Mali traven, petek 23.4.2021
Če se ne bi jutranji opravek zavlekel, bi se zapeljal do obale, tako pa sem se samo do Cerknice in tam parkiral pri streljaj oddaljenem Dolenjem Jezeru. Krasen, sončen dan je obetal prijeten potep, Slivnica ni bila videti ne daleč, ne visoko. Nekaj ur kasneje, med razgledovanjem z njenega vrha, sem o oddaljenosti in višini menil drugače ...
Po vzhodnem robu jezera sem se skozi Otok zapeljal do Gorenjega Jezera in od tam po zahodni strani skozi Lipsenj nadaljeval do Grahovega. Prometa skorajda ni bilo, sem ter tja kak avto, večinoma izletniki kot sem bil sam. Makadamska cesta je bila večji del v senci, zato se nisem ustavljal, saj je bili v gozdu kar hladno. Na odcepih stranskih cest so bila pogosto opozorila, da se nahajam v deželi medvedov; teh opozoril sem vajen že od časov, ko sva takšne in tem podobne kraje obiskovala s princesko. Dvomim, da bom kdaj imel srečo srečati mrcino v živo ...
Malce me je mikalo, da bi si ob jezeru kak kotiček pobližje ogledal, a sem se odločil, da se z jezerom podrobneje spoznava kdaj drugič. Slutil sem, da vzpon na Slivnico ne bo mačji kašelj, čeravno se mi iz parkirišča res ni zdela ne daleč, ne visoko. V Grahovem sem zavil z glavne ceste in kaj kmalu spet zapeljal na makadam. Nekaj nad vasjo sem se pozdravil z možem, ki je popravljal ograjo ob pašniku, potem pa sem se znašel v samoti, ki me je spremljala vse do vrha gore coprnic. Le en traktor je nekaj kasneje zmotil tišino in mir, z voznikom sva si mimobežno prijazno pomahala.
Skoraj desetkilometrski vzpon mi je nudil dovolj časa, da sem premišljeval, sanjal in se spominjal, seveda sem se tudi pridušal nad kakim res strmim delom ceste, kjer sem moral močno stopiti na pedala in sem skoraj zahropel od napora. Malce pred križiščem, kjer se je moja pot nadaljevala levo gor proti domu in druga, na katero sem zavil kasneje, dol proti Cerknici, sva se srečala z veverico. Tekla je preko ceste in ko sem pripeljal izza ovinka, se je presenečena ustavila sredi nje. Nekaj časa me je opazovala, potem pa počasi stopila naprej in se pod drevesom še enkrat ustavila in me še enkrat pogledala. Videti je bilo, da čuti, da se nima česa bati, saj ni splezala na drevo niti potem, ko sem se počasi odpeljal mimo. Nekaj ovinkov višje se je gozd zredčil, skozi skoraj še gole krošnje dreves sem zagledal oddajnik na vrhu. Še nekaj daljših klancev med ovinki in že sem prikolesaril pod vrh, kjer sem se odločil za zgornjo cesto, saj sem želel prvo na vrh in šele zatem do koče. Po cestici sem se zapeljal do velikega križa, od koder so bili imenitni razgledi, izstopal je zasneženi Snežnik, od tam pa sem se pomujal še do vrha. Kar smejalo se mi je, da sem dokaj zlahka zmogel dolgo in strmo pot od Grahovega gor, saj to pomeni, da lahko v prihodnje računam še na kaj daljšega in strmejšega.
Potem sem se spustil do koče, kjer sem si privoščil pijačo in posedel na klopci. Med počitkom sem že razmišljal o prihodnjih poteh, ki si jih želim, čeravno še ta ni bila pri kraju. Ni kaj, leto dni takšnih in drugačnih omejitev pušča posledice, duša hrepeni po svobodi in gorskih prostranstvih, tudi in morda še najbolj po samoti, tisti žlahtni in pravi samoti, ki je ne najdeš povsod. Bo že nekako, dokler bo, če bo ...
Pred spustom sem se topleje odel, vedoč, da bo navzdol letelo in to po senčnem gozdu, kjer že peš ne bi bilo kdo ve kako toplo. Do križišča, kamor sem se pripeljal iz Grahovega, sem cesto poznal, zato sem si tam privoščil nekaj drvenja, potem pa sem malce pritisnil na zavore in zložneje nadaljeval pot navzdol proti Cerknici. Dva, morda tri ovinke pod križiščem, sem se komaj komaj ustavil, saj sem spet srečal veveričko sredi ceste. Tudi ta si me je zvedavo in nič plašno ogledala, preden je nadaljevala pot preko ceste in od tam na drevo. Ljubka živalca, ni kaj. Precej široke gume za treking kolo so se odlično obnesle, čim sem dobil občutek za makadam in grušč, je spet letelo, da je bilo veselo. Preden sem pripeljal na asfalt, sem pomislil, ali naj naredim ovinek skozi Begunje, a sem se odločil, da tudi to pustim za prihodnjič. Jezero, Begunje in še kaj tam blizu bo mikaven cilj kdaj drugič, sem se odločil, na asfaltu zavil proti Cerknici in tja pridrvel pri domu starejših občanov.
Skozi mestece do odcepa za Gorenje Jezero ni bilo daleč in kmalu zatem je bil imeniten potep pri kraju. Še zadnji pogled na Slivnico, tokrat sva se pogledala drugače, kot na začetku potepa, in že sem bil na poti domov.
No ja, pravzaprav na poti na naslednji potep oziroma potepa, saj sem vedel, kam me bo odnesla pot prihodnji dan in dan zatem.
Ni komentarjev:
Objavite komentar