Vipava-Ajdovščina-Volčja Draga-Miren-Jamlje-Brestovica-Komen-Branik-dolina Branice-Vipava (kolesarjenje, <-> 95 km, ↗ 910 m)

Svečan, sobota 28.2.2026

Danes teden odpotujem na težko pričakovane počitnice, zato sem se odločil, da še zadnjič pred tem opravim konkreten kolesarski potep, kondicije radi. Jutri in pojutrišnjem bo vreme vse slabše, potem imam nekaj opravkov in že bo tu konec tedna. 

Nič kaj dosti nisem razmišljal, kje bom danes začel in v katero smer se bodem odpravil. Vipava se je po minulem potepu ponudila kar sama od sebe, itinerar pa sem si začrtal na podlagi enega od že opravljenih potepov. Z nekaj ovinki in v drugo smer, da ne bo ravno kopiraj/prilepi.

Tudi danes nisem hitel, lepo na izi sem pripravil vse potrebno, potem pa podobno na izi opravil pot do Vipave. Kolone tovornjakov so že stalnica, če se po avtocesti vozim v nedeljo ali med prazniki sem včasih kar nekako izgubljen, ker mi ni potrebno prehitevati včasih kilometer ali več njih dolge karavane tovornih vozil. V Vipavi parkirišče precej manj zasedeno kot v sredo, konec tedna pač, precej vozil s prtljažnikom za bicikel. Če sem že vse dosedaj na izi, tudi s pripravo na sam potep ni bilo nič drugače. Prvo sem izbral primerno glasbo iz playliste, ki me po svoje spremlja med kolesarjenjem, se potem preoblekel in preobul, pa pripravil opremo za bicikel, navigacija oziroma števec, pa luči, pa orodje, pa vetrovka, pa ploščice ino napitek in morda še kaj. Aja, tudi tlačilka seveda, aku, v velikosti škatlice cigaret, prima zadeva. 

Še zadnjič preletim zemljevid na Garminu, na hitro premislim, ali imam vse, in že veselo gonim proti Ajdovščini. Za razliko od srede sem danes začel precej bolj na poskok, odločno, malo zaradi tega, ker sem vozil po glavni cesti in malo zato, ker je bil potep namenjen tudi nabiranju/preverjanju kondicije. Vreme nekaj slabše kot v sredo, nekakšen mrč, tudi hladneje, to verjetno zato, ker je bil sonček še sramežljivo skrit za koprenami. V Ajdovščini naredim ovinek v breg, da se razgledam glede naslednjih potepanj, potem pa nazaj v center in od tam naprej v smeri Nove Gorice. Prometa k sreči ne kaj dosti, večina jih je verjetno na hitri cesti, ob prijetni glasbi in izgubljanju v bilo je, je in upam, da še bo, se kilometri hitro nabirajo. V Ozeljanu zavijem proti Volčji Dragi, ko pripeljem tja sem presenečen, saj me je na tem več kot petkilometrskem odseku prehitelo manj vozil, kot imam prstov na roki. Kraji, skozi katere kolesarim, zelo domači, vse od otroštva jih bolj ali manj pogosto obiskujem, sorodniki, prijatelji, znanci, ljubezen . . . 

Od Volčje Drage skozi Bukovico in Miren v Italijo in tam po cesti, po kateri pogosto potujem v Marino Julio, Gradež, Oglej in še marsikam, mimo Doberdobskega jezera do Jamelj, kjer zavijem proti Brestovici. Danes na meji ni italijanske kontrole, kot je bila lani, zato nisem imel koga pozdraviti in mu pomahati.

Vreme se je do tod obrnilo na lepše, sonček je sijal topleje, en prekrasen pomladanski dan se je naredil, čeravno smo šele na koncu zime. Tu nekje so se začeli klanci, kratki a sladki, prijetno so popestrili na trenutke monotono vožnjo po ravnih in bolj ali manj prometnih cestah. Na začetku Brestovice sem razmišljal, ali naj se ustavim na pumpi, kjer imajo tudi jestvine, sladkarije, pijače in še kaj, a sem to prestavil na Komen, saj sem imel provianta še kar nekaj.  Morda najstrmejši klanec, resda sila kratek, sem imel v Klancu pri Komnu, morda od tod ime, od tam do Gorjanskega ni bilo daleč, naprej do Komna še nekaj malega v breg, a je bilo hitro mimo. V Komnu sem že skoraj zavil na pumpo po Mars ali Snickers, nekaj podobnega, kar vidim lokalček vizavi. Zapeljem tja, tam že nekaj kolesark in kolesarjev, komaj najdem prostor, kamor prislonim bičikleto, in prosto mizico na terasi. Za spremembo velik krof, za pusta nisem nobenega, in kofe. Je kar prijalo malce posedeti in spočiti noge, čeravno utrujenosti še nisem čutil kaj dosti. Med počitkom sem malce pokukal na zemljevid, češ, ali bi itinerarju dodal še kak ovinek, a sem ugotovil, da bo zastavljena pot povsem dovolj. Res je bila, sem zaključil precej kasneje, ko sem naložil bicikel na prtljažnik v Vipavi.

Po krofu in kofetku sem še nekaj časa gonil po ravnem, potem pa me je čakal strm spust mimo gradu Rihemberk do Branika. Sorazmerno ozka cesta z ostrimi okljuki je bila ves čas v senci, na enem od prvih okljukov je med zaviranjem kolo zaplesalo po cestišču. Nič hujšega, a dovolj, da sem bil do doline precej bolj previden, saj je bila cesta zaradi sence vlažna, gume so bile mokre, kot bi vozil po dežju. Ti šment. Čim sem v Braniku pripeljal na glavno cesto je bilo z vlago konec, tudi zeblo me ni več, v senci me je namreč dodobra premrazilo. Do odcepa cestice v dolino Branice sem se pogrel, potem pa blizu Zavivalce, to je tolmunov na reki Branici, še zadnjič na kratko počil. Ful se mi je zdelo fajn, saj nisem bil kaj prida utrujen, pa sem ves čas kar konkretno pritiskal na pedala. V kolesarski torbici sem našel še zadnjo energijsko ploščico in jo z veseljem pohrustal, napitka sem imel takisto še dovolj, oboje je sedlo kot se šika. Potem pa živahno naprej do konca doline in od tam do križišča pod Gočami, tudi v breg sem gonil, da je veselje. Na vrhu sem se ustavil le toliko, da sem zaprl vse zadrge na dresu, potem pa pritisnil na pedala in spustil, kolikor je pač šlo. No, skoraj toliko. Cesta suha, polaganje ovinkov brezskrbno, v Mančah zmanjšam hitrost, da zavijem v Lože, potem pa vse do Vipave spet ful gas. 

Še v Ajdovščino po špežo, velika samopostrežna je vedno skoraj prazna za razliko od trgovin v domačem okolišu. Potem pa hitra cesta, avtocesta, kolone tovornjakov in že sem bil doma.

Spet je bilo lepo, kaj ne bi bilo. Sedaj malce počitka in to pa ono, danes teden pa na počitnice. Daleč, na lepše, po dobrih štiridesetih letih ...

-> posnetek prevožene poti

Vipava-Branica-Renče-Miren (kolesarjenje, <-> 75 km, ↗ 580 m)

Svečan, sreda 25.2.2026

In skoraj po isti poti nazaj, le Renčam sem se ognil.

Vipava, ena izmed mojih klasik, kolesarskih seveda. Enako kot velja za gorniška potepanja, velja tudi za kolesarska; nekaj izhodišč in potepov se ponavlja vedno znova, copy/paste oziroma kopiraj/prilepi. Naj si gre za izhodišče ali itinerar potepa, peš ali na biciklu, četudi grem n-tič iz taistega kraja po taisti poti tja ter nazaj, sam potep ino doživetje ni nikoli isto, še enako ne. Drugače doživeto v drugačnem vremenu z drugačnimi mislimi v glavi, pa še kaj se razlikuje od tistega prej. Skoraj čez noč se je precej ogrelo, tudi v gorah, zato na turno smuko, ki me sila mika, tokrat nisem pomislil. Vrh vsega je bila še pred kratkim četrta stopnja nevarnosti proženja snežnih plazov, ne samo pri nas. Pokuk na vremensko napoved, na nekaj njih, mi je razodel, naj  se burje in mraza ne bojim, zato sem se kaj hitro odločil za Vipavo. V nasprotnem, vetru in mrazu, pa bi se odpeljal naprej, bodisi spet do Gorice, če že ne vse do morja. Malce sem pobrskal po Komootu, čeravno so mi kraji daleč okoli Vipave precej domači, našel itinerar, ki mi je odgovarjal glede dolžine ino višine, si ga malce prilagodil lastnim željam, potem pa mimogrede pripravil, kar potrebujem na poti. 

Zjutraj sem namenoma zaležal, šele nekaj pred osmo sem zlezel izpod odeje. Potem pa kofe, zajtrk, kopalnica, malo računalnik, da vidim, kaj dogaja, in že sem bil na poti v Vipavo. Pri nogometnem igrišču sem parkiral na enem od zadnjih prostih mest, brezplačno seveda, se potem nič kaj hitro pripravil na potep in se podobno počasi odpeljal proti Ložam. Vreme prelestno, temperatura prijetna, prometa skoraj nič, glasbena spremljava imenitna (Bo the Drifter). Skozi Manče še lenobno, vse do odcepa proti Gočam, klanec pač, potem pa navzdol, drveče in brzeče, čim sem zavil v dolino Branice je steklo, da je veselje. 

Nekje sredi doline sem na kratko počil, ploščica, napitek, ne radi utrujenosti, temveč da sem odgovoril na telefonski klic. S prijateljico na hitro poklepetava kako so, tudi kako sem, par besed o deklicah, ki rasteta kot konoplja, in ciao z obljubo, da se kmalu srečamo.

Nadaljnja pot domača, Branik, Dornberk, od tod kar po glavni prometnici, ker so na stranskih cestah dela in se mi ne gre na makadam, pa še peš bi moral verjetno prek gradbišča. V Volčji Dragi zavijem proti Bukovici, tam pa proti Renčam. Zapeljem prek starega mostu in se ustavim pred pošto, tam si vzamem čas in pošljem razglednico s pozdravi deklici, ki jih pridno zbira. Vse težje se jih najde, razglednice, ponekod me kar čudno pogledajo, ko povprašam za njih. Lani v Italiji, vasica blizu Bassana del Grappa, neke sorte trafika, kjer so imeli tudi kofe in sladkarije, pa Lotto in še kaj, se starejša gospa prime za glavo, ko ji rečem za cartolino. Mi reče, naj počakam moment, gre v nek drug prostor in se vrne s kartonasto škatlo, od zunaj precej prašno. Jo odpre, notri res razglednice, in reče naj izberem. Sem jih potem vzel še nekaj zase, za spomin, poleg tistih nekaj, ki sem jih poslal na razne naslove. Z gospo sva se od srca nasmejala, ko sva ugotavljala, da sva nekako za časom, ker še dava nekaj na tradicijo in pisne pozdrave, ne pa socialni mediji in podobno. Od Renč do Mirna ni bilo daleč, mimo Goriških opekarn, pa malo sem ter tja, in že sem v daljavi zgledal Mirenski grad. 

V Mirnu par posnetkov na mostu čez reko Vipavo, potem pa naprej nazaj proti mestecu Vipava. 

Do Bukovice, tam sem pripeljal na cesto, po kateri sem se nekaj prej pripeljal sem, potem pa Dornberk, Branik, dolina Branice, Manče in že sem bil pri avtu. No, nekaj časa je trajalo vse skupaj, saj sem vmes tudi malce počival v dolini Branice, še prej pa sem na pumpi v Dornberku kupil nekaj sladkarij, s katerimi sem se pocrkljal med počitkom. 

V Vipavo sem pribrzel, dejansko sem nazaj grede ves čas vneto pritiskal na pedala, saj se bližajo kolesarske počitnice in se spodobi, da bode kondicija na nivoju. Fajn je bilo, krasen potep, tudi odklop po svoje, na koncu sem čisto pozabil zaviti do Marjance na gelato, kar popravim prihodnjič s kepico za povrh. 

-> posnetek prevožene poti

Nova Gorica-Palmanova (kolesarjenje, <-> 79 km, ↗ 270 m)

Svečan, torek 17.2.2026

Že zadnjič me je mikala Palmanova, a sem v Červinjanu raje zavil proti Gradežu in se od tam vrnil v Marino Julio, kjer sem imel avto. Kar prav tako, znal bi me loviti mrak, vrh vsega pa ceste od morja gor kar dobro poznam. 

Da bo naslednjič Palmanova sem vedel, še preden sem zadnjič zaključil potep. Glede izhodišča je bilo idej več, po krajšem premisleku sem se odločil za Novo Gorico. Mestece je kot nedavna evropska prestolnica kulture, skupaj s sosednjo Gorico, kot prerojeno. Sam imam občutek, kot bi se že prej prijeten kraj prebudil iz zimskega spanja in na novo zaživel. Rad sem tam, pravzaprav vse rajši ...

Poleg lično prenovljene železniške postaje je veliko brezplačno parkirišče, tam sem določil izhodišče, saj sem si itinerar zamislil tako, da grem tja grede skozi Gorico po eni strani in nazaj grede po drugi. Takisto velja za pot od Gorice do Palmanove in nazaj, tudi tod naj bo nekaj malega razlike tja ter sem. Doma sem vse potrebno pripravil nekako ležerno, tudi pozajtrkoval počasi, nikamor se mi ni mudilo, saj sem želel, da jutranji hlad popusti, preden sedem na kolo. 

Sredi dopoldneva sem se odpeljal po Erjavčevi v Italijo, na bloku pozdravil nekaj uniformiranih mož, potem pa v krožišču udel tretji izvoz in mimo katoliške knjigarne pripeljal na Travnik. Desetletja spominov so se odvrtela kot najlepši film, vse do prvih let osnovne šole sem se izgubil v času in prostoru. Ni kaj, leta so tu, podobno kot sem nekoč poslušal stare starše, kako je nekdaj bilo, sem sedaj tudi sam tu nekje, kar se spominov tiče. Če bi bilo nazaj grede, bi se na Travniku ustavil v enem od lokalov na kofetu, ker sem šele začel, sem nadaljeval s potepom. Skozi nekaj krožišč do Soče, pa prek mostu na ono stran, krajši del dvopasovnica, kjer je bilo sila zoprno, in že sem na stranski cesti, bolj kot ne sam. Sam z biciklom, spomini ino željami, ter seveda prijetno glasbo, ki me zadnje čase spremlja med mojimi kolesarskimi potepanji.

V Šlovrencu ob Soči (San Lorenzo Isontino) na pamet zavijem na eno od stranskih cest, Garmin vztrajno piska naj obrnem, a ga uslišim šele, ko pripeljem točno tja, kjer sem narobe, na pamet, zavil. Seveda po drugi cestici. Kar na smeh mi gre, ko pokukam na zemljevid in prevoženo pot. Malce se poigram z nastavitvami itinerarja, izberem nekaj stranskih cest, da bo kaj manj prometa, in že se peljem naprej. Do Palmanove nimam daleč, že nekaj prej ugotavljam, da kolesarim po znani mi cesti skozenj znane mi kraje.

Pred obzidjem počakam na zelen semafor, par minut zatem že sedim na glavnem trgu, še malce zatem sem že postrežen. Kofe, brioche in lemon soda, klasika, v kafiču, kjer sem skoraj vedno, kadar me pot zanese sem. Domače. Sonček prijetno greje, zlahka bi zadremal, tako prijetno se mi dogaja. Se okrepčam, odžejam, posončim, tudi spočijem noge, potem pa stopim do šanka, da poravnam svoj dolg. Kot običajno znesek zaokrožim navzgor, vedno so prijazni, rad se vračam, še buona giornata in ciao in že sedim na bičikleti.

Nazaj grede nekaj časa po taisti cesti, nova kolesarska steza na mostu čez reko Ter je fantastična, potem pa v Visconeju zavijem desno in po drugi cesti, cestah, nadaljujem proti Gorici. Goricama. Nekaj pred mostom čez Sočo pripeljem na dvopasovno cesto, ki mi je bila tja grede sila zoprna, promet pač, sedaj v smeri centra Gorice ni sile. Krožišče, zadnji izvoz preden bi prišel nazaj na most, in že sem spet sam. Klanec, nekaj klancev pravzaprav, da pridem bližje središča mesteca, vse domače, tako iz avta kot z bicikla, tudi peš smo se že potepali tod blizu. Pomislim, da bi zavil do Travnika in tam na kofe, kar se spomnim, da sem zmenjen z Nejcem, da jih obiščem. Zato nadaljujem proti naši Gorici, na meji spet pozdravim uniformirane može, še malo in že sem pri avtu. 

Zadovoljen, res je bilo fino, prometa z nekaj malega izjemami ne kaj dosti, vreme kot naročeno, več si ne gre želeti. Hitro v druge cunje, pa bicikel na prtljažnik in že kličem Nejca. Četrt ure kasneje že kofetkamo, prijeten klepet o tem in onem se je zavlekel vse do večera. Še vožnja od tam doma do sem domov in krasen dan je počasi postal spomin.

-> posnetek prevožene poti