četrtek, 12. julij 2018

Creta Forata

Mali srpan, nedelja 8.7.2018

Zunaj je bila trda tema, princeska je vsa razigrana tekala po stopnicah gor in dol, jaz pa sem pripravljal vse potrebno za potep. Lahko tebi, sem si mislil, ko sem še ves zaspan srebal zadnje požirke kave, saj boš pot do izhodišča kot običajno prespala. 

Tokrat sva imela izhodišče v Cima Sappadi, na samem koncu Furlanije. Do zaprte koče Siera sva se počasi ogrela in ko sva nekaj nad njo zavila s poti 319 na 321, je korak stekel, kot se spodobi. Razgled na Sappado v dolini in na gore nad njo, na Lastroni, Peralbo, Chiadenis in nebroj drugih vrhov, je bil čudovit, pogled v nebo pa nekoliko manj, saj je oblačnost dala slutiti, da se obeti popoldanskih ploh znajo uresničiti.









Po mestoma podrti poti sva prečila melišča pod steno, na koncu katerih naju je pričakala izpostavljena gredina, zavarovana z jeklenico. Hip zatem, ko sem se vprašal, kako bom prijel jeklenico, če bom imel v eni roki povodec in v drugi palice, sem le te pospravil in kot bi mignil sva zmogla ozek in izpostavljen prehod. Princeska mi je povzročila kar nekaj sivih las, saj se je nekajkrat ustavila na samem robu in z zanimanjem zrla v globino.







Včasih se med sestopom usede pred menoj in zre v dolino, spet drugič stopi na rob prepada in zre v globino. Kdo ve, o čem razmišlja moja majhna psička, ko zre v globočine pod seboj? 



Če mi je bila do tu hoja skoraj odveč, malce zaradi poti ob smučišču pod kočo in malce zaradi razdrapanih melišč od koče do tod, pa naju je v nadaljevanju čakalo pravo pravljično popotovanje do vrha. Skozi prekrasen macesnov gaj, kjer so bile livade radi cvetočega cvetja tako barvite, da bi jim zavidal še Benetton, sva prišla v krnico, kjer naju je pot vodila visoko proti škrbini pod najino goro. Vsi trije, krnica, škrbina in vrh (vallone, forcella in monte), se imenujejo enako - Creta Forata.









Pod škrbino sva zapustila označeno pot (CAI) in nadaljevala po stezi, kjer so nama smer kazali redki bolli rossi in sem ter tja kak možic. Če sva do tu uživala v cvetočih poljanah in toplem soncu, je nadaljnja pot potekala v senci po čvrsti skali in drobečem se grušču, tudi mimo zadnjih snežišč. Po dolgem prečenju pod goro, kjer sva šla včasih tudi po svoje, če je pot vodila po sipkem melu ali če sva morala obiti zaplate snega, sva prišla do sedelca, kjer sem uzrl dolino Pesarina daleč spodaj in najin vrh blizu zgoraj.









Princeska je, kot da bi slutila, da sva z vzponom pri kraju, pohitela navzgor, da sem jo komaj dohajal. Zna biti, da sva prav zaradi njenega finiša  vzpon opravila v nekaj minut manj kot treh urah, kar je za skoraj trinajstletno psičko in njenega rahlo osivelega skrbnika kar spodoben čas. Na vrhu sem pozdravil dva moža, ki sta se odpravljala z vrha, potem pa poiskal razgledno mesto, kjer sem nama pripravil prostorček za počitek.



Sappada in Pesarina spodaj, vsaka na svoji strani in nad njima Clapsavon, Bivera in Pieltinis na eni in Lastroni na drugi strani, so poskrbeli za številne spomine na minule čase, tudi take, pri katerih se mi je orosilo oko.







Med posedanjem na vrhu sem se odločil, da Creton di Tul počaka do prihodnjič. Čeravno skoraj ob poti, je vrh vreden samostojne ture, recimo jeseni, ko macesni pozlate.

Sestop sva opravila po isti poti. Zgoraj, po skoraj brezpotnem delu poti, sva šla počasneje, vmes, po travnati dolinici,  hitreje,  preko zavarovane police previdno in spodaj, pod kočo, spet počasneje, saj naju je že dajala utrujenost in pestila vročina. V Sappadi sva si v senci cerkvenega preddverja privoščila nekaj počitka, se nato osvežila v bližnjem vodnjaku in se potem, ko sem se odžejal z radlerjem v bližnji gostilnici, sprehodila na drugi konec Sappade, kjer naju je čakal prevoz.











Da smo se na poti domov ustavili v Ukvah se razume, da smo tam nekje tudi posedeli in se odžejali, prav tako. Krasen dan je bil, tako tura, kot tistih nekaj uric prej in potem.

=> fotografije Creta Forata

torek, 10. julij 2018

Vajnež

Mali srpan, sobota 7.7.2018

Ko smo se odpeljali na turo, sem bil ves izgubljen. Namesto za volanom sem sedel zadaj desno in v prtljažniku ni bilo boksa, v katerem bi dremuckala princeska. Prijetna družba dveh deklet je poskrbela, da sem se kmalu našel, hrib, na katerega smo se odpravili, pa za veselje nad potepom, saj tod še nisem hodil.

Nad Potoško planino smo vzeli pot pod noge in kmalu nad Urbasom zagrizli v precej strmo pot. Klepet o tem in onem in plezanje prek podrtih debel nam je krajšalo čas, tako da smo po občutku sodeč mimogrede  zmogli do bivaka na Belščici. 







Odprt svet je omogočal imenitne razglede, še najbolj je poglede privlačilo veličastno triglavsko pogorje, ki je bilo obsijano s soncem. Ker je bilo vreme vetrovno, smo se topleje odeli, potem pa po eni od mnogih stezic nadaljevali proti vrhu. Hodili smo pod grebenom, saj je tod manj pihalo, potem pa čez drn in strn stopili nanj in po njem do križa vrh Vajneža.









Veter je bil toliko močan, da bi bilo posedanje pri križu nadležno, zato smo nekaj nižje poiskali zavetrn kotiček, kjer smo si privezali dušo. Med klepetom o tem in onem sem omenil, da sem prvič na Vajnežu in kar verjeti nista mogli, da je kaj takega mogoče. Celo sam sem podvomil v to, češ, morda si pozabil, a brskanje daleč nazaj po spominu ni obudilo nič takega, kar bi se navezovalo nanj. Ker je bilo vreme bolj kot ne oblačno in ker veter ni popuščal, smo obisk Stola preložili na nekoč in se namenili sestopiti po grebenu in nato mimo bivaka nazaj do izhodišča. Med sestopom smo se srečali z nebroj ovcami, ki so se pasle nad planino. Prijazno prigovarjanje in velik šop trave v roki je le prepričal eno, da je prišla bližje, se pustila pobožati in mi z veseljem polizala sol s prepotene roke. Včasih se zgodi, da te obkrožijo, da komaj zmoreš naprej in včasih se sploh ne zmenijo zate. Če princeske ni z menoj, mi je mnogo ljubše prvo, če sva s princesko, pa midva storiva drugo.















Ko smo zaključili s potepom, smo stopili do bližnje Potoške planine, kjer sta se dekleti podprli s po njunih besedah odličnimi žganci s kislim mlekom, meni pa je zadostovala skodelica kave. Med potjo domov smo še malce poklepetali o prihodnjih potepih in o dopustovanju, ki nas še čaka, potem pa ni preteklo dosti časa in že sva se s princesko stiskala na kavču.  Prijeten dan je bil, družba nič manj. Tudi tura, ki jo v malce daljši inačici ponovim s princesko jeseni, koj potem, ko bo živina že v dolini. 

=> fotografije Vajnež

ponedeljek, 02. julij 2018

Vetta Bella - Lepa glava

Mali srpan, nedelja 1.7.2018

Sprva sem nameraval v Benečijo, pa mi vremenski obeti niso bili po godu. Kasneje sem se pripravil na potep, ki si ga že dolgo obetam in je bližje domačim krajem. Na koncu sem odšel drugam in imel petdeset odtenkov megle, moče toliko, da sem bil premočen in nič celih nič razgledov z vrha. Navkljub temu sva se imela lepo in ker sem bil sam na tej turi že nekajkrat, sem lahko na vrhu princeski brez zadrege razložil, v kateri smeri so katere gore.

Vedel sem, da je temu tako, a vseeno leta dolgo ravnal drugače. Potem pa me je pravljično bitje le prepričalo, naj se ravnam po tem, da po dežju vedno posije sonce. Da je smiselno počakati nanj, saj so potem potepi prijetnejši, razgledi lepši in spomini temu primerno bogatejši. Od konca zime do sedaj se mi je to že nekajkrat obrestovalo in prepričan sem, da se mi bo tudi v bodoče. Če me vremenska napoved ne bo prepričala, se dolgo pričakovanega in še neznanega potepa ne bom lotil, vse dokler na napovedih ne bodo narisani samo sončki. Kdor čaka se načaka in če ni neučakan, pogosto dočaka.

Bila sva zgodnja, zato sva vozilo lahko pustila zgoraj ob cesti in, kot se je pokazalo po turi, tudi v senci. Okoliške gore so bile zavite v gosto meglo, kar me ni motilo, saj sem bil prepričan, da nama bo najkasneje na pol poti do vrha posijalo sonce. Še preden sva s ceste stopila na pot v gozd, so se kot film zavrteli spomini na minule potepe tod, ki jih je bilo toliko, da ni mogoče pomniti vseh. Od gora nad dolino Belega potoka, tistih bolj znanih in obiskanih, le Velika Lojtrca - Cima Grande della Scala in Vette Scabre še nista dočakali mojega obiska. Glede prve raje ne ugibam, če in kdaj, za drugo upam, da se spoznava kmalu. Tudi tistega potepa sem se živo spomnil, na katerega me je spreletel prvi spomin, ko me je M. pocukala za rokav na Kaninu, nekaj mesecev nazaj. Nje in Igorja, ki sta odšla tja, kamor sva se odpravila s princesko danes in nas, ki nas je bilo za dva avta, in smo se odpravili na Pan di Zuchero - Rogljič. Ves dan sem se po malem spominjal tega in onega s potepov v teh koncih in zagotovo se nisem spomnil vsega.



Slabo uro sva potrebovala do Brunnerja in ker sva še vedno imela meglo, kar nadaljevala s potjo. Čim prideva na sonce, sem si rekel, bova malo sedla in počila. Prek potoka sva skočila vsak po svoje in oba imela kar nekaj sreče, da zaradi spolzkih skal nisva čofnila v tolmun. Deset minut kasneje mi je že bilo vseeno, četudi bi, saj sva bila zaradi mokrega rušja in trav ob poti morda mokra še bolj. Vdana v usodo sva krevsljala po gruščnati poti navkreber, upajoč na skorajšnje sonce. Vsaj jaz. In res je skozi oblake posijalo nekaj žarkov, ki pa so bili kratkega veka in naju niso pogreli, še manj posušili.









Kmalu sva prišla do skoka, kamina, skozi katerega pelje pot. Teh nekaj metrov, ko si moraš pomagati tudi z rokami in je pot tudi malce izpostavljena, mi je bilo vedno v užitek. Tokrat sem se temu užitku odrekel, saj sem se že prej odločil za ovinek po desni, kjer je med strmim rušjem pot primernejša za pasje tačke. Že res, da je tisti rob malce bolj izpostavljen, a se namesto za skalo potegneš za rušje in si mimogrede nad skokom. Teh nekaj metrov sem jaz prevzel vodstvo in s princesko, varno pripeto na prusikovo vrvico, sva težavnejši odsek zmogla v dveh raztežajih. Ker je princeska z odliko opravila z, pasje gledano, A0 mestoma, je za nagrado dobila kar dva briketka. Namesto, da bi se dvakrat potegnila za sistem, pardon, za rušje, sem jo jaz dvakrat nežno potegnil navzgor. Ko sva imela opravka s tem delom poti, sta pod kamin prišla dva fanta, z vrvjo na nahrbtniku in opremo okoli pasu, in bila videti precej presenečena, ko sva midva "izstopila" nad težko mesto po drugi poti, nič manj, ko sta videla, da mi družbo dela psička. Ta fanta sta nato odšla drugam, saj se višje nismo več srečali.









Do vršnega dela sva imela še kar nekaj sitnega skrotja, kjer sva šla pogosto vsak po svoje, to je, vsak tam, kjer se mu je manj mlelo pod podplati, potem pa končno zmogla do trav pod vrhom. Tam je posijalo sonce, tako da je bilo v trenutku precej topleje in tudi nekaj okoliških gora se je za trenutek pokazalo. Ker sva bila precej mokra, sem se razveselil sončenja na vrhu, kjer se bova tako pogrela, kot posušila. Veselje je bilo kratkega veka, saj se je sonce enako hitro, kot se je pokazalo, tudi skrilo za oblake. Da sva pri koncu z vzponom, nama je povedal velik skalnat možic in nekaj molilnih zastavic na njem in ker sem vedel, da je nekaj naprej še drugi vrh, sva stopila do tja in si tam privoščila krajši počitek. Vedel sem, katere gore so okoli naju, tudi kje je katera, videl pa le iz enega na drugi vrh Lepe glave. In še to stežka. 









Privezovanje duše ni trajalo dolgo, saj nama posedanje v gosti megli ni nudilo prav nobenih užitkov. Nekaj pod vrhom sva srečala nasmejanega moža, ki me pozdravi : Peace brother, how are you! Ko mu odvrnem da sem v redu, hvala, ga tudi jaz povprašam: Come stai? In mi pove v polomljeni angleščini, da je spodaj kamin izredno težak, da je tam pustil nahrbtnik in palice, da je drugače iz Palerma in da ni vajen hribov. Doda, da ima nekje v dolini psa, ki ga danes ni upal vzeti s seboj, ker naj bi bila pot težka, sedaj pa vidi mojo psičko in mu je žal. Povedal sem mu, da se težko mesto lahko obide po rušju, a je tam bolj izpostavljeno in da midva s psičko nisva imela težav. Potem, ko naju je še fotografiral, se je poslovil: Peace brother, make love not war! In me objel! Verjetno je bil mož samo veselo razpoložen, priznam pa, da sem pomislil tudi na to, da je kaj močnejšega pokadil med potjo navzgor. Kakorkoli že, s princesko sva tudi navzdol grede hitro zmogla do težjega mesta, prek katerega je princeska opravila tri spuste po vrvi. Vsakič me je na polički počakala, da sem priplezal za njo in ko sva bila iz strmega in izpostavljenega ven, spet samostojno nadaljevala pot navzdol.







Nekaj pod skokom sva za ovinkom srečala večjo skupino iz naših krajev, ki so dejali, da so naju poslušali, kako sestopava in čakali, kaj bo prišlo okoli ovinka. Ko je okoli prišla psička, so bili vidno presenečeni. Ja, s princesko se med potepi dejansko pogosto pogovarjava. In čeravno so najina pota večinoma precej samotna, vsake toliko le srečava koga. In vsake toliko se nama zgodi, da je kdo presenečen, ko posluša najino pogovarjanje, potem pa po poti prideva midva in ni ne pred, še manj za nama, nikogar. Tu nekje je sonce končno zmoglo megle in Visoka Bela Špica se je kot piramida pojavila pred menoj. Lepo se je videlo tudi Vetto Scabre, za katero upam, da ne bo več dolgo neznanka.







Pri Brunnerju sva se osvežila in malce posedela, potem pa mimogrede opravila še s preostankom sestopa. Ko sva prišla do avta, sta bili megla in moča že pozabljeni, midva pa suha in nasmejana po še enem prijetnem potepu. 









Čakajoč na sončke v vremenski(h) napovedi(h) smelo snujeva nove potepe :-)

=> fotografije Vetta Bella - Lepa glava