Ljubljana-Škofja Loka-Gorenja vas-Polhov Gradec-Ljubljana (kolesarjenje, <-> 85 km, ↗ 620 m)

Veliki traven, nedelja 24.5.2026

Na primorski avtocesti sem gneče vajen in jo hočeš nočeš vzamem v zakup, na gorenjski je običajno nimam. Potem pa zadnje dni poslušam opozorila pred prometno izredno obremenjenim koncem tedna, binkoštni prazniki v Avstriji in Nemčiji, v slednji že počitnice, posledično tudi v smeri Karavank precej, če ne preveč prometa. Pomislim na to, pomislim na ono . . .

Že lep čas, recimo vse od začetka lanskega poletja, se pripravljam, da se bodem na daljši kolesarski potep odpravil od doma. Tako kot med epidemijo, ko drugače ni šlo in se ni smelo. Pa se kar nisem in nisem pripravil, kaj šele odpravil. Do danes, ko mi je končno zneslo. Kar hitro sem se si začrtal itinerar, seveda dodal tudi nekaj klancev, kateri so mi precej ljubi in jih med kolesarjenji ob morju in zaledju pogosto pogrešam. 

Do Škofje Loke sem šel bolj na izi, recimo temu ogrevanje, in si tam privoščil prvi počitek. Ker s potepom nisem začel prav zgodaj, je bilo že prijetno toplo, zato sem malce posedel in si privoščil kofe in osvežilno pijačo. 

Naprej do Gorenje vasi je šlo precej hitreje, prometa je bilo manj, kot sem ga pričakoval, tam sem zavil proti Polhovem Gradcu. Zaradi del na cesti sem moral kratek kos poti po makadamu, kateremu se izogibam kolikor se le da, a zadnje čase vedno znova naletim nanj. Ali sem sam nepozoren in del poti začrtam po njem, ali pa je kje, tako kot danes, delo na cesti in moram po njem. Kmalu potem, ko sem opravil z njim, sem že vozil v klanec. Do Lučin sem moral kar konkretno v breg, serpentine so bile prijetna popestritev ravnim in bolj kot ne položnim cestam. Vrh klanca, kjer sem vedel, da me čaka dolg in hiter spust, sem se topleje odel, potem pa še pokukal na zemljevid, da sem malce osvežil spomin, kaj me čaka v nadaljevanju.

Preden sem se lotil spusta, sem na hitro pomisil, ali bi morebiti zavil proti Horjulu, a sem to  idejo pustil za nekoč prihodnjič, če do tega seveda pride. Do Polhovega Gradca je šlo hitro, ponekod tudi zelo hitro, tudi nadaljevanje naprej do Ljubljane ni bilo ravno počasno. Do mesta sem premislil po katerih ulicah in cestah do doma, še najlepša možnost se mi je zdela skozi Tivoli, kar sem tudi storil.

Doma sem zadovoljno ugotavljal, da je bilo prav fletno. In že razmišljal kam prihodnjič, takisto kar od doma . . .

-> posnetek prevožene poti

Ukve-Tablja-Čez Kladje-Možac-Kluže-Ukve (kolesarjenje, <-> 75 km, ↗ 1250 m)

Veliki traven, četrtek 21.5.2026

Lani sem kolesaril čez Kladje (Sella di Cereschiàtis), v smeri kot teko urini kazalci, in se imel jako fino. Navkljub krasnemu spominu na repete nisem pomislil, je pač drugega drugje veliko in preveč. Potem pa sem bil nedavno na Crete dal Cronz in vrh hriba kot običajno premišljeval o mnogočem in se marsičesa spominjal. Kar se mi med "sem že" in "rad bi še" utrne lanskoletni kolesarski potep v tem koncu, koj zatem pa ideja, da ga ponovim. Kot trening za bližajoče se kolesarske počitnice, primerno dolgo in z dovolj višinske razlike, da se pošteno razmigaš. Če potep opravim v obratni smeri kot lani, sem pomislil, da ne bo kopiraj/prilepi, toliko bolje. Potem sem počakal na lepše vreme, kot je bilo nekaj dni prej, in danes ne prav zgodaj parkiral v Ukvah, lučaj od kolesarske steze.

Prvi kilometer, morda dva, je bilo bolj v stilu slow motion, radi svežega, da ne napišem hladnega jutra, me je še zeblo. Za prvim tunelom sem pripeljal na sončece, ki me je prijetno pogrelo, počasi mi je steklo kot gre. Presenetljivo je bilo na kolesarski veliko prometa, meseca maja in med tednom tega res nisem pričakoval. Do Tablje ni daleč, res sem bil hitro tam, in čeravno sem s potepom šele dobro začel, sem se odločil tod popiti kofe in se posladkati. Koj nad naseljem se prične konkreten klanec in okrepčilo ne bo odveč. Tudi tod kolesark in kolesarjev da je veselje, komaj sem našel prosto mizo na terasi enega od kafičev, da sem si privezal dušo. 

Če je bilo do Tablje kolesarsko precej prometno, sem bil naprej do prelaza Čez Kladje sam. Tu pa tam kak avto ali motor v to ali ono smer, na biciklu nikogar. Na začetku in na koncu je bilo najstrmejše, marsikje se je strmina merila z dvomestno številko, vmes pa je bil klanec bolj zložen, tam je šlo precej hitreje. Ravnega skoraj nič. Na sedlu sem na kratko počil in zadovoljno ugotavljal, da mi je šel klanec dobro od nog. Tudi nekaj malega prigriznil in popil, vmes pa pozdravil mlajši par, ki se je na biciklih pripeljal gor iz druge smeri. Potem sem si nadel vetrovko, vedoč, da me bo dol grede prepihalo, topel dan gor ali dol, še par fotografij za spomin in že sem nadaljeval s potepom.

Cesto poznam, zgoraj je še nekaj ostrih in nepreglednih serpentin, tod previdno, potem se svet odpre. Spustim kot gre oziroma kot zmorem poguma in brzeče drveče šibam Možacu naproti. V mestecu gre do križišča skoraj brez poganjanja, zaleta je bilo še dovolj, naprej do Pontebbane ni daleč. Tam se skozenj podvoz pripeljem na kolesarsko, kjer zavijem nazaj proti izhodišču. Še prej se ustavim in slečem, vročina je konkretna.

Če sem bil med Tabljo in Možacem skoraj sam, je sedaj na "ciclabile" spet gneča. V mojo smer sicer niti ne, nasprotnega prometa pa je res precej. Vedoč, da je v Klužah prijeten lokal, se odločim, da tam posedim in kaj dobrega prigriznem. Energijske ploščice sicer niso švoh, ampak panin je le panin, kaj šele kaj toplega. Spodobno hitro poganjam pedala, ves čas po malem navzgor. Tu pa tam kak posnetek za spomin, in vsake toliko tunel, v katerem me vedno znova zebe. Tuneli si sledijo, vsaj dva, če ne trije ali celo več, nisem prepričan, in že sem na železniški v Klužah. Že od daleč vidim gnečo, nebroj koles in ljudi, seveda vse mize zasedene. Prav tako klopi, pravzaprav vse, kamor bi lahko prislonil rit. Niti ustavil se nisem, vedoč, da Tablja ni daleč, tam pa znan in domač lokal, kjer imajo panine vseh sort. Tako živo sem si v mislih narisal velik panin, da so se mi kar sline pocedile. Do tam sem moral še skozi Dunjo oziroma nad njo, tod čudoviti razgledi na Montaž in okoliške gore na eni strani in na karnijske vršace na drugi. Že malček utrujen in lačen se pripeljem v Tabljo, kjer na terasi zlahka najdem prosto mizo v senci, pa še stojalo za bicikel je tik poleg. Vizavi kafiča, kjer sem nekaj ur prej kofetkal in se posladkal z briochem. Odločim se za prosciutto crudo in formaggio, seveda tudi kofe in lemon soda, to je moj copy/paste zadnje čase, verjetno že drugo leto, če ne več.

Med privezovanjem duše sem se seveda tudi malce spočil, nadaljna pot do Ukev je bila hitro pri kraju. Ob primerni glasbeni spremljavi je šlo skoraj na poskok.

Domov grede sem ugotavljal, da je v teh koncih še nekaj tur, kolesarskih, ki jih je vredno ponoviti. Začnem drugje in grem v obratni smeri, tako kot danes, in je skoraj kot bi šel prvič. Skoraj . . . 

-> (približen) posnetek prevožene poti