Mali traven, sobota 24.4.2021
Da bo ob obali gneča sem vedel, da bom že na avtocesti dvakrat obtičal v zastoju, pač ne. Pride in mine, kot je prišlo in minilo že marsikaj in zelo verjetno še bo ...
V Matavunu sem parkiral na parkirišču Parka Škocijanske jame, kar nekaj nas je bilo, ki smo tod zamenjali avto s kolesom, in se odpeljali vsak svojemu cilju naproti. Sam sem se odpeljal v smeri prihoda do prvega ovinka in tam zavil na makadam, ki me je kaj kmalu pripeljal v Dane.
Tam sem zavil narobe in posledično prikolesaril v Kozino po glavni cesti, namesto po stranski mimo Rodika. "Nič ne de," sem se tolažil v Kozini, "prihodnjič boš vedel kje zaviti kam" in se spustil do trase nekdanje železnice Trst - Kozina. Po njej sem nadaljeval proti meji z Italijo in slabih dvesto metrov pred njo zavil v vasico Mihele.
Po grobem kolovozu sem prišel do pokopališča, kjer mi je v oko padla cerkev, katero sem se namenil fotografirati. Stopim na pokopališče in tam srečam gospo, ki je urejala grob. Jo pozdravim in ji povem kaj nameravam, se nasmeje in reče naj le, potem pa sva prijetno poklepetala. O moji nadaljni poti, o krajih v bližini, tudi o bližnji Glinščici, za katero sva se strinjala, da je čudovita.
Nadaljeval sem do Krvavega Potoka in naprej v Vrhpolje, kjer se je pričel strm klanec. Ozka asfaltna cestica me je povedla nad vas.
Bil sem sam, nikjer nikogar, že sem začel uživati v samoti, kar za enim od ovinkom skoraj padem s kolesa. Tam je bilo konec asfalta, levo in desno pa skoraj toliko parkiranih avtomobilov, kot jih je pred kakšnim trgovskim centrom med razprodajami. Noro. Vse do začetka makadama so bili vsi kotički ob cesti nabito polni s pločevino, neverjetno, kam vse se da stlačiti vozilo, če je sila s prostorom. Makadamska cesta ni bila tako strma, kot je bil prej asfalt, užitek je bilo poganjati pedala navkreber. Podobno kot nižje nad vasico sem tudi tod začel uživati v samoti in miru, ki pa sta trajala vsega nekaj ovinkov. Potem sem se začel srečevati s pohodnicami in pohodniki, tako tistimi na poti navzgor, kot tudi že s sestopajočimi, višje sem bil, več nas je bilo. Če je bil na začetku makadam utrjen, je višje postal precej grob, tudi grušča je bilo vse več, pazljivo sem moral pritiskati na pedala, da nisem zakopal v podlago. Še najhuje je bilo tik pod vrhom, a sem zmogel in ko sem pri oddajniku zavil na travnik, sem že drugič skoraj padel s kolesa. Gneča, neverjetna gneča, huje kot poleti na najbolj obljudeni plaži. S kotičkom očesa sem ošvrknil okolico, našel samotno zaplato trave med grmičevjem nedaleč stran in se med množico teles zapeljal do tja. Čim se sedel, me je grmičevje nekolikanj skrilo oziroma umaknilo pred množicami in koj sem se počutil kanček bolje.
Vedel sem, da ne bom sam, da nas bo toliko, pa si niti v sanjah nisem upal predstavljati. Seveda sem na kavo in nekaj sladkega v koči v trenutku pozabil. Še dobro, da imam vedno s seboj dovolj tekočega in trdega provianta, da si lahko privežem dušo, ko se pokaže potreba po tem. Tudi sam sem se slekel in se zgoraj brez nastavil soncu, ki me je prijetno pogrelo. Frutabela, košček štrudlja z dateljni in nekaj požirkov izotoničnega napitka je zadostovalo, da sem se okrepčal, četrt ure posedanja, tam nekje, pa, da so si odpočile tudi noge. Potem sem se porivajoč kolo zdrenjal med množico do ceste in po njej nadaljeval do koče in naprej proti Lipici, mejnemu prehodu. Grob makadam in grušč sta narekovala previden spust vse do glavne ceste, tja sem pripeljal z razbolelimi rokami, saj me je na grobem makadamu dodobra pretreslo.
Misel, da bi naredil ovinek do kobilarne, je bila kratkega veka, saj sva bila tam nedavno s princesko. Nadaljeval sem do Lokev, tam poiskal odcep neoznačene makadamske ceste proti Matavunu in se po njej vrnil do avta. Tudi tod prometa ni bilo vse do glavne ceste, na katero sem pripeljal točno na odcepu, kjer se z nje zavije v Matavun. Še nekaj ovinkov navzdol, ki sem jih prevozil lagodno, brez pritiskanja na pedala, in že sem bil pri avtu.
Kot običajno s polno glavo idej kam prihodnjič. Da me pred enim od teh prihodnjič čaka že jutri, sem se zavedel v avtu. Na poti domov sem o jutri premišljeval skoraj več kot o minevajočemu danes ...
Ni komentarjev:
Objavite komentar