Moja pota po gorah (ino drugod): Nedis in Dimon (turni smuk)

Svečan, sreda 8.2.2023

Tretjič sem se odpravil na Dimon, obetajoč si podobno prijetno turno smuko kot prve dvakrat. Če sem osemindvajsetega decembra lani neuspešno iskal sneg po karnijskih vrheh, zavedajoč se, da ga skoraj zagotovo ne najdem, sem bil danes prepričan, da mi smuka ne uide. Spletna kamera na Zoncolanu lepo pokaže Paularo, Dimon in Nedis, dan pred turo so se videla vršna pobočja lepo zasnežena, dočim so bila konec minulega leta skoraj kopna. Vedoč, da so tam pretežno travnati tereni in je pogosto dovolj nekaj prstov snega vrh trav, da se pridričaš nazaj do avta, sem se prešerne volje odpravil na pot.

Pri gostišču Osteria al Camoscio, nekaj nad Ligosullom, sem zavil proti Valdajerju. Iz doline sem videl zasnežene robe v gorah, komaj sem čakal, da stopim na smuči. Že se vidim, kako na dilcah začenjam potep, kar me ustavi zapornica prek polovice cestišča in znak za prepoved nadaljne vožnje. Stopim iz avta, preberem obvestilo, pripeto na zaporo, in ne vem kaj naj storim. Razumem, da se cesta v zimskem času ne vzdržuje več, tudi, da je nadaljna vožnja prepovedana, a med vrsticami najdem tudi nekakšne "izjeme", za razumevanje le teh pa mi moje znanje laškega jezika ne zadostuje več. Nekaj trenutkov za premislek in že se peljem nazaj v Ligosullo. Tod sem se že večkrat potepal, zato vem, da je v Ligosullu občina (municipio), pošta in tudi gostilnica s priročno trgovino, ni vrag, da mi ne bodo znali povedati kaj in kako. In res mi dekle v gostilni potrdi, da ceste ne vzdržujejo več, da pa se lahko pelješ do konca na lastno odgovornost. Češ, če zapelješ s ceste, recimo, boš sam kriv in boš sam nosil stroške, pa še položnico boš dobil od policije oziroma karabinjerjev. Četrt ure kasneje sem že obuval pancarje in nejeverno pogledoval navkreber, saj je bila prva strmina precej borno zasnežena. Še preden sem vzel pot pod smuči je z vrha prismučal mož, ki je dejal, da je smuka fina, da je snega dovolj, ter me posvaril pred močnim vetrom.

Začel sem počasi, do hišice, kjer je oddajnik, sem se tokrat povzpel po desni poti. Položnejše pobočje skozi gozd mi je bilo bolj po volji kot nekaj krajše in bolj strmo preko travnikov naravnost gor. Mraz je bil precejšen, dolgo je trajalo, da sem se ogrel in poskočneje zagrizel v strmino. Pri hišici sem prišel nad gozdno mejo, tod je pričelo pihati, nekaj višje pa je že bučalo v robeh. Če je do tod še šlo brez srenačev, na nadaljevanje brez njih niti pomisliti nisem upal. Psi so stari že kakih dvajset let, morda več, kosmatega na njih skorajda ni več, a po mehkejšem in v celem še vedno služijo svojemu namenu.

Toplo oblečen, s kapo in kapuco, tudi bufom prek ust, sem se trudil proti Nedisu, iščoč nekaj malega zavetrja ob levem robu široke rame, ki se dviga proti vrhu. Včasih me je kar zamajalo, tako močni sunki so bili. Nekako sem se priplazil do Nedisa, tam me je obšla skušnjava, da bi tod zaključil z vzponom. Češ, previharno je, da bi nadaljeval, kaj dosti s tem turo ne bi skrajšal. Skušnjava je bila k sreči kratkega veka, kar s srenači na smučeh sem se nekako podričal do sedelca in nadaljeval navkreber, tokrat kar na gliho proti vrhu, nič hudega, če je tod najstrmejše, glavno da je najkrajše. Malce nad sedelcem je veter rahlo pojenjal, zna biti, da je bila lega druga in sem imel nekaj zavetrja, tam sem se pošteno nadihal, tudi skozi nos, kar mi prej nikakor ni bilo dano. Po vršnem grebenu Dimona sem šel prav do zadnje vzpetinice, do tam je tudi bila smučarska sled, in ko je bil vzpon pri kraju, je skoraj prenehalo pihati. Mimogrede sem pospravil pse in srenače, trdno zapel pancarje, si nadel čelado in se pripravil na smuk. Kot da bi se mi prikazala Marija, sem pomislil, ker ravno na vrhu ni pihalo in sem se zmogel v miru pripraviti in razgledati.

Po grebenu sem se malce porival, položno pač, potem pa zavriskal in odbrzel v dolino, par zavojev je bilo dovolj in že sem bil na sedelcu. Tam sem srečal tri na poti proti vrhu, takisto na smučeh, niso mi verjeli, da sem imel na vrhu skoraj brezvetrje. Oni naprej gor proti vrhu, jaz pa nazaj gor proti dolini, čakal me je nebodigatreba vzpon na Nedis. Stare stopinje so bile zapihane, v mehkem se mi je pogosto udrlo do kolen, zato sem se držal spihanih, malce poledenelih pobočij, kjer sem precej lažje zmogel tisto nekaj malega do vrha. Pobožal sem križ, recimo za srečo, se še zadnjič razgledal po okoliških vrheh in že se je prašilo pod smučmi. Ob robeh sem našel precej napihanega snega, po katerem je bila smuka precej prijetnejša kot po trdih, spihanih pobočjih, prek katerih sem tudi moral tu pa tam. Pri hišici in oddajniku sem se ustavil, smučarske kondicije je še premalo, da bi šlo brez počitka do konca. Nadaljeval sem počasneje in previdnejše, saj je bil sneg pomrznjen, smuka prek starih smučin je bila precej podobna rodeu. Pri avtu se mi je kar smejalo, saj je bila smuka res prima, na veter pa sem hitro pozabil.