Breznjak (Monte Brizzia)

Mali traven, četrtek 9.4.2026

Sredi dopoldneva parkiram na Via G.Verdi, starejši par se je ravno odpravil na pot. Bon di, buona giornata, počasi se preobujem, vmes razmišljam, kdaj sem se zadnjič peš odpravil na turo. Po cesti, po kateri sem se pripeljal, se vrnem do kapelice in po križevem potu nadaljujem do cerkve Chiesetta del Calvario. Par trenutkov za spomine in razgledovanje, potem pa po beli cesti naprej.

Lep čas nisem bil na peš turi, zato sem se Breznjaka lotil na lahno. Dan je bil sončen in prijetno topel, razpoloženje na nivoju, do konca bele ceste sem zmogel kar hitro. Nekaj pred koncem ceste zavijem na senožet, tam je tudi stavolo, da v fotoaparat ujamem par motivov. Čez strn in drn nadaljujem do ceste nekaj višje, grem kratek čas po njej in že sem na pešpoti. Pobočja Breznjaka se dvigajo nad stavoloma, Ciofnik piše na zemljevidu za ta kraj, slovenskega imena ne nadem. Vreme je kot naročeno za potepanje, le v senci je še kar sveže. 

Nadalje me čaka krajša strmina, potem pa pot spet postane zložnejša, speljana v krasnih okljukih. Vsake toliko se spomnim kakega trenutka s potepa, ki sva ga tod opravila s princesko dobrih sedem let tega, krasen spomin. Hoja mi gre dobro od nog, hitreje od pričakovanj pridem do v zahodno pobočje hriba izklesane police. Spet čas za spomine in fotografije, tudi nekaj požirkov, vidim, da sta obe lopati še vedno tam, privezani na klin, zabit v steno.

Polica je na nekaj mestih zasuta, nič hujšega, samo bolj previden korak, kmalu sem čez in nedolgo zatem že na Scalzerjevih travnikih, kjer grem mimo vojaškega pokopališča iz prve svetovne vojne. Do tod kar položno, naprej spet bolj strmo. Pogled na uro, kjer spremljam višino, mi pokaže, da sem že kar visoko in da do sedla med Breznjakom in Monte Bruco ne more biti več daleč. Res ni bilo, kar hitro sem zmogel do tja. Že prej sem moral prek zasnežene grape, sneg trd in pomrznjen, a je šlo samo za kak meter ali dva v dolžino, previden korak zaradi kar izpostavljenega sveta in že sem čez. Nekaj višje zaslišim pogovor in kmalu ujamem par, s katerim smo se videli, ko sem se pripeljal na parkirišče. Čez naslednje snežišče grem še za njima, potem me spustita naprej. Še nekaj malega do sedelca, kjer zavijem desno proti vrhu. Pot naprej do vrha je od predlani poimenovana po Attiliu "Titti" Cecconu, pokojnem alpinistu iz Tablje.

Nekaj časa po snegu, nekaj po kopnem, kar pridem do strnjene snežne odeje. Pomrznjeno, sicer kar globoke stopinje, a jih sonce še ni omehčalo. Popraskam se po glavi, saj derezic nimam s seboj, a me to kaj prida ne zaskrbi, če sploh kaj, saj vem, da izpostavljenih mest do vrha ni več. Previdno nadaljujem z vzponom, vmes je nekaj malega kopnega sveta, kar pridem na razgledno mesto, od koder je krasen razgled na zahodne julijske vršace onstran doline. Tod že vem, da vrh ni daleč. Še krajši spust, malo sem ter tja, in že sem na robu, za katerim se dviga mogočen križ. Juhuhu, pa sem tu. Res vesel, saj mi je šel vzpon precej lažje od nog, kot sem predvideval, poltretjo uro sem potreboval do vrha. 

Izkoristim trenutke, ko sem še sam, in naredim kup posnetkov za dragocene spomine nekoč, potem se malce sprehodim in razgledam, še zatem pa poiščem prisojen kotiček in sedem k počitku. Sicer je pod križem krasna lesena klopca, a sem jo raje prepustil onima dvema, ki sta prišla gor malo za menoj in res sedla nanjo. Ždenje mi je jako prijalo, vmes sem nekaj malega pojedel in se odžejal, časa za spomine in želje je bilo tudi vrh glave dovolj. Na nebu se je nabralo nekaj koprenaste oblačnosti, ki je danemu trenutku dala nekakšen mističen pridih, užitek se je bilo razgledovati in se spominjati potepov, opravljenih v minulih letih in desetletjih. Težko, res težko sem dvignil zadnjo plat in se pripravil za sestop. Še ciao onima dvema in že me ni.

Do sedelca previdno, sneg se je že nekoliko omehčal, še eno sitno snežišče pod njim in že sem na kopnem. Židane volje sem nadaljeval dol ven, poskočnega koraka, hitro sem pri pokopališču, nedolgo zatem že na polici. Na koncu le te spet razgledovanje, premišljevanje o prihodnjih potepih, v teh koncih me čaka še nekaj lepih tur, potem pa v gozd in po krasni stezi do stavolov. Tod precej toplo, če ne bi pihalo, bi komot nadaljeval v kratkih rokavih. Do cerkve vrh Kalvarije bela cesta, drugače ne gre, potem še nekaj asfalta in že je potep pri kraju.

Židane volje, ker sem po dolgem času spet nekaj lepega opravil peš, odrajžam domu naproti ...

-> fotografije Breznjak (Monte Brizzia)

-> posnetek prehojene poti

Menton-Nica (kolesarjenje, <-> 68 km, ↗ 1270 m)

Sušec, petek 13.3.2026

Po dnevu počitka vsled nekaj slabšega vremena, sem se odpravil na še zadnji kolesarski potep po Azurni obali. Nekaj želja je bilo, povezanih z doživetji izpred davnih časov, poleg Mentona in Monte Carla tudi Nica in znamenita Promenade des Anglais, kamor sem se namenil danes. 

Včeraj sem se z vlakom odpravil na kratek obisk Monte Carla in  presenečeno ugotavljal, da mi je okolica kazina precej dobro ostala v spominu. Čeravno sem bil tam dobrih štirideset let tega, sem se pred kazinom počutil precej domače. Sprehodil sem do parka za njim, razgledi na knežjo palačo in pristanišče precej slični davnim spominom nanje. Pred igralnico sem malce postal in obudil spomin na dan, ko sva se s sošolcem iz srednje šole po mestu vozila s Trabantom. Seveda tudi skozi znameniti tunel, kjer poteka dirka formule 1, prav tako sem zapeljal na dovoz pred znamenitim kazinom. Potem sva parkirala ob cesti v bližnjem parku nasproti igralnice in med žvečenjem sendviča opazovala mimoidoče. Trabant jim je bil precej bolj zanimiv kot za njih vsakodnevni Ferrari, Lamborghini, Porsche, Bentley, Rolls Royce in podobne prestižne znamke. Svojevrstna atrakcija, ne samo na Azurni obali  ... 

Zjutraj se mi kar smejalo, ko sem stopil na  teraso in se zazrl v nov dan. Dan za bogove, grešno bi si bilo želeti lepšega jutra. Grem na zajtrk, potem pripravim to pa ono za na pot in kmalu zatem že sedim na biciklu. Sem ter tja do kazina, tam na promenado in po njej do Cap Martina, kjer je za lep čas konec ravnega.

Da se bo tudi danes nabralo kar nekaj v dolžino in višino, ne kaj dosti drugače kot na Col de la Madone, sem vedel. La Turbie je pač na hribu, cesta do Nice vodi skozenj, raje tod, kod skozi prometen in klancev poln Monte Carlo. V Cap Martinu kmalu za prvim krožiščem zavijem na stransko cesto, za katero se kmalu izkaže, da gre pravzaprav za ulico. Na zemljevidu sem videl, da lahko po njej malce skrajšam pot, kar se je res zgodilo. Nisem pa videl, kako strma je ta cesta oziroma ulica, tako da nisem kaj prida pridobil, če sploh kaj. Garmin je nekajkrat izmeril 14% strmine, krepko sem se moral pomujati, da je šlo kolikor toliko spodobno v breg. Blizu priključka na glavno cesto sem šel mimo krasne hiše z bazenom, od koder je bil pravljičen razgled na morje. Takoj bi imel nekaj podobnega, ne nujno nad Azurno obalo in Ligurskim morjem. Naprej do La Turbie hujših klancev ni bilo, promet znosen, hitro sem bil tam. Do krožišča na koncu vasi znano, tja sem pripeljal s Col de la Madone, naprej proti Nici še ne.

Do vasice Eze (Col d'Eze) ni bilo daleč, tam sem zavil na stransko ulico, kjer je bilo še bolj strmo kot nad Cap Martinom, in po njej prišel do križišča, kjer me je smerokaz usmeril proti Nici. Ustavil sem na razglednem mestu in se malce spočil, potem pa brzeče drveče nadaljeval kar strmo dol proti morju. Pozorno sem spremljal zemljevid na Garminu, vedoč, da bom moral z glavne ceste zaviti na stransko. Pozornost je bila na mestu, spet je šlo bolj za ulico kot cesto, tokrat strmo navzdol. Res strmo, nekaj podobnega sem vozil na Zoncolanu, zadnjih nekaj sto metrov iz Sutria gor. Še dobro, da se vračam po drugi poti, sem si mislil med vratolomnim spustom. Na koncu klanca pripeljem nazaj na glavno cesto, tik pred semafor, kjer me ustavi rdeča luč. Pogledam sem, pogledam tja, kar zagledam tablo z napisom "Nice". To je to, si mislim, še zadnji spust, še malo po mestu do pristanišča in že bom na Promenade d'Angleis. Za križiščem je s parkirišča krasen razgled na mesto, zato se ustavim in naredim par posnetkov. Nica (klik) je res krasna.

Z zadnjim klancem do pristanišča sem opravil hitro, večji del ob strani kolesarska steza. Tam potegnem do Caffe du Cyclist, priznana firma kolesarskih oblačil in potrebščin, prodajajo tudi kolesa, pa kolesarski servis in seveda kafič. Grem samo mimo, ustavil se bom nazaj grede. Po enosmernih pripeljem naokoli do pristanišča kjer sem že bil in tam zavijem v drugo smer. Še ovinek ali dva po kolesarski in že sem na promenadi. 

Promenade des Anglais. Prekrasna promenada, dolga kakih sedem kilometrov, se razteza med letališčem in Quai des États-Unis. Davno tega s Trabantom po cesti, ki vodi ob njej, seveda tudi peš, danes pa še z biciklom. Kdo bi si takrat mislil, da se bom nekoč vrnil, še manj, da se sem pripeljem s kolesom. Pomislim tudi na tragedijo, letos bo na dan Bastille, 14. julija, minilo deset let, kar se je zgodil teroristični napad prav na promenadi, takrat je umrlo 84 ljudi. Zapeljem se nekaj kilometrov, ne prav do konca, saj je ogromno pešcev, kolesarjev, tistih na skiroju, mamic z vozički .... Precej kolesarjev na specialkah se vozi na cesti, ne enkrat kak voznik nestrpno potrobi, zato se sam za kaj takega ne odločim. Raje počasi vztrajam na kolesarski, se tu pa tam ustavim ob robu in naredim posnetek ali dva, potem pa obrnem in se zapeljem do lokala. Še preden sestopim z bicikla mi prijazno dekle pokaže, kam naj prislonim bicikel in za katero mizo naj sedem. Pecivo, limonada in kofe, med uživanjem pocrkljam prijaznega psička, ki se je sprehajal med mizami. Mar ti ni lepo, se menim sam s seboj, Azurna obala, Nica, bicikel, prekrasen sončen dan, delaš, kar se ti zljubi, ko se ti zljubi. Res mi nič ne manjka, sem zaključil premišljevanje, in od ugodja skoraj zapredel kot maček ...

Nazaj grede do pristanišča ni daleč, tam se ustavim v Caffe du Cyclist, ne gre, da ne bi pokukal v med kolesarji znano in priljubljeno zbirališče. Bicikel na stojalo, znotraj seveda, ziher je ziher, potem pa se malce razgledam kaj nudijo. Imam kaj videti, oblačila, oprema, bicikli, ni da ni, cene primerne kvaliteti in priznani znamki. Izberem kolesarske rokavice, res jih rabim, pa še spomin na Nico bodo. Stopim do blagajne, tam je tudi šank, in vidim, da imajo limonino pito. Ne glede na to, da sem si privezal dušo že na promenadi, naročim pito in kofe, do La Turbie imaš klanec in boš vse pokuril, si mislim. Odlična pita, kofe, plačam, še au revoir in že sem na biciklu.

Do križišča nad Nico, kamor sem se nekaj ur prej pripeljal, po taisti poti, potem pa po drugi naprej. Prav vesel sem bil, da mi ni bilo potrebno v tisti nesramno strm klanec, čeravno sem tudi tod imel bolj ali manj strmo vse do vasice Eze. Pred vasico se ustavim in naredim par posnetkov, kamnit most in stare hiše na hribu so krasni, razgled na obalo in morje nič manj.

Do La Turbie ni daleč, tam se zavem, da se krasne počitnice bližajo koncu. Pred zadnjim spustom se ustavim in na hitro podoživim minule dni. Med spominjanjem pomislim, da bi se bilo lepo nekoč vrniti in se skoraj na glas zasmejem, ko si rečem, da prej kot čez štirideset let. Na koncu vasi s stranske ceste pripelje kolesar v dresu Ineos Grenadier, prijazno mi odzdravi, potem nekaj časa voziva vštric za kamionom, dokler on ne pritisne na pedala in ga prehiti. Meni kaj takšnega ne pade na pamet, saj v dolino leti kot strela. Vse do Cap Martina se ne ustavljam, razgledi so mi znani, posnetki narejeni, v mestecu pa zavijem v drugo smer, kot sem po spustu s Col de la Madone. Za "povrh" se zapeljem skozi središče mesteca, nekaj ulic sem ter tja, potem pa zavijem proti morju in tam pripeljem na promenado, po kateri nimam daleč do Mentona. Tam še krog po ulicah za slovo in že sem pred hotelom.

V recepciji kratek klepet, kofe in limonada, potem z biciklom v dvigalo in že sva v sobi. Bicikel na teraso, sam pod tuš, sledi ždenje na terasi in dolce far niente. 

Zvečer v nobel restavracijo na večerjo, lastnica me že pozna, medtem ko me postreže, na kratko poklepetava. O Ljubljani in Sloveniji, o Mentonu, o hrani in vinu. Tak prijeten small talk, kar po laško, še sam ne vem, kako mi je zneslo. Za slovo me časti z limoncellom, poslovim se z obljubo, da se v primeru, če še kdaj obiščem Menton, zagotovo spet oglasim ... 

-> posnetek prevožene poti