Bormio

Rožnik, petek 12.6.2026 - sobota 20.6.2026

Lani spomladi je bil Bormio cilj 17.etape Gira d'Italia, letos pozimi pa prizorišče zimskih olimpijskih iger. Prelazi nad njim, Gavia, Mortirolo in Stelvio, so legendarna prizorišča etap Gira d'Italia. Smučarski raj pozimi, smučišče Bormio slovi po eni najbolj legendarnih prog svetovnega pokala – Stelvio, ki je znana po svoji strmini in zahtevnosti. In kolesarska meka poleti. Seveda tudi gorništvo, turna smuka, gravel in gorsko kolesarjenje in vrsta drugih športov, tudi golf ali muharjenje na kateri od rek. Za povrh pa še kulturno zgodovinske in naravne zanimivosti, vrhunska kulinarika, kakšna fensi trgovina in še marsikaj. Proti koncu minulega leta sem si vzel čas in se lotil iskanja primernega hotela. Nič prezgodaj, marsikaj je bilo že zasedeno, je pač tako, da čim se odpro prelazi, se začne kolesarska sezona, pa tudi smučanje se preseli na višje ležeča smučišča. Med branjem komentarjev, ocen, priporočil in podobno, mi je eden od hotelov (klik za ogled) še posebej vzbudil pozornost. Morda še bolj zgodba o njegovem nastanku in razvoju do današnjega dne, kot odlične ocene, ki jih je bil deležen s strani gostov. Pošljem povpraševanje in se kaj hitro razveselim odgovora, ki ponuja sorazmerno ugodno ceno, le dan prej sem moral na pot in dan prej končati počitnice, kot sem si sam zamislil, saj so bili že precej zasedeni. Po potrditvi rezervacije sem moral počakati še dobrega pol leta in že sem bil na poti . . . 

Po Dolomitih, ko sem posamič prekolesaril kar nekaj znanih prelazov in potem še Sellarondo, so apetiti segli višje. Zato sem se marca letošnjega leta odpravil kolesarit na Azurno obalo in nižje prelaze nad njo, sedaj junija sem v Bormiu in z nekaj sreče si tudi jeseni obetam kaj prijetnega.

Tri legendarne prelaze sem si želel, jih sanjal in po njih hrepenel. In se jih po malem tudi bal. Passo delo Stelvio, najvišje, kar se je kadarkoli vozilo na Giru, in Passo di Gavia, oba večkrat Cima Coppi. Naziv Cima Coppi se uporablja od leta 1965 za najvišjo točko posamezne izvedbe Gira d'Italia, poimenovan pa je po Fausto Coppi-ju. Ker se trasa vsako leto spreminja, se spreminja tudi Cima Coppi. In Passo del Mortirolo, katerega mnogi profesionalni kolesarji in navijači smatrajo za enega najtežjih zaradi izjemnih naklonov. Mortirolo je poleg izredne strmine še najbolj znan po zmagi Marca Pantanija leta 1994, ko je premagal največje favorite, med njimi Miguela Induráina, in se dokončno uveljavil kot kralj gora. Ta etapa velja za eno največjih predstav v zgodovini Gira. Od leta 2004 se ob prečkanju Mortirola podeljuje posebna nagrada Cima Pantani prvemu kolesarju na vrhu, v spomin na Pantanija. Če me Gavia ni kaj dosti skrbela, če sploh kaj, pa sta bila Stelvio in Mortirolo zgodba zase. Stelvia sem se namreč nameraval lotiti z dodatnim vzponom na Umbrailpass, se od tam spustiti v Švico, nadaljevati do Prata allo Stelvio na Južnem Tirolskem in se od tam preko Trafoia povzpeti na Stelvio po legendarnih serpentinah, eni najbolj prepoznavnih cest v svetu cestnega kolesarstva. Od tam pa še spust do Bormia, vsega skupaj dobrih sto kilometrov v dolžino in skoraj tritisočdvesto metrov v višino. Mortirolo pa mi je vzbujal skrb predvsem radi izredno strme ceste, ki gre gor iz Mazzo di Valtellina. Kilometre dolgi klanci, kjer je strmina skoraj ves čas med 12% in 18%, najstrmejši odseki pa sežejo vse do 20%. 

Priprave so bile konkretne, z vremenom sem imel srečo, tako da sem opravil ne samo s tremi veličastnimi, celo dodal sem jima dve nič manj lepi, a nekaj manj naporni turi. Prav vsaka od njih, vseh pet, je bila tako ali drugače pravljična, da si zasluži svoj opis.

Seveda pa sem našel čas tudi za druge sorte razvajanja, brez njih počitnice ne bi bile, kot se gre. Muzej, centro storico, kulinarika in terme, po katerih je Bormio znan. Legendarne Bagni Vecchi (klik za ogled), kjer sem se dodobra spočil po napornih Gavii, Cancanu in Stelviu ter se pripravil na Mortirolo, so res fenomenalne. Predhodna rezervacija je poskrbela, da sem bil v vseh možnih savnah in bazenčkih sam, le v velikem panoramskem bazenu se nas je našlo največ pet, lep čas pa sem tudi tam sameval. Enako kot na ležalniku med branjem knjige in dremanjem pod toplim soncem. Večeri pa so se zaključevali z vrhunsko kulinariko, večinoma v hotelu, kjer imajo odličnega chefa, enkrat pa sem se povabil na bližnji kmečki turizem in se prepustil njihovim dobrotam. 

Jeseni bom verjetno obiskal Eleno in Andrea, že petič, okolica Bassana del Grappa je čudovita, ne samo z bicikla, potem pa sem bom že moral ozreti v prihodnje leto ...

Čisti vrh (2026)

Rožnik, sobota 6.6.2026

Prste obeh rok potrebujem, če želim prešteti vse obiske Čistega vrha. Ni edini, s katerim sva že stara znanca, ali se bo še s kakšnim zgodilo kaj podobnega, ne upam reči . . .

Zna biti, da bi se s Čistim še nekaj časa čakala, če ne bi imel neke sorte opravka v Zajnci. Kmalu odpotujem na kolesarske počitnice, potem bo že julij, poleti pa je tam gneča, ki je sila moteča. Kdor čaka, se načaka. Z nekaj sreče tudi dočaka. Kakorkoli že, opravek, ki sem se ga namenil opraviti popoldan, po potepu, sem opravil kar zjutraj, preden sem se odpravil v robe. V Kranjski Gori sem videl obvestilo, da bo cesta na Vršič popoldan zaprta zaradi kolesarske prireditve, meni pa ni bilo do tega, da bi čakal do večera in se potem še drenjal, da pridem prek prelaza. Justi in Vinka sem seveda presenetil, nista me pričakovala zgodaj dopoldan oziroma pozno zjutraj, kakor vzameš. Povem čemu sem spremenil načrte, poklepetamo, popijem kofe in nadaljujem proti Vasi na Skali oziroma izhodišču. Če je bilo vreme na Gorenjskem tako žalostno, da bi najraje obrnil, je bilo na Primorskem toliko lepše, da na dež nisem več pomislil. Sončka seveda nikjer, le tega sem si lahko samo "naslikal" . . . 

Nekaj vozil na izhodišču mi je dalo slutiti, da nas bo na poti kar nekaj, a sem gor grede srečal samo enega moža na Planini v Plazeh in dva mlajša para med sestopom. Vrh sam pa je bil dolgo časa samo moj in jaz nič manj njegov.

Začel sem zložno, vedno potrebujem nekaj aklimatizacije, ko po par kolesarskih turah spet nekam stopim peš. In obratno. Po cesti sem se počasi ogrel, dan je bil siv, vlažen, turoben, recimo, da je kulisa okoli mene delovala precej resnobno. Zamišljen kot sem bil, sem skoraj spregledal odcep pešpoti, res zadnji hip sem s pogledom uzrl mičkenega možička, ki mi je namigoval, naj zavijem v gozd. Če sem do tod nekje premišljeval bolj o žalostnih rečeh, spomini na tiste, ki jih ni več med nami, sem se v gozdu otresel melanholije in pomislil na kup lepih reči, ki se imajo zgoditi v bližnji in nekaj manj bližnji prihodnosti. 

Počasi se pride daleč, tudi jaz sem, čeravno prav počasen nisem bil. Stopim na cesto, onkraj spet nadaljujem po gozdu, potem pridem do ravnine, ki jo imam še najbolj v spominu s turnosmuških potepov, še malo in že sem na odprtem, tam, kjer je vetrolom pred leti povsem spremenil naravo. Tako kot med mojim zadnjim potepom tod, pravzaprav predzadnjim, zadnji je bil nekaj posebnega, se tudi tokrat malce lovim med podrtijo dreves in grmičevja, nekaj možicev mi olajša razved. Kmalu sem spet na cesti, kjer se odločim, da bom kar po njej nadaljeval do planine. Lepo na izi, jako prijetno je bilo krevsljati navkreber, izgubljen v spominih ino željah. Pred planino se spomnim  divjega petelina (klik za ogled), ki sem ga neke zime srečal na tej cesti, kar ni in ni hotel proč, še lep čas je hodil za menoj. Tako razmišljajoč in se spominjajoč pridem do Planine v Plazeh, kjer opazim nekaj modrine na nebu. Sicer malenkostno, a dovolj, da vzbudi upanje na skorajšnjo razjasnitev. Malce postojim pri lovski preži in se razgledam, seveda se spomnim tudi potepa pred dvema letoma, ko sem na vrh pristopil v družbi Lare, Mateje, Petra in Vinka. En prav poseben dan je bil, še nikoli prej tako in skoraj zagotovo nikoli več. Tako poseben, da sem se prav zaradi njega danes spet odpravil sem gor.

Nadaljujem po kolovozu, tam srečam moža, katerega sem omenil v uvodu, potem pa udenem pešpot in nadaljujem po njej. Višje sem, bolj je razgledno, razgledi vzbujajo spomine na potepe, opravljene v minulih letih in desetletjih. Spomnim se opozorilne table na izhodišču, ki opozarja na prisotnost medveda ali več njih v teh koncih. In koj zatem turnosmuškega potepa tistega dne, ko sem srečal petelina. Ni dosti manjkalo, pa bi se tisti dan srečal še s kosmatincem (klik za ogled). Počasi pridem nad gozdno mejo, tu nekje na kratko postojim in se zazrt v ostenje Lepega Špičja spomnim vzpona po Tumovi smeri davno tega. Ni kaj, dejansko kup spominov, kamorkoli se ozrem. Ne traja dolgo in že sem na sedelcu Čez Drt, tod spomin na prvomajsko prečenje Julijcev iz Tolmina v Kranjsko Goro v nekih drugih časih, še malo in že sem na vrhu. Srečen, zadovoljen, tudi presenečen, ker sem sam.

No, srečen in presenečen hkrati, res sem bil vesel, da mi je dano biti sam s Čistim vrhom in se spominjati. Spominjati minulih časov, doživetij in njih, ki jih ni več med nami. Tisti dan, dve leti tega, smo se na vrh povzpeli v spomin na Igorja, ki je na nek način tudi tod zgoraj našel svoj večni mir, danes pa sem vzpon opravil v spomin na dan izpred dveh let. Razgledal sem se na vse konce in kraje, potem pa srečen, ker je vse na svojem mestu, sedel k počitku. Spokoj, blažen mir, tako nekako si predstavljam večnost, čas, ko prestopiš v onostranstvo. Po svoje sem bil kar vesel, da sonce ni zmoglo oblakov. Da so oblaki in megle dnevu dodali nekakšen mističen pridih, ki se je sila lepo ujemal z mislimi, spomini ino razpoloženjem. Eno prav posebno razpoloženje je bilo, nekako srečen in otožen hkrati sem ždel vrh hriba in se imel nadvse imenitno.

Vsaka pravljica ima svoj začetek in konec, vmes pa vse tisto, kar jo pravljično naredi. Sam sem začetek in večji del vsebine že postoril, nekaj malega le te in konec pa me je še čakal. Stežka sem se odpravil v dolino, čim pa sem bil nekaj nižje, je korak stekel, da je veselje, tudi razpoloženje ni bilo več otožno. Ni dosti manjkalo, pa bi zaukal od vsega lepega. Po svoje kar prav, da nisem, saj sem ne dosti nižje srečal dva mlajša para, urno so jo drobili gor ven. Vreme se je med mojim počitkom na vrhu počasi obrnilo na lepše, precej toplejše je postalo, pa tudi sonček je vsake toliko posijal med sicer še kar goste oblake. Če sem se gor grede držal ceste, sem sedaj do goličave, posledice vetroloma, ubral bližnjico, potem pa po taisti poti nadaljeval do izhodišča. Nižje sem bil, bolj je grelo in pri avtu je bilo že prav poletno vroče. 

Preden sem se odpeljal domu naproti sem še malce ždel in se spominjal, tako pravkar opravljenega potepa, kot tistih v minulih časih. Tudi tistih, s katerimi smo bili in ne bomo nikoli več, ker jih ni več med nami . . . 

-> fotografije Čisti vrh (2026)

-> posnetek prehojene poti