Breznjak (Monte Brizzia)

Mali traven, četrtek 9.4.2026

Sredi dopoldneva parkiram na Via G.Verdi, starejši par se je ravno odpravil na pot. Bon di, buona giornata, počasi se preobujem, vmes razmišljam, kdaj sem se zadnjič peš odpravil na turo. Po cesti, po kateri sem se pripeljal, se vrnem do kapelice in po križevem potu nadaljujem do cerkve Chiesetta del Calvario. Par trenutkov za spomine in razgledovanje, potem pa po beli cesti naprej.

Lep čas nisem bil na peš turi, zato sem se Breznjaka lotil na lahno. Dan je bil sončen in prijetno topel, razpoloženje na nivoju, do konca bele ceste sem zmogel kar hitro. Nekaj pred koncem ceste zavijem na senožet, tam je tudi stavolo, da v fotoaparat ujamem par motivov. Čez strn in drn nadaljujem do ceste nekaj višje, grem kratek čas po njej in že sem na pešpoti. Pobočja Breznjaka se dvigajo nad stavoloma, Ciofnik piše na zemljevidu za ta kraj, slovenskega imena ne najdem. Vreme je kot naročeno za potepanje, le v senci je še kar sveže. 

Nadalje me čaka krajša strmina, potem pa pot spet postane zložnejša, speljana v krasnih okljukih. Vsake toliko se spomnim kakega trenutka s potepa, ki sva ga tod opravila s princesko dobrih sedem let tega, krasen spomin. Hoja mi gre dobro od nog, hitreje od pričakovanj pridem do v zahodno pobočje hriba izklesane police. Spet čas za spomine in fotografije, tudi nekaj požirkov, vidim, da sta obe lopati še vedno tam, privezani na klin, zabit v steno.

Polica je na nekaj mestih zasuta, nič hujšega, samo bolj previden korak, kmalu sem čez in nedolgo zatem že na Scalzerjevih travnikih, kjer grem mimo vojaškega pokopališča iz prve svetovne vojne. Do tod kar položno, naprej spet bolj strmo. Pogled na uro, kjer spremljam višino, mi pokaže, da sem že kar visoko in da do sedla med Breznjakom in Monte Bruco ne more biti več daleč. Res ni bilo, kar hitro sem zmogel do tja. Že prej sem moral prek zasnežene grape, sneg trd in pomrznjen, a je šlo samo za kak meter ali dva v dolžino, previden korak zaradi kar izpostavljenega sveta in že sem čez. Nekaj višje zaslišim pogovor in kmalu ujamem par, s katerim smo se videli, ko sem se pripeljal na parkirišče. Čez naslednje snežišče grem še za njima, potem me spustita naprej. Še nekaj malega do sedelca, kjer zavijem desno proti vrhu. Pot naprej do vrha je od predlani poimenovana po Attiliu "Titti" Cecconu, pokojnem alpinistu iz Tablje.

Nekaj časa po snegu, nekaj po kopnem, kar pridem do strnjene snežne odeje. Pomrznjeno, sicer kar globoke stopinje, a jih sonce še ni omehčalo. Popraskam se po glavi, saj derezic nimam s seboj, a me to kaj prida ne zaskrbi, če sploh kaj, saj vem, da izpostavljenih mest do vrha ni več. Previdno nadaljujem z vzponom, vmes je nekaj malega kopnega sveta, kar pridem na razgledno mesto, od koder je krasen razgled na zahodne julijske vršace onstran doline. Tod že vem, da vrh ni daleč. Še krajši spust, malo sem ter tja, in že sem na robu, za katerim se dviga mogočen križ. Juhuhu, pa sem tu. Res vesel, saj mi je šel vzpon precej lažje od nog, kot sem predvideval, poltretjo uro sem potreboval do vrha. 

Izkoristim trenutke, ko sem še sam, in naredim kup posnetkov za dragocene spomine nekoč, potem se malce sprehodim in razgledam, še zatem pa poiščem prisojen kotiček in sedem k počitku. Sicer je pod križem krasna lesena klopca, a sem jo raje prepustil onima dvema, ki sta prišla gor malo za menoj in res sedla nanjo. Ždenje mi je jako prijalo, vmes sem nekaj malega pojedel in se odžejal, časa za spomine in želje je bilo tudi vrh glave dovolj. Na nebu se je nabralo nekaj koprenaste oblačnosti, ki je danemu trenutku dala nekakšen mističen pridih, užitek se je bilo razgledovati in se spominjati potepov, opravljenih v minulih letih in desetletjih. Težko, res težko sem dvignil zadnjo plat in se pripravil za sestop. Še ciao onima dvema in že me ni.

Do sedelca previdno, sneg se je že nekoliko omehčal, še eno sitno snežišče pod njim in že sem na kopnem. Židane volje sem nadaljeval dol ven, poskočnega koraka, hitro sem pri pokopališču, nedolgo zatem že na polici. Na koncu le te spet razgledovanje, premišljevanje o prihodnjih potepih, v teh koncih me čaka še nekaj lepih tur, potem pa v gozd in po krasni stezi do stavolov. Tod precej toplo, če ne bi pihalo, bi komot nadaljeval v kratkih rokavih. Do cerkve vrh Kalvarije bela cesta, drugače ne gre, potem še nekaj asfalta in že je potep pri kraju.

Židane volje, ker sem po dolgem času spet nekaj lepega opravil peš, odrajžam domu naproti ...

-> fotografije Breznjak (Monte Brizzia)

-> posnetek prehojene poti

Nova Gorica-Gorica-Žigoni-Temnica-Gorjansko-Prosek-Štanjel-Branik-Šempeter pri Gorici (kolesarjenje, <-> 90 km, ↗ 1260 m)

Sušec, petek 24.3.2026

Nekaj slabše vreme v gorah me je napotilo na Primorsko. Po svoje kar prav tako, saj sem imel že lep čas namen, oglasiti se v Solkanu. 

Spet sem parkiral na železniški postaji v naši Gorici, brezplačen parking, odlično izhodišče za kolesarske potepe, peš je precej blizu tudi Bevkov trg in s tem kofe, gelato in še kaj.

Do Mirna bi lahko šel preko Šempetra po kolesarski, a sva za tam zmenjena z Nejcem in njegovima nono in nonotom. Zato sem se do tja pomujal skozi sosednjo Gorico, mestece mi je ljubo, tudi dovolj domače, da kar švignem skozi, v katerokoli že smer se odpravim.

Od Mirna do Žigonov nad Renčami se lepo ogrejem, tam se ustavim pri stricu, ki ravno nekaj dela na vrtu. Presenečen in vesel je mojega nenadejanega obiska, prijetno poklepetava, potem pa moram naprej, saj me čaka dolga pot. Takoj za njegovo hišo se prične strm klanec proti Temnici, spodaj je še nekaj gozda, višje vse golo zaradi požara pred slabimi štirimi leti. Povsem drugačen svet, kot ga imam v spominu. Davno tega sem bil zadnjič tu, takrat gozd še vse do vrha in ob cesti lovska koča, kjer smo praznovali rojstne dneve in druge obletnice, v Žigonih pa teta, stric in  sestrična. Gozda ni več, lovska koča je nova, ker je stara pogorela, v Žigonih pa imam samo še strica. Življenje gre svojo pot, nimaš kaj ...

Med kolesarskim potepanjem po Azurni obali sem pridobil na kondiciji, zato sem s precej dolgim in jako strmim klancem opravil hitro in dokaj zlahka. Potem nekaj bolj položno, vmes tudi malce navzdol, do Temnice in od tam krasen spust do Gorjanskega. Do meje ni daleč, kot bi trenil sem pri bivšem mejnem prehodu. V Italiji nadaljujem proti Proseku, kraji so mi domači, tako na biciklu, kot z avtom, sem se že vozil tod. Gabrovec, Božje Polje in že je tu Prosek, tam zavijem nazaj v Slovenijo. Za Repnom pripeljem "domov", tudi tod par strmih klancev, še skozi Dutovlje in Kobdilj in že sem v  Štanjelu. Lakote nobene, ker ves čas po malem grizljam energijske ploščice, s pijačo pa sem bil že precej pri koncu. Zato v Štanjelu stopim v trgovino po zaloge, nekaj popijem kar tam, nekaj pretočim v bidon. Med počitkom se javim Nejcu, da bo vedel, kdaj približno me lahko pričakujejo, spomnim se tudi sprehoda po vasici, ki smo ga opravili lani jeseni z njim in Barbi, po odličnem kosilu pri Mahorčiču v Rodiku.

Nadaljna pot do Nove Gorice mi je bila tako domača, da bi jo lahko prevozil zaprtih oči. Spust do Branika, potem pa Dornberk, Volčja Draga in Šempeter pri Gorici. Tam zavijem na kolesarsko in se skozi tunel Kostanjevica vrnem do avta. Od Dornberka do Šempetra je bilo kar nekaj prometa, prej ves dan bore malo, a tudi tod nič strašnega. 

Preden sestopim z bicikla se zapeljem še do Trga Evropa (Transalpina) in po novem podhodu na parkirišče. 

Bicikel na avto in malo zatem sem že pri Nejcu in njegovih. Prijetno poklepetamo, popoldan se prevesi v večer, ko se odpravim domov ...

-> posnetek prevožene poti