Svečan, sobota 4.2.2023
Današnji potep, pravzaprav izlet, je bil namenjen ogledu Humina, mesteca, ki sva ga poleg Gradeža z Majo najraje obiskovala. Našo Trento in znance, ki živijo tam, smo že obiskali, Gradež prav tako, danes pa smo se z Majinimi starši in Nejcem odpravili še v Humin. Če bi bila hiša metuljev v Bordanu že odprta, bi se ustavili tudi tam, tako pa smo ogledu mesteca dodali ogled rezervata beloglavih jastrebov in sprehod okoli jezerca Cornino.
Jezerce Cornino, katerega sem obiskal že vsaj četrtič, nas je očaralo s svojo smaragdno barvo in mirom, tišino, ki nas je spremljala med sprehodom okoli njega. Seveda zna biti tudi drugače, če je gneča recimo, takrat zna biti precej glasno in čeravno je jezerce enako lepo, je doživljaj zagotovo precej manj prijeten. Od jezerca smo nadaljevali sprehod onstran ceste, po pešpoti, in se med povratkom do avta povzpeli še na razgledišče, od koder je krasen razgled na porečje Tilmenta. Zaključek prvega dela izleta smo imeli v informacijskem središču, kjer smo z mlajšim dekletom prijetno poklepetali o beloglavih jastrebih, okoliških vrheh in še čem.
Pred prihodom v Humin smo se ustavili pri spomeniku, posvečenem kolesarju Ottaviu Bottecchii, prvemu italijanskemu zmagovalcu dirke po Franciji, Tour de France. Na tem mestu se je ponesrečil s kolesom in nekaj dni zatem podlegel poškodbam v bolnišnici v Huminu. Okoliščine nesreče so za vedno ostale skrivnost, namigi, da ni šlo za nesrečo, še danes niso potihnili. Tudi cesta, ob kateri je spomenik, se imenuje "La strada di Bottecchia", njemu v spomin.
Humin nas je pričakal obsijan s soncem, vetra ni bilo, mraz pa je že zdavnaj popustil, Kot naročeno za sprehod in ogled znamenitosti. Sprehodili smo se po mestecu in poiskali manjšo cerkvico, v katero grem v božičnem času rad pogledat jaslice. Tudi brez njih je bila cerkev vredna ogleda, takisto okoliške zgradbe, obnovljene v prvotno stanje po katastrofalnem potresu leta 1976. Mimo občine smo nadaljevali na grad, kjer smo si ogledali razstavo ob stoletnici rojstva svetovno znanega režiserja Pier Paola Pasolinija. Gre za prvo razstavo plakatnega materiala, s katerim so promovirali predvajanje Pasolinijevih filmov, ne le tistih, ki se nanašajo na njegovo režisersko dejavnost, ampak tudi tistih, pri katerih je sodeloval kot scenarist ali igralec. Zanimivo, čudovito, res smo imeli srečo, da smo bili ob pravem času na pravem kraju. Potem smo se sprehodili še na drugo stran gradu, do parka s fontano, od koder smo imeli krasen razgled na furlansko nižino. Zaradi mrča žal nismo uzrli morja, smo pa zato toliko bolj uživali ob razgledih na zasnežene gore, če smo se ozrli na drugo stran. Po vrnitvi v staro mestece smo stopili v muzej, kjer je v sliki in besedi, tudi filmsko, predstavljen katastrofalen potres iz leta 1976. Mestece pred potresom, tik po njem in kako je potekala obnova. Iz taistega materiala, iz ruševin torej, so skoraj dobesedno v prvotno stanje obnovili staro mestece. Škoda, da se česa podobnega niso lotili v našem Breginju, Robidišču in tudi v dolini okoli Kobarida, saj montažne hiše, ki se jih najde še marsikje, niso niti najmanj lične, takisto nimajo čisto nič skupnega z arhitekturo teh krajev iz časov pred potresom. Zaključek ogleda in sprehoda po Huminu smo naredili v katedrali, v Il Duomo del Gemona del Friuli. Katedrala ni samo glavna cerkev v Huminu, temveč tudi v pokrajini in videmski nadškofiji.
V Solkan smo se vrnili zvečer, tik pred temo, na Kekca pa smo se odpravili že ponoči. Nekako se nam je zdelo prav, da tako lep in prijeten dan zaključimo kot se spodobi, zato smo si po odlični joti doma privoščili še priznane palačinke v gostišču na Kekcu. Zatem še nekaj nočnega razgledovanja na obe Gorici in okoliške kraje in že je bil dan pri kraju. No, skoraj, mene je čakala še vožnja domov, ki je ob spominjanju na pravkar minevajoči dan, na dogodke pred časom in med razmišljanjem o prihodnjih potepih in tudi o dolgoročnejšnih življenskih odločitvah, ki me čakajo prej ali slej, minila kot bi trenil.
 |
| "razgled s Kekca" |
Idej in želja glede prihodnih potepov je kar nekaj, zato je samo vprašanje časa, kdaj spet vzamemo pot pod noge...
Ni komentarjev:
Objavite komentar