Nemške glave-Cima dei Mughi

Kimavec, ponedeljek 28.9.2026

Maja smo se povzpeli na Testo di Malborghetto in se imeli fajn. Tako fajn, da smo se zmenili za nadaljevanje, ki naj bi se zgodilo danes. Zna biti da drži, da eden obrača in drugi obrne, saj sva se na potep odpravila, namesto da bi se odpravili. In to drugam, tako da imamo tisto v troje še vedno v dobrem.

Po dolgem času sem bil spet sopotnik oziroma sovoznik, kakor komu ljubo, skoraj sem že pozabil, kako je to videti. Pot do izhodišča precej domača, med vožnjo sem pomislil na to, katerič že sem na tej cesti. Številka je zagotovo trimestna. Ni kaj, čeravno je EMŠO vsak dan isti, se za šesto in sedmo številko (gledano obe skupaj, torej ena dvomestna številka) skriva bogata zgodovina 😅

Do Predela sva šla po italijanski strani, parkirala pa na naši. Počasi se pripraviva na potep, vreme je krasno, prijetno sveže, nič mrzlo. Vrneva se na italijansko stran in se tam spustiva do tretjega ovinka, kjer udeneva pešpot. Nobenega smerokaza, napisa, markacije, le obledela rdeča pika oziroma bolli rossi na enem od dreves. Po nekaj korakih sva na lepi stezici, po kateri nadaljujeva zložno navkreber v gozd. Greva na lahno, nikamor se nama ne mudi. Vzpon nama gre dobro od nog, vmes pokramljava o tem in onem, višina se pridno nabira. Pomislim na moja minula vzpona na Nemške glave in se kdo bi vedel katerič vprašam, ali sta bila minula ali so bili minuli. Tretjega vzpona, za katerega se mi zelo zdi, da je tudi bil, male sive celice nočejo in nočejo zagotovo potrditi. No, če ne prej, je bilo danes v tretje zagotovo in to prvič po laški strani gor, prej sem šel vedno od Hermana.

Iz gozda sva prišla na bolj odprta pobočja, tod prvi razgledi na okoliške gore. Med rušjem nadaljujeva proti bližnjemu vrhu, ne enkrat pomislim na to, da mi je pot povsem ušla iz spomina. Spodaj razumljivo, saj tam še nisem hodil, višje, kjer se poti združi s potjo po naši strani, pa sem nekako pričakoval, da se bom spomnil kakega koščka poti. Kakorkoli že, par minut pod vrhom sva se na razpotju soglasno odločila, da stranski vrh pustiva vnemar in nadaljujeva na glavnega. Neizrazit vrh, brez obeležij takšne ali drugačne sorte. Prijetno topel dan je dopuščal počitek v kratkih rokavih, jasno nebo pa prelestne razglede na vse konce in kraje. Loška stena, nekaj najlepšega pri nas, Jalovec, Mangrt, skoraj na dosegu noge Jerebica, zahodni julijski vršaci, pogorje Krna, Stol, Polovnik, prav pravljično.

Med razgledovanjem obudiva spomine na minule potepe, desetletje in več tega, tudi na tiste, s katerima sva bila. In se še posebej spomniva tistih, ki jih ni več med nami. Preden sestopiva, se pomujava še na bližnjo vzpetinico, kjer so ostanki ruševin in od koder je lep razgled na gore nad dolino Belega potoka.Sestopila sva po taisti poti, tiste proti Hermanu nama ni uspelo udeti, verjetno tudi zato ne, ker se nama je ni ljubilo poiskati. Na prelazu skoraj poletno toplo, malce počijeva, potem pa na obisk.

Zadnjica, pravljična Zajnca, obsijana s soncem. Justi in Vinko sta doma, prijetno poklepetamo, posladkava se s kofetkom in pecivom. Potem se dotaknemo še časov izpred mnogo let, dogodivščin takšne ino drugačne sorte, in seveda rečemo tudi kakšno o jutri in pojutrišnjem, kar se naših potepanj tiče. Ta jutri in pojutrišnjem se seveda merita v tednih in mesecih, kot običajno. 

-> posnetek prehojene poti

Monte Avanza

Kimavec, sreda 16.9.2026

Prejšnja tura, karnijski trojček Paularo, Dimon in Nedis, je bila točno to, kar sem si že lep čas želel in potreboval. Eno samo veselje. Po njej sem v dnevnik spominov, to je tole tu, napisal, da sem imel še nekaj dni po njej enako nagajiv nasmešek na licu, kot sem ga imel, ko sem s turo zaključil. Čas je za nekaj novega, sem razmišljal, za goro, s katero se še nisva srečala. Zadnje čase sem se namreč potepal po vrheh, na katere sem se že povzpel, na nekaj njih že nekajkrat. V zabeležki, kjer beležim želje takšne ino drugačne sorte, je bila Avanza precej pri vrhu, zato razmislek kam naj se odpravim, ni bil dolgega veka.

Če sem se po prejšnji turi k avtu vrnil z nagajivim nasmeškom na licu, sem po današnji na koncu kar zacepetal od veselja, tako je bilo fletno. Brez heca. In če sem imel prejšnjič do izhodišča skoraj dvesto kilometrov, sem jih imel danes celo nekaj malega več. Pravo pravcato potovanje, na desetine takšnih v zadnjih petnajstih letih. V Trbižu zapeljem na A23 Autostrada Alpe Adria, zadnje čase običajno tako, je hitreje do izhodišča, potem izberem izvoz Carnia, v Tolmeču zavijem proti Villa Santini in od tam nadaljujem proti Cima Sappadi. Že nekaj prej sem  deležen prelestnega razgleda na Meridiano di Sappada, na gore Cima Dieci, Cima Undici (Piccolo Siera) in Cima Dodici (Monte Siera). Vse tri krasen  spomin, Piccolo celo dva, saj sem prvič zmogel samo na njen stranski, to je, manj glavni vrh. V Cima Sappadi pri cerkvi, za katero je pokopališče, zavijem proti izviru Piave. Do Sorgenti del Piave je še nekaj kilometrov mestoma sila ovinkaste in strme ceste, parkiram nekaj prej, tam, kjer se prične pot proti koči Calvi oziroma Rifugio Pier Fortunato Calvi, kot je njeno uradno ime. Dopoldan se preveša v drugo polovico, sonček sije, da je veselje, kar nekaj vozil in manjša skupina pohodnikov obetajo, da ne bom sam. Mimogrede se preobujem, še palici, in že sem na poti. Prvo nekaj sto metrov nazaj po cesti, po kateri sem se pripeljal, potem na pašniku udenem pešpot "173" in pravljica se prične.

Premišljeval sem o minulih potepih nad dolino Val Sesis, v teh koncih torej, in se domislil treh, katere sva ušpičila s princesko. Od Baite Rododendro sva se mimo jezerca Laghi d'Olbe povzpela na Monte Lastroni, od koče Piani del Cristo na Monte Chiadin-cima ovest in od izvira reke Piave na Monte Peralbo in to kar po 'cresti ovest'. Dragoceni spomini, vsak posebej, čeravno po svoje samo drobci doživetega, gledano šestdeset let nazaj. Zamišljen hodim po nekakšnem kolovozu, kjer tečejo potočki in moram paziti, da ne stopim v lužo, tudi kak kravjek se najde, sonček mi sije naravnost v oči in me slepi, čeravno imam sončna očala. In pridem do zidanega vodnega zajetja, na katerem je velika markacija, nadaljujem po kolovozu, malce navzdol in pridem do krasnega počivališča s klopco, tik nad belo cesto. Spreleti me, da ob poti ni markacij, pokukam sem, pokukam tja, res nikjer nobene. Potem pokukam še na telefon, kjer mi app beleži prehojeno pot, tam se na zemljevidu vidi tudi ceste in pešpoti, in vidim, da bi pri 'vodovodu' moral zaviti v breg. Popraskam se po glavi, potem pa stopim tisto nekaj malega nazaj in kaj hitro nadaljujem po lepi stezici zmerno navkreber. Se zgodi, si misilm, se je že nekajkrat in se zagotovo še bo. Dan je topel, nekaj sence v gozdu mi dobro dene. Kmalu pridem do naslednjega razpotja, kjer nadaljujem po "173" in počasi pridem nad gozdno mejo, ter s tem do prvih razgledov. Že tod je krasno, pomislim, kako lepo bo šele na vrhu. Na to, da bo vrh bolj kot ne v megli, nisem niti pomislil.

Hodim, premišljujem, se razgledujem, vse skupaj traja, kaj ne bi, kar nekje višje zaslišim glasove. Potem se še nekaj časa vzpenjam, nad menoj vse tiho, kar nedaleč naprej zagledam dva starejša moža. S starejša mislim na to, da imata po videzu sodeč nekaj let več, kot jih imam sam. Počasi pridem do njiju, pozdravu sledi kratek klepet. Ugotovimo, da smo vsi namenjeni na Avanzo in z nje sestopiti na drugo stran, mimo Calvija do avta. Potem še par besed o krasnem vremenu in o poti do vrha, eden od mož nekaj pojamra glede zavarovanega mesta nekaj višje, že blizu vrha. Vsi smo prvič tod, na tej poti. Nekako jima povem, da po opisu, nekaj opisih  pravzaprav, na poti ni nič pretirano zahtevnega, le tisto mesto je zaradi izpostavljenosti zavarovano in kot tako lažje prehodno. Moža še kar počivata, sam pa se poslovim in nadaljujem z vzponom. Se vidimo na vrhu, se poslovita še ona, minutka ali dve in že sem sam. Kmalu me smerokaz usmeri levo, kjer me stezica nekaj višje pripelje na ozko poličko. Nad menoj ostenje, na prvi in drugi pogled imam občutek, da me kmalu čakajo jeklenice oziroma zavarovana mesta, saj je pobočje videti sila strmo. Videz vara, ali kako se že reče, polička je res izpostavljena in nadaljevanje nekaj časa tudi, a gre enostavno s palicami, le na korak moraš popaziti. Pot me pripelje v krasno dolinico, od koder že vidim melišča, prek katerih me bo vodila pot naprej proti vrhu. Držim se stezice, saj se mi tod manj melje pod nogami, kot bi se mi na bližnjici, in kmalu pridem do razpotja, kjer zavijem desno proti vrhu. To je torej to, pomislim, ko se spomnim prebranih opisov, do sem potem sestopim po taisti poti, nato pa nadaljujem levo gor, proti sedlu Passo dei Cacciatori in naprej proti koči.

Na hitro naredim par požirkov, potem pa nadaljujem prek melišča, držeč se trše podlage. Tako gre kar visoko, sledi nekaj malega, kjer gre dva koraka gor, pol koraka nazaj, kar prisopiham na sedelce oziroma 'forčelo' Forcella delle Genziane. Tod nekje stopim v drug svet, barve zamenja sivina, le tu pa tam se malce odpre, da vidim vršna pobočja, nekaj malega v dolino in košček modrega neba. Postane hladno, zato stopim malce urneje, vedoč, da je vrh blizu. Recimo, da sem ga čutil nekje blizu, videl ga v tisti sivini seveda nisem. Kmalu sem pri jeklenici, o kateri smo rekli par besed z možema, roko na srce bi šlo tudi brez. Samo en kratek konec je res izpostavljen, ostalo tako tako. Hitro sem čez, potem pridem do bunkerjev in galerij, ostankov prve vojne, par posnetkov in že hitim naprej. Rdeči bolli rossi mi pridejo kar prav, vreme in teren je sivo v sivem in rdeče pike prijazno kažejo, kod je najlažje proti vrhu. Potem se malce zvedri in precej blizu zagledam križ vrh Avanze. Lučaj, morda dva, kot bi trenil sem tam.

Blažena samota, pomislim, zroč v bolj kot ne črnobel svet. Ponekod košček modrega neba, proti Val Deganu nekaj sončnih žarkov, v tisti smeri tudi največ razgledov na dolino ino gore nad njo. Že zadnjič, na Nedisu, sem imel nekakšen mističen občutek radi oblakov, pa je bila tam visoka oblačnost brez megle, tole tukaj vrh Avanze, oblaki in megla, je bilo precej bolj izrazito. Topleje sem se odel in sedel k počitku, med katerim sem se nekoliko okrepčal. Če sem na začetku vzpona premišljeval o turah nad Val Sesisom, sem z vrha še največ zrl proti dolini Val Degano, tam je bilo še največ razgledov. Spomnil sem se mnogih tur od Pierabecha ali od polnilnice mineralne vode gor, v to ali ono smer, kup dragocenih spominov se je nabralo tam. Upam, da kakšnega še dodam, predvsem turnosmuškega si želim še posebej. Z vremenom na vrhu nekako tako, kot bi zvečer, ko se dela mrak, nekdo prižigal in ugašal luč v prostoru. Turoben, sivo bel svet okoli mene, potem se malce zasveti, nekaj sončnih žarkov zmore oblake, okolica postane barvita in oko je deležno prelestnega razgleda enkrat v to, drugič v ono smer.

Vedoč, da imam še lep kos poti pred seboj, sem se počasi odpravil naprej. Tudi dol grede sledim rdečim pikam, ki mi v megleno sivi okolici precej olajšajo razved. Nekaj nižje sem se malo pomudil pri ostalinah prve vojne, hočeš nočeš se spomniš tistih groznih časov, trpljenja in mrtvih. Glede na to, kaj se dandanes dogaja po svetu, se nismo kaj dosti naučili ali pa imamo samo slab spomin. Žalostno.

Potrudim se misliti na lepše reči in počasi nadaljujem s sestopom. Nižje pridem iz megle in s tem do razgledov, vsaj navzdol se lepo vidi, kar nedaleč naprej zagledam dve postavi. Saj res, pomislim, čisto sem pozabil na moža, s katerimi sem se srečal nekaj prej. Počivata na forčeli Genziane, hitro sem tam in spet na hitro poklepetamo. Odgovorim jima, koliko je še do vrha, ki je še vedno skrit v megli, tudi, kakšna je tista zavarovana polica. Še par besed o tem in onem, potem pa ciao in buona giornata in naprej dol ven. Na melišču se veselo podričam, še nekaj položnega in že sem na razpotju, kjer sem nekaj prej prišel gor. To je to, pomislim, še enkrat gor, pa daljše prečenje in spet bom na znani poti, to je tisti, po kateri sva s princesko sestopila s Peralbe. Po kar strmem pobočju nadaljujem navkreber in hitreje kot sem pričakoval zmorem do sedelca Passo dei Cacciatori. Nadaljevanje preko Falso Passo dei Cacciatori do sedla Passo Sesis je bilo prijetno in razgledno, ves čas po malem navzgor in s pogostim brlizganjem svizcev ob poti. Nekaj njih sem srečal precej na blizu, vsi so bili precej tolsti, pravi debeluščki, ki se bodo kaj kmalu odpravili na zimsko spanje. Nekje pod Pic Chiadenisom sem moral prek precej strmega in zavarovanega mesta, tam sem že čutil utrujenost, a se je le ta potem še pred Sesisom nekam izgubila, tako da sem misel na krajši počitek kaj hitro odmislil. Na sedlu oziroma tam, kjer pot zavije v dolino proti koči Calvi, sem malce postal in se spomnil Peralbe, tistega dne, ko sva bila gori s princesko. Spomnil sem se tudi želje po vzponu na Peralbo iz Avstrije in koj zatem še na nekaj tur na oni strani, več ali manj vse iz Lesne doline oziroma Lesachtal-a. Morda pa res nekoč, kdo ve, kaj prinese čas.

Nekaj nižje zagledam cesto in avtomobile, videti je še daleč, še malo nižje pa se mi nasproti pripelje par gorskih kolesarjev. Vsi na električnih MTB, ni videti, da se morajo kaj dosti truditi navkreber. Pešpot me pripelje na neke sorte kolovoz in kmalu zagledam kočo. Do nje ni daleč, do tam se odločim, da počijem v dolini, tam si tudi privežem  dušo. Zato zložno nadaljujem sestop, kar po beli cesti, nekaj bližnjic mi ne diši, saj se mi ne ljubi po strmem in skrotastem. Zamišljen, nekako odklopljen jo drobim navzdol, dolina je vse bližje, vroče vse bolj. Še dobro, da vsake toliko zaveje hladen vetrič, ki malce ohladi pregreto čelo in poskrbi za prijetnejše počutje. Bela cesta me pripelje v gozd, tod prijetno senčno, ne dosti nižje zaslišim kravje zvonce, tudi zamolko mukanje, ne traja dolgo in že sem pri avtu. Tam kar zacepetam od veselja, tako fletno je vse skupaj, Pravkar opravljen potep, doživetje počasi postaja spomin, pri srcu je toplo, saj sem tekom dneva obudil nekaj prekrasnih spominov, tudi par želja se je obudilo iz pozabe. Po eni strani bi moral biti žalosten, ker je spet enkrat nekaj lepega mimo, je samo še spomin, torej imam eno željo manj. Po drugi strani pa sem bogatejši za čudovito izkušnjo, ne nazadnje tudi za par novih želja, kakšne sem se spomnil po dolgem času, kakšna pa se je rodila na novo.

V Cima Sappadi se ustavim v lokalčku, ki je nekako stalnica, kadar se potepam v teh koncih. Bife in trafika v enem, pa še kakšno sladkarijo ali žvečilne lahko kupim za na pot. Espresso, brioche in lemon soda, kaj bi drugega.

Še po jestvine, tokrat Villa Santina, spet zvrhan voziček dobrot, še njihova in naša avtocesta in nekaj lokalnih za povrh in že sem doma. Ta 'že sem' je seveda trajal dobro poltretjo uro, saj tisti konci niso prav blizu.

-> fotografije Monte Avanza

-> posnetek prehojene poti