Monte Cavallo (Konjski špik, Rosskofel)

Vinotok, četrtek 15.10.2026

Izjemno razgleden vrh v glavnem grebenu Karnijskih Alp. Z bovško-ljubljansko navezo, s katero smo večinoma zganjali turnosmuške vragolije, kopnega je bilo nekaj manj, smo ga obiskali davnega oktobra dva tisoč dvanajstega leta. Izhodišče smo imeli na Lonicah, katere so bile v tistih časih še enostavno dostopne iz Tablje, danes je tam cesta že lep čas zaprta. Družba in hrib sta mi ostala v lepem spominu, vse od takrat tudi želja, da se na goro povzpnem še po avstrijski strani, z izhodiščem na Mokrinah. Štirinajst let je minilo, da sem se končno odpravil na pot. Izhodišče sicer niso bile prav Mokrine, začel sem nekaj ovinkov nižje, še na laški strani, pri bivši kasarni financarjev (Guardia di Finanza). Želel sem si bolj razgibanega vzpona, zato sem mu dodal lažjo ferrato, v nekaterih opisih je zaslediti poimenovanje via attrezzata, Enrico Contin. 

Zjutraj, še v mraku, pristavim za kofe in pripravim nekaj malega za pod zob. Med zajtrkom preberem sporočilo prijateljice in se skoraj glasno zasmejem. Sprašuje me, če sem se res v kratkem času zredil za kakšnih dvajset kilogramov, češ, tako si videti na fotografiji z Nejcem, posneti pred dvema dnevoma v restavraciji. Odpišem ji, da smo se tudi v Solkanu od srca nasmejali, ko smo bolje pogledali tisto fotografijo. In da pri najbojlši volji ne znam pojasniti, kaj za vraga je bilo s fotoaparatom (telefonom), da me je naredil takšnega. Obljubim ji tudi, da ji z današnjega potepa pošljem svež selfie, kjer bo videla, da sem še vedno tak, kot sem že lep čas. Itaq smo zmenjeni z njeno družinico, da se kaj kmalu srečamo in me bo lahko sama ocenila. Zabuhel obraz, okrogel trebuh in bicepsi na roki, ki jih lahko zavida marsikateri bodybuilder. Marsikdo takšne fotografije ne bi dal v svoj blog. Sam teh predsodkov nimam, tako kot ostale je lep in dragocen spomin na čudovit dan, morda mi bo zaradi te 'preobrazbe' še bolj ostal v spominu.

Zjutraj se mi ni nikamor mudilo, namenoma sem šel zdoma malce kasneje, da jutranji hlad popusti. Do Rateč še precej jasnega neba, potem vse manj, od Tablje do izhodišča koprenasta oblačnost, kamorkoli sem se ozrl. Parkiram nekaj pred kasarno ob cesti, se hitro preobujem in že sem na poti do planine Winkelalm. Še dobro ne začnem s potepom, že se izgubljam v spominih na potepe v teh koncih. Prvi, na katerega pomislim, je star dobrih šest let, torej še dokaj svež. Julija dva tisoč dvajsetega sva se s princesko iz tega izhodišča povzpela na Malvuerich Alto, Mali vrh po naše. Drugi, ki se mi je utrnil, pa je turnosmuški. Pokojni Igor je Majo, tiste čase znano novinarko iz komercialne televizije, Vinka in mene povabil na turno smuko v te konce. Mimo planine Winkelalm smo se povzpeli nekam visoko pod Konjski špik, žal sem pozabil ime škrbine, forčele, zadnjih nekaj deset metrov vzpona je bil sila strm in ozek žleb. Sam sem tisti del šel tudi dol peš, prestrmo in preozko zame, ostali trije so ga suvereno odsmučali, preostalo in tega preostalega je bilo v dolžino in širino res precej, pa sem tudi sam odsmučal kot se šika in nisem kaj prida, če sploh kaj, zaostajal ne po umetniškem vtisu, ne po hitrosti. Dan smo zaključili s prijetnim klepetom ob kozarcu osvežilne pijače v enem od gostišč na Mokrinah, kjer je bil Igor z osebjem star znanec. Hočeš nočeš sem pomislil tudi na to, kako žalostno in prazno bi bilo življenje brez spominov. 

In tako zamišljen pridem do planine Winkelalm, za katero je bilo že na glavni cesti obvestilo, da je še odprta. Pred kočo nikogar, ob poti se pase nekaj konjičkov, zato grem kar mimo in nadaljujem navkreber. Vreme je podobno žalostno, kot je bilo tisti dan, ko sem kolesaril pod Kaninom in skozi Reklanico, koprenasta oblačnost torej. Tod sem se že sprijaznil, da sonca ne bo kaj dosti, če sploh kaj, a me to ni kaj prida (z)motilo. Oblačnost je bila dovolj visoko, da za razglede nisem bil prikrajšan, tudi kasneje na vrhu ne, mraza pa zaradi manjka sonca tudi ne kaj prida. Še ne. Pot me vodi po krasni dolinici, kmalu sem dovolj visoko, da imam razglede tudi v smeri, od koder sem prišel. Vsake toliko se opomnem, naj nikar ne hitim, res ni nobene potrebe po hitre(jše)m koraku. Pot mi gre dobro od nog, kar hitro pridem do razpotja, kjer se desno odcepi pot proti Mokrinam. Po tej poti bom kasneje sestopal. Nadaljujem navkreber, škrbino pod Torre Clampil, kjer bom zavil levo proti Konjskemu, imam ves čas pred očmi. Sprva je videti še daleč, potem pa kar hitro precej bližje, kmalu sem v strmejšem svetu. Pod ostenjem pot zavije desno in me hitro pripelje do začetka zavarovanega dela in s tem do prvih jeklenic.

Nadaljevanje ni videti kaj prida zahtevno, zato dam palice v eno roko, z drugo pa poprimem za jeklenico, kjer se mi zdi to potrebno. Višje sem, hladnejše je, a spet ne toliko, da bi se ustavil in se topleje odel. Do škrbine, forčele, sedelca, kakor komu ljubo, kjer pogledam na drugo stran, na Mokrine, zmorem hitro, tam zavijem levo strmo navzgor. Nekaj vetra poskrbi, da me skoraj zazebe, a raje hitreje nadaljujem, kot da bi se ustavil in oblekel. Tudi tod se mi na prvi pogled nadaljevanje zavarovane poti ne zdi kaj prida zahtevno, zato palic ne pospravim. Sem ter tja, kjer je strmejše in bolj izpostavljeno, so ves čas jeklenice, vmes je nekaj lažjega sveta, kjer pomoč rok ni potrebna. Kar hitro sem na vršnem delu, na travah, vrh že slutim nedaleč naprej. Tudi ne kaj dosti višje. In res, ne traja dolgo in že vidim zvonec na vrhu, še malo in višje ne gre. Prešeren nasmeh se mi nariše na lice, kar nekako blaženega se počutim na vrhu. Dragocena samota, razgledi, da te kap, navkljub koprenastim oblakom, in morje spominov, kamorkoli se ozrem. Hitro se topleje odenem, potem pa se malo sprehodim po prostranem vrhu.

'Star si', se menim sam s seboj, ko med razgledovanjem povsod najdem kraje, kjer sem že bil. Gore in doline, vasice, vse tisto, kar oko zmore uzreti z razglednega vrha. Spomnim se mnogih tur v bližnji in nekaj manj bližnji okolici Konjskega špika, tudi tistih precej daleč od tod, katere oko komaj še zmore uzreti. Potem pomislim na bližnjo prihodnost, na uresničitev vsaj desetletne želje in s tem na neke sorte nov začetek, na kraje, ki jih želim v prihodnjih letih obiskati, na par zadev, katere bi rad še poskusil in spoznal. 'Dovolj si še mlad, da vse kar sanjaš, če ne še česa za povrh, tudi udejaniš', zaključim samogovor. Koj sem bil boljše volje, čeravno sem bil že ves dan prešerno razpoložen. Potem sem naštimal stojalo za fotoaparat in le tega usmeril proti vrhu, proti velikemu zvonu, in pritisnil na samosprožilec. Dvakrat, trikrat tako ...

Pogosto se ujamem v razmišljanjih, kako simple in lepo je življenje, le malček se moraš potruditi. Čeravno včasih vse skupaj ni za nikamor. Kakorkoli, na vrhu sem se zadržal lep čas, se temeljito razgledal, se spominjal in načrtoval, če bi posijalo še sonce, ni dvakrat za reči, da ne bi celo na kratko zadremal. Tako pa sem se, že malce prezebel, bilo je hladno in vetrovno, odpravil naprej, saj me je čakala še lepa pot nazaj do avta Sprva sem kar nekaj časa sestopal v smeri Trogkofla, po naše Velikega Koritnika, po laško Crete di Aip, potem pa že blizu zgornje postaje sedežnice zavil proti Mokrinam. Tam nekje je bil kot na dlani bivak Lomasti, nekaj nižje na laški strani. Od tam do verjetno umetnega jezerca sem imel čisto jebo, poti skoraj da ni bilo, samo en kup balvanov, večjih in manjših skal, vmes pa malo šodra. Skakljal sem s skale na skalo, ponekod lovil ravnotežje, tu pa tam izustil kakšno krepko, za dušo, vmes pa celo nekaj malega hodil, kjer sem našel kaj poti podobnega. Seveda sem sledil markacijam, kaj ne bi, ampak kaj dosti več kot to, v katero smer naj sestopam, si z njimi nisem mogel pomagati. Vsega je enkrat konec in tudi tega pobočja je sčasoma zmanjkalo, še kratek vzponček in že sem bil pri jezercu. Kar oddahnil sem se, vedoč, da v breg nimam več dosti. Par fotografij za spomin, še par pogledov v to in ono smer, in že nadaljujem po široki peščeni poti. Ob poti so igrala, razgledišča, počivališča, ni da ni, kot neke sorte tematski park, prav na sami meji med ITA/AVT. Sila primerno za mlajšo deco, upoštevajoč tudi jezerce nekaj nižje. Malo sem še moral navzgor, ne dosti, a mi je bilo vseeno odveč, potem pa sem končno uzrl smerokaz, kjer sem zavil proti izhodišču.

Sprva je bil lep čas močvirnat teren, tam je bil na mestu previden korak, potem je pot postala lepša, lažje hodna, do razpotja, kjer sem gor grede hodil nekaj ur prej, ni bilo daleč. Nekaj macesnov je že imelo krasno pozlato, nekaj njih je bilo še precej zelenih, večina pa se je še barvala v rumenkasto zlate odtenke. Vreme je bilo enako kot zjutraj, neke sorte copy/paste koprenasta oblačnost. Ni panike, sem si mislil, tudi slabše sem že imel, precej slabše. Pot sčasoma postane položnejša in kmalu zagledam rdečo streho koče na planini. Tam pozdravim mlajši par, ki sedi na klopi, nekaj naprej so še trije otroci, ki božajo konje. 'No, pa ne boš mogel reči, da ves ljubi dan nisi srečal nikogar', si rečem, potem pa ne mine več dosti časa in že zlagam palice pri avtu. Sveža majica, lažja obutev, še zadnjih nekaj požirkov hidracijskega napitka in že sem pripravljen za pot domov. 

Do Tablje večinoma premišljujem o kolesarskem potepu, ki sem ga opravil lani iz Žabnic prek Mokrin v Šmohor in od tam nazaj do izhodišča. Krasen potep je bil, želja po ponovitvi z nekaj dodatnimi kilometri v to in ono smer je živa in morebiti se je lotim prihodnje leto. Letos je za te konce kolesarska sezona pri koncu, vsaj zame, morebiti še znese kaj v okolici Humina, potem pa do naslednje spomladi spet Nova Gorica/Gorizia, Vipavska dolina in seveda obala. Vmes pa gore, kajpada, z nekaj sreče celo na turnih smučeh, pa še kaj tega in onega za povrh...

-> fotografije Monte Cavallo (Konjski špik, Rosskofel)

-> posnetek prehojene poti

Al Pesce d'Oro (Monfalcone/Tržič)

Vinotok, torek 13.10.2026

Humin-Meduno-San Daniele-Humin (kolesarjenje, <-> 90 km, ↗ 860 m)

Vinotok, sreda 7.10.2026

Zadnjič sem se med kolesarjenjem spomnil tudi Humina in Rezije. Med drugim, seveda. Humina izključno kot kolesarsko izhodišče, dočim imam v Reziji obojega nekaj, peš in na biciklu. Sedaj, ko je cesta do Solbice normalno prevozna, brez semaforjev, se sme spet z biciklom. Prej, ko je bil izmenično vozen samo en pas in si včasih pred semaforjem lahko celo malce zadremal, če si pripeljal tja, ko se je ravno prižgala rdeča, se ni smelo. Ker me je jesensko vreme prehitelo in ker vse krajši dnevi dopuščajo iz dneva v dan vse krajše ture, pride "z biciklom v Rezijo" na vrsto prihodnje leto, kaj lepega peš pa morebiti še letos. Zato sem se odpravil v Humin, najino ljubo Gemono, kot sva mestecu rekla z Majo. Tudi tam  so kolesarjenju šteti dnevi, mislim na jesensko in zimsko vreme, umazane ceste, nizke temperature in še kaj. 

Na običajnem izhodišču, veliko brezplačno parkirišče pred slaščičarno, je bilo precej polno, zato sem zapeljal malce naprej in parkiral pri bližnjem Sparu. Kakopak gratis. Skoraj do avtocestnega izvoza Carnia je bilo vreme dokaj žalostno, malce me je že skrbelo, da bo nekaj podobnega kot zadnjič in bom zvečer videl, da so na FVG zjutraj spet izdali aggiornamento. No, potem je bilo iz kilometra v kilometer lepše in v Huminu že precej jasno, dočim so bile okoliške gore še vedno v oblakih. Mimogrede sem bil pripravljen, kolesarska je bila samo nekaj metrov stran, kar po njej sem začel s potepom, čeravno sem moral zato malce naokoli. Recimo temu ogrevanje.

Ne samo brez Garmina, skoraj zaprtih oči bi se lahko peljal vse do jezerca Cornino, tolikokrat sem že bil na teh cestah, prej z avtom, zadnja leta z biciklom. Ne samo Humin, tudi okolica mi je zelo pri srcu, v eno stran vse do morja in v drugo do najvišjih gora, tako karnijskih kot alpskih vršacev. Komplet FJK, recimo, zato odštevam mesece, ko ji bom precej bližje in se bom na jutranje kofe in brioche ali večerni aperol spritz lahko odpravil peš. In za kolesarske podvige ne bom potreboval avta do izhodišča, temveč bom na bicikel sedel kar doma in se odpeljal bodisi na coffe ride, bodisi na kaj daljšega ...

Do spominskega obeležja Ottavia Bottecchie sem gonil, da je veselje, tam naredil par posnetkov, potem pa podobno urno nadaljeval do jezerca Lago di Cornino. Že tolikokrat tam, pa me vedno znova presune njegova turkizno modra barva. Pravljično, ne oziraje se na trenutno vreme. Med kratkim postankom za par fotografij se spomnim minulih obiskov jezerca in okolice, eden zadnjih je bil z Majinima staršema in Nejcem. Krasen dan, poleg jezerca smo si ogledali še bližnji rezervat z grifoni (beloglavi jastreb) in seveda Humin, kjer smo se sprehodili po ulicah in trgih, po katerih sva se svoje dni sprehajala z Majo. Nepozabno ...

Tudi v nadaljevanju so mi bile ceste in kraji vse do Pinzano al Tagliamento še dobro v spominu, tam pa sem zavil v hribe. V Garminu sem imel vnešeno pot, najdeno na Komootu, katero sem malce prilagodil lastnim željam, tako da sem od Pinzana do Meduna vozil skozi kraje, katere še nisem poznal. Pot je bila precej razgibana, klanci so sledili en za drugim, strmina pogosto merjena z dvomestno številko, ceste ozke za avto in pol, redko dva. Prometa skoraj nobenega. Kot običajno me je spremljala glasba, danes predvsem italijansko obarvana, Francesco de Gregori in Gianna Nannini. Prvi glasba v stilu Dylana in Cohena, recimo, druga prijeten laški pop, par komadov precej na poskok. Recimo, da sem de Gregorija poslušal med vožnjo po ravnini, nekako zasanjano, Gianno pa v hribovitem svetu, kjer je klanec sledil klancu in mi je nekaj bolj udarnega bolj prijalo.

Če je šlo od Humina do Pinzana kar hitro, pač ravna in poznana cesta oziroma ceste, je bilo naprej do Meduna precej počasneje. Bolj ali manj strmi klanci in ozke ceste, samo med spusti sem si tu pa tam dal duška in spustil kolikor je šlo, oziroma kolikor sem si upal. Vreme mi je bilo ves čas bolj ali manj naklonjeno, precej sončka in prijetne temperature. Ne enkrat sem pomislil tudi na to, kako dolgo še bomo imeli tako sončno in toplo vreme. Gor pa dol in sem ter tja, lep čas tako, med vasicami obilo samote, v vasicah samih pa skoraj vedno lajež psov za ograjami in tu pa tam kak maček ob cesti, ljudi nikjer. Res, kar skozi nekaj vasic me je vodila pot in nikjer žive duše, vsaj zunaj ne. V eni od vasic sem srečal poštarja, pa še ta je bil v avtu. Nekje ob poti sem si privoščil energijsko ploščico, čeravno res lačen nisem bil, pijače sem tudi imel dovolj, pa še skoraj v vsaki vasici je bilo kako korito, kjer sem lahko dopolnil zaloge. In tako pridem do zadnjega klanca in zadnjega spusta, ki me pripelje v dolino, do Meduna ni več daleč, tam se začnem vračati v Humin.

Meduno mi je domač, skozenj sem se že vozil tako v avtu, kot na biciklu, da bi se ustavil in si kaj ogledal ali nekje posedel ob kofetku, pa še ne. Tudi danes samo mimobežno, za počitek in okrepčilo sem določil San Daniele, že precej blizu Humina in s tem konca potepa. Če do Meduna prometa skoraj ni bilo, ga je bilo od tam naprej precej več, a spet ne toliko, da bi bil moteč. Vožnja mi je šla dobro od nog, utrujenosti še ne kaj dosti, zato sem se ustavljal le toliko, da sem tu pa tam naredil kak posnetek. In enkrat malček dlje, da sem na počivališču ob cesti dotočil vodo in v miru snedel energijsko ploščico. Cesta oziroma ceste so mi ostale kar dobro v spominu, pogosto sem se spomnil kake cerkve, hiše, kafiča, tudi spomenika, ki so mi ostali v spominu od minulih voženj skozi te kraje. V Valerianu sem pripeljal na cesto, po kateri sem kolesaril dopoldan, in po njej nadaljeval do Pinzana al Tagliamento, kjer sem jo zapustil in zavil proti San Daniele-ju. 

Slikovit spust skozi tunel, vklesan v živo skalo, in že sem na mostu prek Tilmenta, ne gre, da se ne bi ustavil. Že večkrat tod, avto in bicikel, kar se slednjega tiče prvič s treking bajkom, potem še s cestnim, tako kot danes. Par posnetkov za malho spominov, potem kratek, a kar strm klanec, in spet bolj kot ne po ravnem naprej. San Daniele ni bil daleč, še skozi Ragogno in številne manjše kraje pred in za njo, in že sem bil tam. Ta že sem bil je seveda trajal kar nekaj časa, ne nekaj trenutkov. Do stolnice v centru storico me je čakal še sila strm klanec, tam pa številna množica ljudi v črnem, mrtvaški avto pred stolnico, poleg njega krsta in poleg nje župnik. Tudi presenetljivo veliko policistov in karabinjerjev. In prestižnih limuzin, večinoma Mercedesov razreda S. Zvečer sem na spletu pogledal kaj in kako in prebral, da je bil pogreb znanega industrialca in mestnega svetnika, torej za tiste kraje pomembnega moža, zato takšna množica in toliko policije. Zavil sem vkraj in se za množico stoječih izmuznil v stransko ulico, kjer sem se nekaj naprej na samem ustavil in premislil kaj in kako. Pijače imam še nekaj, sem pomislil, res lačen nisem, do Humina pa ni daleč. Pogledam na zemljevid na Garminu in vidim, da gre za največ dvajset kilometrov, raje manj, in že bom doma. Pardon, pri avtu. 

Odločim se, da se v Humin vrnem po najkrajši poti, po glavni cesti, in s tem vzamem v zakup nekaj več prometa. Nekaj trenutkov zatem že nadaljujem z vožnjo, dolg in strm  klanec navzdol, kjer leti, da je veselje, me pripelje do glavne prometnice. Tam pa neke sorte presenečenje. Na enem smerokazu piše, da imam do Humina 15km, kar vem, da je točno, na drugem, samo nekaj metrov stran, pa, da je do Humina 35km. Kar verjeti ne morem, že nekajkrat sem se vozil tod mimo, pa tega še nisem opazil. Kaj šele tisti, ki se tu vozijo dnevno. Res čudno, da se ob to ni še nihče spotaknil. To me spomni na obeležje vrh Col de la Madone nad Azurno obalo, na obeležji pravzaprav, kjer je na enem navedena višina 925m, na drugem, samo nekaj metrov stran, pa 922m.

Kakorkoli že, vedoč, da bom imel v nadaljevanju več prometa, sem za nadaljevanje izbral Poguese in pojačal glasnost, kaj dogaja za hrbtom, koliko vozil me dohiteva in kako hitro, me itaq zanesljivo opominja Garmin. Čeravno me je utrujenost že lovila, sem vse do Osoppa gonil, da je veselje, tam zavil na manj glavno cesto in po njej manj poskočno nadaljeval do avta. Zadnjo uro v že bolj kot ne oblačnem vremenu in ko sem že preoblečen in preobut nalagal bicikel na prtljažnik, je padlo prvih nekaj kapljic dežja. Ker je bil avto pred trgovino, sem skočil še po par malenkosti, potem pa židane volje odrajžal domov.

Do doma sem imel vrh glave dovolj časa, da sem premislil o bližnjem prihodnjem času, o obisku Solkana in Nove Gorice, in o nekaj gorniških potepih, ki se jih nadejam še pred zimo.

-> posnetek prevožene poti