Ukve-Tablja-Čez Kladje-Možac-Kluže-Ukve (kolesarjenje, <-> 75 km, ↗ 1250 m)

Veliki traven, četrtek 21.5.2026

Lani sem kolesaril čez Kladje (Sella di Cereschiàtis), v smeri kot teko urini kazalci, in se imel jako fino. Navkljub krasnemu spominu na repete nisem pomislil, je pač drugega drugje veliko in preveč. Potem pa sem bil nedavno na Crete dal Cronz in vrh hriba kot običajno premišljeval o mnogočem in se marsičesa spominjal. Kar se mi med "sem že" in "rad bi še" utrne lanskoletni kolesarski potep v tem koncu, koj zatem pa ideja, da ga ponovim. Kot trening za bližajoče se kolesarske počitnice, primerno dolgo in z dovolj višinske razlike, da se pošteno razmigaš. Če potep opravim v obratni smeri kot lani, sem pomislil, da ne bo kopiraj/prilepi, toliko bolje. Potem sem počakal na lepše vreme, kot je bilo nekaj dni prej, in danes ne prav zgodaj parkiral v Ukvah, lučaj od kolesarske steze.

Prvi kilometer, morda dva, je bilo bolj v stilu slow motion, radi svežega, da ne napišem hladnega jutra, me je še zeblo. Za prvim tunelom sem pripeljal na sončece, ki me je prijetno pogrelo, počasi mi je steklo kot gre. Presenetljivo je bilo na kolesarski veliko prometa, meseca maja in med tednom tega res nisem pričakoval. Do Tablje ni daleč, res sem bil hitro tam, in čeravno sem s potepom šele dobro začel, sem se odločil tod popiti kofe in se posladkati. Koj nad naseljem se prične konkreten klanec in okrepčilo ne bo odveč. Tudi tod kolesark in kolesarjev da je veselje, komaj sem našel prosto mizo na terasi enega od kafičev, da sem si privezal dušo. 

Če je bilo do Tablje kolesarsko precej prometno, sem bil naprej do prelaza Čez Kladje sam. Tu pa tam kak avto ali motor v to ali ono smer, na biciklu nikogar. Na začetku in na koncu je bilo najstrmejše, marsikje se je strmina merila z dvomestno številko, vmes pa je bil klanec bolj zložen, tam je šlo precej hitreje. Ravnega skoraj nič. Na sedlu sem na kratko počil in zadovoljno ugotavljal, da mi je šel klanec dobro od nog. Tudi nekaj malega prigriznil in popil, vmes pa pozdravil mlajši par, ki se je na biciklih pripeljal gor iz druge smeri. Potem sem si nadel vetrovko, vedoč, da me bo dol grede prepihalo, topel dan gor ali dol, še par fotografij za spomin in že sem nadaljeval s potepom.

Cesto poznam, zgoraj je še nekaj ostrih in nepreglednih serpentin, tod previdno, potem se svet odpre. Spustim kot gre oziroma kot zmorem poguma in brzeče drveče šibam Možacu naproti. V mestecu gre do križišča skoraj brez poganjanja, zaleta je bilo še dovolj, naprej do Pontebbane ni daleč. Tam se skozenj podvoz pripeljem na kolesarsko, kjer zavijem nazaj proti izhodišču. Še prej se ustavim in slečem, vročina je konkretna.

Če sem bil med Tabljo in Možacem skoraj sam, je sedaj na "ciclabile" spet gneča. V mojo smer sicer niti ne, nasprotnega prometa pa je res precej. Vedoč, da je v Klužah prijeten lokal, se odločim, da tam posedim in kaj dobrega prigriznem. Energijske ploščice sicer niso švoh, ampak panin je le panin, kaj šele kaj toplega. Spodobno hitro poganjam pedala, ves čas po malem navzgor. Tu pa tam kak posnetek za spomin, in vsake toliko tunel, v katerem me vedno znova zebe. Tuneli si sledijo, vsaj dva, če ne trije ali celo več, nisem prepričan, in že sem na železniški v Klužah. Že od daleč vidim gnečo, nebroj koles in ljudi, seveda vse mize zasedene. Prav tako klopi, pravzaprav vse, kamor bi lahko prislonil rit. Niti ustavil se nisem, vedoč, da Tablja ni daleč, tam pa znan in domač lokal, kjer imajo panine vseh sort. Tako živo sem si v mislih narisal velik panin, da so se mi kar sline pocedile. Do tam sem moral še skozi Dunjo oziroma nad njo, tod čudoviti razgledi na Montaž in okoliške gore na eni strani in na karnijske vršace na drugi. Že malček utrujen in lačen se pripeljem v Tabljo, kjer na terasi zlahka najdem prosto mizo v senci, pa še stojalo za bicikel je tik poleg. Vizavi kafiča, kjer sem nekaj ur prej kofetkal in se posladkal z briochem. Odločim se za prosciutto crudo in formaggio, seveda tudi kofe in lemon soda, to je moj copy/paste zadnje čase, verjetno že drugo leto, če ne več.

Med privezovanjem duše sem se seveda tudi malce spočil, nadaljna pot do Ukev je bila hitro pri kraju. Ob primerni glasbeni spremljavi je šlo skoraj na poskok.

Domov grede sem ugotavljal, da je v teh koncih še nekaj tur, kolesarskih, ki jih je vredno ponoviti. Začnem drugje in grem v obratni smeri, tako kot danes, in je skoraj kot bi šel prvič. Skoraj . . . 

-> (približen) posnetek prevožene poti

Gemona del Friuli-San Daniele del Friuli-Nogredo di Corno-Fagagna-Artegna-Gemona del Friuli (kolesarjenje, <-> 117 km, ↗ 900 m)

Veliki traven, petek 8.5.2026

Danes sem spoznaval odročnejše kraje ino manj prometne ceste med njimi, nekaj malega vstran od glavnih prometnic. O tem, da iz avta mimobežno vidiš precej, sem že pisal. Podobno mimobežno dogaja tudi na biciklu, le da se v tem primeru komot ustavim in stopim z bicikla, si kaj pobliže ogledam, pobožam kako živalco ali s kom poklepetam. Imam stik, če tako želim, kar za volanom pač ne gre.

Itinerar sem zastavil tako, da sem izbral nekaj večjih krajev, potem pa med njimi poiskal čimbolj stranske ceste. Tako me bo pot vodila tudi skozi kraje, še največ vasi, za katere drugače ne bi nikoli vedel. S tem se mi bodo odprla nova obzorja in nove ideje za potepe takšne ino drugačne sorte.

Med načrtovanjem potepa sem tako intenzivno iskal stranske ceste, da še opazil nisem, da je od Ossopa dalje nekaj kilometrov makadama, kar ni ravno primerno za mojo specialko. A sva jih nekako zmogla, bicikel in jaz, tubeless in širša guma, tako da je šlo dokaj na izi. Vseeno bom v bodoče bolj pozoren, asfalt je le asfalt, za šoder imam drugo bičikleto. Kakorkoli, čim je bil makadam pri kraju sem močneje pritisnil na pedala in po bolj ali manj znanih cestah hitro zmogel do San Daniela. Mestece je znano po vrhunskem pršutu in ker si le tega prav tod še nisem privoščil, v osteriah ali trgovinah pač, sem v bifeju nasproti cerkve sedel k počitku in si privezal dušo. Panin s pršutom in sirom je bil odličen, čeravno bi poleg bolj prijal kozarček rujnega, sem se raje odločil za lemon sodo in kofe. 

Do tod precej domače, ceste ino kraji, skozi katere sem se pripeljal, naprej pa precej novega. Pot me je vodila skozi vasice in manjša mesteca, kjer sem bil na bolj glavnih cestah, so mi bile le te ponekod precej domače, dočim so mi bili kraji ob stranskih, bolj lokalnih cestah še neznani. Večinoma. Skozi Cisterno sem že kolesaril, večkrat, pa tudi skozi Fagagno recimo, in seveda med Artegno in Gemono, ta konec mi je zelo domač. Ponekod sem malce krožil po okoliških cestah, ponekod bolj ulicah, recimo med Coloredom di Monte Albano in Treppom Grande, da sem pokukal, kam bi se lahko odpeljal prihodnjič. Prometna situacija mi je bila med potepom naklonjena, ponekod kilometre dolgo nobenega vozila, na bolj glavni cesti pa tu in tam kak avto ali kamion (pre)več, vsaj za moj okus. Vreme mi je šlo na roko, pretežno jasno, kratek čas tudi bolj oblačno, takrat kar hladno. Večji del dneva so bile okoliške gore pokrite s kopastimi oblaki, ob pogledu nanje sem bil prav vesel, da sem se odločil za bičikleto. Že blizu Artegne so noge postale utrujene, pomislil sem na bife, kar najdem v kolesarski torbici še eno energijsko ploščico. Ker sem imel tudi še nekaj pijače sem na kratko posedel v bližnjem parku in se malček spočil in okrepčal. Pomislil sem na to, ne prvič, da se premalo ustavljam in da premalo jem, kaj konkretnejšega seveda. Že večkrat sem si zabičal, da bom naslednjič nekje na pol poti pojedel nekaj toplega, bolj na začetku potepa pa brioche in kofe. Naj bodo ploščice za povrh, za bolj proti koncu, recimo. Pa mi še kar ne znese, da bi se držal tega, čeravno vem, da bi mi šla potem tista približno druga polovica kolesarjenja lažje od nog. Verjetno tudi hitrejše. 

Kakorkoli že, potem ko sem spraznil zaloge, je šlo nazaj do Gemone sorazmerno zlahka, tudi solidno hitro. Na klancu od katedrale (duomo) dol sem spet prekoračil dovoljenih trideset na uro, tod se vedno nasmehnem, če radar slučajno deluje. Potem pa še malo po kolesarski in že sem bil pri avtu. Sila počasi se preoblečem in preobujem, ležerno, še počasneje pospravim kolesarske pripomočke in naložim bicikel na prtljažnik. Potem pa stopim v slaščičarno, pred katero sem parkiral, pogledam kaj nudijo, naročim tortico in kofe in sedem zunaj na teraso. Še preden me je prijazno dekle postreglo, sem že predel kot zadovoljen muc. Kaj ne bi, po stosedemnajstih prevoženih kilometrih in skoraj tisočaku višinske razlike. Potem se posladkam, s kofetkom okrepčam in že sem na poti domov. 

Domov grede spet več razmišljam o tem kaj bo, kot o tem, kar je (pravkar) bilo ...

-> posnetek prevožene poti