Davno tega, verjetno blizu trideset let nazaj, če ne več, sem nekega jutra prišel do spoznanja, katerega resničnost se potrjuje znova in znova. Naj se gre za službo, gore, smuko, bicikel, potovanja... Karkoli, kar zahteva zgodnje jutranje bujenje, ki ga opravi budilka. Spoznanje pravi, da je najtežje, tudi najnapornejše, prvih nekaj minut, ne glede, kaj te potem tistega dne čaka. Morda samo minuta ali manj, odvisno od dneva in razpoloženja. Torej tisti kratek čas med trenutkom, ko zazvoni budilka, in trenutkom, ko dvigneš rit iz tople postelje. Vse kar sledi do odhoda od doma ali do trenutka, ko se pričneš ukvarjati s kakšno dejavnostjo, tudi delom v službi, je vsaj malenkost manj naporno od šoka, ki ga s svojim oglašanjem vedno znova povzroči budilka, tudi od vstajanja iz postelje.
Začetek dneva tudi danes ni bil drugačen, da sem zbujen, sem se dodobra začel zavedati šele med prvimi požirki kave. Čim je bil nahrbtnik "ready to go" se je pričelo dogajati, po tistem, ko sem kje drugje kot v Trbižu nakupil vse potrebno za malico in nekaj malega tudi za domov, pa je bilo vse na svojem mestu. Če je bilo vreme v Trbižu še kar, je bilo naprej dol proti Klužam vse slabše. Megla in nizka oblačnost sta bili vse gostejši, meja oblačnosti vse nižje, zato sem že v Dunji pomislil na rezervni načrt. In se potem zanj tudi odločil, čim sem pripeljal iz tunela pred Klužami. Namenjen sem bil po prelestne razglede in krepko porcijo martinčkanja pred bivakom v Karnijskih Alpah, kar mi v trenutnem vremenu zagotovo ne bi bilo dano. Zato sem se odločil, da bodem meglo gledal v bližnjih Julijcih, kaj bi se ponjo vozil dlje in hodil višje. Kot običajno sem parkiral pod avtocesto, navada pač, prihodnjič bom pred cerkvijo in bom tako na začetku hodil malce več in na koncu manj. Mislim, da je bilo danes petič, od tega dvakrat iz Potoka (Patoc, Patocco), morda celo šestič, za en potep nisem povsem prepričan ali se je dejansko zgodil. Leta oziroma EMŠO in pogostnost potepanj, hitro lahko kaj uide malim sivim celicam.
Vreme in moje razpoloženje sta si bila različna kot sta si dan in noč; sila žalostno vreme, megleno z nizko oblačnostjo, in jaz, ki se mi je kar smejalo od prešernega razpoloženja in veselja do potepa, na katerega sem bil namenjen. In to nadomestnega potepa, saj sem se dejansko nameraval potepati drugod, nedaleč od tod. Tlakovan kolovoz je kaj kmalu prešel v mehko mulatjero, še preden sem se izgubil v gozd sem ujel pravi korak, ki me je spremljal vse do razpela na vrhu in nekaj malega navzdol do kolibe na prostrani jasi.
Kot običajno sem se spominjal minulih potepov na Jamo, ljudi, s katerimi sem bil na poti, kakega prijetnega dogodka, neprijetnih ne da se ne spomnim, dejansko jih ni bilo, vmes pa premleval dogodke današnjega časa, v katere so se prikradle tudi želje glede bližnje in precej manj bližnje prihodnosti. V moja pota po gorah, ob morju in marsikje vmes, peš, na smučeh ali na biciklu, vlagam podobno enaki količini miselnega in fizičnega napora. Če fizično naprezanje skrbi za telo in kardiovaskularni sistem, potem miselni napor oziroma raznorazna razmišljanja in premišljevanja poskrbe, da je dogajanje na "podstrešju" pod kontrolo, da se slabe, neprijetne in grde stvari predelajo in izgube, ali vsaj omilijo, da vse lepo in dobro dobi dodaten lesk in se potem domov vrnem ne samo s še enim doživetjem, ki je pravzprav že spomin, temveč tudi "s spucano glavo".
Prijetno presenečen sem na vrhu ugotovil, da sem za vzpon potreboval samo dobro uro in pol. Nisem se naprezal, nisem imel občutka da hitim, prav nič upehan nisem sedel na klopco v kolibi in si tam privoščil počitek in pozen zajtrk. Hitrost vzpona oziroma čas, potreben do vrha, mi je že leta dolgo pomemben izključno zato, ker po njem ocenjujem svojo fizično pripravljenost. Počutje, čas vzpona oziroma število višinskih metrov, prehojenih v eni uri, utrujenost po vzponu in še marsikatera malenkost mi dajejo vedeti kje sem, tako lažje načrtujem daljše in napornejše ture, Precej daljše in precej napornejše, vedoč, da jih zmorem in tudi približno koliko časa moram načrtovati zanje. Da v enačbi "tura" lahko ostane kakšna neznanka, da te na poti lahko kaj preseneti in da je tudi obračanje del gorništva, pa se razume samo po sebi. Zajtrk na vrhu mi je dobro del, saj sem spet enkrat na pot odšel na tešče, čemur se zadnje čase izogibam, kar se le da. Mraza na vrhu ni bilo, tudi pihalo ni, a posedanje v meglenem in vlažnem vremenu ni bilo kaj prida prijetno. Prikrajšan tudi za razglede sem se koj po okrepčilu odpravil navzdol, kot običajno proti Potoku.
Na razpotju, kjer sem prišel gor, sem zavil na drugo stran in pričakovano kmalu stopil na sneg. Stara gaz je bila poledenela, zato sem hodil previdno, potrebe, da bi si nadel derezice, pa ni bilo. Šele v Potoku sem pomislil na to, da ves ljubi dan ni nikjer nikogar, da me ves čas spremljajo samo globoka tišina in tiho žuborenje potočkov ob poti. Sprehod po spodnjem koncu vasi, tokrat nisem stopil do cerkve, je bil prijeten in spokojen, kot bi se vrnil v čas pred desetletji, če ne stoletji. Neverjetno kakšen mir in kakšna tišina, pravi blagor za dušo, kar nisem in nisem mogel nadaljevati pot proti dolini. Ja, dejansko ne samo da bi lahko, celo želim si nekoč del leta živeti v kakšni odmaknjeni vasici, podobni tej, del leta pa nekje drugje. Recimo na Krasu, ne nujno našem. Pustimo času čas ali kako že pravijo.
Danes sem si prvič vzel čas in se sprehodil po pokopališču pod vasjo. Po božji njivi, kot mu pravijo Rezijani. Priimek Della Mea prevladuje, tudi ena od ulic v Reklanici nosi to ime, zadnji pogrebi segajo nedavno nazaj, torej se tudi na ta način ljudje vračajo domov. Zadnja leta je v Potoku v kopnih mesecih leta vse več življenja, morda kdo krajši čas tudi živi tu. In kdor tukaj najde prostor za večni počitek, lepšega kraja skoraj ne more izbrati. No, pretiravam, priznam, vsaj malo, podobno lepih in spokojnih večnih počivališč sem pod gorami videl že kar nekaj, ne samo pod julijskimi in karnijskimi vršaci. Nič čudnega,da sem se spomnil moje Maje, naj ima večni mir pod Sabotinom, s katero sva pokopališčem vedno dejala počivališča, češ, na marsikaterem nagrobniku je napis "Počivaj v miru".
Nadaljni sestop do Reklanice mi je kar prehitro minil, čeravno nisem hitel in četudi sem se pogosto ustavljal, večinoma zaradi cvetočih telohov in trobentic ob poti.
.jpg)
So dnevi in so dnevi, med njimi je razlika kot med belo in črno, med dobroto in siroto. Danes je bil dan res dan, poln dobrote, kot kaže sem se znal odpreti in sem užil mnogo tistega, kar ni dano videti očem, se pa čuti, še kako čuti, če se le ujameš s stvarstvom na pravi frekvenci. Nepozabno.
Lep izlet in lep zapis...
OdgovoriIzbrišiHvala :)
Izbriši