Tako z Breznjaka kot s Crete dal Cronz se je videlo daleč, dovolj daleč, da sem se spomnil tudi mnogih potepov po Benečiji. Spominov za debelo knjigo ali ne prav kratek film. V minulih desetletjih sem se tam mudil predvsem radi hribov, v zadnjih nekaj letih pa sem nekaj malega opravil tudi z biciklom. Humin je krasno mestece, predalpski svet Karnijskih in Julijskih Alp je blizu, ceste do vasic in prelazov pod vršaci v teh koncih strme in vijugaste. Kot naročene za kolesarska potepanja, zato sem izhodišče spet izbral v ljubem mi Huminu. Najina Gemona, sva mestecu rekla z Majo, tako rada sva se ustavila tod po potepu in se sprehodila po starem delu mesteca, centro storico, polizala kepico ali dve ali kofetkala v kakšni od mnogih prijetnih kafetarij, običajno v spremstvu princeske. Res sem vesel, da nam je z njenima staršema in Nejcem uspelo obiskati to mestece, ki nama je bilo tako ljubo.
S potepom sem začel spodaj, pred slaščičarno blizu železniške postaje je veliko brezplačno parkirišče. Po stranskih ulicah sem se odpeljal iz Humina, spodaj sem moral malo naokoli, ker je bilo par cest zaprtih zaradi asfaltiranja. Tudi naprej do Ratnja je bila cesta v prenovi, zato sem hočeš nočeš moral tudi malo po makadamu. Naprej do Čente b.p., kmalu za njo sem zavil na stransko cesto in že sem bil na enem od mnogih klancev ta dan.
Nadaljnja pot me je vodila skozi krasne vasice, nekako na robu predalpskega sveta Julijskih Alp. Enako kot velja za promet, velja tudi za kraje, skozi katere me je vodila pot - skoraj nikjer nikogar. Redkokje kdo na vrtu, njivi, tu pa tam kak avto, tistih nekaj gostiln, mimo katerih sem šel, zaprtih. Po svoje mi je ta mir še kako odgovarjal, po drugi strani pa se v kaki odročni vasici rad ustavim na kofetu in na kratko poklepetam. Dolgi in strmi klanci so mi šli dobro od nog, med spusti sem se malce spočil, pijače in energijskih ploščic sem imel dovolj, tako da lakote in žeje nisem trpel. V klanec sem gonil hitreje kot običajno, trening za prihodnje kolesarske počitnice recimo, čeravno je še dober mesec do takrat, navzdol pa gre itaq samo od sebe. Gor pa dol, nekajkrat tako, kar pripeljem do večje kapelice in skoraj padem z bicikla. Tu sva z Majo začela enega najinih prvih potepov, s princesko smo se odpravili na Ivanac (monte Joanaz). Prepustil sem se spominu, ni manjkalo dosti, da bi imel solzne oči, tako živ je še spomin na tisti dan. Čeravno sem pred potepom kar podrobno pregledal začrtani itinerar, sem spregledal, da me bo pot vodila tod mimo.
Sledil je še zadnji konkretnejši klanec, potem pa sem bil s kar se strmo navkreber tiče pri kraju. Spust v dolino je bil dolg, cesta ozka in strma, zato sem bolj brzel, kot drvel. Skozi Rekluž sem pribrzel v Ahten, od tam nadaljeval v Neme, potem pa naprej skozi Čento ni bilo več daleč do Humina. Poznalo se mi je, da sem v klanec gonil močneje kot običajno, zato so bile noge vse težje in ni mi preostalo drugega, kot da se ustavim v eni od gostiln ob poti in se malce okrepčam. Če je bilo v vaseh vse zaprto, ciljam na gostišča, v dolini teh težav ni bilo. Panin, kofe in lemon soda so bili dovolj, da sem nadaljno pot zmogel kot se gre, čeravno je šlo precej počasneje, kot gre običajno.
Pri avtu sem se preobul in preoblekel, nekaj malega popil, in že sem bil skoraj kot nov. Skoraj! Domov grede sem ob prijetni glasbi, ki mi jo je, verjeli ali ne, podaril palček, premišljeval kaj sledi. To je, kam prihodnjič, tudi kako. Še preden sem avto pospravil v garažo do naslednjič, sem vedel kako in kje ...
Dvakrat zapored podoben scenarij. Vem, da bom šel v kratkem v gore, konkretnega cilja oziroma vrha nimam v mislih. Kot običajno me še najbolj mika kak karnijski vršac.
Nekaj dni pred turo na Breznjak sva se z Nejcem s kolesom odpravila na potep do Mirna, recimo na coffe ride, popoldan pa skočila v sosednjo Gorico na gelato. Na Corso Verdi je park in ob parku gelateria. Ne vem kako, ampak na Corsu Verdi sem se spomnil na ulico G. Verdi v Tablji, le ta mi je ostala v spominu, ko sem se davno tega prvič odpravil na Breznjak in tam našel parkirišče. Če ne bi šla z Nejcem na sladoled, ne bi šel po Corso Verdi in če ne bi šel po Corso Verdi, se skoraj zagotovo ne bi spomnil na Verdija v Tablji, še manj na Breznjak.
Gorica, Digital Art Gallery, galleria Bombi (tunel pod gradom)
Potem sem se oni dan razgledoval z Breznjaka na okoliške gore ino doline, tudi na avpaško dolino oziroma Val Aupo. Prvo sem se spomnil krasnega kolesarskega potepa čez prelaz Čez Kladje (Sella di Cereschiàtis) lani, koj zatem na Creto dal Cronz. Tako kot sem po gelatu vedel, da bo Breznjak, sem po Breznjaku vedel, da bo Creta dal Cronz.
Pogosto brskam po spletu, iščoč ideje za potepe, še največ v sosednji Furlaniji. Vse od obale do najvišjih prelazov, če gre za biciklistično udejstvovanje, in predvsem Karniji, če gre za gorniško. Že leta opažam, da imajo gore, doline in vasi marsikje tudi stara slovenska imena, ki pa so malodane že utonila v pozabo in se jih skorajda ne uporablja več. Škoda, pa tako lepo zvene po naše:
Zjutraj nisem hitel, tura je kratka in do izhodišča ni ne vem kako daleč. Do Tablje in od tam do Avpe, še par ovinkov in že sem bil na prelazu. Dva avta sta mi dala misliti, da ne bom sam na turi, a potem tekom dne nisem srečal žive duše. Ko stopim v breg, vidim, da je urejena nova kolesarska za E-MTB, tam, kjer zavijem v gozd na pešpot, pa stoje novi smerokazi.
Zamišljeno nadaljujem navkreber, dan je prijetno topel, gozd že tolikanj ozelenel, da sem v senci. Izgubljen v premišljevanjih vseh sort se zalotim, da po nepotrebnem hitim, čim zmanjšam tempo, tudi zadihan nisem več. Pot imam še dobro v spominu, ko pridem do široke grape vem, da do razpotja, kjer se gre proti planini Glazzat ni daleč, nekaj višje na drugem razpotju pa bodem že zavil proti vrhu. Podobno kot na Breznjaku tudi tod cveto rožice, ki so drugod cvetele že pred mesecem ali dvema, ponekod celo prej. Ni kaj, sneg je dolgo obležal, pač takšna lega.
Pridem prek grape, do prvega in kmalu zatem do naslednjega razpotja, tod bom nazaj grede stopil proti zgornji planini. V gozdu grem malo za nosom, radi listja je pot ponekod slabše razvidna, hitro sem pri rušju, tam se svet odpre. Kot sem predvideval, je pot res še zasnežena, vse do vrha je še precej belo. Čez prve krpe snega, mokre in mehke, grem še brez, potem pa nadenem derezice. Brez njih bi zagotovo obrnil, sneg je bil trd kot kamen, nekaj mest pa dokaj izpostavljenih. Vmes se je našel tudi kopen svet, a je bilo kopnega precej premalo, da bi se dalo snegu izogniti. Do vrha je bilo nekaj mest, kjer sem moral res previdno, rušje ob poti mi je bilo precej v pomoč. Pomislil sem na oni dan, ko sva spodaj na zgornjem razpotju s princesko zavila proti planini, ker je bila pot že do tam pod snegom, jaz pa brez zimske opreme. Kako prav sva storila ...
Čim sem prišel na sonce je bilo s snegom konec, snel sem derezice in par minut zatem že sedel k počitku. Že zadnjič na Breznjaku so bili razgledi, da ""padeš dol", kaj šele tod. 360 stopinjska panorama na gore ino doline pod njimi. Zavrtel sem se kot na ringlšpilu, večkrat, pa kar nisem in nisem mogel zaobjeti vseh lepot, ki jih je bilo deležno oko. Prelestno.
Počitek kot običajno, z vsem, kar sodi poleg. Spomini, želje, ideje te in one sorte. Kako sem prišel do Breznjaka zadnjič in Crete danes sem že v uvodu, temu naj dodam še to, da sem se tudi glede naslednjega potepa odločil na vrhu. Da bo bicikel sem vedel, da zna biti nekje ob laški obali, pa predvideval. No, vrh Crete sem se odločil, da bo izhodišče v Huminu, ob morju sem letos že bil, nekajkrat, v katero smer se bom odpeljal, pa bom še videl. Nekam proti hribom, kakemu prelazu, ravnine je vrh glave dovolj ob morju. Potem sem še ždel vrh Crete, se razgledoval enkrat v to in drugič v ono smer, morebiti še nabolj na Zermulo, na katero me vežejo krasni spomini. Večkrat smo bili na Lonicah, se potepali na obeh straneh prelaza, da bi bil kdaj tam sam, pa nimam v spominu. Tudi dol grede sem sneg na lahno, previdno, potem v gozdu spet šel nekaj časa po svoje, čim sem udel kolovoz sem vklopil avtopilota in leva, desna, leva, desna, skorajda samodejno nadaljeval proti planini. Dejansko en tak super filing, ko hodiš in hodiš in imaš občutek, da bi lahko kar hodil in hodil in zlepa ne nehal hoditi. Tudi na tej strani mi je pot ostala v živem spominu, razgledi proti Zermuli, bunker nad cesto, še malo in že sem bil na razgledišču, belvedere, nad zgornjo planino. Crete di Gleris za zjokat lepe, nič drugače Montaž s svojimi vazali, pravzaprav ena sama prelest naših in zahodnih Julijcev na eni strani in karnijskih vršacev na drugi. Lahko bi sedel pod razpelom in se razgledoval v nedogled ...
Do avta sem šel kar po MTB stezi višje in po markirani nižje, nikjer nikogar, še živalce nobene. Na prelazu samo še moje vozilce, zjutraj še na sončku, sedaj že v globoki senci. Počasi se preoblečem in preobujem, se še malce sprehodim sem ter tja, da v miru premislim do konca, kar sem tekom potepa premišljeval, potem pa po taisti poti domov.
Brez postanka v Trbižu seveda ni šlo, špeža kakopak, z eno blagajničarko sva si že tako domača, da se pozdravljava z "živjo". Do doma sem imel ravno prav časa, da sem premislil o prihodnjem kolesarskem potepu, pozno zvečer sem že imel vnešen itinerar v Komootu ...
