nedelja, 09. maj 2021

Breginjski kot - Breginj, Logje, Robidišče in Podbela (kolesarjenje)

 Veliki traven, sobota 9.5.2021

Petkovo poslabšanje vremena me je napotilo, da sem spremenil potepuške načrte za konec tedna.

V Kobaridu sem parkiral na velikem parkirišču za kuturnim domom, streljaj iz središča naselja. V "beli coni" je parkiranje brezplačno in časovno neomejeno, v "modri coni", ki je malenkost bližje središču, pa lahko z uporabo parkirne ure brezplačno parkiraš dve uri. Slednje je več kot dovolj, da si kaj ogledaš, kaj poješ in popiješ, greš po nakupih in podobno. To je pravi "turizem smo ljudje". Z veseljem bi odštel nekaj drobiža za dnevno parkiranje, če bi tako hoteli. Marsikje drugod bi za dnevno parkiranje na oddaljenem parkirišču porabil več, kot bi me stalo skromno kosilce in kava po turi, za povrh pa bi mi z obnašanjem dali jasno vedeti, da pri njih nisem kaj  prida dobrodošel. Ne enkrat sem za take kraje slišal šalo, da imajo tam najraje takšne goste, ki samo nakažejo denar, sami pa se ne prikažejo.

Kobarid in okolico kar dobro poznam, marsikod sem že bil in marsikaj sem si že ogledal. Še več je seveda neznanega in nevidenega, zato sem se do krožišča, kjer se odcepi cesta proti Breginju, odločil zapeljati skozi Svino in Sužid. Prijetno ogrevanje pred dolgim klancem do Breginja, recimo. Med vasicama sem moral po makadamu, med Sužidom in krožiščem pa nekaj malega tudi po glavni cesti, ki pelje proti Robiču. Kmalu za krožiščem se je pričel vzpon, klanec resda ni bil hud, a ravnega je bilo vse do Breginja bore malo. Nekje do odcepa za Kred sem se lovil, tam pa sem se ujel in našel pravi ritem, vse do konca potepa sem užival kot že dolgo ne. Med Borjano in Homcem sem si privoščil krajši počitek in skromno okrepčilo, prijetno je bilo posedeti na klopi, s katere je bil lep pogled v dolino in na pobeljeno pogorje Matajurja. V Breginj sem pribrcal presentljivo hitro, vsaj občutek je bil tak, še najbolj pa sem bil vesel tega, da me vzpon ni kaj dosti utrudil.





Čeravno sem bil v Breginju že večkrat in sem si tod že marsikaj ogledal, me staro vaško jedro, tistih nekaj lično obnovljenih hiš, kakršne so bile tudi ostale pred potresom, vedno očara. Še oči mi ni potrebno zapreti, da se preselim v tisti čas in si predstavljam, kako bi bila videti vasica, če bi v tistih časih prikolesaril ali se z avtom pripeljal vanjo. Edina novost, ki sem jo opazil v vasi, je parkirišče in razgledna ploščad, kjer je tudi pano z opisom kraja in vodnjak s svežo vodo. Pogled na Stolov greben je bil tako čudovit, da mi je jemalo sapo, spomini na številne obiske Stola in njegovega grebena z naše in one strani so se kot film odvrteli pred očmi. Res sem bil velikokrat gor, najlepši spomin na vzpon iz laške strani je seveda tisti, ki sva ga opravila z mojo Majo. Potem sem se ozrl proti Matajurju na drugi strani, na najin zadnji hrib, ki ga je še zmogla, preden jo je vzela bolezen... 





Stopil sem še v cerkev po nekaj minut miru in tišine, za spokoj in za spomine, potem pa sedel na kolo in nadaljeval proti Robidišču. Nadaljnje poti nisem poznal, skoraj nestrpno sem pričakoval, kaj vse me še čaka. Do vasice Logje se je cesta vzpenjala in spuščala, na enem od ovinkom sem bil deležen čudovitega pogleda na Krn. Tam sem se ustavil pred cerkvijo in se topleje oblekel, vedoč, da me čaka strm spust do Nadiže. Za vasico sem pripeljal na precej ozko cesto, kjer so si ovinki sledili strmo navzdol. Spustu ni bilo videti ne konca, ne kraja, začel sem se spraševati, kaj me čaka onstran Nadiže. Pri rečici sem pred nadaljevanjem malce počil, saj sem z mostu videl, da me na oni strani čaka hud klanec.







Po dolgem in lagodnem spustu se je bilo težko spet lotiti klanca. Sčasoma sem ujel ritem, potem pa sem podobno kot med turnosmučarskimi vzponi vklopil avtopilota in noge so avtomatsko pritiskale na pedala; leva, desna, leva, desna... Do Robidišča se je nabralo nekaj tisoč levih in desnih, vsaj občutek je bil tak. Če sem se ozrl navzgor, se je zdelo, da klanca zlepa ne bo konec. Potem se je pričelo svetlikati, gozd se je redčil, v daljavi sem zagledal tablo z napisom Robidišče. Zapeljal sem se skozi vas, pozdravil domačine, ki sem jih srečal pred hišami, se razgledal, in se potem vrnil do počivališča pred vasjo, lačen in žejen, da zlepa ne tako. Počitek je bil vreden svojega imena, ne samo, da je bil dolg in sproščujoč, tudi popil in pojedel sem precej v tem času. Med počitkom sem razmišljal tudi o tem, ali naj iz Podbele nadaljujem proti glavni cesti in po njej nazaj, ali naj se od tam po makadamu, kolovozu in pešpoti (MTB) vrnem v Robič in od tam v Kobarid. Dan pred tem je tudi tu precej deževalo, treking kolo pa je nekaj drugega kot MTB, če drugega ne, so plašči manj grobi in s tem slabši za blato. Nisem premislil do konca, priznam, odločitev za to ali ono sem prihranil za potem. Na spust v Podbelo sem se temeljito pripravil, saj sem vedel, da bo dolg in strm. 





Cesta je dopuščala vratolomen spust, vsaj sam sem ga tako doživljal, tako sem užival v drvenju, da sem skoraj zgrešil Napoleonov most nekaj pod cesto. Zadnji hip sem ga uzrl, ni dosti manjkalo, pa bi moral nazaj v breg. Ko sem stal na mostu, sem se spomnil, da sem pred krakim bral, da je 5.maja minilo dvesto let od smrti francoskega cesarja Napoleona. Takisto sem se spomnil, da je bil v času Ilirskih provinc tudi v naših krajih, nekoč sem nekje prebral, da ga je pot vodila iz Gorice v Trbiž po Soški dolini. Spomenik na tiste čase je med drugim "lev" pod Predelom in pri tunelu blizu Naborjeta. Potem sem se vrnil do kolesa in nadaljeval s spustom proti Podbeli.




Nekaj prej sem zavil levo na makadam, tam se prične ozka stezica, ki vodi na Lup, travnat osamelec, vrh katerega stoji cerkev Svete Helene. Čudovita cerkvica je skrita pred pogledi, saj se je iz Podbele ne vidi, ker stoji na jasi, okoli katere je gost gozd. Pet minut vzpona, kolikor je pisalo na smerokazu, se je razvleklo v skoraj četrturnega, saj sem v breg porival bicikel, upajoč, da se bom vsaj del poti nazaj peljal. Račun brez krčmarja, kot se je izkazalo nedolgo zatem. Če napišem, da je bilo pri cerkvi nebeško, se ne bom dosti zlagal, če sploh kaj. Mir, tišina, razgledi, samota, prav čutil sem, kako se duševni del mojega telesca polni z neverjetno pozitivno energijo. Sedel sem na zid v predverju in užival, ko me je v senci pričelo hladiti, pa sem se preselil na bujne zelene trave. Zrl sem na Stolov greben in užival v dolce far niente. Spet sem pomislil na konec in na to, da bi želel, da se s koncem srečava na takem ali temu podobnem koncu, ko bom na koncu... 


Pot po gozdu je bila preozka, prestrma in preveč blatna, da bi se upal in znal peljati po njej, zato sem kolo potiskal tudi navzdol. Nižje sem se po makadamu zapeljal do glavne ceste, šel po njej nekaj malega v smeri Podbele, potem pa zavil proti kampu Nadiža. Tam se udel pot proti Robiču, saj sem se med počitkom pri cerkvi odločil za drznejšo pot v dolino. Če bo tako naneslo, lahko grem del poti tudi peš, porivajoč kolo. Za kampom se je pričela makadamska cesta, ki je bila mestoma ožja, a je bilo vse skupaj prevozno brez težav. Sčasoma je postala ožja, bolj gruščnata, ponekod so preko nje drli potočki, a se je še vedno dalo lepo peljati, le nekaj krajših klancev me je utrudilo, saj je bila podlaga mehka in je zadnje kolo hotelo zakopati vanjo. Tudi nekaj krajših blatnih odsekov, katerim se nisem mogel ogniti, sem zmogel in tako sem počasi prišel do začetka pešpoti. Skrb, kako bo tod zaradi blata in strmine, je bila odveč, saj sem pripeljal na betonsko klančino, nekaj takega, in bil po njej mimogrede v dolini. Tam sem stopil na viseči most, pošteno se je majal, naredil nekaj posnetkov, zatem pa kmalu pripeljal na prostran travnik, za katerim je že bil Robič. Še malce blata in grušča in že sem bil na asfaltu. 






Prometa na glavni cesti do Kobarida ni bilo kaj dosti, takisto do tam ni bilo daleč, začuda zlahka sem zmogel teh nekaj zadnjih kilometrov. Pri avtu me je pogrelo toplo sonce, po tistem, ko sem vse pospravil v avto, sem še nekaj časa stopical okoli in se martinčkal.



Čas pa teče in nič ne reče. Še ura ni več tista, kot je bila nekdaj. Naviti sem jo moral, da je delala tik tak in vsak tik in vsak tak sta slišno odštevala čas, tudi tistega, ki ti je bil ob rojstvu namenjen. Sedaj pa zamenjam baterijo in čas neslišno odteka... Do kdaj še in kaj vse še bo do takrat? Če bi bil vedež, ne bi bil revež, pravi pregovor in verjetno je temu res tako.

-> fotografije Breginjski kot - Breginj, Logje, Robidišče in Podbela

torek, 04. maj 2021

Dolina reke Dragonje (kolesarjenje)

Veliki traven, sobota 1.5.2021

Davno je tega, kar sem se peš potepal ob Dragonji in vasicah nad njo. Že takrat sem vedel, da bi bil obisk primernejši na kolesu, po današnjem potepu se je to samo še potrdilo.

Začel sem na portoroškem letališču, aerodromu pravzaprav, kot se uradno imenuje. Sorazmerno zgodnja ura je pomenila skoraj prazno parkirišče in skoraj nič prometa do mejnega prehoda in naprej do vasice Dragonja. Do makadama ni bilo daleč in tam se je moj potep pravzaprav pričel...

Vreme je bilo kot naročeno za kolesarjenje, prijetno toplo in sončno. Dež, ki je padal ponoči, je ravno prav namočil cesto; blata ni bilo, prav tako ne zoprnega prahu, ki te ovije, če mimo pripelje vozilo. Nekaj kratkih klancev je poskrbelo, da sem se kaj hitro dodobra razmigal, tam mi je med vožnjo v breg postalo celo vroče. Že sem razmišljal o tem, da se bo potrebno sleči in kaj popiti, kar se pripeljem v Škrline. "No, to je bilo pa hitro," sem si zamrmral v brado, ko sem sestopil s kolesa in sedel na klopco ob cesti. V Škrlinah sem se tako ali tako nameraval ustaviti in se preko Rokave odpeljati do Dragonje, potem pa nekaj prigrizniti, saj me v nadaljevanju čakajo hudi klanci. Počitek in prigrizek sem zmogel, do Dragonje pač ne. Sezuti se mi ni dalo, na horuk  pa si nisem upal zapeljati v  precej visoko in deročo Rokavo, upajoč, da jo prevozim, ne da bi mi bilo potrebno stopiti s kolesa.




Med krajšim počitkom se je tolikanj ogrelo, da sem sklenil nadaljevati v kratkih rokavih in tankem brezrokavniku. Občutek je bil imeniten, skoraj da sem se počutil kot na poletnih počitnicah. Do konca doline je bilo še kar nekaj makadama, tam pa sem pripeljal na asfalt in zavil levo na strm, res strm klanec, ki me je skozi Babiče in Rojce pripeljal v Pomjan. Sploh zadnja strmina do začetka vasi, kjer je tudi lepo razgledišče, je bila pravi kolenogriz. Vedoč, da sem z višino več ali manj opravil in da me v nadaljevanju čakajo zložnejši gor in doli, sem si na razgledišču privoščil krajši počitek in med njim užival v razgledih.






Nato sem se zapeljal iz Pomjana še do druge razgledne točke, od koder sem imel razgled na dolino in na Pomjan sam, potem pa nadaljeval s potjo. Pri znaku, ki označuje začetek vasi Šmarje, sem zavil levo na makadam, po katerem sem kar hitro prikolesaril v Koštabono. Tako kot v Pomjanu sem si tudi tod vzel čas in se razgledal ter na kratko poklepetal s prijaznim domačinom. 







"Po vsakem dol, moraš gor," sem se menil sam s seboj, ko sem spet pritiskal na pedala v kar strm klanec, ki me je popeljal ven iz Koštabone. Do Puč ni bilo daleč, tam sem zavil proti Novi vasi in Svetemu Petru. Skozi prvo sem odbrzel, v Svetem Petru pa sem si privoščil še zadnji počitek pri fontani, kjer sem si med drugim dotočil svežo vodo.



Počitek je prijal, saj sem vedel, da me čaka samo še strm spust do Dragonje in od tam nekaj malega po kolesarski stezi do letališča. Preden sem zavil v dolino, sem naredil ovinek do bližnje Tonine hiše, ki je lično obnovljena kmečka podeželska hiša, tipična za severozahodni del Istre v 19.stoletju. 


Spust do Dragonje, vasi, je bil uživaški, kar prehitro ga je bilo konec. Proti mejnemu prehodu Sečovlje se mi je malce vleklo, na Parenzani ob Stari Dragonji pa so se pedala spet zavrtela kot se spodobi in mimogrede sem bil pri avtu. Zadnji podvoz pod glavno cesto je tako nizek, da sem dvakrat preveril, preden sem sključen zapeljal vanj.







-> fotografije Dolina reke Dragonje (kolesarjenje)