torek, 04. maj 2021

Dolina reke Dragonje (kolesarjenje)

Veliki traven, sobota 1.5.2021

Davno je tega, kar sem se peš potepal ob Dragonji in vasicah nad njo. Že takrat sem vedel, da bi bil obisk primernejši na kolesu, po današnjem potepu se je to samo še potrdilo.

Začel sem na portoroškem letališču, aerodromu pravzaprav, kot se uradno imenuje. Sorazmerno zgodnja ura je pomenila skoraj prazno parkirišče in skoraj nič prometa do mejnega prehoda in naprej do vasice Dragonja. Do makadama ni bilo daleč in tam se je moj potep pravzaprav pričel...

Vreme je bilo kot naročeno za kolesarjenje, prijetno toplo in sončno. Dež, ki je padal ponoči, je ravno prav namočil cesto; blata ni bilo, prav tako ne zoprnega prahu, ki te ovije, če mimo pripelje vozilo. Nekaj kratkih klancev je poskrbelo, da sem se kaj hitro dodobra razmigal, tam mi je med vožnjo v breg postalo celo vroče. Že sem razmišljal o tem, da se bo potrebno sleči in kaj popiti, kar se pripeljem v Škrline. "No, to je bilo pa hitro," sem si zamrmral v brado, ko sem sestopil s kolesa in sedel na klopco ob cesti. V Škrlinah sem se tako ali tako nameraval ustaviti in se preko Rokave odpeljati do Dragonje, potem pa nekaj prigrizniti, saj me v nadaljevanju čakajo hudi klanci. Počitek in prigrizek sem zmogel, do Dragonje pač ne. Sezuti se mi ni dalo, na horuk  pa si nisem upal zapeljati v  precej visoko in deročo Rokavo, upajoč, da jo prevozim, ne da bi mi bilo potrebno stopiti s kolesa.




Med krajšim počitkom se je tolikanj ogrelo, da sem sklenil nadaljevati v kratkih rokavih in tankem brezrokavniku. Občutek je bil imeniten, skoraj da sem se počutil kot na poletnih počitnicah. Do konca doline je bilo še kar nekaj makadama, tam pa sem pripeljal na asfalt in zavil levo na strm, res strm klanec, ki me je skozi Babiče in Rojce pripeljal v Pomjan. Sploh zadnja strmina do začetka vasi, kjer je tudi lepo razgledišče, je bila pravi kolenogriz. Vedoč, da sem z višino več ali manj opravil in da me v nadaljevanju čakajo zložnejši gor in doli, sem si na razgledišču privoščil krajši počitek in med njim užival v razgledih.






Nato sem se zapeljal iz Pomjana še do druge razgledne točke, od koder sem imel razgled na dolino in na Pomjan sam, potem pa nadaljeval s potjo. Pri znaku, ki označuje začetek vasi Šmarje, sem zavil levo na makadam, po katerem sem kar hitro prikolesaril v Koštabono. Tako kot v Pomjanu sem si tudi tod vzel čas in se razgledal ter na kratko poklepetal s prijaznim domačinom. 







"Po vsakem dol, moraš gor," sem se menil sam s seboj, ko sem spet pritiskal na pedala v kar strm klanec, ki me je popeljal ven iz Koštabone. Do Puč ni bilo daleč, tam sem zavil proti Novi vasi in Svetemu Petru. Skozi prvo sem odbrzel, v Svetem Petru pa sem si privoščil še zadnji počitek pri fontani, kjer sem si med drugim dotočil svežo vodo.



Počitek je prijal, saj sem vedel, da me čaka samo še strm spust do Dragonje in od tam nekaj malega po kolesarski stezi do letališča. Preden sem zavil v dolino, sem naredil ovinek do bližnje Tonine hiše, ki je lično obnovljena kmečka podeželska hiša, tipična za severozahodni del Istre v 19.stoletju. 


Spust do Dragonje, vasi, je bil uživaški, kar prehitro ga je bilo konec. Proti mejnemu prehodu Sečovlje se mi je malce vleklo, na Parenzani ob Stari Dragonji pa so se pedala spet zavrtela kot se spodobi in mimogrede sem bil pri avtu. Zadnji podvoz pod glavno cesto je tako nizek, da sem dvakrat preveril, preden sem sključen zapeljal vanj.







-> fotografije Dolina reke Dragonje (kolesarjenje)

Ni komentarjev:

Objava komentarja