjer sem si že gor grede ogledal, kod moram med sestopom zaviti proti Marinelliju. Tam ni smerokaza, markacije so slabše vidne, zato sem za povrh še enkrat pokukal na zemljevid, da ne bi spet po nepotrebnem bluzil gor pa dol. Na sam Chiadin nisem stopil, čeravno ni bil daleč nad potjo, saj sem na njem že bil. Prav tako nisem zalegel v trave pod vrhom, saj je utrujenost popustila, korak je postal poskočnejši, česar sem bil seveda vesel. Do koče ni bilo daleč, še preden sem jo zagledal, sem že slišal živ žav iz tiste smeri. Tam pa kot na semnju, take gneče ne pomnim, pa sem bil poleti že nekajkrat tod. Našel sem kotiček, kamor sem se stisnil, in naročil pijačo, katere sem bil močno potreben. Liter in pol je zadostoval do vrha in na njem, če bi vedel, da dol grede ne bom šel mimo koče, bi pač vzel več. Tako pa sem ta več nadoknadil v koči, privoščil sem si malce čudno kombinacijo, že preskušeno, še vedno me je odžejala in okrepčala, tudi danes tako. Radler in Coca Cola, seveda ne zmešana, temveč vsako posebej. Par požirkov tega, par požirkov onega, dvakrat, trikrat tako in že sta bili steklenica in pločevinka prazni. Še liter in pol Carnie brez mehurčkov za na pot in že sem nadaljeval s sestopom.
Do jezerca Laghetto di Plotta sem bil hitro, tod nekje je sonce pričelo žgati, da je bilo veselje. Utrujenost, ki me je mučila vse do vrha in še nekaj malega navzdol je čudežno izginila, korak je bil lahak in poskočen, samemu sebi sem se režal v brk, ko sem urno kar se da hitel v dolino. Tako urno, da sem skoraj pozabil zaviti gor proti La Scaletti, kjer sem stopil na pot, po kateri sem hodil zjutraj. Klanec do tam je bil dolg in neizprosen, sonce je pripekalo, znoj je tekel v potokih, meni pa se je kar smejalo. Že nekaj časa sem si želel opraviti to turo, pa kar ni in ni prišla na vrsto. Konkreten potep, dolg in s precej višinske razlike, škoda le, da sem bil prikrajšan za razglede. O tem sem že v uvodu, zgodovina se res ponavlja, tudi s princesko sva imela na Collinetti podobne vremenske razmere in razglede oziroma skoraj nič njih.
Do avta sem dobesedno prisopihal, devet ur in pol sem bil na poti, neprespan sem bil res počasen. Tam je kot običajno pihalo, tako da sem se hitro ohladil, pa tudi avto sem temeljito prezračil pred odhodom domov. Dan kasneje je bil tako tam kot pri nas praznik, zato sem se ustavil v Arta Terme in nakupil zvrhan koš dobrot; od furlanske salame in sira iz okoliških planin, do črnih oliv in polnozrnatih štručk, seveda tudi jogurt, sadje in nekaj malega zelenjave. Tako pogosto se potepam v tistih krajih, da mi je prešlo v navado, da špežo običajno nakupujem tam, najpogosteje v Trbižu, redkeje v Villa Santini.
Večer, doma na kavču, je bil uživaški. Če na vrhu nisem bil lačen, me je lakota doma ujela in ker je bil hladilnik poln dobrot, sem si nekaj Karnije privoščil še v kulinarični obliki. Malo tega, malo onega, teknilo je, da je bilo veselje.
Ni komentarjev:
Objavite komentar