Zajavor (Zaiavor, 2026)

Veliki traven, petek 1.5.2026

Kapelica, mimo katere sem se peljal zadnjič z biciklom, me je spomnila na čudovit potep, ki sva ga opravila z Majo na Ivanac. Naprej do Humina sem imel vrh glave dovolj časa, da sem obudil spomine na najine potepe v teh krajih, med drugim tudi na Lanževico v Stolovem  grebenu in Zajavor na drugi strani prelaza /sedla Tam na Meji. Stolov greben sem svoje čase pogosto obiskoval, naj si je šlo za pristop na vrh ali dva, tudi prečenje, v kopnem in v snegu, dočim sem oziroma smo Zajavor obiskali samo enkrat z mojima pikicama, Majo in princesko. Odločitev kam naslednjič, tako ni bila težka ...

Zaradi ohladitve, ki je zajela naše kraje, se mi vročine ni bilo bati, prej zmrzali, če bi zgodaj vzel pot pod noge. Zato sem zjutraj poležal in se šele sredi dopoldneva odpravil navkreber. Dan sončen, da je veselje, in sam na poti, čeravno je bilo parkirišče pri zapuščeni gostilni na Tam na Meji precej polno. Pomislil sem na to, da se zadnje čase precej pozno odpravljam na ture, da s hojo pričenjam ob uri, ko bi moral biti že visoko v robeh. In se potolažil, da bom že še vstal oziroma vstajal sredi noči, če oziroma ko bo kaj takega potrebno ...

Na Zajavor sem se spomnil vsake toliko, kaj več kot to pa ne. Čemu, ne vem, konec koncev sem bil v zadnjih letih kar nekajkrat na Matajurju, prav tako na Stolu, na Zajavor, ki je tudi tu nekje, pa nisem pomislil.

Podobno kot na zadnjih dveh potepih sem hitro ujel pravi ritem, vklopil avtopilota in se izgubil v času in prostoru, skupaj s spomini in željami. Mulatjera me je vodila skozi gozd, ves čas zložno navkreber, tu pa tam sem imel nekaj malega razgledov na Stolov greben. Spomnil sem se knjige "Ciociara" Alberta Moravie (prevod Silvester Škerl, l.1960), ki jo prebiram te dni. Tega, da prevajalec za te sorte poti uporablja besedo "mulja pot". Veliko berem, raznorazna čtiva, pa takšnega prevoda še nisem zasledil. Všečno, vsaj zame. Premišljujoč o knjigi in še marsičem sem sčasoma prišel dovolj visoko, da sem skozi krošnje dreves uzrl greben, kamor sem namenjen, preden sem prišel na plano, pa sem nekje višje slišal še ljudi.

Ta konec poti, prehod iz gozda na odprta pobočja, pa krajše precej položno prečenje tu nekje, sem imel še dobro v spominu, tudi vršne strmine, ki je sledila nekaj kasneje, sem se še dobro spomnil. Med postankom za par požirkov in nekaj posnetkov sem višje na poti opazil kar nekaj njih, pričakovano, glede na precej polno parkirišče na izhodišču. Vse do "bochette Zaiavor" je bila pot zložna, mulja oz. mulatjera, tam sem prišel do krasnih razgledov na kaninske vrhe nad Rezijo, tudi na Skutnikov greben in še mnogokaj. Naprej do vrha je bilo precej strmo, tod sem prehitel nekaj njih, ki so se na pot odpravili pred menoj. Sčasoma je strmina popustila, zagledal sem križ na vrhu in ... No, in množico ljudi, tako številčne res nisem pričakoval. 

Sedel sem nekaj vstran in se prepustil spominu na tisti dan, ko smo sem gor prisopihali v troje. Raztreseni drobci spominov na trenutke tistega dne so se počasi sestavili v čudovito celoto, podobno kot bi zavrtel kalejdoskop in pokukal vanj. Dragocen in nepozaben spomin ...

Potem sem ždel, se spominjal, si želel, se razgledoval, tudi nekaj malega prigriznil in popil. Spomini so segali desetletja nazaj, želje v relativno bližnjo prihodnost, če se leto dni in pol razume kot relativno. Tukaj in sedaj sem bil bolj malo, recimo samo med razgledovanjem in fotografiranjem ...

Potem sem pocrkljal prijaznega psička, fotografiral nekaj njih, ki so želeli skupno fotko za spomin in že sem bil na poti v dolino. Že doma sem se odločil, da sestopim po taisti poti, saj si želim vrh obiskati še z druge strani in bom takrat potepu še kaj dodal. Do škrbinice previdnejše, potem pa je korak stekel in urnih nog naokrog sem bil mimogrede v gozdu. Nekaj prej sem dohitel gamsa, ki se je zvedavo oziral proti meni, prav nič plašen ni bil videti. Nekaj časa sva šla v isto smer, vedno na zanj varni razdalji, potem pa je zapustil markirano pot in se izgubil v gozdu. Sam se nisem, kar hitro sem opravil s sestopom in ko sem stopil iz gozda na asfaltno cesto, je bilo skoraj kot bi stopil iz pomladi v poletje. Precej toplo, vroče pač ne.

Pri avtu se malce spočijem, preoblečem, seveda tudi preobujem, in že sem na poti v Zajnco. Čeravno le ta ni ravno za prvim ovinkom, tudi za drugim ne, mi je pot do tja minila kot bi trenil. Na cesti kar nekaj prometa, pač prazničen dan, tudi počitnice, dolina sama pa še samotna, takšna, kot jo imam najraje. Samo dva avta na parkirišču, razumljivo glede na to, da so koče še zaprte in v gorah še kar nekaj snega. Justi in Vinko sta me že pričakovala, lepo se je srečati po daljšem času. Poklepetamo o tem in onem, vmes me Justi postreže z okusno enolončnico in še toplim kruhom. Joj, kako je teknilo, dvakrat sem si naložil in verjetno bi zmogel še žlico ali dve, če me ne bi čakalo še pecivo in kofe.  

Še čez Vršič, zapornice so dvignjene, ni daleč čas, ko se bo videlo, ali nov prometni režim deluje. Do doma doživeto počasi postane spomin, pozno zvečer na kavču že premišljujem kaj sledi ...

-> fotografije Zajavor (Zaiavor, 2026)

-> posnetek prehojene poti

Humin-Čenta-Subid-Tamora-Mažeruola-Tavorjana-Čenta-Humin (kolesarjenje, <-> 95 km, ↗ 1670 m)

Mali traven, ponedeljek 27.4.2026

Tako z Breznjaka kot s Crete dal Cronz se je videlo daleč, dovolj daleč, da sem se spomnil tudi mnogih potepov po Benečiji. Spominov za debelo knjigo ali ne prav kratek film. V minulih desetletjih sem se tam mudil predvsem radi hribov, v zadnjih nekaj letih pa sem nekaj malega opravil tudi z biciklom. Humin je krasno mestece, predalpski svet Karnijskih in Julijskih Alp je blizu, ceste do vasic in prelazov pod vršaci v teh koncih strme in vijugaste. Kot naročene za kolesarska potepanja, zato sem izhodišče spet izbral v ljubem mi Huminu. Najina Gemona, sva mestecu rekla z Majo, tako rada sva se ustavila tod po potepu in se sprehodila po starem delu mesteca, centro storico, polizala kepico ali dve ali kofetkala v kakšni od mnogih prijetnih kafetarij, običajno v spremstvu princeske. Res sem vesel, da nam je z njenima staršema in Nejcem uspelo obiskati to mestece, ki nama je bilo tako ljubo.

S potepom sem začel spodaj, pred slaščičarno blizu železniške postaje je veliko brezplačno parkirišče. Po stranskih ulicah sem se odpeljal iz Humina, spodaj sem moral malo naokoli, ker je bilo par cest zaprtih zaradi asfaltiranja. Tudi naprej do Ratnja je bila cesta v prenovi, zato sem hočeš nočeš moral tudi malo po makadamu. Naprej do Čente b.p., kmalu za njo sem zavil na stransko cesto in že sem bil na enem od mnogih klancev ta dan. 

Nadaljnja pot me je vodila skozi krasne vasice, nekako na robu predalpskega sveta Julijskih Alp. Enako kot velja za promet, velja tudi za kraje, skozi katere me je vodila pot - skoraj nikjer nikogar. Redkokje kdo na vrtu, njivi, tu pa tam kak avto, tistih nekaj gostiln, mimo katerih sem šel, zaprtih. Po svoje mi je ta mir še kako odgovarjal, po drugi strani pa se v kaki odročni vasici rad ustavim na kofetu in na kratko poklepetam. Dolgi in strmi klanci so mi šli dobro od nog, med spusti sem se malce spočil, pijače in energijskih ploščic sem imel dovolj, tako da lakote in žeje nisem trpel. V klanec sem gonil hitreje kot običajno, trening za prihodnje kolesarske počitnice recimo, čeravno je še dober mesec do takrat, navzdol pa gre itaq samo od sebe. Gor pa dol, nekajkrat tako, kar pripeljem do večje kapelice in skoraj padem z bicikla. Tu sva z Majo začela enega najinih prvih potepov, s princesko smo se odpravili na Ivanac (monte Joanaz). Prepustil sem se spominu, ni manjkalo dosti, da bi imel solzne oči, tako živ je še spomin na tisti dan. Čeravno sem pred potepom kar podrobno pregledal začrtani itinerar, sem spregledal, da me bo pot vodila tod mimo. 

Sledil je še zadnji konkretnejši klanec, potem pa sem bil s kar se strmo navkreber tiče pri kraju. Spust v dolino je bil dolg, cesta ozka in strma, zato sem bolj brzel, kot drvel. Skozi Rekluž sem pribrzel v Ahten, od tam nadaljeval v Neme, potem pa naprej skozi Čento ni bilo več daleč do Humina. Poznalo se mi je, da sem v klanec gonil močneje kot običajno, zato so bile noge vse težje in ni mi preostalo drugega, kot da se ustavim v eni od gostiln ob poti in se malce okrepčam. Če je bilo v vaseh vse zaprto, ciljam na gostišča, v dolini teh težav ni bilo. Panin, kofe in lemon soda so bili dovolj, da sem nadaljno pot zmogel kot se gre, čeravno je šlo precej počasneje, kot gre običajno.

Pri avtu sem se preobul in preoblekel, nekaj malega popil, in že sem bil skoraj kot nov. Skoraj! Domov grede sem ob prijetni glasbi, ki mi jo je, verjeli ali ne, podaril palček, premišljeval kaj sledi. To je, kam prihodnjič, tudi kako. Še preden sem avto pospravil v garažo do naslednjič, sem vedel kako in kje ...

-> posnetek prevožene poti