Mala Mojstrovka (Hanzova)

Veliki srpan, nedelja, 27.8.2023

Telefon je bil dovolj daleč, da sem se moral dvigniti iz postelje, če sem želel utišati nadležno zvonenje. Dan prej sem ob taisti uri skočil iz postelje, danes sem bil verjetno podoben lenivcu. Ni kaj, dolga je bila na Triglav, kaj ne bi bil utrujen. Nahrbtnika sva pripravila že na predvečer, po zajtrku sva pripravila še pijačo za potep in že sva bila na poti. Prepričana, da ob 6h zjutraj na Vršiču še ne bo pretirane gneče, sva bila nemalo presenečena, ko sva zasedla reci in piši zadnje prosto mesto in to na samem vrhu prelaza. Minuto kasneje bi že morala do Erjavčeve koče, če bi želel parkirati kot gre, to je, da ni pol avta na cesti.

Pot do sedelca Vratca nama je šla odlično izpod nog, utrujenosti vsled dolge ture pretekli dan ni bilo zaznati. Vreme naju je presenetilo, saj je padlo nekaj kapelj dežja skoraj z jasnega neba, nad Dobračem je bilo precej temno, tudi v smeri Jalovca in Mangrta se je že zgodaj zjutraj nekaj kuhalo. Pod steno sva se opremila, tokrat tudi s samovarovalnim kompletom, katerega dan prej nisva pogrešala. Prijateljica z njim še ni opravila vzpona, oba sva menila, da je Hanzova ravno pravšnja, da se v praksi preskusi kaj in kako. 

Čim sva prijela za skalo in pričela z vzponom, se je začel užitek, ki je trajal vse do vrha. Bolj ali manj izpostavljene police in poličke, vertikala, sem ter tja se pripneva, za vajo, vstop je bil kaj hitro globoko pod nama. Pretirane gneče ni bilo, spodaj sva jih nekaj spustila naprej, pred izstopom pod vršno pobočje pa sva jih nekaj prehitela midva. Malo peš, še nekaj prijemov za skalo in že sva bila na vrhu. Tam kar nekaj njih, a o gneči ne gre govoriti. Po običajni poti se jih je vzpenjalo precej, nekaj njih je že sestopalo. Krajši počitek, razgledovanje, seveda tudi selfie za spomin in že sva bila na poti navzdol.

Skrotast teren je zahteval previden korak, še najlažje nama je šlo ob samem grebenu. Nižje sva stopila na pot in ko sva enkrat zmogla do rušja, je bilo najzoprnejše za nama. Od Grebenca dol sva sestopala ob steni, kjer so nama bile v pomoč jeklenice, kamorkoli stopiš en sam krš in res ne gre hiteti. Nad rušjem sem namignil, da bi se podričala po melišču, trenutek za tem se nama je že kadilo pod podplati. Ponekod bolj grobo, drugje fajn sipko, letelo je, da je bilo veselje, na koncu še malo potikanja skozi gostejše rušje in že sva bila na travniku pod prelazom. Izpod Grebenca do tod sva potrebovala borih deset minut, raje manj. Do avta ni bilo daleč, tja sva prišla prašna do kolen. 

Poklical sem Vinka, prav se nama je zdelo, da ve, da sva zaključila s turo. "O, a sta že na vrhu?" se je oglasil in bil sila začuden, ko sem mu dejal, da sva s turo  že zaključila in sva pri avtu. Tudi sam sem potem pogledal na uro in bil nič manj začuden, saj sva za turo potrebovala samo dobre tri ure in pol. 

Do Koče na Gozdu ni bilo daleč, že pred enajsto sva naročila kosilo. Tanja in Mare sta me bila vesela, dvajset in več let nazaj, če že ne trideset, sem bil pogosto pri njima. Običajno pozimi, ko je bila cesta na Vršič zaprta, pri Eriki je bila  zapornica. Erika je pogorela, zapornice že davno ni več, spomini pa so ostali in zlepa ne bodo pozabljeni. V tistih časih so na cestišču pustili za par prstov zglajenega snega in se sankali s prelaza. S terencem gor in na sankah dol, bakle na ovinkih za razsvetljavo in šilce žganja za pogum. Seveda je šlo tudi na smučeh, pogosto so se kresale iskre, če sem med večernim spustom preveč zarobil in je robnik podrsal po asfaltu.  Če smo bili peš, pa smo se v dolino pogosto peljali s terencem, ki je gor  pripeljal sankače. Mojstrovka, Nad Šitom Glava, Robičje in še kaj, bolj ali manj strme grape, kar nekaj njih sem zlezel nad prelazom. Poleti sem že nazaj, kar se brezpotij z lažjo plezo tiče, pozimi pa še kar mečkam in mečkam, upam da prej ali slej ponovim tudi nekaj grap.

Kosilo je teknilo, domači njoki s sirom in krapi z gobicami so bili res okusni. Gneče na cesti ni bilo, zgodaj popoldan sem bil že doma, prijateljica nekaj kasneje. 

Čudovit konec tedna sva imela, pravi mali dopust. Do naslednjič . . .

-> posnetek prehojene poti