Po treh napornih dneh sem si včeraj privoščil dan počitka. Obisk term mi je dobro del, namakanje in plavanje v raznoterih bazenih in bazenčkih, ždenje v savnah vseh sort in poležavanje na ležalniku je poskrbelo za konkretno regeneracijo.
V termah sem med dremuckanjem na ležalniku premišljeval (tudi) o Mortirolu in se spominjal Gavie in Stelvia. Če pred Gavio nisem imel nobene treme, kvečjemu prijetno pričakovanje, pred Stelviom precejšen rešpekt, ker me je najtežji vzpon čakal na koncu, mi je bil današnji Mortirolo v prvi vrsti izziv zaradi neusmiljene strmine, ki ne popusti od doline do vrha. Gavia in Stelvio sta mi pokazala, da sem res dobro pripravljen, zato sem se Mortirola lotil optimistično razpoložen.
Po zajtrku sem se odpeljal v drugo smer kot trikrat poprej, in sicer po dolini navzdol. Do Mazzo di Valtellina, kjer se prične vzpon na Mortirolo, me je čakalo 700 metrov spusta. Klasični, najstrmejši, za mnoge edini pravi vzpon, tudi zame. O tem, da na koncu to pomeni dodatnih 700 metrov vzpona do Bormia, nisem razmišljal. Takšne 'malenkosti' pač vzamem v zakup. Do Mazza sem imel dve možnosti; staro 'glavno' cesto, po novi skozi tunele je kolesarjenje razumljivo prepovedano, ali kolesarsko stezo Sentiero Valtellina, ki poteka bolj ali manj ob reki Addi. Po klepetu z Michelejem in prebranem na spletu sem se odločil, da se dol grede držim kolesarske, vračam pa se po cesti. Kolesarska je namreč nekaj daljša, bolj ovinkasta, s par kratkimi vzponi na poti navzdol, cesta pa gre ves čas po malem navzdol oziroma navzgor, odvisno kam se pelješ, samo en daljši klanec je konkretno strm. Po potepu sem zadovoljno ugotavljal, da je šlo za pametno izbiro.
Pred hotelom naredim posnetek bicikla, grem nekaj malega po glavni cesti, v krožišču zavijem na manj glavno oziroma ta staro, še malo in že sem na kolesarski. Krasen sončen dan, počutje na nivoju, kolesarskega prometa skoraj nič. Ob prijetni glasbeni spremljavi brzim nizdol, če ne bi bilo vmes nekaj krajših klančkov, bi se dalo skoraj do Mazza pripeljati, ne da bi kaj dosti pritiskal na pedala. Če sploh kaj. Razgledi po dolini navzdol so prelestni, kadar se ustavim in naredim kak posnetek, se ozrem tudi nazaj. Ob pogledu na gore kar zavzdihnem, tako krasna je kulisa vršacev. Tudi kolesarska sama je speljana po krasnem terenu, čudoviti naravi, bolj ali manj blizu reke, kjer se najdejo tolmuni, v katerih bi se dalo lepo namočiti. Do Mazza pridem hitro, čeravno je trideset kilometrov oddaljen od Bormia, tam se moj potep pravzaprav prične.
Mortirolo iz Mazza ni posebej dolg v primerjavi z vzponi, kot sta Stelvio ali Gavia, vendar zaradi izredno visoke povprečne strmine in skoraj neprekinjenih dvomestnih naklonov velja za enega najtežjih cestnih vzponov v Alpah.
To je odlomek enega mnogih opisov vzpona na Mortirolo, na katerega sem večkrat pomislil, preden sem se lotil vzpona, se spomnil nanj med vzponom in se ga spominjam še danes. Dejansko si ves čas na klancu, ozka cesta vodi skozi gozd, kjer razgledov skorajda ni, za avto in bicikel vštric je komaj dovolj prostora. Nekaj položnejšega sveta se najde na kakem ovinku, tam sem nekajkrat malce počil. Vzpon mi je šel dobro od nog, kmalu sem imel občutek, da na strminah med deset in dvanajst procenti naklona počivam, od dvanajst do šestnajst je zmerno naporno, kar je več, je pa res hudo. Običajno je bilo nad deset procentov strmo, nad štirinajst sem se moral že potruditi, pod deset pa je šlo na izi. Mortirolo je dejansko povsem druga dimenzija v primerjavi z vsem, kar sem že prevozil. Gonim v klanec, še gonim, še kar gonim, kilometri dolžine in metri višine se počasi nabirajo. In tako sčasoma pripeljem do znamenitega obeležja Marcu Pantaniju. Kronika Gira d'Italia pravi takole:
Na 15.etapi Gira d’Italia 1994 je takrat 24-letni Marco Pantani napadel na slovitem Passo del Mortirolo. To je bil dan, ko je »Il Pirata« prvič zares pokazal svetu, kakšen izjemen hribolazec je. Na strmih klancih Mortirola se je Pantani odpeljal mimo najboljših, Miguel Indurain, Jevgenij Berzin in drugi kandidati za skupno zmago mu niso mogli slediti, kot prvi prečkal vrh Mortirola in tako postal eden največjih hribolazcev (gorskih specialistov) svoje generacije. Prav zaradi tega dne sta se Mortirolo in Pantani zapisala v zgodovino kot nerazdružljiv par.
Vedoč, da je tukaj tudi vodni vir, sem se odločil za malce daljši počitek. Grizljal sem energijsko ploščico, se posladkal z banano, dotočil vodo v bidona, vmes pa premišljeval o tem in onem. Tudi o Marcu oziroma tistem, kar sem o njem prebral in si ogledal na YouTube. Kdo ve, ali je bil njegov zadnji dan v hotelski sobi v Riminiju res takšen, kot je uradno predstavljeno ...
Nadaljevanje je bilo enako strmo, tudi naporno, a mi je šel vzpon presenetljivo zlahka od nog. Že res, da sem držal zmeren, počasen tempo, ki pa se tudi na najstrmejših odsekih ni kaj dosti spremenil, če sploh kaj. Zapomnil sem si, da je Pantanijevo obeležje nekako na pol poti in da strmina nad Malgo Mortirolo popusti, kar je pomenilo, da imam res strmega še manj kot pol, kar mi je vlivalo dodatnih moči. Če me je do 'Pantanija' prehitelo samo par kolesarjev, je bilo naprej do prelaza teh prehitevanj precej več. Običajno manjše skupine, skoraj vedno vsi v enakih dresih, torej klub ali kaj takšnega. Tudi takšni v dresih ekip, ki vozijo grand toure. Že nekajkrat sem omenil, da najdem veliko skupnega med kolesarskimi in turnosmuškimi vzponi. Tudi danes tako, pač ujameš primeren tempo, leva, desna, leva, desna, mentalno se izgubiš v spominih in željah, tukaj in sedaj je le tisto malo, da paziš na okolico, dogajanje okoli sebe, narediš kako fotografijo in se razgleduješ, če se imaš na kaj razgledovati. In tako pripeljem na cesto, ki pripelje gor iz Grosia, na tisto torej, po kateri se bom vračal, česar sem sila vesel, saj to pomeni, da se bliža grande finale oziroma malga in zadnje serpentine do prelaza. Strmina sčasoma malček popusti, gozd postane redkejši, s tem pridem do razgledov, in res kmalu zagledam tudi malgo. Nad njo še nekajkrat sem ter tja po ovinkih, že precej zložnejših, potem pripeljem na ravnino in nedaleč naprej zagledam obelisk na prelazu. No, morda prej spominsko znamenje kot obelisk, pa velika zgradba je poleg, pozneje vidim, da gre za toaleto. In neverjetno število kolesarjev, posamezniki, skupine, klubi, večinoma na specialkah, nekaj njih tudi z MTB, seveda največ električno podprtih.
To je to, pomislim, nadvse zadovoljen, da sem sorazmerno zlahka opravil z na trenutke pošastno strmimi klanci. Počasi pripeljem do spomenika, počakam, da pridem na vrsto, potem pa zaprosim enega od njih, da fotografira še mene. Zatem poiščem prostorček, kjer lahko prislonim bicikel na plot, in se lotim ploščic in napitka. Med razgledovanjem gor pripelje Porsche Boxter, cabrio, z beograjsko registracijo. Z možem sva prijetno poklepetala, bil je na poti do jezera Lago di Garda, ker pa je imel navigacijo narobe nastavljeno, ga je tja vodila preko Mortirola namesto naokoli. Med pogovorom sem izvedel, da tudi on kolesari, da rad pride k nam, Kranjska Gora mu je ljuba, da je že prekolesaril tudi Vršič, Mangrt in Predel. Pove mi, da je tudi v Srbiji kup krasnih koncev za kolesarjenje, z vso infrastrukturo, res na nivoju, in ko izve, da rad zahajam tudi v gore, morda še bolj kot bicikel, doda, da potem pa res moram enkrat priti tudi v tiste kraje. Nakar on nadaljuje svojo pot, sam pa še malce ždim na prelazu, saj so se vsi odpeljali v dolino in sem bil tako nekaj časa sam. Samota, ki te ljubim samotno ...
Do križišča, kjer sem gor prisopihal iz Mazza, sem bil mimogrede, na malgi se nisem ustavil, saj sem imel pijače in prigrizkov dovolj. Nadaljna pot, spust do Grosia, je bilo uživaško polaganje ovinkov, cesta oziroma asfalt prima, prometa precej malo. Tu pa tam nekaj motoristov, seveda tudi kak avto in kolesar. Zgoraj precej razgledno, nižje v gozdu primerno manj, ob cesti krasne hiš(ic)e, skoraj zagotovo večina njih počitniškega namena. In kar nekaj kmetij, tam tudi živina in kaka domača živalca na dvorišču. Med spustom sem že po malem premišljeval, kaj naj počnem prihodnja dva dneva. Počitniški itinerar sem namreč zastavil tako, da je bilo nekaj dni namenjenih počitku, naj si bo po napornih turah ali radi slabšega vremena, tudi ogledom tega in onega. Zdaj sem pa v petih dneh opravil z vsemi tremi 'sanjskimi' vzponi, jim dodal nič manj lepega do jezera Cancano, pa še v termah sem bil. Vse se je ujelo, da se bolj ne bi moglo. Dobro pripravljen sem ture zmogel lažje, kot sem predvideval, da jih bom, vreme mi je šlo in mi še gre na roko, tako je časa za to in ono še kar nekaj. Do doline sem v grobem premislil kaj jutri in pojutrišnjem, malce računal na nekaj slabše vreme naslednji dan, in v Grosiu spet preklopil na tukaj in sedaj. In kaj hitro spet vklopil avtopilota za klance, saj me je čakalo tistih 700 metrov vzpona do Bormia, omenjenega v uvodu.
Nekaj malega sem šel po kolesarski, večji del pa po cesti, iz opisov sem razbral, da večina vozi po cesti v obe smeri. Kolesarji, seveda. Sedemsto metrov v višino na razdalji tridesetih kilometrov ni nič posebno strmega, ves čas po malem navzgor, le en sorazmerno dolg odsek je bil bolj strm. Pravzaprav zelo, ne bolj. Meter za metrom v višino, kilometer za kilometrom v dolžino, počasi sem pribrcal do Bormia.
Doma klasika, bicikel prislonim na plot, stopim v recepcijo, tokrat je bila tam Lara, in naročim pivce. Pokramljava, kako je bilo, v tem pride še Michele, pohvala dobro dene. Potem steče beseda o mojih namerah prihodnji dan in dan zatem in oba se nasmejeta, ko rečem, da nekaj počitka seveda bo, ampak aktivnega. Jutri muzej in Bormio, stari in novi del, pa pisanje razglednic in pošiljanje le teh, seveda tudi nakup spominkov in daril za moje, nekaj njih, s katerimi smo si res blizu. V petek pa še zadnjič bicikel, passo Foscagno in passo Eira, vreme bo in ne gre, da bi posedal v dolini.
Pozno popoldan sem se sprehodil do centra storica na sladoled, zvečer pa kot običajno imenitna večerja doma. Zadovoljen, sila zadovoljen, da so vsi trije moji 'grand touri' pod streho ...
