četrtek, 14. februar 2019

Monte Grisa (Griža ali Vejna) in Monte Gurca (Gurka)

Prosinec, sobota 9.2.2019

Pogosto me po smuki vleče na morje ali vsaj v njegovo bližino. Samo sprehod po Napoleonici oz. Vicentini se mi je zdel premalo, zato sem mu dodal še obisk dveh vzpetin(ic) nad njo, Grižo oziroma Vejno in Gurko. Na slednji stoji kamnito obeležje, ki je nekoč služilo določanju severa, saj je bil vrh gol in se je znamenje videlo tako iz Trsta kot z morja. Danes je vrh zaraščen, zato je obeležje samo še spomin oziroma znamenitost, ki si jo je med potepom vredno ogledati:

-> več o astronomskem obeležju 1.

-> več o astronomskem obeležju 2.

Od plezališča Napoleonica sva se povzpela do svetišča na Vejni (CAI 1) in od tam po cesti in gozdu nadaljevala do obeležja (CAI 12). Nato sva se vrnila do razpotja nekaj nižje in od tam kar po svoje, to je po neoznačeni stezici, sestopila do Napoleonice. Po njej sva šla do obeliska v Opčinah in se po krajšem počitku po taisti poti vrnila na izhodišče. 







Nadvse prijeten potep, ravno pravi po nekaj napornejšem dnevu pred tem.

-> fotografije Griža in Gurka (Monti Grisa in Gurca)

torek, 12. februar 2019

Strasskopf - turni smuk

Prosinec, petek 8.2.2019

Poklical sem v Winklerner Hütte in se pozanimal kakšne so snežne razmere, tudi kako je s cesto do izhodišča in kot običajno prebral kar nekaj vremenskih napovedi. Če sem lani pod kočo lomastil po svoje in mi jo je nad kočo zagodla megla sem tokrat želel, da bo vse tako kot mora biti. In dejansko je bilo lepo, lepše bi bilo skoraj greh želeti. Malenkosti kot so prazna baterija fotoaparata, novi smučarski čevlji, ki se še niso oblikovali po nogi (in obratno) ter sila počasen vzpon zadnjih nekaj sto metrov do vrha, ker sem pozabil na večerjo in zajtrk, se hitro pozabijo, imenitna družba, razgleden hrib in nadvse solidne snežne razmere pa za vse večne čase ostanejo lep spomin.

Pot do izhodišča ni bila kratka, saj sva morala po treh dolinah in prek treh prelazov. Zato sva med potjo popila dve kavici in prišla tja ravno ob pravem času, da sva parkirala na enem od zadnjih parkirnih mest. Po zasneženi cesti sva stopila do prvega ovinka in tam nadaljevala po mestoma precej strmi bližnjici v gozd. Ko sva višje spet stopila na cesto, sva kar po njej nadaljevala proti koči.




Čeravno sem bil tod v tretje, sem se ne enkrat zmotil, ko sem mislil, da bo za naslednjim ovinkom že parkirišče, kamor se poleti pripelješ. Kar nekaj ovinkov kasneje kot sem predvideval, sva do tja tudi dejansko zmogla in kmalu zatem prišla tudi do koče. Kaj me je zmotilo za parkiriščem ne vem, a tokrat sem prvič prišel do koče od spodaj gor in malce nazaj, namesto od zgoraj dol in malce naprej.



Pri koči sva počila in se odžejala, potem pa nadaljevala navkreber. Običajno jem, ko sem lačen in ker pri koči nisem bil, nisem nič prigriznil. Nadaljevanje je bilo vse težje, korak ni in ni hotel steči kot se spodobi in ko sva prišla na vršno pobočje, nekako na pol poti od koče do vrha, se mi je ustavilo. Ni mi kazalo drugega kot da si privoščim še en počitek, med katerim sem se najedel, in nadaljevanje je bilo bistveno lažje. Samo lažje, hitrejše prav nič. Po svoje kar prav, saj sta se kmalu za tem, ko sva zmogla do vrha, še zadnja dva odsmučala v dolino in je bil vrh krajši čas samo najin. V tem času se je skoraj popolnoma zjasnilo, malce kasneje kot so napovedi obetale.





Počasi sva se pripravila na spust in po prvih nekaj zavojih sem vedel, da se bom moral kar potruditi, saj utrujenost ni hotela popustiti, pa tudi čevlji oziroma tiščanje so nekaj dodali k temu. Navkljub nešteto podpisom na snežni odeji sva sem ter tja le našla nepopisano belino in se vanjo podpisala še midva. Ko sva prismučala nad kočo sem predlagal, da nadaljujeva v isti smeri in se kasneje usmeriva proti izhodišču. Češ, jaz sem tretjič tukaj . . . Oh, da bi bil tiho in sledil smučinam mimo koče. Ko sva prismučala do razpotja, ki ni bilo najbližje, sem uvidel, da smučava proti sedlu oziroma cestnemu prelazu Iselsberg Pass, po poti, ki sem jo nekoč prehodil v kopnem. Kar peš, noseč smuči, sva se vrnila nad kočo in odsmučala v dolino po pravi poti oziroma smeri. Do izhodišča sva kar nekajkrat krajšala ovinke s smučanjem po bolj ali manj redkem gozdu in čisto na koncu tudi po posekah, za katere sem vedel, da vodijo v pravo smer, saj sem se po njih klatil lani, ko sem se izgubljal navzgor grede.




Ko sva se vrnila k avtu so bile malenkosti, ki so mi grenile dan, mimogrede pozabljene. Konec koncev sva stala vrh gore in smučala z nje in tudi vreme in sneg sta bila prima. V dolini sva našla lokal, kakršnih pri nas ni več, in tam ob klepetu in pijači pritisnila piko na imeniten turnosmučarski dan.

-> fotografije Strasskopf

nedelja, 27. januar 2019

Monte Oberkofel

Prosinec, sobota 26.1.2019

Čas, v katerem bivam, si ne znam prestavljati brez gora in knjig. Veliko drugega je še, ki zapolnjuje čas, a bi brez tega in/ali onega zlahka zmogel, brez gora in knjig pač ne. Oni dan sem prebral misel, ki pravi: "Naše življenje je sestavljeno iz spominov in želja. Spomini so tisto, kar smo že, želje pa tisto, kar še bomo." O sedaj, o točno tem trenutku, niti besede. Zna biti, da zato, ker je prvega pol sedaj v enem in istem trenutku že spomin, drugega pol pa še želja. Z obojim, s spomini in željami, je podobno kot z gorami in s knjigami, saj tudi brez njih ne gre. In ko takole razmišljam in pustim mislim prosto pot, pogosto ugotavljam, da je življenje tako preprosto, da ga, zamotanega kot zna biti, včasih komaj zmorem.

Upal sem, da bom to zimo obiskal Sauris in gore nad njim s smučmi, saj imam tod nekaj lepih turnih smukov za bregom. Snega pa ni in ni in danes so bile med turo še gamaše skoraj odveč. Skoraj! Ker se končuje šele prvi mesec v letu, smuča pa se pogosto do pozne pomladi, koruze še nisem vrgel v smuči. Upanja na obilno snežno odejo je še veliko, potrpljenja pa vsak dan manj. No, vsaj vsak teden manj . . .

Obetali so zelo mrzlo jutro, zato sva se zdoma odpravila nekaj kasneje kot običajno. Naj jutranja zmrzal popusti, sva si rekla, tura je dovolj kratka, da naju noč ne bo lovila.Tudi oblačil sva imela s seboj nekaj več, saj ne gre, da bi se tresel zaradi mraza med turo. Zgodaj zjutraj je bilo doma sedem stopinj pod ničlo, najnižja temperatura med potjo je bila enajst stopinj minusa, pot pod noge pa sva vzela pri minus petih.

Začetek poti je bil obsijan s soncem in pot sama sila strma, zato nama je bilo kmalu prej prevroče kot prehladno. Na mojo željo sva začela počasneje kot običajno. Po kake pol ure ogrevanja je tudi moj korak stekel kot se spodobi in princeska je lahko potegnila v breg kakor hitro je želela, saj sem uvidel, da ji bom brez težav sledil. Do sedla Festons sva uživala v soncu in brezvetrju, tam pa je začelo pihati in oba sva se topleje odela.







Oberkofla sva se lotila kar po grebenu, saj snega ni bilo toliko, da bi nama delal težave. Že res, da naju je čakalo kar nekaj gor in dol in dol in gor, a si zaradi tega nisva kaj dosti belila glave, saj sva tega vajena. Del poti od sedla proti vrhu smo prehodili (skoraj) skupaj s skupino laških gornic in gornikov, pet sva jih naštela, s katerimi smo tudi pokramljali o gorah pri njih in pri nas. Oni radi obiščejo naše gore in se vesele letošnjega prvega obiska Triglava, midva s taco pa se rada potepava pri njih. Kmalu po tem klepetu sva s princesko pohitela naprej, sva pač raje sama in se tudi raje sama med seboj o čem pomeniva. Pot po grebenu je bila sila zanimiva, saj je bilo ponekod videti, kot da bi nekdo potegnil črto med kopnim in snegom. Če sva stopila korak ali dva na vzhodno stran, se nama je udrlo tudi do kolen, če pa sva stopila na zahodno stran, sva hodila po suhih travah. Čudna so pota narave oziroma nje delo. Ko sva še zadnjič stopila strmeje v breg, sva končno stala vrh Oberkofla. Nič ni zgoraj, ne možica, ne križa, vse okoliške vzpetinice vidiš pod seboj, kar neizpodbitno pomeni, da višje ne gre.











Željo po krajšem počitku na vrhu, kjer bi se dalo posedeti tako na suhih travah kot na snegu, je pregnal močan veter, ki nama je večji del vzpona prizanašal. Ko sem z vrha gledal na vzhodna pobočja pod nama, po katerih sem si zamislil povratek oziroma sestop, sem videl, da so večji del v senci. Nič kaj dosti nisem premišljeval, kaj nama je storiti. Nadaljevala sva naprej po grebenu, se povzpela še na nekaj vzpetinic, potem pa na primernem mestu po sila strmih travah sestopila na zahodno, sončno stran. Previdno sva jo drobila navzdol, pazeč na vsak korak, saj je na suhih travah pošastno drselo, zmrznjena zemlja pa ni dopuščala, da bi vanjo vtisnil stopinjo. Vajena tudi česa nadležnejšega sva strmino zmogla hitro in ko sva stopila na pot, ki povezuje sedli Rioda in Festons, končno sedla k zasluženemu počitku. Bilo je skoraj kot spomladi, prijetno toplo, brezvetrje in seveda imenitno razgledno.







Med počitkom sem videl, da se je tudi skupina, s katero smo se srečali med vzponom, premislila in da sestopa po poti vzpona. Nekaj nižje smo se spet srečali, saj sva s princesko kmalu nadaljevala s sestopom. Ko smo se pozdravili, so z roko pokazali na pobočje, po katerem sva sestopila in nekaj povedali. Od povedanega sem razumel samo "mamma mia", zato sem sklepal, da jim tisto pobočje ni všeč in so zato raje sestopili po taisti poti, po kateri so šli navzgor. Zaželeli smo si lep dan in po nekaj ovinkih, med katerimi je bila kar dolga pot, sva s princesko zašpilila klobaso. Stopila sva na že znano nama pot, od koder ni bilo daleč do avta v zgornjem Saurisu. Vreme nama je bilo naklonjeno, saj sva vse do tam uživala v prijetno toplem soncu.











Prmejduš, sem si dejal, naslednjič pa res s smučmi, potem pa sva odpotovala domov.

-> fotografije Monte Oberkofel

petek, 18. januar 2019

Vošca

Prosinec, nedelja 13.1.2019

Že nekajkrat smo se dolgo dogovarjali, preden se nismo nič dogovorili. Tokrat je bilo dogovarjanje kratko in uspešno. Začeli smo s kavico in se nato odpeljali v Srednji vrh, kjer smo prešerne volje vzeli pot pod noge.




Asfalt do Jureža nam je bil odveč, zato nismo hiteli, nad kmetijo pa smo nadaljevali podobno zložno, saj je bila pešpot sila strma. Da se počasi daleč pride, drži, saj smo tudi mi počasi prišli do ceste, nato do planine in na koncu do vrha. Ko smo prišli nad gozdno mejo, je pričelo pihati in postalo je presneto hladno. Vse je kazalo na to, da zgoraj ne bomo dolgo posedali, a se je veter umiril in počitek na zaplati suhih trav, ki smo jo našli tik pod vrhom, je bil nadvse prijeten.











Do ceste smo sestopili po bližnjici skozi gozd, od tam pa po taisti poti kot zjutraj do avta. 






Dan smo zaključili tako kot smo ga začeli. S kavico, ob kateri smo se še posladkali, potem pa prešerne volje odpotovali domov.

-> fotografije Vošca

sreda, 16. januar 2019

Mulejev vrh in Zahomec - Cima Muli e Monte Acomizza

Prosinec, sobota 12.1.2019

Nazaj sva morala, da sva lahko začela. Po cesti, po kateri sva se pripeljala iz Žabnic, sva se vrnila do mostu in tam stopila na mulatjero, katere začetek je skromno označen.



Pet stopinj pod ničlo in led na cesti in ob njej sta postala spomin že po drugem okljuku, saj sva tam stopila na sonce, ki naju je prijetno grelo vse do gozdarske koče Capanna Cima Muli. Do tam sva srečala nekaj gamsov, ki so naju, odeti v temna, skoraj črna oblačila, pozorno spremljali iz varne razdalje. Še posebej zanimivo srečanje je bilo s prvim, katerega sva presenetila za ovinkom. Če bi stegnil roko, v kateri sem imel pohodno palico, bi se ga zagotovo dotaknil. Tako gams kot princeska sta migala s smrčki in ovohavala neznane jima vonjave, potem pa se je domačin počasi umaknil malce nad pot in naju spustil naprej. Ker pri koči ni pihalo sva sedla na klopco, s katere sva imela imeniten razgled na Julijske vršace in si privezala dušo.









Če sva do planine komaj kje stopila na sneg, je bila pot naprej pod snegom. Po stari gazi sva nadaljevala navkreber in ko se je pot položila, sem začel oprezati, kje bi se bilo najbolje odpraviti na Mulejev vrh. Ko sem skoraj že zagazil v celec, sem malce naprej opazil staro, komaj vidno sled. Po njej sva se povzpela na bližnji vrh, od koder sva imela razgled samo v smeri Zahomca. Malce sem pogledal ali bi se dalo nadaljevati kar po grebenu naprej, navzdol, ker pa ni bilo videti nobene gazi in ker se mi je vdiralo tudi do kolen, sva se do markirane poti vrnila po isti poti. Nadaljevanje pod vršna pobočja Zahomca je potekalo v senci, kjer je bilo precej hladno, ko pa sva se lotila zadnjega vzpona, naju je sonce spet prijetno grelo. Na vrhu me je presenetil sneg na avstrijski strani. Bilo ga je veliko, vse od vrha do Zahomske planine in na pobočjih okoli nje. Ojstrnik, Kok in Lepi Vršič so bili skoraj kopni, pod nama pa prava snežna pravljica.











Po pričakovanju je bilo na vrhu hladno, tudi vetra je bilo nekaj, zato sva hitro sestopila. Kar strmo pobočje proti planini je ponujalo dve možnosti sestopa. Po shojeni gazi, ki je bila poledenela, ali po celcu, kjer se je vdiralo tudi do kolen. Nadel sem si derezice in sestopil po poti, saj mi ni bilo do gaženja, zna biti, da tudi zato, ker so gamaše spet ostale doma. Blizu planine sem videl, da pešpot proti Vrtinjlogarskemu grabnu ni shojena, zato sva se sestopa lotila po cesti. Stara gaz je pomagala, da se nama ni vdiralo, zato sva jo hitro drobila v dolino.













Vrtinjlogarski graben me je očaral kot vedno in upam da prihaja čas, da obiščem Vršič, kot je Zahomec poimenoval  Luka Kravina (klik), tudi na smučeh.

-> fotografije Mulejev vrh in Zahomec - Cima Muli e Monte Acomizza