Uršlja gora

Mali traven, četrtek 29.4.2021

Obetal se je dan lepšega vremena, zato sem sklenil, da se po dolgem času odpeljem na Koroško. Tam naj bi bilo največ sonca, a je žal ostalo pri naj bi bilo, saj so sončna očala in sončna krema ostali v nahrbtniku. 

Na Uršlji gori sem bil davno tega dvakrat, obakrat od Koče na Naravskih Ledinah, obakrat v snegu. V spominu je ostal sorazmerno kratek vzpon, dobro zgažena pot in precejšnja gneča v koči in pred njo. Takisto se dobro spominjam dima iz termoelektrarne Šoštanj, ki se je dvigal visoko v nebo, tudi danes je bilo žal tako.

Na Uršljo sem se tekom zime že nekajkrat odpravljal, res odpraviti pa se mi ni uspelo. Enkrat  zaradi regijske zapore, drugič zaradi vremena, če me je dajala lenoba, pa sem sedel na kolo, da dan ni šel v nič. Danes izgovorov ni bilo, ne dejanskih, ne tistih, ki jih je potrebno poiskati in so včasih privlečeni za lase, kot pravijo. Z veseljem sem sedel za volan in se odpeljal na Koroško, z nekaj manjšim veseljem pa sem med vožnjo pomislil na to, da v avtu ni boksa, v katerem bi spala princeska. Ni kaj, leta ne prizanašajo nikomur in prej kot slej za vsakogar pride čas, ko je čas za kaj drugega in drugače. Do Velenja mi je bila pot precej domača, svoje čase sem bil večkrat tam na obisku pri sorodnikih, naprej do Slovenj Gradca pa so mi cesta in kraji, skozi katere sem potoval, že malce ušli iz spomina. 

V Kotljah sem bil že kar malo nestrpen, res sem si želel hribov po nesramno dolgem času, in ko sem se blizu Ivarčkega jezera preobul v gojzarje, me je kar odneslo po cesti navzgor. Skoraj bi pozabil zaviti na pešpot, ki se je pričela za mostom, še dobro, da sem na drevesu opazil markacijo in koj zatem smerokaz nekaj vstran. Še nekaj minut sem hitel, kot bi me kdo preganjal, potem pa sem se vzel v roke, skrajšal korak, zadihal s polnimi pljuči in prešerno razpoložen z ravnopravšnjim tempom nadaljeval s turo. 

Čeravno se je sonce, ki je sijalo od Trojan naprej, skrilo za oblake in je postalo hladneje, in četudi je bila pot precej blatna, se mi je kar smejalo od vsega lepega. Čofotalo je lep čas, šele nad tisoč sto metrov višine sem prišel do prvih flik snega, katerega je bilo sčasoma vse več in kmalu sem hodil po strnjeni snežni odeji s krajšimi kopnimi odseki sem ter tja. Vsake toliko sem pogledal v nebo, pričakujoč vsaj nekaj modrine, če že ne sonca, a sem žal uzrl samo sive oblake in nekaj megle. Visoko pod vrh mi je šla pot odlično izpod nog, nekaj pred razpotjem cesta-pešpot pa se mi je korak pričel "zatikati", ni bil več prožen in hiter kot prej. Zato sem se odločil za zložnejšo varianto in se do cerkve in koče povzpel naokoli, po cesti. Ležerno je moderno, nekaj takega. Cerkev je bila v meglicah videti nekako tako, kot bi gledal zgodovinski črnobel film, samo še kak pater bi moral stopiti izza nje in "posnetek" bi bil popoln. 

Stopil sem naprej do bližnjega vrha, kjer se mi je prikazala Marija v obliki nekaj kratkih sončnih pobliskov z neba. Tudi topleje se mi je zdelo na vrhu kot nekaj nižje pri koči, z veseljem sem sedel na klopco in odprl nahrbtnik, saj sta me žeja in lakota že pošteno dajala. Še prej sem pocrkljal prijazno psičko, preden je stekla za parom, ki je že sestopal v dolino. Potem sem zadovoljno žvečil sendvič, vmes malce popil, pa spet žvečil, pa spet pil... Ko je bil sendvič pri kraju, sem segel v nahrbtnik, da se posladkam še s frutabelo ali dvema, a sem namesto njiju dobil dolg nos. Frutabele so ostale v drugem nahrbtniku, kolesarskem. "Ti šment," sem se jezil sam nase, "sedaj boš moral imeti v vsakem nahrbtniku kaj sladkega in še kaj, sicer boš enkrat ostal brez tega in drugič brez onega". Med mojim posedanjem in premišljevanjem, tudi prehranjevanjem, je nekajkrat posijalo sonce, vsakič sem zaman upal, da bo to to in se bode zjasnilo. Žal se ni. 

Potem je kot običajno prišel čas, ko je bilo potrebno stopiti proti dolini. Koča je bila še vedno zaprta, nekaj njih, ki sem jih srečal že na poti navzdol, mi je dejalo, da naj bi jo odprli tekom dneva. Naj, sem si mislil, jaz sem svoje tod zgoraj že opravil. Zgoraj sem sestopil po pešpoti namesto po cesti, nekaj koncev je bilo zoprno trdih in poledenelih, večinoma pa se je bilo prav prijetno dričati po odjenjanem snegu.Od koče do ovinka na cesti in še nekaj nižje sem jih srečal kar precej, potem pa sem bil vse do avta sam, kot sem bil sam ves čas vzpona. Ni kaj, četrtek je četrtek, pojutrišnjem in dan zatem je bilo zagotovo precej drugače. Sestop po snegu je bil prijeten, po blatu pa je bilo žal drugače, če bi se zvrnil, bi lahko govoril o blatni kopeli. K sreči se je izšlo, čeravno sem se ne enkrat komaj komaj ujel. Preden sem prišel do avta sem stopil še do jezera, na katerega zaradi umazanije pogled ni bil ravno prijeten. Kdo ve, morda je poleti bolje. 

Pot domov je minila kot bi trenil, skoraj da je zmanjkalo časa, da sem do konca podoživel potep in razmislil še o tem in onem, kar me tako ali drugače spremlja te dni.

Če sem v dnevih pred Uršljo med kolesarjenjem sanjal o gorah, danes na gori nisem niti pomislil na kolo. Po turi pač, kar nekaj idej se mi je utrnilo že v okolici Slovenj Gradca, naprej do doma pa tudi.

-> fotografije Uršlja gora