Krniška glavica (Jof di Sompdogna, Sentiero Alfonso della Mea, 2025)

Mali srpan, sobota, 5.7.2025

Če bo šlo tako naprej, ni daleč čas, ko bom obiske ljube mi Krniške glavice štel z dvomestnim številom. Odkar pišem spomine, to je tole tukaj, imam vse pod kontrolo, kar sem beležil prej, se je izgubilo v času in prostoru. In tako nikoli ne bom  zagotovo vedel, ali sem bil v analogni dobi na hribu dvakrat ali trikrat. Spomin seže do koder seže, ob spominu na najstarejši vzpon, ki ga še pomnim, se vedno pojavi tudi občutek, da je bilo na taistem hribu nekaj že prej. Hm . . . 

Kakorkoli že, samo vprašanje časa je bilo, kdaj bom spet tu. Zadnjič sem jo ubral mimo koče Grego, zato sem se odločil za ponovitev poti Alfonso della Mea. Najkrajša pot do bivaka Stuparich, od koder do vrha ni daleč. V lepšem vremenu bi šel po CAI 611, kar zelo verjetno storim naslednjič, saj ne dvomim, da me ob priliki spet zanese v te konce.

Cestnina, vstopnina ali parkirnina, kakor komu ljubo, je še vedno 5€, do centa enako kot decembra dvatisočtriindvajsetega. Še trikrat se moram vrniti, da pridem do zneska enodnevnega parkiranja v Vratih, če ne bodo pri nas prej podražili.

Na parkirišču nobene gneče, zna biti, da radi slabšega vremena manj obiska. Lenobno se preobujem, vržem par malenkosti v nahrbtnik, potem pa zložno vzamem pot pod noge. Vreme dokaj žalostno, sivo in turobno, v Trbižu sem imel celo nekaj malega dežja.

Po kolovozu hitro zmorem do prodišč, čeznje nadaljujem kar za nosom. Čez čas v daljavi zagledam smerokaz, a mi ni potrebno do njega, saj vem, da gre za pot CAI 611. Nadaljujem ob desnem robu in ko zmorem do potočka, tam udenem pot CAI 639 (639a). Trave so prepojene z vodo, z dreves mi kaplja za vrat, ne traja dolgo, da sem za ožet moker do kolen (dejansko sem potem vse do vrha ožemal hlačnici, da mi ni teklo v čevlje). Nekaj višje pridem do potočka in krasnih slapičev, v dolino imam nekaj razgleda, naprej gor ven pa bore malo. Sivo in turobno kamorkoli se ozrem, soparno, skoraj še začel nisem dobro, pa sem že premočen tudi nad popkom, ne samo spodaj. Prečenje deročega potoka je kočljivo, na skalah drsi kot sto hudičev, močno si oddahnem, ko sem čez. Kmalu za potokom tako kot pred leti zabluzim v gozd, kjer po strmem in blatnem terenu iščem nadaljevanje stezice. Kar se spomnim, da sem tod že bluzil, zato se vrnem do zadnje markacije in tam udenem pot, ki se nadaljuje v povsem drugo smer. 

Naprej je šlo lepo, višje sem bil, bolj sem bil moker, čeravno sem že pri potoku mislil, da bolj kot sem, ne morem biti. Pri bivaku se mi utrnejo prvi spomini na minula pota v teh koncih, podoživim potep z Majo, kmalu bo dvanajst let tega. "Ljubi, pa ne da si zaljubljen!", mi je v smehu dejala, ko sem v zadregi ugotovil, da sestopamo po '611' in ne po '639', kot smo se namenili, princeska je bila seveda z nama. Prekrasen dan, dragocen spomin do konca mojih dni.

Preden sem nadaljeval, sem ožel še majico in si nadel tanek flis, saj je bilo precej sveže. Če sem pri bivaku še upal, da se bo zjasnilo, sem od razpotja, kamor smo dobrih petnajst let tega tega prišli na turnih smučeh, na vsaj kakšen sončen žarek pozabil.

Bovško-ljubljanska turnosmučarska naveza smo se poimenovali, nekaj let smo turno smučali, da je bilo veselje. Igor nas je povabil na Krniško glavico, te konce in ne samo te je imel v malem prstu, z veseljem smo se odzvali vabilu. Krasen dan in prima smuka, kako smo se imeli je Igor opisal tukaj (klik za ogled).

Moker spodaj in zgoraj, začuda so stopala ostala suha, sem se podobno kot megla vlekel proti vrhu, precej dlje je trajalo, kot sem pričakoval da bo, preden sem nekaj višje zagledal silhueto križa. Zgoraj nikogar, po svoje pričakovano, tudi razgledov bore malo, nekaj deset metrov sivine v to in ono smer. Sedem k počitku, nekaj malega popijem, vmes se po dolgem času vpišem v vpisno knjižico. Potem ždim kot kup nesreče v tisti megli, verjetno sem bil vsaj videti tako, čeravno sem se imel prav fino. Spomini begajo sem ter tja kot kroglica v fliperju, pomislim na dan, ko sem bil tu z Majo in princesko, na dan z Igorjem in bovško ljubljansko navezo, na vzpone s prijateljem, prijateljico, na tiste, ki sem jih opravil s princesko in zadnje čase sam. Res se jih je nabralo precej, če ni drugače usojeno, danes zagotovo ni zadnjič. Potem postanem otožen, saj se zavem, da kar nekaj njih, s katerimi smo nekdaj bili skupaj tako ali drugače, ni več med nami. Majo je dvanajst let tega vzela bolezen, Igor je s Tatjano, s katero sem bil nekajkrat v gorah, pred osmimi leti ostal na Višu, dober mesec tega je nad Ukvami na ono stran mavrice odšel tudi Zdenc.

Turobne sivine sem se kaj kmalu naveličal, upanje na kak sončen žarek je zamrlo že davno prej, zato sem se odpravil v dolino, kot običajno mimo koče Grego.

Bivak pod vrhom sem zagledal šele, ko sem bil skoraj tik njega, toliko o vidljivost, potem sem imel nekaj podrte poti, kjer sem moral popaziti na korak, še potem pa sem postal bolj židane volje in spet začel razmišljati o prihodnjih potepanjih in nekaj prijetnih opravkih, ki se imajo zgoditi kaj kmalu. Nekako na pol poti do razpotja, kjer se zavije proti sedlu Sella Sompdogna v eno smer ali proti koči Grego v drugo, sem srečal prvih nekaj, malo nižje še dva, tudi Jack Russel je bil z njima. Ne vem, kdo je bil bolj vesel crkljanja, kuža ali jaz. Naprej do koče sam, pri jezercu, danes bolj mlaki, je posijalo sonce, mimogrede so bile hlače in ne samo hlače suhe. 

Od koče do avta par njih, večinoma so se vzpenjali po cesti, dočim sem jo sam drobil po bližnjici v gozdu. 

Pri avtu malce počijem, kaj bi hitel domov. Spet se mi utrne kolaž spominov, živo se spomnim, kako sva z Majo po turi objeta sedela na klopci in uživala v polni luni nad Nabojsom, medtem ko nama je tišina glasno šepetala.

Še po špežo, kot običajno, zgodaj popoldan sem bil že doma, kjer je družba štirinožnega prijatelja (kavč) dobro dela.

-> fotografije Krniška glavica (Jof di Sompdogna, Sentiero Alfonso della Mea, 2025)

-> posnetek prehojene poti

Passo Giau (kolesarjenje, <-> 21 km, ↗ 900 m)

Rožnik, sreda 25.6.2025

Doma, to je v B&B, kjer sem bival tekom počitnic, sem rad posedal na balkonu, od koder sem imel prekrasen razgled na Sassongher in okoliške gore. V miru premišljeval o tem in onem, bral knjigo in si včasih za povrh privoščil še kaj osvežilnega za žejo. V kleti, poleg garaže za bicikle, je velik hladilnik z vse sorte pijačami, po potepu sem rad vzel to ali ono in si privoščil med balkonskim martinčkanjem.

Tudi danes sem pred zajtrkom malce posedel, malce potelovadil, potem pa stopil v jedilnico, kjer jih je bilo že kar nekaj. Bogata izbira dobrot vse sort, že tretjič sem imel težave kaj izbrati. In že tretjič izbral precej podobno, pa vseeno različno. Druge sorte kosmiči in musli, navaden jugurt namesto sadnega, za spremembo spremuta iz rdečih pomaranč, kofe pa kot običajno, espresso in to dvakrat. Tisti pljunek kave, ki ga zmore eno kofe, je pač premalo.

Izdatno podprt, spočit, utrujenosti tudi po včerajšnjem kolesarjenju nobene, sem naložil bicikel na avto in se odpeljal v Selvo di Cadore, kjer sem parkiral pri vrtcu. Za razliko od včeraj je bilo danes že precej toplo, ob podobni uri, in to na tristo metrov višjem izhodišču. Ni me kaj dosti zmotilo, kot običajno sem dokaj ležerno pripravil vse potrebno in se podobno ležerno odpeljal novi dogodivščini naproti. Od vrtca do glavne ceste sem moral po kratkem, a sila strmem klancu, od cerkve do križišča, kjer sem zavil proti Passo Giau, je šlo navzdol, potem pa se je začelo zares.

Že včeraj in danes še bolj sem pričakoval, da bom čutil utrujene noge in da bo šlo vsaj na začetku "bolj na trdo". Nič od tega, kot kaže sem se res dobro pripravil, prav živahno sem začel goniti v klanec, seveda zmerno počasi in v lažji prestavi.

Kot običajno sem na Garminu spremljal kako strme klance vozim, kako pridno nabiram višino ino dolžino, tudi na srček sem popazil, da se ne bi po nepotrebnem preveč naprezal, vmes pa užival v prekrasnih razgledih in čudoviti naravi, to dvoje še sploh. 

Prometa kar nekaj, motornega vseh sort in kolesarskega, slednjega res precej. Vzpon mi je šel dobro od nog, vedel sem, da takšne strmine kot včeraj danes ne bom vozil, zato sem si upal na manj strmih delih močneje pritisniti na pedala. Vsake toliko sem izgubljen v času in prostoru začel premišljevati o prihodnjih potepih, ne samo kolesarskih, tudi gorniških, morda o slednjih še bolj. O željah, nekatere stare več deset let, in o tem, da si že vrsto let dopovedujem, da je skrajni čas, da si kakšno od njih tudi uresničim. Si jo bom?

Vsake toliko sem prigriznil malo energijske ploščice in popil požirek ali dva, na položnejših okljukih sem se tu pa tam ustavil, da sem naredil nekaj posnetkov. 

Nad gozdno mejo pravljičen svet, kamorkoli sem se ozrl. Toplo, ne vroče, klanci takšne sorte, da je šlo brez večjega naprezanja, ure in ure bi lahko takole kolesaril, pa se ne bi ne naveličal, ne kaj prida utrudil. Po svoje sem bil prej malo žalosten kot precej vesel, ko sem na Garminu videl, da bom z vzponom vsak čas pri kraju. Potem pripeljem okoli ovinka, še pod prelazom, levo ter desno ob cesti kolona parkiranih vozil. Kak avtodom prav nesramno "štrli" na cesto, tam se dva avta ne moreta srečati, ne da bi eden ustavil, kaj šele kaj večjega. Z biciklom ni sile, celo prehitel sem nekaj njih, ki so razmišljali, kako naj stisnejo svoje vozilo med dve že parkirani. Klanec popusti, kočo gledam že lep čas, še malo in že se ustavim pri tabli, ki označuje prelaz. 

Včeraj je bilo na terasi koče na Fedai manj gneče kot danes, pa se mi je zdelo preveč, zato danes še pomislil nisem na kofe in še kaj vrh prelaza. Morda naslednjič, ne samo kolesarskih želja je še precej, pravzaprav vse več. Še malce razgledovanja, še par posnetkov, potem pa nazaj na bicikel in po taisti poti v dolino. 

V Selvi di Cadore že poletno vroče, na hitro se preoblečem in preobujem, pa bicikel na prtljažnik, potem pa stopim v bližnjo trgovino po sadje. Tam ugotovim, da postajam lačen, zato na terasi bližnjega lokala izberem mizo v senci in si privoščim okusen panin, seveda tudi kofe in lemon sodo. Domov grede, domov mišljeno Corvaro, sem si spet požvižgaval ob italijanskih šlagerjih in premišljeval o vsem mogočem, verjetno se mi je utrnilo tudi kaj manj mogočega.

Zvečer pa kot običajno v life, kot si rad rečem, ko se odpravim na sprehod in večerjo. 

Slastna večerja je teknila, ležeren sprehod potem nič manj. Še sončen zahod za dolomitskimi vršaci in počitnice so bile pri kraju.

Selva di Cadore-Passo Giau:

dolžina vzpona: 10 km

višinska razlika: 900 m

povprečni naklon: 9,1 %

največji naklon: 10,4 %

-> posnetek prevožene poti