Mali traven, sobota 10.4.2021
Ob sedmih sem pokukal izpod odeje in minuto ali dve premišljeval, kaj naj storim. Naj se obrnem in poskušam še malce zadremati, ali naj vstanem in izkoristim lep, sončen dan. Vsaj napoved je bila takšna. "Po jutru se dan pozna," sem si dejal, vstal in s princesko odhlačal na vrt, da zverinica opravi svoje. Zunaj pa, ... No, namesto jasnega neba sem uzrl siv mrč, namesto sonca nekaj oblakov, če bi moral ugibati kako bo uro kasneje, bi prej predlagal dežnik, kot sončna očala. Princeska je pozajtrkovala, sam pa sem s skodelico omamno dišeče kave sedel pred računalniški zaslon, da preverim kakšno vreme se Kranjcem obeta. Napoved v besedi je obetala precej sonca, spletne kamere pa so prikazovale, vsaj tam, kamor sem nameraval, podobno sivo nebo, kot sem ga zrl doma skozi strešna okna. Srkam kavo, premišljujem, vmes je princeska spet zasmrčala, pa kar ne vem, kaj bi. No, pravzaprav kje, ne kaj, saj sem se zdoma v vsakem primeru nameraval odpeljati s kolesom. Počasi sem odmislil prvi potep in kmalu zatem še drugega, ki je bil takisto visoko na listi "to do". Oba seveda prideta na vrsto, prej ali slej, a tam si res želim lepo in sončno vreme, tudi nekaj višje temperature. "No, sedaj, ko veš, kam ne boš šel, je čas, da se odločiš, kam boš. Menda ne boš ostal doma," sem se menil sam s seboj, saj je princeska spala, če ne bi, pa me gluha kot je, tako ali tako ne bi slišala. Misli so švigale od Domžal do Kamnika, proti Škofji Loki in Igu, tudi Vrhniki, Horjulu in Polhovem Gradcu, ideje pa nobene. Ali preveč njih, kakor vzameš. Potem pomislim na to, da bi ponovil katerega od potepov, kjer sem se imel lepo, in mu morda kaj dodal ali ga ponovil po drugi poti oziroma cesti, kar se mi končno utrne. Odprem ViewRanger in kliknem na track, ki sem ga zabeležil med vožnjo na Toško Čelo in naprej do Topola. Pogledam kam vodijo ceste v to ali ono smer, na oko izračunam razdalje, in že sem zlagal vse potrebno v nahrbtni(če)k.
Na Celovški sem pošteno pritisnil na pedala, saj sem se želel čim prej pripeljati v Gunclje, kjer je konec mesta in se nekako prične drug svet. V Sori sem zavil v dolino Ločnice, tam se mi je pričelo dogajati. Ne pomnim, da sem se že kdaj vozil po tej dolini, če že, potem s starši ali v okviru osnovnošolskega izleta, eno ali drugo mi je ušlo iz spomina, če je sploh bilo. Prometa dejansko skoraj ni bilo, sem ter tja kak avto ali bicikel, le parkirišča, kjer se prične pot na kakega od vršacov v Krajinskem parku Polhograjski Dolomiti, so bila precej polna. Do gostilne Legastja je bila vožnja lagodna, nekaj naprej pa se je začel klanec. Počasi sem prestavljal v nižje prestave, cesta je postala sila strma, še najtežje mi je šlo zadnji kilometer, nekaj takega, pred križiščem, kjer se gre levo na Jakoba in desno na Katarino. V Topolu sem se ustavil pri igrišču pred šolo in si malce oddahnil pred zadnjo strmino do cerkvice Svete Katarine, potem pa zadnjič pošteno pritisnil na pedala, da sem zmogel še zadnji, zagotovo najstrmejši del poti. Pri cerkvi, pravzaprav župnišču, sem posedel na klopci in si privezal dušo. Če sem med kolesarjenjem žalostno pomislil na to, da ključavnice nimam s seboj, si tod tega nisem več gnal k srcu. Vreme je bilo še vedno oblačno, bolj kot ne, tudi pihalo je precej, zato v nobenem primeru ne bi nekam priklenil kolesa in se peš odpravil na bližnji Rog. Morda prihodnjič, ko bo na sporedu tudi Sveti Jakob in morebiti še kaj. Od cerkve bi lahko nadaljeval naravnost dol, a sem to ugotovil šele potem, ko sem se tja pripeljal naokoli. Ker nisem vedel, da se da tudi tam, sem se po taisti poti spustil do križišča v Topolu in od tam nadaljeval proti Toškemu Čelu. Do tam je bil makadam prima, blata skoraj da ni bilo, letelo je kot za stavo, verjetno bi še bolj, če ne bi bilo na cesti veliko pohodnic in pohodnikov in če ne bi vsake toliko v to ali ono smer pripeljal kak avto. Tokrat se nisem zapeljal gor, do lovske koče, preveč je bilo gneče na cesti za moj okus, raje sem pritisnil na pedala, da sem čim hitreje zmogel do gostilne in za njo spet ostal sam. No, skoraj sam.
Suh asfalt je dopuščal uživaško drvenje, a mi navkljub temu ni uspelo doseči, kaj šele preseči, željenih šestdeset na uro. Počasi se daleč pride. Če sem med prvimi kolesarskimi potepi užival med spusti z dobrimi tridesetimi na uro, sem kaj kmalu ciljal na štirideset in ko sem dosegel te, jih petdeset ni bilo daleč. V Podutiku sem moral zavirati, da nisem presegel zakonsko določenih trideset, potem pa sem ležerno je moderno odpedaliral do doma.
"Sploh ni bilo slabo, daleč od tega," sem si dejal, ko sem nesel kolo v klet, "pa še dva potepa imaš v dobrem." Ali se prihodnjič odpeljem tja, kamor sem se nameraval zjutraj, pravzaprav tja ali tja, saj sta bila v igri dva potepa, ali nekam drugam, bo pokazal čas.
Čas pa neusmiljeno teče in ker imam iz dneva v dan manj pred seboj, kdo ve, kaj vse še bo in česa ne...
