Čisti vrh (2026)

Rožnik, sobota 6.6.2026

Prste obeh rok potrebujem, če želim prešteti vse obiske Čistega vrha. Ni edini, s katerim sva že stara znanca, ali se bo še s kakšnim zgodilo kaj podobnega, ne upam reči . . .

Zna biti, da bi se s Čistim še nekaj časa čakala, če ne bi imel neke sorte opravka v Zajnci. Kmalu odpotujem na kolesarske počitnice, potem bo že julij, poleti pa je tam gneča, ki je sila moteča. Kdor čaka, se načaka. Z nekaj sreče tudi dočaka. Kakorkoli že, opravek, ki sem se ga namenil opraviti popoldan, po potepu, sem opravil kar zjutraj, preden sem se odpravil v robe. V Kranjski Gori sem videl obvestilo, da bo cesta na Vršič popoldan zaprta zaradi kolesarske prireditve, meni pa ni bilo do tega, da bi čakal do večera in se potem še drenjal, da pridem prek prelaza. Justi in Vinka sem seveda presenetil, nista me pričakovala zgodaj dopoldan oziroma pozno zjutraj, kakor vzameš. Povem čemu sem spremenil načrte, poklepetamo, popijem kofe in nadaljujem proti Vasi na Skali oziroma izhodišču. Če je bilo vreme na Gorenjskem tako žalostno, da bi najraje obrnil, je bilo na Primorskem toliko lepše, da na dež nisem več pomislil. Sončka seveda nikjer, le tega sem si lahko samo "naslikal" . . . 

Nekaj vozil na izhodišču mi je dalo slutiti, da nas bo na poti kar nekaj, a sem gor grede srečal samo enega moža na Planini v Plazeh in dva mlajša para med sestopom. Vrh sam pa je bil dolgo časa samo moj in jaz nič manj njegov.

Začel sem zložno, vedno potrebujem nekaj aklimatizacije, ko po par kolesarskih turah spet nekam stopim peš. In obratno. Po cesti sem se počasi ogrel, dan je bil siv, vlažen, turoben, recimo, da je kulisa okoli mene delovala precej resnobno. Zamišljen kot sem bil, sem skoraj spregledal odcep pešpoti, res zadnji hip sem s pogledom uzrl mičkenega možička, ki mi je namigoval, naj zavijem v gozd. Če sem do tod nekje premišljeval bolj o žalostnih rečeh, spomini na tiste, ki jih ni več med nami, sem se v gozdu otresel melanholije in pomislil na kup lepih reči, ki se imajo zgoditi v bližnji in nekaj manj bližnji prihodnosti. 

Počasi se pride daleč, tudi jaz sem, čeravno prav počasen nisem bil. Stopim na cesto, onkraj spet nadaljujem po gozdu, potem pridem do ravnine, ki jo imam še najbolj v spominu s turnosmuških potepov, še malo in že sem na odprtem, tam, kjer je vetrolom pred leti povsem spremenil naravo. Tako kot med mojim zadnjim potepom tod, pravzaprav predzadnjim, zadnji je bil nekaj posebnega, se tudi tokrat malce lovim med podrtijo dreves in grmičevja, nekaj možicev mi olajša razved. Kmalu sem spet na cesti, kjer se odločim, da bom kar po njej nadaljeval do planine. Lepo na izi, jako prijetno je bilo krevsljati navkreber, izgubljen v spominih ino željah. Pred planino se spomnim  divjega petelina, ki sem ga neke zime srečal na tej cesti, kar ni in ni hotel proč, še lep čas je hodil za menoj. Tako razmišljajoč in se spominjajoč pridem do Planine v Plazeh, kjer opazim nekaj modrine na nebu. Sicer malenkostno, a dovolj, da vzbudi upanje na skorajšnjo razjasnitev. Malce postojim pri lovski preži in se razgledam, seveda se spomnim tudi potepa pred dvema letoma, ko sem na vrh pristopil v družbi Lare, Mateje, Petra in Vinka. En prav poseben dan je bil, še nikoli prej tako in skoraj zagotovo nikoli več. Tako poseben, da sem se prav zaradi njega danes spet odpravil sem gor.

Nadaljujem po kolovozu, tam srečam moža, katerega sem omenil v uvodu, potem pa udenem pešpot in nadaljujem po njej. Višje sem, bolj je razgledno, razgledi vzbujajo spomine na potepe, opravljene v minulih letih in desetletjih. Spomnim se  opozorilne table na izhodišču, ki opozarja na prisotnost medveda ali več njih v teh koncih. In koj zatem turnosmuškega potepa tistega dne, ko sem srečal petelina. Ni dosti manjkalo, pa bi se tisti dan srečal še s kosmatincem. Počasi pridem nad gozdno mejo, tu nekje na kratko postojim in se zazrt v ostenje Lepega Špičja spomnim vzpona po Tumovi smeri davno tega. Ni kaj, dejansko kup spominov, kamorkoli se ozrem. Ne traja dolgo in že sem na sedelcu Čez Drt, tod spomin na prvomajsko prečenje Julijcev iz Tolmina v Kranjsko Goro v nekih drugih časih, še malo in že sem na vrhu. Srečen, zadovoljen, tudi presenečen, ker sem sam.

No, srečen in presenečen hkrati, res sem bil vesel, da mi je dano biti sam s Čistim vrhom in se spominjati. Spominjati minulih časov, doživetij in njih, ki jih ni več med nami. Tisti dan, dve leti tega, smo se na vrh povzpeli v spomin na Igorja, ki je na nek način tudi tod zgoraj našel svoj večni mir, danes pa sem vzpon opravil v spomin na dan izpred dveh let. Razgledal sem se na vse konce in kraje, potem pa srečen, ker je vse na svojem mestu, sedel k počitku. Spokoj, blažen mir, tako nekako si predstavljam večnost, čas, ko prestopiš v onostranstvo. Po svoje sem bil kar vesel, da sonce ni zmoglo oblakov. Da so oblaki in megle dnevu dodali nekakšen mističen pridih, ki se je sila lepo ujemal z mislimi, spomini ino razpoloženjem. Eno prav posebno razpoloženje je bilo, nekako srečen in otožen hkrati sem ždel vrh hriba in se imel nadvse imenitno.

Vsaka pravljica ima svoj začetek in konec, vmes pa vse tisto, kar jo pravljično naredi. Sam sem začetek in večji del vsebine že postoril, nekaj malega le te in konec pa me je še čakal. Stežka sem se odpravil v dolino, čim pa sem bil nekaj nižje, je korak stekel, da je veselje, tudi razpoloženje ni bilo več otožno. Ni dosti manjkalo, pa bi zaukal od vsega lepega. Po svoje kar prav, da nisem, saj sem ne dosti nižje srečal dva mlajša para, urno so jo drobili gor ven. Vreme se je med mojim počitkom na vrhu počasi obrnilo na lepše, precej toplejše je postalo, pa tudi sonček je vsake toliko posijal med sicer še kar goste oblake. Če sem se gor grede držal ceste, sem sedaj do goličave, posledice vetroloma, ubral bližnjico, potem pa po taisti poti nadaljeval do izhodišča. Nižje sem bil, bolj je grelo in pri avtu je bilo že prav poletno vroče. 

Preden sem se odpeljal domu naproti sem še malce ždel in se spominjal, tako pravkar opravljenega potepa, kot tistih v minulih časih. Tudi tistih, s katerimi smo bili in ne bomo nikoli več, ker jih ni več med nami . . . 

-> fotografije Čisti vrh (2026)

-> posnetek prehojene poti

LJ-Škofja Loka-Železniki-Dražgoše-Jamnik-Kropa-Križe-Golnik-Cerklje-Vodice-LJ (kolesarjenje, <-> 117 km, ↗ 1220 m)

Veliki traven, sobota 30.5.2026

Vsake toliko si vzamem čas in se skušam naučiti nekaj novih italijanskih besed. Tvoriti stavke. Pravilno povedati, da je nekaj bilo, da nekaj bo, tudi, da nekaj je. Paziti na ona in on. Ko naučeno kasneje skušam "spraviti v promet" opažam, da mi kar gre. Da lahko vse pogosteje rečem, da sem se o nečem pogovoril, ne samo sporazumel. Kar nekaj njih, s katerimi smo se ali se še dobimo tu pa tam, mi je reklo, da veliko govorim. Preveč. Zna biti. Ampak radi tega tu pa tam izvem kaj zanimivega, koga spoznam, predvsem pa se vedno znova kaj novega naučim, pa četudi gre samo za besedo ali dve. 

Oni dan pokukam v online spletne slovarje, iščoč par določenih besed oziroma prevode zanje. In med brskanjem naletim na besedo, ki je zbudila mojo pozornost. S pomočjo Googla "dojamem" pomen besede in zdi se mi, kot da sem odkril Ameriko. Figurativno rečeno, seveda, starejši še vemo kaj to pomeni.

"sprezzatura"

Kot film so se mi odvrteli spomini na gorniška udejstvovanja v minulih letih, pravzaprav desetletjih, na kar nekaj kolesarskih tur v zadnjih dveh letih, na šolske izpite, razgovore za službo, na delo samo in še na marsikaj. Na recimo jim zadeve, na katere sem bil pripravljen v vseh pogledih, jim bil dorasel, jih zmogel skoraj z levo roko. In je bilo videti, da vanje ne vlagam kaj prida napora, da mi gre zlahka od rok ali nog, odvisno od zadeve, skratka, da obvladam. Nekako nonšalantno, ležerno, lahkotno in elegantno.

Danes sem se te besede, sprezzatura, spomnil kar nekajkrat. Vse mi je šlo od nog, kot sem si lahko samo želel. Tudi najbolj strmi klanci navkreber in nič manj strmi spusti navzdol, sama dolžina potepa pa je bila itaq nekje v povprečju mojih kolesarskih potepanj. Do Železnikov sem imel neke sorte ogrevanje, nekaj podobnega dostopu do stene, predno se pleza prične, če iščem podobnost z gorništvom. Nisem hitel, počasen pa tudi nisem bil. 

Zato je bilo nadaljevanje naprej do Dražgoš poskočno, tudi klanci, kjer se je naklon meril z dvomestno številko, me niso kaj prida upehali. Ker sem se počasi in stežka navadil, da moram na biciklu jesti prej, preden postanem lačen, sem se ustavil v gostilnici ob cesti in si privezal dušo. Sladica, kofe in limonada, tudi pokuk na zemljevid oziroma začrtan itinerar. Vidim, da še nisem na pol poti, a me to prav nič ne skrbi, saj je dnevna forma na nivoju in počutje/razpoloženje nič manj. Do Jamnika grem bolj počasi, previdno, saj cesto še obnavljajo. Asfalt je ponekod masten, zato vsake toliko zapeljem na travo ob robu, da očistim plašče, tudi nekaj šodra se najde vsake toliko. Nič hujšega, tudi tega sem že vajen. Do znamenite cerkvice nad Jamnikom ne grem, sobota je in zagotovo gneča, vsaj po parkiranih vozilih ob cesti sodeč.

Nadaljujem naprej, na krajši ravnini malce predahnem in spočijem noge, potem pa že sledi spust v Kropo. Leti, da je veselje, ker ceste ne poznam, ne upam spustiti do konca. Med brzenjem v dolino imam krasen pogled na Karavanke in Kamniško Savinjske in nekaj manj krasen na nebo, saj je v smeri mojega nadaljevanja dokaj oblačno. Menda ne bo padalo, pomislim, ko se spomnim napovedi, ene od njih, ki je v drobnem tisku omenjala možnost popoldanskih ploh. V Kropi se ustavim samo zaradi fotografskih spominov, okrepčilo iz Dražgoš še drži, potem pa spustim do konca oziroma koliko gre in kolikor upam, saj je cesta široka in pregledna, asfalt pa ta boljše sorte. V Brezovici pripeljem na domač teren, to je na cesto, po kateri sem se davno tega sorazmerno pogosto vozil. Vse do Podbrezja tako, tam me Garmin usmeri na ozko stransko cesto, sprva sem menil, da me hoče speljati na kriva pota, nekam med njive. A temu ni bilo tako, kmalu sem bil pod gorenjsko avtocesto, onstran sem pripeljal v Duplje, kjer so mi bili kraji spet domači. Sedaj, ko sem imel pred seboj samo še en vzpon, me vreme ni več skrbelo, vedel sem, da morebitno ploho zlahka nekje prevedrim. Kar hitro sem bil v Križah pri Tržiču, tam so imeli neko teniško prireditev, vse polno ljudi in vozil. Čeravno se množicam izogibam, sem se tam ustavil na kofetku in osvežilni pijači, tudi bidon je bil že precej prazen. Med kratkim počitkom sem začutil, da me utrujenost počasi lovi, kaj me ne bi po že kar dolgi poti, polni konkretnih klancev. Če bi počival sede in ne stal ob šanku, morebiti utrujenosti niti ne bi porajtal. Še ne. 

Nadaljeval sem nekaj manj poskočno, kot sem po počitku v Dražgošah, a še vedno živahno. Konec naselja sem spet zapeljal v klanec, mestoma precejšen, ki se je bolj ali manj končal v Golniku. Čeravno še daleč od doma, se mi je že tod narisal nasmešek na obrazu, res sem bil zadovoljen, da mi gre vožnja tako dobro od nog. Nadaljeval sem do Predoselj, nekaj po glavni in nekaj po stranskih cestah, in tam zavil proti Suhi. Vasica, kjer sem bil davno tega pogosto. Res pogosto. Prav vanjo nisem zapeljal, na začetku sem zavil desno in jo obšel, tako pač, kot sem imel vnešen itinerar v Garminu. 

Nadaljnja pot do doma me je vodila skozi Cerklje na Gorenjskem, Spodnji Brnik, Vodice in Skaručno, tudi tod obnavljajo cesto, zato sem moral spet po makadamu. Čim sem pripeljal v Šmartno pod Šmarno goro se mi je zdelo, kot da sem že doma, četudi sem do konca imel še kar nekaj kilometrov. 

Čeravno sem podobno dolge poti že nekajkrat prekolesaril, tudi daljše, s podobno in večjo višinsko razliko, sem bil z današnjim potepom sila zadovoljen. Po epidemiji, ko smo bili prisiljeni živeti drugače in sem vedno kolesaril od doma, ker drugače ni šlo in se ni smelo, se nisem in nisem mogel pripraviti, da spet kar doma sedem na bicikel. Potem sem šel do Škofje Loke in prek Gorenje vasi in Polhovega Gradca nazaj domov in doma ugotovil, da je prav fino, ko ne potrebuješ avta, da prideš na izhodišče. Danes je bilo fino toliko bolj, saj bilo precej daljše s precej več višincev ...

-> posnetek prevožene poti