četrtek, 08. april 2021

Koreno nad Horjulom (kolesarjenje)

Mali traven, nedelja 4.4.2021

Po dveh prijetnih izletih s princesko je spet prišel čas za kolo. O tem, kako daleč je tisti čas, ko bo čas za kaj drugega, že lep čas ne razmišljam več, takisto ne, kdaj bo to drugo tam, kjer sem najraje.

Tivoli, Vič, Dobrova. Že nekajkrat v zadnjih mesecih, verjetno še kdaj v prihodnjih. Od Dobrove do Horjula se mi je malce vleklo, morda zato, ker sem tod že nekajkrat kolesaril in mi je bila cesta domača, naprej v smeri Šentjošta oziroma Gorenje vasi pa je spet postalo zanimivejše. Potep sem zastavil tako, da sem se na Koreno pripeljal od zadaj, skozi Samotorico, zato me obvestilo o zaprti cesti do Korena v Horjulu ni zmotilo. Klanci me niso utrujali, tudi nekaj večja strmina do Samotorice ne, občutek sem imel, da bi lahko gonil in gonil v breg in se zlepa ne bi utrudil. Vmes sem pokukal v smeri Šentjošta, na enem od od ovinkov je odcep tjakaj, saj se zna zgoditi, da se nekega lepega dne odpeljem proti Vrhu Svetih Treh Kraljev. Od Samotorice do križišča, kjer sem prišel na cesto, ki pripelje gor iz Horjula, je letelo kot za stavo, tam sem zagrizel še v zadnji klanec. Pošteno sem pritisnil na pedala in kar hitro zmogel do cerkve nad vasico. Vreme je bilo ves čas precej bolj oblačno, kot so napovedali, pri cerkvi je tudi precej pihalo. Počitek je bil radi tega kratkega veka, na hitro sem nekaj prigriznil in se odžejal, se topleje odel, in že je prišel čas, da oddrvim v dolino. Par, ki sem ga srečal pri cerkvi, mi je namignil, da se lahko odpeljem naravnost v Horjul, po zaprti cesti torej. Peš ali s kolesom gre brez težav. In res je bilo temu tako, nekaj kilometrov bolj ali manj grobega makadama je bicikel zmogel kot za šalo. Od Horjula do doma je bila še dolga pot, a je bilo kolesarjenje lagodnejše kot zjutraj, saj je šlo po cesti sedaj navzdol. 



















Ni komentarjev:

Objava komentarja