Rožnik, sobota 13.6.2026
Včeraj popoldan, po prihodu v hotel, sem se sprehodil po mestecu in se malce razgledal, zvečer pa pripravil bicikel za današnji potep. Po bogatem in raznolikem zajtrku sem se počasi pripravil na prvo vožnjo v Bormiu. Na okoliških prelazih naj bi bile jutranje temperature nekaj stopinj pod ničlo, najvišje dnevne pa naj bi dosegle borih osem stopinj nad, zato se mi ni nikamor mudilo. Naj se malce ogreje, sem si mislil. V torbico sem dal rokavčke in vetrovko z dolgimi rokavi, predvsem zaradi spusta, na pot pa sem se odpravil poletno oblečen, čeravno je bilo tudi v dolini kar sveže. Ko sem se odpeljal izpred hotela, sem se počutil kot malo dete. Ve, da bo dobilo igračko, ne ve pa točno, kakšna bo le ta . . .
Skozi vasici San Nicolo in Sant' Antonio, kjer sem občudoval krasne stare hiše, cerkve in vaške trge z vodnjaki, je šlo še položno. Cesta med nekaj hišami je tako ozka, da se celo bicikel in avto srečata precej na tesno. Za Antoniom pa se je začel klanec, ki je bil sčasoma vse manj zložen. Bližje je bila Santa Caterina Valfurva, bolj je bilo strmo. V Santa Caterini sem se na kratko ustavil, naredil par požirkov in grižljajev, slekel brezrokavnik, potem pa se je začelo. Dolgo pričakovana, malodane sanjana Gavia oziroma vzpon nanjo.
Spodaj strmo in ovinkasto skozi gozd, potem slednjega vse manj, zadnja tretjina vzpona, tam nekje, pa že visokogorje, krepko nad dvema tisočema metrov. Temu primerna tudi temperatura, višje sem bil, bolj me je zeblo. No, zeblo me ravno ni, je bilo pa precej sveže, svoje je zagotovo dodal tudi veter, ki je bil na momente kar močan. Na Garminu sem spremljal že opravljeno dolžino in višino in zadovoljno ugotavljal, da sem kar hitro na poti. Čeravno namenoma nisem hitel, saj sem imel v prihodnjih dneh "na sporedu" precej zahtevnejše vožnje, mi je šel klanec na Gavio odlično od nog. Na enem od razglednih okljukov sem se hočeš nočeš moral obleči, tam je bil tudi odcep do bližnjega gostišča, nekakšnega kmečkega turizma. Morda nazaj grede, sem pomislil, in nadaljeval navkreber. Kmalu sem pripeljal do table, ki je pokazala, da imam do koče Bonetta na prelazu še slabih šest kilometrov, strmina, merjena z dvomestno številko, pa je bila tako ali tako stalnica večji del vzpona.
Na planoti, še na ravnem, sem se tudi nazaj grede ustavil in tu pa tam naredil par posnetkov. Potem pa se je pričel dolg in strm spust, kjer je šlo sila hitro. Odlična asfaltna podlaga, dolge strmine, kjer sem lahko spustil, kolikor sem zmogel poguma. Vse do Santa Caterine mi je pošteno žvižgalo okoli ušes, res sem si dal duška, drveč v dolino. V Caterini sem se ustavil, saj je bilo nižje občutno topleje kot v gorah, slekel odvečna oblačila in tako kot na začetku poletno opravljen opravil s preostalim spustom.
