Sušec, nedelja 12.3.2023
Precej časa sem razmišljal o Svinjaku, zagotovo nekaj let, pa se je vedno našlo kaj drugega drugje. Je že prav tako, sem si mislil po turi, že na poti v Zajnco, lepše kot je bilo, skoraj ne bi moglo biti.
Tja sem se peljal skozi Italijo, po daljšem času, in se med vožnjo spominjal mnogih poti v Log pod Mangrtom, kamor sva s kolegom zahajala vrsto let in tam opravila nebroj izvrstnih tur. Gostišče Mangrt je bilo skoraj najin drugi dom, vrhovi na obeh straneh doline precej domači, tudi nekaj manj bližnji in tisti za mejo pogosto obiskani. Lepi spomini, še dokaj živi, čeravno je preteklo že ohoho vode od takrat.
Parkirišče na izhodišču je bilo prazno, jasno in sončno jutro je obetalo imeniten dan. Običajno je spomin na prejšnji ali enega od prejšnjih vzponov na goro, na katero sem namenjen, dovolj živ, da se spomnim tega in onega, doživetega tisti dan. Danes s Svinjakom nisem imel te sreče, razen tega, da sem ga že obiskal, mi je vse ostalo ušlo iz spomina. Ne s kom sem bil, če sploh s kom, še manj, kdaj se je to zgodilo. Kaj šele, da bi se spomnil kake malenkosti med turo. Že dolgo ne take luknje v spominu.
Nad vasico sem zavil proti Čelu, muzeju na prostem. Vedoč, da do vrha strmina ne popušča, pravzaprav je z višino vse hujša, sem namenoma stopil zložneje. Do Čela sem se ogrel, tam pa med razgledovanjem nekaj višje zaslišim meketanje. Nisem se še dobro obrnil, že je bila pri meni koza. Prijazno meketajoč se je pustila pobožati, potem pa je šla ona mulit travo in grmičevje, sam pa sem nadaljeval navkreber. Skoraj že pozabim nanjo, kar zaslišim "tap, tap, tap,...", glas njenih kopit, in trenutek zatem je že pri meni. Spet jo pobožam, kar nekako se je stisnila k meni, jo ogovorim, ona pa "meee, meee,..." prešerno in veselo, da jo je bilo verjetno slišati vse do vasi nekaj nižje. Da sem na Čelu postal kozji pastir, recimo temu tako, sem se zavedel šele na vrhu, saj me je spremljala vse do tam. Sprva sem ji prigovarjal naj gre nazaj, v dolino, ona pa nič, stalno meter ali dva za menoj. Sprijaznil sem se z družbo, konec koncev je bila prav simpatična in prijazna, in šel naprej. Čez nekaj časa, že nekaj višje, opazim, da je koza malce zaostala. Za hec jo pokličem (kar pikica sem ji dejal, kako naj bi vedel kako ji je ime, če ime sploh ima). "Pikica, kje si, pridi no k meni!" In glej ga zlomka, v trenutku zaslišim glasno meketanje in trenutek ali dva zatem je že pri meni. Tako sem jo počohal, da se je obema milo storilo. Potem sem to klicanje ponovil še nekajkrat in vedno je veselo in glasno meketajoč pritekla do mene. Nekje na pol poti do vrha se je koza odločila da me prehiti, urno je stekla mimo in nekaj metrov naprej zavila s poti. Ker ni bilo nikjer nikogar, ne človeka, še manj živali, se mi je zdelo čudno, kaj kar naenkrat bezlja naprej. Pri debelem drevesu se je ustavila in ko pogledam kaj počne, vidim, da je v večji duplini voda in da se je šla koza odžejat. Pametna živalca, sem jo glasno pohvalil, ona pa je kar pila in ni nehala piti niti takrat, ko sem jo še pobožal. Počakal sem, da se odžeja, potem pa sva nadaljevala potep.
Vse do zadnje, to je vršne strmine, je hodila za menoj, tam pa je šla po svoje. Jaz navkreber s pomočjo jeklenic, kar prav so prišle, saj je bilo tam kar nekaj trdega, pomrznjenega snega, koza pa po kopnem, čez drn in strn naokoli. Nad zavarovanim delom sva se spet srečala, se oba razgledala, potem pa kot spodaj ona za menoj nadaljevala do bližnjega vrha. Koza me je z razgledovanjem presnetila, podobno kot princeska je z zanimanjem zrla v dolino, kaj bi dal, da bi vedel, na kaj sta mislili med razgledovanjem.
Na vrhu sem si nameraval privezati dušo, kar lačen in žejen sem bil, a še preden sem do konca odprl nahrbtnik, že je bila v njem kozja glava. Šment, sem si mislil, potem pa komaj obdržal nahrbtnik v rokah, saj se je naramnica zataknila za kozji rog in ni dosti manjkalo, da bi mi ga koza odnesla. V tem je na vrh prišel mlajši mož, malce sva poklepetala o prelestnem dnevu in krasnih razgledih na okoliške gore, tudi o "moji" kozi, kar pride na vrh še dekle. Odločil sem se malce sestopiti, misleč, da bo koza ostala zgoraj in bom lahko v miru pojedel. Res sem brez težav sedel ob rob, vzel sendvič iz nahrbtnika in... Nič in, še preden sem prvič ugriznil, že je bila koza pri meni, naslonila glavo na mojo ramo in mi zameketala skoraj na uho. Kako naj bo človek jezen na tako prijazno bitje, sem si mislil, vstal in si nadel nahrtnik na rame, saj ne gre, da se spet zatakne za njene roge. Potem je ona dobila malce kruha, jaz sem mlel ostalo, dvakrat, trikrat sva pogoltnila in že je bilo konec s proviantom. Ko je zmanjkalo, se je pustila še malce pocrkljati, potem pa se je odpravila nazaj k onima dvema, poskušat srečo s priboljškom še tam.
Po krajšem počitku sem pomahal fantu in dekletu na vrhu, jima zaželel lep dan, potem pa poklical kozo. "Pikica, alo, pridi, greva dol!" Ni šans, kot da bi vedela, da imam prazen nahrbtnik. Pomahal sem še njej in se odpravil v dolino, hvaležen ji za družbo, saj vzpona na goro kot "kozji pastir" še nikoli nisem opravil.
V vasico sem se vrnil po drugi poti, Čelo sem obšel, tako da sem vsaj spodaj malce zaokrožil.
Na Logu v Trenti sem se ustavil pri znanki, tistih dvajset minut, ki sva jih namenila klepetu ob kavi, se je razvleklo na debeli dve uri. Tudi v Zajnci sem pri Justi in Vinku kar dolgo posedel, lepo sta me postregla in prijetno je bilo poklepetati po daljšem času, v živo je seveda drugače kot po telefonu. Tudi soseda in njeni hčerki sta bili tam, dekleti sta tako zrasli in odrasli, kar sem ju zadnjič videl, da ju skoraj nisem spoznal. Ko sem se zvečer pripeljal na Vršič, je bil prelaz skoraj prazen, le še nekaj vozil je bilo ob cesti in zadnjih nekaj obiskovalcev gora, ki so pravkar zaključili turo. Do Kranjske gore sem se spomnil številnih zimskih obiskov vršacev nad prelazom, mnogih koncev tedna, preživetih pri Maretu v Koči na Gozdu, nočnih smukov z Vršiča po takšnih in drugačnih turah....
.jpg)