nedelja, 05. julij 2020

Crete dal Cronc

Mali srpan, sobota 4.7.2020

Princeska je bila med tednom precej bolj živahna, kot je bila teden pred tem, tudi šepanja skorajda ni bilo več. Zato sva se zmenila za malce podjetnejšo turo od Možica, kje drugje, kot v ljubih nama Karnijskih Alpah. 

V tretje sem se odpravil na ta hrib, zelo mi je pri srcu, saj nudi imenitne razglede na gore nad Val Aupo, nad Lonicami, proti zahodnim Julijcem in še marsikam drugam, seveda. Prvič sem bil tod z družbo in drugim psom, krasen dan je bil, drugič pa s princesko, takrat sva se zaradi kot beton trdega snega na vršnem pobočju vrhu odpovedala. 

Ponekod je v imenu hriba na koncu "Z", drugod "C". Italijansko se imenuje Crete dal Cronz, furlansko Crete dal Cronc. Naj tokrat uporabim furlansko ime, če sem v prejšnih objavah italijansko. Konec koncev se večji del moje karnijske pravljice odvija v Furlaniji, kjer se na poteh običajno pozdravljamo z "bon di" in "mandi", precej redkeje pa z "buon giorno" ali "salve".

Kot vedno sva tudi danes vstala zgodaj in kmalu zatem odpotovala zdoma. Bolj stvar navade, kot potrebe, saj se ni bilo potrebno bati vremenskih nevščenosti, tura sama ni prav dolga in tudi do izhodišča na sedlu Čez Kladje (Sella di Cereschiàtis (it., furl.), Aupa Sattel (nem.)) ni bilo daleč. 



Čemu torej zgodaj vstati, sem razmišljal na vrhu,...

Po cesti, ki pelje na planino, kjer stoji Casera Glazzat Alta, sva stopila do razpotja, kjer sva udela pot CAI 453. Le ta naju je povedla v senčen gozd, kjer je bilo precej hladno, tudi malce temačno.



Kot zakleto je bila pot že v tretje precej blatna, spodrsavalo nama je kot sto hudičev. Po Krniški glavici med sestopom, pred Cimo Dieci med dostopom, in danes spet na poti navzgor, kot da je blato zadnje čase sestavni del mojih potepanj. Na najhujši strmini ga je bilo največ, nebodigatreba, potem je bilo bolje. Princeska je imela svoj dan, urno je drobila po poti navkreber, nobenega šepanja ni bilo opaziti. Tam, kjer pot zavije levo gor, je še vedno možic, saj bi zlahka šel naravnost naprej. Hudega ne bi bilo, prišel bi na razgledišče, kjer je imeniten razgled proti Konjskemu špiku. Midva sva ovinek do razgledišča izpustila, princeska je kot da bi vedela, da mora levo, tako ostro zavila, da sva eden za drugim skoraj motoristično položila ovinek. Malce višje sva prišla do grape potoka Rio Glazzat, princeska jo je prečila v mojem naročju. Struga je bila sicer suha, je pa bila drobnemu melišču podobna, zato sem jo, da ne bi trpele tačke, raje prenesel.











Onstran sva spet stopila v gozd in čim sem jo dal na tla, je kot navita z nezmanjšano hitrostjo nadaljevala proti vrhu. Do razpotja, kjer gre levo pot proti vrhu in desno proti zgornji planini Glazzat, ni bilo daleč, kmalu zatem sva nedaleč nad nama že zagledala vršno pobočje. Do vrha sem princesko imel še enkrat v naročju, prav tako zaradi krša na poti, večji del pa je prehodila sama. Ker na vrhu nisem našel primernega kotička za počitek, sva šla nekaj metrov naprej in tam sedla na mehke trave. Hladen veter je kar močno pihljal, a sva sedla pod greben, kjer sva imela malce zavetja.

...ko sem ugotovil, da sva za vzpon potrebovala samo uro in dvajset minut in je ura kazala deset čez deveto, ko sva sedla k počitku.








Nekaj malega sva prigriznila, potem sem se razgledal in že je bil čas za sestop. Razgledi z vrha so res impresivni, Crete di Gleris, Creta dai Russei, Creta Grauzaria, Monte Sernio, Zermula, Konjski Špik, Montaž, kaninsko pogorje in še in še...  Ne konca, ne kraja, vrhem, tako tistim, ki so že spomin, kot tistim, ki so še želja. Zanimivo, da več je prvih, še več je slednjih. Vrh vrha vidiš naslednje vrhe, ali kako že...









Še preden sva stopila navzdol, je gor prišel mlajši par, do razpotja v gozdu pa sva jih srečala več kot deset, nemško govorečih. Ni kaj, res sva bila zgodnja. Do avta sva se vrnila mimo Casere Glazzat Alto, tam se je pasla ena sama krava, čeravno sva nekaj pred planino slišala glasno večglasno mukanje, Caseri Glazzat Basso pa sva samo pomahala, saj sva nekaj nižje zavila na cesto. Do izhodišča, kamor sva imela tudi nekaj malega navzgor, sva jih srečala še kar precej, tako pešcev kot kolesarjev.
















Lepa tura, ni kaj, in krasno vreme. Na poti domov sem nakupil nekaj malega dobrot, da sva poskrbela za malce furlanskega pridiha tudi zvečer, ko sva sedla k večerji.

-> fotografije Crete dal Cronc

sreda, 01. julij 2020

Možic in Slatnik (SZ vrh)

Rožnik, nedelja 28.6.2020

Princeska ima svoja leta, tisto, kar je bilo včasih komaj dovolj in kasneje ravno prav, je sedaj počasi že preveč. Zaradi obrabljenih kolkov stoji na tačkah drugače, kot je prej, zato ji je hoja po travnikih ali mehkih gozdnih tleh v precej večje veselje, kot hoja po peščenem in skalnatem terenu. Že prehojene poti postajajo strmejše in daljše, gor in dol greva počasneje, tudi počitkov med potepom se nabere več, kot jih je bilo prej. Na začetku veš, da ima vsak začetek tudi svoj konec, zavedaš se minljivosti, a te spremembe, ki jih prinese čas, vseeno po svoje presenetijo. Tudi jaz grem po princeskini poti in kdo ve, kaj vse me še čaka...

Nameravala sva samo na Možic, ker pa je bil severozahodni vrh Slatnika nesramno blizu med najinim sestopom, sva se pač pomujala še nanj. Zanjo nič preveč, zame še zdaleč ne premalo. Prijetno obema, tako in drugače.

























torek, 30. junij 2020

Cima Dieci

Rožnik, sobota 27.6.2020

V jasnem in svežem jutru sem se prek travnikov odpravil proti koči Rifugio Monte Siera. Še preden sem prišel do stika s potjo, ki pripelje gor od spodnje postaje sedežnice, je pot postala blatna. To je pravo blato, sem si mislil, ko sem bolj čofotal, kot hodil po njem, ne pa tisto pred tednom dni, med sestopom s Krniške glavice. Kaj kmalu je bilo blata še več, nekajkrat sem zadnji hip izvlekel nogo iz njega, preden bi se do gležnjev in čez pogreznil vanj. Višje zaslišim nekakšno brnenje nad seboj in ko se ozrem navzgor... Kako sem se počutil, ko sem zagledal, da je pričela voziti sedežnica, raje ne bom, kako so me gledali tisti, ki so se peljali navkreber, še manj. Kot običajno sem z zadnjo strmino pod kočo opravil po nemarkirani bližnjici, potem sva si pri zgornji postaji sedežnice pomahala z žičničarjem in že sem bil pod venčkom vršacev, imenovanih "Meridiana di Sappada". 






levo Piccolo Siera, desno Monte Siera
Cima Dieci
Če se v Sappado pripelješ iz Forni Avoltri-ja, kot se običajno sam, te pri znaku Sappada - Plodn - Dolomiti, poleg katerega stoji ličen leseni možic, pričaka prekrasen prizor. Cima Dieci, Piccolo Siera in Monte Siera oziroma Cima Dieci, Cima Undici in Cima Dodici tvorijo naravno sončno uro, imenovano "Meridiana di Sappada". Ob deseti, enajsti in dvanajsti uri naj bi bilo sonce nad posameznim vrhom in tako kazalo čas sončni dolini (La valle del sole).  



Od leve proti desni: Cima Dieci, Piccolo Siera in Monte Siera
Slabe pol ure nad kočo me je presnetil podor na poti CAI 321, precej sem se pomujal, da sem varno prišel preko, saj se mi je sproti podiralo pod nogami. Nekaj naprej sem malce postal pri madoni, ki stoji v izklesani skalnati niši. Nekaj je na tem kraju, že pred leti, ko sva se s princesko odpravila na Creto Forato, me je tod nekaj ustavilo in sva malce posedela, tako na pot gor, kot dol grede. Za ovinkom, če smem tako zapisati, se je odprlo pobočje, po katerem poteka običajni pristop na Cimo Dieci. Iz opisov, ki jih na spletu ni kaj dosti, sem vedel, da po zadnjih vzponih priporočajo vzpon po levem robu pobočja, saj je desno precej podrto. Sam bi se za levo stran odločil v vsakem primeru, saj je desno sijalo sonce, ki je bilo že zjutraj precej močno, jaz pa sem bil vse do vrha pobočja v prijetni senci.









Sila strm teren me je dodobra upehal, sam nase sem se jezil, čemu tako hitim. Zna biti, da je bilo temu malce krivo vreme oziroma vremenska napoved, ki je obetala plohe in posamezne nevihte kmalu po poldnevu, tudi nekaj oblakov in meglic se je že našlo na nebu. Prišedši pod vršno pobočje sem zaman iskal sledi stezice, ki bi me povedla desno do snežišča in onstran naprej navzgor proti vrhu. Pobočje, na katerem sem bil, je bilo strmo, kamenje in krš se mi je dobesedno mlelo pod nogami. Gledam in gledam, pa ne ugledam, kod bi našel trdnejšo podlago. Nikjer nič, ne bolli rossi, ne možica, ne stečine. Kasneje sem doma na fotografiji videl stezico, po kateri bi zlahka prišel preko zoprnega pobočja, na kraju samem je nisem opazil. Še najbolj pripraven se mi je zdel ozek žleb pred menoj, nad katerim sem slutil lažje nadaljevanje v desno. Kaj kmalu mi je bilo jasno, da izbira ni bila najbolj posrečena, a mi drugega, kot da pripraskam skozenj, ni ostalo. Nad njim sem ob pogledu navzdol hipoma sklenil, da po isti poti ne sestopim za nobeno ceno, čeravno boljše oziroma lažje oziroma varnejše poti še nisem ugledal. Do snežišča nisem imel daleč, kmalu sem stopil nanj. Malce me je skrbelo, da bo trdo, saj sem bil brez zimske opreme. Previdno stopim nanj, strmina je bila še vedno precejšnja, in si glasno oddahnem, saj je bil sneg za prst, morda dva, odjenjan. Še brcati mi ni bilo potrebno, da bi naredil stopinje, le sprehodil sem se čezenj. To je to, sem zadovoljno ugotavljal na oni strani, tukaj bom sestopil, ne pa po šodru, po katerem sem se namučil do tod.














Onstran snega sem spet pričel oprezati za rdečimi pikami, bolj bledimi lisami na skali. Končno sem zagledal prvo. Vsaj smer nadaljenega vzpona je nesporna, sem si oddahnil, potem pa zagledal še nekaj njih in si oddahnil še bolj. Vreme se je počasi obračalo na slabše, vrhovi so se pričeli skrivati v meglah. Ti šment, sem se pridušal, v megli ne bom našel do vrha, pobočje je izpostavljeno, bog ne daj, da "zabluzim" po svoje. Sestop me ni skrbel, saj sem smer vzpona pridno beležil z navigacijsko aplikacijo, nameščeno v telefonu. Začetek vršne strmine je precej izpostavljen, ko sem opravil s kršem in prišel na sila strme trave, sem se spomnil Igorjevih besed, ki jih je zapisal o vzponu: "...zdrs pomeni globok padec..." Pazljivo sem sledil stečini navkreber, še naprej oprezajoč za rdečimi pikami. Do vrha sem našel samo še dve, dovolj,da sem vedel, v katero smer moram, in kakšno premalo, saj sem na vršno skalovje prišel levo od vrha in zato moral poplezati preko nekaj pečin in se prebiti skozi krajši pas gostega rušja. Skrinjica na vrhu je bila vse bližje in bližje, kmalu sem sedel na travnato zaplato na vrhu, zaprl oči in se prepustil trenutku, ki je mejil na blaženost. Sreča je bila neizmerna, počutil sem se, kot da sem se po dolgem, res dolgem času, končno vrnil domov. Vzel sem si čas za duševno plat mojega bitja, čas za telesno plat oziroma malico, pa sem prestavil na kasneje, saj vremenu nisem zaupal. Prav nič mi ni bilo do tega, da bi me med sestopom na vršnem pobočju pral dež, še manj, da bi nekje nad menoj zagrmelo. Nižje, pri madoni, si boš privezal dušo, tam je tudi zavetje, če bi res pričelo padati, sem se hitro zmenil sam s seboj.


















Z vrha sem se spustil levo do trav pod pasom rušja, nato prečil do tam, kjer sem gor grede prehitro zavil na greben, potem pa kaj hitro in presenetljivo enostavno sestopil do zasnežene grape, pred katero sem imel zjutraj nemalo težav. Sedaj mi je bilo pri srcu mnogo lažje, vedel sem, da bo sestop po snegu dokaj udoben in hitrejši, seveda tudi varen. Res je bilo tako, veselo sem se dričal navzdol, pazeč, da ne dobim preveč zaleta. Tako prijetno je bilo, da ni dosti manjkalo, pa bi na ves glas zaukal od veselja. Ko je pričelo primanjkovati snega in je postala podlaga trša, sem stopil nekaj korakov vstran in z dričanjem nadaljeval po sipkem melišču ter kmalu stopil na markirano pot. Sonce je dobesedno pripekalo, zato sem bil vesel sence za vogalom, kjer je bila tudi madona in primerno velik kos mehke trate, katera se je prilegla moji zadnjici kot ata na mamo. Pošteno sem si privezal dušo, potem pa kar nekaj časa ždel, nekako odklopljen od vsega. Dejansko sem bil kot v nekakšnem mehurčku, dveh mož, ki sta prišla navzgor, sem se skoraj ustrašil. Malce smo se menili o gorah, o moji pravkaršnji Cimi Dieci, potem o obeh Sierah, Piccoli in Monte, tudi o bližnji Creta Forati. Na moje vprašanje kam sta namenjena, sta odgovorila, da bosta šla samo še malce naprej, na sonce, potem pa malica, počitek in nazaj v dolino. Glede malice smo hitro našli temo za nadaljni klepet. O pršutu Wolf iz Saurisa, o sirih iz Casere Razzo, tudi o pivu Zahre je tekla beseda, kar eden od njiju omeni, da je bil nekoč alpin, da je služboval v Tablji, v veliki kasarni, ki je ob cesti, ki pelje na Mokrine, in da je tam blizu v Studeni Basi odlična gostilna, osteria con cucina tipica. Potem smo hitro prišli na Lonice, na tamkajšnjo planšarijo in njihove dobrote in končali z zadrugo v Ukvah. Ob slovesu smo si zaželeli vse dobro, potem pa nadaljevali vsak svojo pot.












S podrto potjo sem nazaj grede opravil lažje kot zjutraj in bil na oni strani presenečen, saj se je tam "sončilo" kar nekaj ljudi, posameznikov, parov in družin, ki si zaradi podrtije niso upali nadaljevati potepa. Pri sedežnici sem še enkrat pomahal žičničarju, ali je bil isti kot zjutraj ne vem, potem pa zavil v grmovje in po bližnjici sestopil do ceste, ter po njej nazaj v Sappado. Po tako imenitni turi mi ni bilo prav nič do blata, po katerem sem brodil zjutraj. Sonce je žgalo, a je nekaj malega vetra pripomoglo, da ni bilo prehudo. Na travnikih sem se še zadnjič ozrl proti Cimi Dieci in sosednjim vršacem in videl, da se že skrivajo v temnih oblakih. 




Cima Dieci











Lepšega nadaljevanja karnijske pravljice si res ne bi ne mogel želeti.

-> fotografije Cima Dieci