nedelja, 02. maj 2021

Šentviška planota - Logaršče, Ponikve in Pečine (kolesarjenje)

Mali traven, nedelja 25.4.2021

Nekoč sem nekje prebral članek o Šentviški planoti, ki se dviga v trikotniku nad Baško grapo, dolino Idrijce in Cerkljanskim. O kulturnih, naravnih in etnoloških znamenitostih je tekla beseda in o vasicah na planoti, tudi o tem, kakšno je bilo in kakšno je danes življenje tam zgoraj. V spominu je ostal tudi zapis, da je planota zelo vabljiva za kolesarje. Potem sem nanjo, kot na marsikaj drugega, počasi pozabil.

Čas, ko je enkrat občina in drugič regija ves moj svet, če se mi seveda ne da iskati drobnega tiska v postavah ali iskati lukenj v zakonu, je tudi čas, ko ob večerih in v deževnih dneh brskam po spominu in beležkah in potem s pomočjo spleta obiščem kak kraj ali goro, kamor (še) ne morem in smem. Tako sem se nekega dne spomnil na planoto, vzel zemljevid v roke in sedel pred računalnik. Zvečer tistega dne sem že vedel, kje bom začel in končal, po kateri cesti se bom odpeljal gor in po kateri dol, in katere kraje bom tam obiskal. Samo še na odpravo omejitve na regijo sem moral počakati in...

Potovanje do Mosta na Soči oziroma do železniške postaje nekaj prej, je trajalo podobno dolgo, kot je trajalo nebroj potovanj pod karnijske vršace. V takšnem času sem bil običajno v Tolmeču, če že ne na samem izhodišču tam nekje blizu. Kdaj spet, se sprašujem že dobrega pol leta, in (še) ne najdem odgovora...

Šentviška planota leži sedemsto metrov visoko, od koder koli se odpraviš nanjo, te čaka strma cesta ali pot. Tako kot v gorah, tudi kolesarske potepe najraje opravim krožno, če se le da. Danes se je dalo, le nekaj malega ceste med Logarščami in Ponikvami sem prevozil dvakrat, drugače ni šlo. Od železniške postaje sem odkolesaril v smeri prihoda do Idrije ob Bači in tam zavil proti planoti.

Vedel sem, da bo strmo, da bo tako zelo že na začetku, pač ne. Nad zadnje hiše sem pripeljal pošteno zasopel, hočeš nočeš sem moral zmanjšati tempo, vedoč, da me čaka kar dolga in naporna pot. Ne samo v gorah, tudi na biciklu ne gre, da se na začetku zaletiš, potem pa trpiš.

Nekaj kilometrov višje sem na križišču zavil proti Logarščem. Želel sem si ogledati vasico in se razgledati, saj so od tam čudoviti razgledi na Krnsko pogorje, na Peči in na Baško grapo. Dodobra sem si napasel oči in si ogledal tudi cerkev Svete Lucije.




Po taisti cesti sem se vrnil do križišča in tam spet zagrizel v strmino. Ponikve niso bile daleč, čim se je cesta malce položila, sem skozi krošnje dreves zagledal Plečnikovo cerkev nad vasjo. Sončen dan, zeleni travniki ob poti, zasnežene gore v daljavi in tišina. Imelo me je, da bi legel v travo in opazoval potovanje redkih oblakov, ki so jadrali nad menoj; če bi bilo nekaj topleje, ni dvakrat za reči, da tega ne bi storil. Morda še bom. Že doma sem se odločil, da si bom pri cerkvi privoščil daljši počitek, tudi zato, ker bo tam najvišja točka moje poti in bo sledil samo še sestop oziroma spust. Zadnji klanec sem komaj zmogel, res je bil pokonci, potem pa sem zadovoljno sedel na nizek kamnit zid blizu cerkve in se lotil dobrot. Med ždenjem na toplem soncu in privezovanjem duše sem skoraj zapredel kot mucek, tako prijetno je bilo.




V Ponikvah sem si ogledal nekaj lepo obnovljenih hiš in sončno uro, ki kaže samo jasne sončne ure, nato pa nadaljeval proti Pečinam in naprej skozi Roče do Slapa ob Idrijci. 

Drvenje v dolino je bilo pustolovsko, pred glavno cesto sem se komaj komaj ustavil. Po mostičku prek Idrijce sem prišel na Kosmačevo učno pot, kjer sem zavil po dolini navzgor, saj sem se odločil, da si ogledam njegovo domačijo. Ta ni bila daleč, po ogledu sem tam na kratko posedel, potem pa še zadnjič sedel na kolo. Vrnil sem do mostička prek Idrijce in od tam nadaljeval proti Mostu na Soči. Čim sem v daljavi zagledal kamniti železniški most sem vedel, da se prijeten potep počasi bliža koncu. In res, kmalu sem prišel do železniške postaje, šel tam skozi podvoz in že sem bil pri avtu. 




 





Šentviška planota me je očarala, zato zagotovo ni bilo zadnjič. Črvov vrh, kot najvišji na planoti, in Degarnik nad Policami bi znala biti ena prav posebna štorija.

Do prihodnjič torej, še prej pa kaj drugega drugje...

-> fotografije Šentviška planota-Logaršče, Ponikve in Pečine (kolesarjenje)

Ni komentarjev:

Objava komentarja