Korošaški slapovi in Planjava

Sušec, nedelja 26.3.2023

Če je v petek zvečer še kazalo, da bo vreme dovolj prijazno za turo, ki sva jo načrtovala, je bilo dan kasneje precej drugače. Ne samo, da bi naju lahko kmalu po poldnevu presenetila prva ploha, že tekom dopoldneva naj bi bilo precej nizke oblačnosti z nekaj megle. Posledično slabša vidljivost, v takem pa ne gre, da bi se klatil po brezpotnem svetu, kjer se že v lepem stezico bolj sluti kot hodi. Razpredala sva o alternativah, sam še največ okoli Trbiža, kar me povpraša, čemu ne bi šla nekam doma. Doma?! Neverjetno, ampak ta "doma" se mi dogaja že vrsto let, desetletje najmanj, zadnjih nekaj še toliko bolj izrazito. Karnijci, če tam vremenski obeti niso kaj prida iščem bližje Trbižu, tudi v Julijcih, če tudi tod ni bolje, pokukam proti obali, takisto laški, in računam na bicikel. Redko, če sploh, pomislim na domače gore, čemu tako, ne vem. Ona o "doma", jaz o Blegošu iz Čabrač, pa obadva še o tem in onem, potem pa kaj hitro beseda nanese na Planjavo in Kamniški vrh, seveda tudi na Korošaške slapove in planino Osredek in mimogrede sva bila zmenjena.

Prihodnje jutro sva se dobila ob uri, čeravno smo ponoči uro premaknili za uro. Do izhodišča ni bilo daleč, vmes sva se ustavila na kofetu, sam pa sem tam kupil še proviant, saj ne gre, da bi se potepal "na suho". Spodnja izhodišča za najin potep sem že poznal, enkrat sem se sem gor podal iz Stahovice, današnje še ne, tudi zato sem bil vesel te ture, saj se nanjo zagotovo še kdaj odpravim. Vreme je bilo še kar, iz Kamnika se je celo videlo višje vršace in nekaj malega modrega neba. Na izhodišču avtov precej, človeka nobenega, tudi smerokaza kod in kam ne. Urno sva stopila prek potoka in prešerne volje vzela pot pod noge. 

Do Korošaških slapov ni bilo daleč, med prijetnim klepetom o tem in onem sva bila hitro tam. Želja, da bi se povzpela nad prvi slap, naju je hitro minila, saj je bilo strmo skrotasto pobočje mokro in drsno, torej nevarno za zdrs.

Po taisti poti kot gor grede sva nekaj malega sestopila, potem pa nadaljevala precej strmo proti planini Osredek. Prek strmih pobočij, razbrazdanih z grapami in grapicami, sva nedaleč stran opazovala stezico, po kateri sva nameravala prečiti pod Planjavo. Bila je vse nižje in nižje in ko sva stopila na markirano stezo lučaj preč od planine, je bila stezica, na katero sva bila namenjena, že nesramno nizko. Prijateljica je po njej že hodila, sam še ne, a me konkreten sestop, kateremu bi sledil še konkretnejši vzpon, ni prav nič mikal. Tura naj bi bila na izi, vremenu primerno krajša, torej manj naporna,čemu bi se po nepotrebnem pehal gor in dol, pa dol in gor, preden bi zmogel do vrha. Kar hitro sva se zedinila, da ne greva ne spodaj, ne zgoraj, temveč nekje vmes.

Prečila sva pobočja po krasni stezici, vreme je bilo še kar, v dolino se je videlo in deževalo tudi ni, in hitro zmogla do Planjave. Dva padalca sta bila pripravljena na vzlet, kmalu po tem, ko sva sedla k počitku sta odjadrala v siv, mrakoben dan. Nekoč me je zelo mikalo, da bi se tudi sam lotil tega, nekaj malega sem celo že delal na temu, a je pri tem tudi ostalo. Navkljub sorazmerno kratkemu vzponu sta prigrizek in pijača prijala nič manj kot na konkretnejših potepih. Šele na vrhu sem začel počasi dojemati, kod sem se klatil slabi dve leti tega, tura od Calcita na Planjavo in Kamniški vrh mi je skoraj povsem ušla iz spomina.

Kamniški vrh je bil kar obiskan, midva sva tudi že bila na njem, zato sva na sedelcu pod njim zavila proti dolini in se nekaj nižje pri počivališču usmerila proti izhodišču. Nekaj prečenja, malce sem ter tja, in že sva bila pri potoku, kjer sva zjutraj začela. Onstran naju je presenetila stojnica z mlekom, siri, skuto..., tudi cenikom in skrinjico za denar. Na zaupanje torej, v teh časih redko videno, kapo dol kmetiji, ki se je tega spomnila. 

Piko na i sva pritisnila v Kamniku, tako kot pred potepom je tudi po njem kavica še kako sedla. Če bi bilo malce topleje, bi jo z veseljem zabelil s kepico sladoleda. Do prihodnjič, sva si rekla kmalu zatem, obetajoč si skorajšen potep, omenjen v uvodu...

-> fotografije Korošaški slapovi in Planjava

-> posnetek prehojene poti

Svinjak

Sušec, nedelja 12.3.2023

Precej časa sem razmišljal o Svinjaku, zagotovo nekaj let, pa se je vedno našlo kaj drugega drugje. Je že prav tako, sem si mislil po turi, že na poti v Zajnco, lepše kot je bilo, skoraj ne bi moglo biti.

Tja sem se peljal skozi Italijo, po daljšem času, in se med vožnjo spominjal mnogih poti v Log pod Mangrtom, kamor sva s kolegom zahajala vrsto let in tam opravila nebroj izvrstnih tur. Gostišče Mangrt je bilo skoraj najin drugi dom, vrhovi na obeh straneh doline precej domači, tudi nekaj manj bližnji in tisti za mejo pogosto obiskani. Lepi spomini, še dokaj živi, čeravno je preteklo že ohoho vode od takrat. 

Parkirišče na izhodišču je bilo prazno, jasno in sončno jutro je obetalo imeniten dan. Običajno je spomin na prejšnji ali enega od prejšnjih vzponov na goro, na katero sem namenjen, dovolj živ, da se spomnim tega in onega, doživetega tisti dan. Danes s Svinjakom nisem imel te sreče, razen tega, da sem ga že obiskal, mi je vse ostalo ušlo iz spomina. Ne s kom sem bil, če sploh s kom, še manj, kdaj se je to zgodilo. Kaj šele, da bi se spomnil kake malenkosti med turo. Že dolgo ne take luknje v spominu. 

Nad vasico sem zavil proti Čelu, muzeju na prostem. Vedoč, da do vrha strmina ne popušča, pravzaprav je z višino vse hujša, sem namenoma stopil zložneje. Do Čela sem se ogrel, tam pa med razgledovanjem nekaj višje zaslišim meketanje. Nisem se še dobro obrnil, že je bila pri meni koza. Prijazno meketajoč se je pustila pobožati, potem pa je šla ona mulit travo in grmičevje, sam pa sem nadaljeval navkreber. Skoraj že pozabim nanjo, kar zaslišim "tap, tap, tap,...", glas njenih kopit, in trenutek zatem je že pri meni. Spet jo pobožam, kar nekako se je stisnila k meni, jo ogovorim, ona pa "meee, meee,..." prešerno in veselo, da jo je bilo verjetno slišati vse do vasi nekaj nižje. Da sem na Čelu postal kozji pastir, recimo temu tako, sem se zavedel šele na vrhu, saj me je spremljala vse do tam. Sprva sem ji prigovarjal naj gre nazaj, v dolino, ona pa nič, stalno meter ali dva za menoj. Sprijaznil sem se z družbo, konec koncev je bila prav simpatična in prijazna, in šel naprej. Čez nekaj časa, že nekaj višje, opazim, da je koza malce zaostala. Za hec jo pokličem (kar pikica sem ji dejal, kako naj bi vedel kako ji je ime, če ime sploh ima). "Pikica, kje si, pridi no k meni!" In glej ga zlomka, v trenutku zaslišim glasno meketanje in trenutek ali dva zatem je že pri meni. Tako sem jo počohal, da se je obema milo storilo. Potem sem to klicanje ponovil še nekajkrat in vedno je veselo in glasno meketajoč pritekla do mene. Nekje na pol poti do vrha se je koza odločila da me prehiti, urno je stekla mimo in nekaj metrov naprej zavila s poti. Ker ni bilo nikjer nikogar, ne človeka, še manj živali, se mi je zdelo čudno, kaj kar naenkrat bezlja naprej. Pri debelem drevesu se je ustavila in ko pogledam kaj počne, vidim, da je v večji duplini voda in da se je šla koza odžejat. Pametna živalca, sem jo glasno pohvalil, ona pa je kar pila in ni nehala piti niti takrat, ko sem jo še pobožal. Počakal sem, da se odžeja, potem pa sva nadaljevala potep.

Vse do zadnje, to je vršne strmine, je hodila za menoj, tam pa je šla po svoje. Jaz navkreber s pomočjo jeklenic, kar prav so prišle, saj je bilo tam kar nekaj trdega, pomrznjenega snega, koza pa po kopnem, čez drn in strn naokoli. Nad zavarovanim delom sva se spet srečala, se oba razgledala, potem pa kot spodaj ona za menoj nadaljevala do bližnjega vrha. Koza me je z razgledovanjem presnetila, podobno kot princeska je z zanimanjem zrla v dolino, kaj bi dal, da bi vedel, na kaj sta mislili med razgledovanjem. 

Na vrhu sem si nameraval privezati dušo, kar lačen in žejen sem bil, a še preden sem do konca odprl nahrbtnik, že je bila v njem kozja glava. Šment, sem si mislil, potem pa komaj obdržal nahrbtnik v rokah, saj se je naramnica zataknila za kozji rog in ni dosti manjkalo, da bi mi ga koza odnesla. V tem je na vrh prišel mlajši mož, malce sva poklepetala o prelestnem dnevu in krasnih razgledih na okoliške gore, tudi o "moji" kozi, kar pride na vrh še dekle. Odločil sem se malce sestopiti, misleč, da bo koza ostala zgoraj in bom lahko v miru pojedel. Res sem brez težav sedel ob rob, vzel sendvič iz nahrbtnika in... Nič in, še preden sem prvič ugriznil, že je bila koza pri meni, naslonila glavo na mojo ramo in mi zameketala skoraj na uho. Kako naj bo človek jezen na tako prijazno bitje, sem si mislil, vstal in si nadel nahrtnik na rame, saj ne gre, da se spet zatakne za njene roge. Potem je ona dobila malce kruha, jaz sem mlel ostalo, dvakrat, trikrat sva pogoltnila in že je bilo konec s proviantom. Ko je zmanjkalo, se je pustila še malce pocrkljati, potem pa se je odpravila nazaj k onima dvema, poskušat srečo s priboljškom še tam. 

Po krajšem počitku sem pomahal fantu in dekletu na vrhu, jima zaželel lep dan, potem pa poklical kozo. "Pikica, alo, pridi, greva dol!" Ni šans, kot da bi vedela, da imam prazen nahrbtnik. Pomahal sem še njej in se odpravil v dolino, hvaležen ji za družbo, saj vzpona na goro kot "kozji pastir" še nikoli nisem opravil.

V vasico sem se vrnil po drugi poti, Čelo sem obšel, tako da sem vsaj spodaj malce zaokrožil.

Na Logu v Trenti sem se ustavil pri znanki, tistih dvajset minut, ki sva jih namenila klepetu ob kavi, se je razvleklo na debeli dve uri. Tudi v Zajnci sem pri Justi in Vinku kar dolgo posedel, lepo sta me postregla in prijetno je bilo poklepetati po daljšem času, v živo je seveda drugače kot po telefonu. Tudi soseda in njeni hčerki sta bili tam, dekleti sta tako zrasli in odrasli, kar sem ju zadnjič videl, da ju skoraj nisem spoznal. Ko sem se zvečer pripeljal na Vršič, je bil prelaz skoraj prazen, le še nekaj vozil je bilo ob cesti in zadnjih nekaj obiskovalcev gora, ki so pravkar zaključili turo. Do Kranjske gore sem se spomnil številnih zimskih obiskov vršacev nad prelazom, mnogih koncev tedna, preživetih pri Maretu v Koči na Gozdu, nočnih smukov z Vršiča po takšnih in drugačnih turah....

-> fotografije Svinjak

-> posnetek prehojene poti

Mulino di Ariis (kolesarjenje)

Sušec, sobota 11.3.2023

Marano Lagunare je krasno ribiško mestece ob Maranski laguni, ki je od leta 1979 proglašena za mednarodno zaščiteno področje. V laguno se izlivajo tri večje reke (Stella, Corno in Ausa) ter več potokov, kar znatno blaži slanost vse lagune. Zato je v morju ribjega življa veliko in je precej raznolik, različne vrste ptic pa najdejo zavetje v neokrnjeni naravi, kjer sta naravna rezervata pri izlivu reke Stella (Riserva Naturale Foci dello Stella) in mokrišče Valle Canal Novo (Riserva Valle Canal Novo). Marano sem odkril slučajno, davno tega, kmalu po tistem, ko sva se s princesko prvič sprehodila ob Soči do njenega izliva v morje (Foce dell'Isonzo). Potep nama je bil všeč (kar trikrat sva pohajala tam), zato sem iskal kaj podobnega in tako našel Marano Lagunare. Ker pasje duše v rezervat Valle Canal Novo ne smejo, da ne bi vznemirjale živali, predvsem ptic, sva prvemu obisku Marana s princesko priključila še vzpon na Grmado nad Cerovljami oziroma Sesljanom (Monte Ermada, Ceroglie), saj je stari del mesteca tako majhen, da ga lahko prehodiš v dobre pol ure. Sam sem Marano zatem obiskal še dvakrat, tudi rezervat, po zadnjem obisku sem bil prepričan, da je to to. Da se zlepa ne vrnem, če sploh še kdaj. Če bi mi takrat nekdo dejal, da se bom sem pripeljal na kolesarski potep, bi mislil, da se mu je odpeljalo. . . 

Potep sem našel na Komoot-u, več se jih najde v okolici Marana. Današnjega sem izbral zato, ker precejšen del poteka po makadamskih cestah in kolovozih, skozi gozdove in po travnikih, ob reki  Stella in kanalih za namakanje. Tam torej, kjer je malo prometa in veliko samote. Kolesarjenje ob morju mi je ljubo, manj ljubo mi je voziti tja in nazaj po eni in isti poti. Če želiš narediti anello oziroma krožno turo, moraš hočeš nočeš zaviti tudi v notranjost, drugače ne gre.

S potepom sem začel na samem robu starega mestnega jedra, kjer je na voljo vrsta brezplačnih parkirišč. Jutro je bilo toplo, kar malce žal mi je bilo, da v nahrbtnik nisem vtaknil tudi majice s kratkimi rokavi. Zapeljal sem se iz mesteca in kmalu zavil na makadam, počutil sem se precej podobno kot se v gorah, ko zapustim markirano pot in nadaljujem po brezpotju. Cilj potepa oziroma točka, od koder se bom po drugi poti vrnil v Marano, je bila vasica Ariis, kjer se najde starodaven mlin (po njem naslov potepa), ki datira v osemnajsto stoletje.

Kolesarjenje do tja je bilo prijetno, le tisto nekaj malega ob avtocesti je bilo odveč. Na makadamskih cestah prometa ni bilo, v gozdu in na travnikih sem bil sam, kot sem običajno sam na gorskih poteh. Jezen sam nase, ker se mi ni ljubilo ustaviti v trgovini z živili v Maranu, sem bil vse bolj lačen, v Ariisu, kjer bi si lahko privezal dušo v gostilnici sredi vasi, pa me je lakota čudežno minila. Ogledal sem si mlin, most na reki Stella in ribogojnico, ter se malce zapeljal po vasici.

Med krajšim počitkom ob reki sem ob pogledu na uro pomislil na kosilo v Maranu in na to, da ob dveh, nakasneje treh, v gostilnah zaprejo kuhinjo do večera. Dovolj zgodaj je bilo, da sem lahko nadaljeval lagodno, brez hitenja, uživajoč v vožnji ob številnih vodnih kanalih, mimo osamljenih kmetij in skozi krasne gozdne gaje. Šele blizu Marana sem pripeljal na cesto, po kateri sem nekaj ur prej pričel potep, do avta ni bilo daleč. Tam bicikel na streho, svežo majico nase in že sem šel na kosilo. Pred leti sem dobro jedel v v gostilni Porta del Mar, danes pa žal nisem imel sreče, saj je bila nabito polna. Kaj prida se nisem sekiral, sprehodil sem se do bližnje Osterie ai Coloniali in tam dobil zadnjo prosto mizo. Privoščil sem si polento z bakalarjem, kozarček rdečega vinca in stekleničko mineralne vode. Slastno kosilce sem zabelil s kavico, sladkarije mi danes niso dišale.

Do prihodnjič, sem se poslovil, vedoč, da se vrnem in to verjetno kaj kmalu.

-> posnetek prevožene poti

-> rezervat Foci dello Stella

-> rezervat Valle Canal Novo