sreda, 21. februar 2024

Podgorski vrh (monte Nebria)

Svečan, petek 16.2.2024

Toliko enih želja in tako malo časa. Se ponavljam, vem, a kaj, ko je življenje neke vrste kopiraj/prilepi in se je potrebno pomujati, da je vsake toliko vsaj malo drugače in drugje, kot je kdo bi pomnil kolikokrat že bilo. Kot običajno sem si želel to in ono, tudi tisto, kje drugje kot tu pa tam. Kar nekaj časa sem potreboval, da sem se odločil kaj, kje in kako, zakaj pa ima tako ali tako svoj zato.

"Vsega po malem", sem si dejal, "ne premalo, ne preveč", in lepo po Mlakarjevo "na lahno":

Lepe reči morš guštirat na lahno, da nebeš usahnu, še prej ko boš zdahnu, da nebeš usahnu, še prej ku bo cajt.

(Iztok Mlakar, Počasno življenje) 

Zjutraj sem z užitkom poležal, saj se mi ni nikamor mudilo. Na praznem parkirišču med Ukvami in Ovčjo vasjo sem se počasi pripravil na potep in podobno počasi vzel pot pod noge. Na lahno. V gozdu sem na prvem razpotju zavil desno, tod nekje sem se živo spomnil minulih dveh potepov na tem hribu. Prvega, z Vinkom in princesko, po taisti poti kot danes, le v obratni smeri, in drugega, ko sva s princesko pot podaljšala do Ukev. Krasna spomina, katerima se bo danes pridružil še en, verjamem, da nič manj lep. 

Užival sem v toplem sončnem dnevu, razmišljajoč o tem in onem, lep čas tudi o tem, kako smo v bližnji okolici radostno smučali od pozne jeseni do zgodnjega poletja, ne tako davno tega. Plazje in Kotovo sedlo smo kar nekajkrat smučali še prve dni junija, Lepi Vršič, Kovk in še kaj pa včasih že konec novembra ali vsaj v začetku decembra. Sedaj pa... No, ko sem razmišljal o turni smuki, sem hodil mimo cvetočih telohov in to sredi februarja. V kratkih rokavih bi mi bilo hladno, res zeblo me zagotovo ne bi. 


Navkljub temu, da nisem hitel in sem se kar pogosto ustavljal radi razgledovanja, sem hitro zmogel do vzhodnega vrha. Par posnetkov, razgledi, nekaj trenutkov za spomine in že sem nadaljeval proti glavnemu vrhu.





Malce po taisti poti nazaj, pa naokoli po cesti oziroma tistem, kar je od nje ostalo, še malo dol, potem pa spet gor mimo krasnih borovcev do križa in skrinjice na vrhu. Kopiraj/prilepi početje s predhodnega vrha, potem skok do stranskega vršička, kjer sta tudi križ in Marijina podobica, pa nazaj in malce pod glavnim vrhom siesta. Prigrizek, napitek, sedenje, dremuckanje, martinčkanje, ni da ni prijetnih opravkov ino početja. Misli so begale vse od kopnih tur z alpinističnim predznakom, že opravljenih in tistih, ki se morda nekega dne zgodijo, do turnih smukov, takisto bilo je in upam, da še bo, pa vse do bicikla, le ta mi je v vse večje veselje. Če imam že sedaj, sredi zime, težave z odločanjem kam in kako, pa me višje gor ovira sneg, da ne grem tja na biciklu, kaj šele bo poleti oziroma v kopnem delu leta.








Ker sem imel po potepu še kar nekaj lepega za bregom, sem se počasi odpravil navzdol. Na lahno, kot že vse, ves dan. Kar po cesti do sedla in od tam nazaj do avta. Od sedla dol je cesta oziroma kolovoz lep čas v senci, sonce tja še ne posije, zato je bilo na cesti obilo vodnega ledu, vse od roba do roba, včasih sem komaj zmogel po tisto nekaj malega kopnine, ki se je našla. Res zoprno. Kmalu, ko se je ledena odisejada končala, sem zavil v gozd, tam sem spet prišel na sonček in že precej nizko žal tudi do blata. Podobno kot z ledom višje sem se moral tudi tod pomujati, da sem našel dovolj kopnega oziroma manj blatnega, da nisem preveč umazan prišel do avta. 







Tam sem se malce očedil in preobul, potem pa skočil v trgovino po špežo. Navadil, tudi razvadil sem se, da nakupujem tam, domače trgovine me res redko vidijo. Po nakupu pa me je čakalo še tretje dejanje tega dne in sicer Trenta. Prek Predela sem se zapeljal na našo stran v Zajnco do Kopiščarjeve domačije, lep čas se že nismo videli. Justi in Vinko sta me lepo postregla, krepko sem se podprl in posladkal, ob tem pa smo seveda tudi prijetno pokramljali. Zunaj je bilo povsem pomladansko, toplo, Triglav pa kot iz razglednice, skoraj še sveže zasnežen. Pravljičen kotiček, ta Zajnca, ni kaj. Potem pa še v vas do znanke, tudi midva se že lep čas nisva videla, prijeten klepet je bil temu primerno dolg in zanimiv. 

Še preko Vršiča in še malo in že je bil prijeten potep, skoraj potovanje, pri kraju. Res fajn dan, vse po vrsti, kot so hiše v Trsti.

-> fotografije Podgorski vrh (monte Nebria)

-> posnetek prehojene poti

četrtek, 8. februar 2024

Pieltinis in Morgenleit

Svečan, nedelja 4.2.2024

Prvič sva omenjena hriba obiskala s princesko, krasno se nama je dogajalo septembra dvatisočdvanajstega leta. Širne planjave so me očarale, živo sem si predstavljal, kako veselo zna biti tod na turnih smučeh. Dobre štiri leta kasneje, na predzadnji dan leta dvatisočšestnajstega, sva spet prišla. Suhe trave, sončen in topel dan, od snega niti "s", koncu decembra navljub.

Danes lahko končno rečem, da sem opravil zimski vzpon v snežnih razmerah. Že res, da je bila sila strma cestica, ki pripelje na sedlo Sella Festons, okovana v vodni led in ne zasnežena, tudi res, da sem imel naprej do vrha Pieltinisa kar nekaj kopne poti, ampak celostno gledano je bil vzpon res zimski. Sneg, led, nekaj vetra, nekaj malega na derezah in nekaj malega več gaženja do kolen, o obojem več v nadaljevanju. 

Lep čas me že ni bilo tod, pred leti so bili obiski pogostejši. Komaj sem čakal, da v Ampezzu zavijem proti Saurisu, bil sem podobno neučakan, kot sem bil tistega dne, ko sem se prvič odpravil v te konce. No, skoraj tako. Dolgi tuneli, potem jez in na njem cesta proti prelazu Passo Pura, pod jezom čudovito jezero, še malo in že sem bil v spodnjem Saurisu, kjer me je presenetila smučarska proga. Umetno zasnežena, kratka in ozka, ter kup male dece na smučeh. Kakšno veselje. Živo sem se spomnil mojih smučarskih začetkov pri stari mami v Beli krajini, v Črmošnjicah, takrat je bilo smučišče še v dolini. Že konec novembra, na takratni državni praznik, je običajno zapadlo dovolj snega za zimske radosti, prvih nekaj dni smo štamfali, kaj je teptalec snega, se tam takrat ni vedelo. Ko je bilo smučišče kolikor toliko utrjeno so pognali vlečnici, na zgornjo lep čas nisem upal, ker je bil teren sila strm. No, leta kasneje se je zdel položen, morda celo preveč, ne samo tukaj tako. Za nagrado, ker smo pridno štamfali in pomagali pri tem in onem, smo se lahko nekaj dni dričali zastonj,  Ni potrebno reči, da smo bili z vaško deco pri vlečnici še preden so jo zagnali in da smo takisto lovili zadnjo vožnjo gor, tiste četrt ure do doma na kosilo in čas zanj nam je bilo vedno odveč.

Iz spodnjega sem nadaljeval do zgornjega, iz Saurisa di Sotto v Sauris di Sopra, tam parkiral na skoraj praznem parkirišču in kmalu zatem vzel pot pod noge. Strma cestica, okovana v led, do sedla Sella Festons je pravi kolenogriz, nadaljevanje na Pieltinis se kasneje zdi skoraj kot bi šel po ravnem. Na cesti je bilo dovolj kopnih mest po sredi in ob strani, da sem zmogel brez derezic, ki sem jih poleg derez in cepina seveda imel s seboj. Pač nisem vedel, kaj me čaka, zato sem kot pri Krniški glavici  raje nosil nekaj več opreme, da me ne bi presenetilo "gora ni hotela".



Na sedlu, kjer se asfaltna cestica konča, sem se odločil, da si nadenem dereze. Nadaljna pot je bila zasnežena, sneg trd in poledenel, šlo bi tudi ob strani, malo po kopnem in malo po snegu. Derez na teh čevljih še nisem imel, zato sem sklenil, da preverim, kako sedejo nanje. Ne gre, da bi moral kaj popravljati v strmem bregu ali bog ne daj v kaki strmejši grapi. Nekaj časa sem hodil z njimi, ko pa je pot zavila proti Pieltinisu, tam sem imel prve razglede na spodnji Sauris in jezero, sem jih snel, saj je bilo vse več kopnega, tudi sneg ni bil več tako trd. Sonček je imel tako moč, da me je kar malo zaskrbelo, ker sem sončno kremo pozabil doma.




Dan je bil res božanski, če bi vreme lahko naročil, ne vem, če bi znal naročiti tako lepega. Sem ter tja, pa malce navzdol, še naokoli gor in že se je prikazal Pieltinis. In seveda okoliške gore in jezero spodaj in .... Ah, ni da bi govoril, pravljično, da bolj pravljično ne bi moglo biti. Sledilo je položno prečenje, da sem prišel pod vršno pobočje, tod se mi je nekajkrat udrlo do kolen, ker sem stopil izven zapihane gazi. Potem pa samo še vršna strmina, mimogrede sem bil pri panoramski tabli, ki stoji na vrhu. Nebesa na zemlji, sem pomislil, tako nebeško sem se počutil. 







Potem sem se razgledal proti Cretonom, Clapom, Sieri, Cimonu, Creti Forati, se obrnil in pokukal še proti Biveri, Clapsavonu, Tiarfinu ... Ne, sem se popravil, nimaš prav. Tukaj si šele v vicah, nebesa so vrh bližnjih gora. Joj, kako sem potreboval točno takšno dozo Karnijcev, zadela me je naravnost v dušo in srce.



Malce prigriznem, spet ploščice, dan prej se mi ni ljubilo v štacuno, malce popijem, uživam v prelestnih razgledih, se izgubljam v spominih, kar razganja me od vsega lepega. Tudi prijetnega. Med razgledovanjem sem razmišljal o kolesarskih potepih v teh koncih, saj tod še nisem bil na biciklu. Prek tega prelaza na ono stran in preko onega nazaj sem, tako nekako naj bi bilo. "komi čakam"

Ne prvič sem se stežka odpravil nazaj dol, žal ne gre drugače. Čeravno se nisem kaj prida zadržal na vrhu, je sonce opravilo svoje, saj je bil sneg že precej razmehčan. Stara gaz je bila k sreči dovolj utrjena, da je šlo lepo po vrhu. Kmalu sem srečal dva mladeniča, hiteč proti vrhu, malce pozna sta se mi zdela, ura je bila namreč že blizu poldneva. No ja, vsak po svoje. Nižje sem srečal še dva para, potem pa sem bil spet sam. Na Morgenleit sem šel po svoje, markirano pot sem zapustil kmalu po tem, ko sem prvič zagledal vrh. Povzpel sem se na sleme, ki vodi na vrh, in gazil prek gležnjev, tudi udiranje do kolen, izjemoma do razkoraka, ni izostalo. V gaženju sem sila užival, že dolgo ne takšnega veselja. No, na Krniški glavici je bilo podobno, le vreme je bilo tam bolj žalostne sorte. Vrh Morgenleita sem ugotavljal, da bi se dalo smučati na kar nekaj pobočjih, kakih dvesto, morda tristo višinskih metrov v enem kosu bi se nekako sestavilo, če bi to ponovil nekajkrat, bi se kar nasmučal. 











Z Morgenleita do Sella Festons oziroma do cestice je bil sestop kar siten, malo ledu, malo snega, nekaj kopnega, a je bil k sreči kratek in je bil hitro za menoj. Potem pa po asfaltu dol ven, sonce je opravilo svoje in jutranji led je bil tolikanj mehak, da sem lahko šel kar po njem. Grelo pa je še bolj kot zgoraj, res spomladanska temperatura. Tako kot sem začel, sem tudi končal. Z velikim nasmeškom na obrazu, kaj ga ne bi imel, tako prelesten dan ino božanski potep. 



Še postanek nad jezerom in zadnji razgledi.

Želja, da nekega dne s Pieltinisa odsmučam v Sauris di Sotto, je še živa. Kdo ve kdaj, če sploh, si jo uresničim. Zime so vse manj snežene, tistih nekaj bolj belih po prvem obisku sem žal zamudil. Priložnost zamujena, ne vrne se nobena, že res, ampak podobno drži tudi za rek, da izjeme potrjujejo pravilo. Torej čakam na izjemo, nekaj takšnega...

-> fotografije Pieltinis in Morgenleit

-> posnetek prehojene poti