Sušec, sobota 4.3.2023
Današnji potep se je imel zgoditi že pred časom, a me je nedavno sneženje napotilo, da en malček počakam. Kar prav tako, z ozirom na vreme med danajšnjim potepom bi prej pomislil, da bomo počasi prešli iz pomladi v poletje in ne iz zime v pomlad.
Parkiral sem pod cerkvijo Svetega Bartolomeja in se od tam razgledal po Kanalski dolini in gorah nad njo, enako kot pred tremi leti, ko sva se na taisto pot odpravila s princesko. Vsake toliko se mi zgodi, ko pridem nekam, kjer sem že bil, da se mi pred očmi na nek način odvrti posnetek prejšnjega potepa oziroma tistega dne. Tudi danes. Zelo doživeto je vse skupaj, prijeten spomin. Nad zadnjimi hišami sem udel stezico proti bližnjemu zaselku Raunis, kjer na razglednem gričku stoji cerkvica Blažene Device Snežne (Beata Vergine della Neve), pod njo pa nekaj ruševin in ena lično obnovljena hiša.
Vodnjak ob poti je ponudil prijetno osvežitev suhemu grlu in potnemu čelu, že zjutraj je bilo precej toplo. Po krasni stezici v senci borovega gozda mi je šla pot odlično izpod nog, dolina je bila kaj hitro vse nižje. Razmišljal sem o vršnem delu Jofa in se spraševal, ali bom danes kaj lažje sledil skromni stezici na vršnem pobočju. S princesko sva se morala kar pomujati, da sva zmogla precejšnjo strmino pod vrhom, saj sva stezico izgubila kmalu nad gozdom. Kar hitro sem zmogel do slabše označenega razpotja, kjer se razvidnejša stezica nadaljuje v smeri vršička Cuel di Clari, slabše vidna pa zavije ostro v levo, skoraj nazaj. Pred tremi leti sem jo uzrl zadnji trenutek, tako neizrazita je, da sem se moral z zemljevidom prepričati, da grem prav.
Po krajšem položnejšem prečenju sem prišel v krasen gozd, tod je bilo rdečih pack (bolli rossi) več, kmalu sem prišel tudi do smerokaza, ki je kazal nadaljno pot proti vrhu. Nekaj časa sem še sledil stezici, ko pa se je le ta pričela izgubljati, sem nadaljeval za nosom. Bolj ali manj naravnost gor, držeč se leve strani vršnega pobočja. S princesko sva šla precej bolj desno, spomnil sem se sitne strmine, v katero sva po nepotrebnem "zabluzila". Da sem se danes držal levo se je izkazalo kot modra odločitev, saj sem že precej pod vrhom spet udel rdeča znamenja, katerim sem sledil vse do vrha. Poiskal sem razgleden kotiček, se topleje odel, saj je bil rahel vetrc precej hladen, in že je sledilo vse tisto prijetno, kar se ima običajno zgoditi na vrhu. Upam, da bom kmalu tako daleč, da bom malici, razgledovanju in premišljevanju na vrheh dodal še skiciranje oziroma risanje okoliških gora, narave in še česa. Počasi se učim, upam, da bom do počitnic tako daleč, da bo smiselno nositi skicirko in nekaj svinčnikov v nahrbtniku.
Mir, tišina, samota, neizmerljivo veliko miru, tišine in samote, ne samo danes, ne samo na tem vrhu, ne samo tukaj in sedaj. V misli so se mi prikradle besede, ki jih je napisal Feo (Ivan Volarič):
"Celo popoldne so bili tiho."
"Pojma nimam, o čem so tako zavzeto molčali."
V družbi rad poklepetam. Da bi z nekom ali več njimi sedel za mizo ali koderkoli že, in bi bil oziroma bi bili tiho, se mi ne zdi kaj dosti verjetno.
Potem je prišel čas, da se odpravim dol ven. Tudi danes sem se odločil za anello, zato sem sledil markacijam v smeri stavola Patok, na drugo stran hriba torej. Na tej strani sem moral takisto popaziti na markacije in ponekod slabše vidno stezo, a so mi ključna mesta ostala dobro v spominu. Povsod, kjer sem zavil po posluhu, bodisi nisem videl naslednje markacije, bodisi stezica ni bila sledljiva, sem zavil prav. Do stavola me je skoraj zeblo, sem bil pač v senci, topleje odeti pa se mi ni ljubilo. Čim sem zavil na prisojna pobočja je bilo bolje, da mi bo kmalu zatem skoraj vroče, niti pomislil nisem. Pod stavolom sem moral spet malce iskati stezico, potem je šlo skoraj samo od sebe proti dolini. Prešerno razpoložen sem se zalotil, da se glasno pogovarjam s posušenim borom, češ, ali te je bolezen ali požled, da si samo še "skelet". Hm!
Zatopljen v svoj svet, prepričan, da daleč daleč naokoli ni nikogar, nekaj okljukov nad stavolom Ceresaie zavoham dim. Prijetno dišeč dim, ki ga dajo goreča drva. Pot vodi nekaj metrov od hišice, ko sem bil vštric, sem pred vhodom zagledal starejšega moža, katerega sem glasno pozdravil. Ni me slišal, verjetno zaradi glasno žuboreče vode v vodnjaku pred hišo. "Nič, najbolje da grem hitro naprej," sem se menil sam s seboj, "mož je verjetno enako kot jaz prepričan, da v bližini ni nikogar. Zna biti, da bi ga prestrašil, če bi se ponovno zadrl, kaj šele, če bi stopil do hišice."
Od tod naprej je bilo vse bolj in bolj vroče, ko je pot zavila levo nad Kluže, bi zlahka zmogel v kratkih rokavih. Če so me ves ljubi dan spremljale tišina, samota in žvrgolenje ptic, sem bil na koncu deležen hrupa z avtoceste v dolini, enako kot zjutraj na začetku. Ni me motilo, ne prej, ne sedaj, prelepo sem se imel, da bi se pustil takim malenkostim. Na kolesarski stezi sem vedel, da sem s potepom skoraj pri koncu, med hišami sem hitro prišel do trga, kjer je velik vodnjak. Osvežitev, malce umivanja, potem pa okoli ovinka, pravzaprav dveh, do avta in že sem bil bogatejši za še en čudovit spomin.
.jpg)
Brez dobrot takšne ino drugačne sorte ne gre, med tednom si ob večerih rad pričaram nekaj furlanskega, kar me spomni na karnijske ali julijske vrhe. Postanek v Trbižu je bil torej samoumeven, polna nakupovalna vrečka takisto.
Ni komentarjev:
Objavite komentar