Crete dal Cronz (2026)

Mali traven, petek 24.4.2026

Dvakrat zapored podoben scenarij. Vem, da bom šel v kratkem v gore, konkretnega cilja oziroma vrha nimam v mislih. Kot običajno me še najbolj mika kak karnijski vršac.

Nekaj dni pred turo na Breznjak sva se z Nejcem s kolesom odpravila na potep do Mirna, recimo na coffe ride, popoldan pa skočila v sosednjo Gorico na gelato. Na Corso Verdi je park in ob parku gelateria. Ne vem kako, ampak na Corsu Verdi sem se spomnil na ulico G. Verdi v Tablji, le ta mi je ostala v spominu, ko sem se davno tega prvič odpravil na Breznjak in tam našel parkirišče. Če ne bi šla z Nejcem na sladoled, ne bi šel po Corso Verdi in če ne bi šel po Corso Verdi, se skoraj zagotovo ne bi spomnil na Verdija v Tablji, še manj na Breznjak.

Gorica, Digital Art Gallery, galleria Bombi (tunel pod gradom) 

Potem sem se oni dan razgledoval z Breznjaka na okoliške gore ino doline, tudi na avpaško dolino oziroma Val Aupo. Prvo sem se spomnil krasnega kolesarskega potepa čez prelaz Čez Kladje (Sella di Cereschiàtis) lani, koj zatem na Creto dal Cronz. Tako kot sem po gelatu vedel, da bo Breznjak, sem po Breznjaku vedel, da bo Creta dal Cronz.

Pogosto brskam po spletu, iščoč ideje za potepe, še največ v sosednji Furlaniji. Vse od obale do najvišjih prelazov, če gre za biciklistično udejstvovanje, in predvsem Karniji, če gre za gorniško. Že leta opažam, da imajo gore, doline in vasi marsikje tudi stara slovenska imena, ki pa so malodane že utonila v pozabo in se jih skorajda ne uporablja več. Škoda, pa tako lepo zvene po naše:

Slovensko - italijansko - nemški toponimi v Karnijskih Alpah (klik za ogled)

Zjutraj nisem hitel, tura je kratka in do izhodišča ni ne vem kako daleč. Do Tablje in od tam do Avpe, še par ovinkov in že sem bil na prelazu. Dva avta sta mi dala misliti, da ne bom sam na turi, a potem tekom dne nisem srečal žive duše. Ko stopim v breg, vidim, da je urejena nova kolesarska za E-MTB, tam, kjer zavijem v gozd na pešpot, pa stoje novi smerokazi.

Zamišljeno nadaljujem navkreber, dan je prijetno topel, gozd že tolikanj ozelenel, da sem v senci. Izgubljen v premišljevanjih vseh sort se zalotim, da po nepotrebnem hitim, čim zmanjšam tempo, tudi zadihan nisem več. Pot imam še dobro v spominu, ko pridem do široke grape vem, da do razpotja, kjer se gre proti planini Glazzat ni daleč, nekaj višje na drugem razpotju pa bodem že zavil proti vrhu. Podobno kot na Breznjaku tudi tod cveto rožice, ki so drugod cvetele že pred mesecem ali dvema, ponekod celo prej. Ni kaj, sneg je dolgo obležal, pač takšna lega.

Pridem prek grape, do prvega in kmalu zatem do naslednjega razpotja, tod bom nazaj grede stopil proti zgornji planini. V gozdu grem malo za nosom, radi listja je pot ponekod slabše razvidna, hitro sem pri rušju, tam se svet odpre. Kot sem predvideval, je pot res še zasnežena, vse do vrha je še precej belo. Čez prve krpe snega, mokre in mehke, grem še brez, potem pa nadenem derezice. Brez njih bi zagotovo obrnil, sneg je bil trd kot kamen, nekaj mest pa dokaj izpostavljenih. Vmes se je našel tudi kopen svet, a je bilo kopnega precej premalo, da bi se dalo snegu izogniti. Do vrha je bilo nekaj mest, kjer sem moral res previdno, rušje ob poti mi je bilo precej v pomoč. Pomislil sem na oni dan, ko sva spodaj na zgornjem razpotju s princesko zavila proti planini, ker je bila pot že do tam pod snegom, jaz pa brez zimske opreme. Kako prav sva storila ...

Čim sem prišel na sonce je bilo s snegom konec, snel sem derezice in par minut zatem že sedel k počitku. Že zadnjič na Breznjaku so bili razgledi, da ""padeš dol", kaj šele tod. 360 stopinjska panorama na gore ino doline pod njimi. Zavrtel sem se kot na ringlšpilu, večkrat, pa kar nisem in nisem mogel zaobjeti vseh lepot, ki jih je bilo deležno oko. Prelestno.

Počitek kot običajno, z vsem, kar sodi poleg. Spomini, želje, ideje te in one sorte. Kako sem prišel do Breznjaka zadnjič in Crete danes sem že v uvodu, temu naj dodam še to, da sem se tudi glede naslednjega potepa odločil na vrhu. Da bo bicikel sem vedel, da zna biti nekje ob laški obali, pa predvideval. No, vrh Crete sem se odločil, da bo izhodišče v Huminu, ob morju sem letos že bil, nekajkrat, v katero smer se bom odpeljal, pa bom še videl. Nekam proti hribom, kakemu prelazu, ravnine je vrh glave dovolj ob morju. Potem sem še ždel vrh Crete, se razgledoval enkrat v to in drugič v ono smer, morebiti še nabolj na Zermulo, na katero me vežejo krasni spomini. Večkrat smo bili na Lonicah, se potepali na obeh straneh prelaza, da bi bil kdaj tam sam, pa nimam v spominu. Tudi dol grede sem sneg na lahno, previdno, potem v gozdu spet šel nekaj časa po svoje, čim sem udel kolovoz sem vklopil avtopilota in leva, desna, leva, desna, skorajda samodejno nadaljeval proti planini. Dejansko en tak super filing, ko hodiš in hodiš in imaš občutek, da bi lahko kar hodil in hodil in zlepa ne nehal hoditi. Tudi na tej strani mi je pot ostala v živem spominu, razgledi proti Zermuli, bunker nad cesto, še malo in že sem bil na razgledišču, belvedere, nad zgornjo planino. Crete di Gleris za zjokat lepe, nič drugače Montaž s svojimi vazali, pravzaprav ena sama prelest naših in zahodnih Julijcev na eni strani in karnijskih vršacev na drugi. Lahko bi sedel pod razpelom in se razgledoval v nedogled ...

Do avta sem šel kar po MTB stezi višje in po markirani nižje, nikjer nikogar, še živalce nobene. Na prelazu samo še moje vozilce, zjutraj še na sončku, sedaj že v globoki senci. Počasi se preoblečem in preobujem, se še malce sprehodim sem ter tja, da v miru premislim do konca, kar sem tekom potepa premišljeval, potem pa po taisti poti domov. 

Brez postanka v Trbižu seveda ni šlo, špeža kakopak, z eno blagajničarko sva si že tako domača, da se pozdravljava z "živjo". Do doma sem imel ravno prav časa, da sem premislil o prihodnjem kolesarskem potepu, pozno zvečer sem že imel vnešen itinerar v Komootu ...

-> fotografije Crete dal Cronz (2026)

-> posnetek prehojene poti

Breznjak (Monte Brizzia)

Mali traven, četrtek 9.4.2026

Sredi dopoldneva parkiram na Via G.Verdi, starejši par se je ravno odpravil na pot. Bon di, buona giornata, počasi se preobujem, vmes razmišljam, kdaj sem se zadnjič peš odpravil na turo. Po cesti, po kateri sem se pripeljal, se vrnem do kapelice in po križevem potu nadaljujem do cerkve Chiesetta del Calvario. Par trenutkov za spomine in razgledovanje, potem pa po beli cesti naprej.

Lep čas nisem bil na peš turi, zato sem se Breznjaka lotil na lahno. Dan je bil sončen in prijetno topel, razpoloženje na nivoju, do konca bele ceste sem zmogel kar hitro. Nekaj pred koncem ceste zavijem na senožet, tam je tudi stavolo, da v fotoaparat ujamem par motivov. Čez strn in drn nadaljujem do ceste nekaj višje, grem kratek čas po njej in že sem na pešpoti. Pobočja Breznjaka se dvigajo nad stavoloma, Ciofnik piše na zemljevidu za ta kraj, slovenskega imena ne najdem. Vreme je kot naročeno za potepanje, le v senci je še kar sveže. 

Nadalje me čaka krajša strmina, potem pa pot spet postane zložnejša, speljana v krasnih okljukih. Vsake toliko se spomnim kakega trenutka s potepa, ki sva ga tod opravila s princesko dobrih sedem let tega, krasen spomin. Hoja mi gre dobro od nog, hitreje od pričakovanj pridem do v zahodno pobočje hriba izklesane police. Spet čas za spomine in fotografije, tudi nekaj požirkov, vidim, da sta obe lopati še vedno tam, privezani na klin, zabit v steno.

Polica je na nekaj mestih zasuta, nič hujšega, samo bolj previden korak, kmalu sem čez in nedolgo zatem že na Scalzerjevih travnikih, kjer grem mimo vojaškega pokopališča iz prve svetovne vojne. Do tod kar položno, naprej spet bolj strmo. Pogled na uro, kjer spremljam višino, mi pokaže, da sem že kar visoko in da do sedla med Breznjakom in Monte Bruco ne more biti več daleč. Res ni bilo, kar hitro sem zmogel do tja. Že prej sem moral prek zasnežene grape, sneg trd in pomrznjen, a je šlo samo za kak meter ali dva v dolžino, previden korak zaradi kar izpostavljenega sveta in že sem čez. Nekaj višje zaslišim pogovor in kmalu ujamem par, s katerim smo se videli, ko sem se pripeljal na parkirišče. Čez naslednje snežišče grem še za njima, potem me spustita naprej. Še nekaj malega do sedelca, kjer zavijem desno proti vrhu. Pot naprej do vrha je od predlani poimenovana po Attiliu "Titti" Cecconu, pokojnem alpinistu iz Tablje.

Nekaj časa po snegu, nekaj po kopnem, kar pridem do strnjene snežne odeje. Pomrznjeno, sicer kar globoke stopinje, a jih sonce še ni omehčalo. Popraskam se po glavi, saj derezic nimam s seboj, a me to kaj prida ne zaskrbi, če sploh kaj, saj vem, da izpostavljenih mest do vrha ni več. Previdno nadaljujem z vzponom, vmes je nekaj malega kopnega sveta, kar pridem na razgledno mesto, od koder je krasen razgled na zahodne julijske vršace onstran doline. Tod že vem, da vrh ni daleč. Še krajši spust, malo sem ter tja, in že sem na robu, za katerim se dviga mogočen križ. Juhuhu, pa sem tu. Res vesel, saj mi je šel vzpon precej lažje od nog, kot sem predvideval, poltretjo uro sem potreboval do vrha. 

Izkoristim trenutke, ko sem še sam, in naredim kup posnetkov za dragocene spomine nekoč, potem se malce sprehodim in razgledam, še zatem pa poiščem prisojen kotiček in sedem k počitku. Sicer je pod križem krasna lesena klopca, a sem jo raje prepustil onima dvema, ki sta prišla gor malo za menoj in res sedla nanjo. Ždenje mi je jako prijalo, vmes sem nekaj malega pojedel in se odžejal, časa za spomine in želje je bilo tudi vrh glave dovolj. Na nebu se je nabralo nekaj koprenaste oblačnosti, ki je danemu trenutku dala nekakšen mističen pridih, užitek se je bilo razgledovati in se spominjati potepov, opravljenih v minulih letih in desetletjih. Težko, res težko sem dvignil zadnjo plat in se pripravil za sestop. Še ciao onima dvema in že me ni.

Do sedelca previdno, sneg se je že nekoliko omehčal, še eno sitno snežišče pod njim in že sem na kopnem. Židane volje sem nadaljeval dol ven, poskočnega koraka, hitro sem pri pokopališču, nedolgo zatem že na polici. Na koncu le te spet razgledovanje, premišljevanje o prihodnjih potepih, v teh koncih me čaka še nekaj lepih tur, potem pa v gozd in po krasni stezi do stavolov. Tod precej toplo, če ne bi pihalo, bi komot nadaljeval v kratkih rokavih. Do cerkve vrh Kalvarije bela cesta, drugače ne gre, potem še nekaj asfalta in že je potep pri kraju.

Židane volje, ker sem po dolgem času spet nekaj lepega opravil peš, odrajžam domu naproti ...

-> fotografije Breznjak (Monte Brizzia)

-> posnetek prehojene poti