Menton-Sanremo ITA (kolesarjenje, <-> 64 km, ↗ 700 m)

Sušec, ponedeljek 9.3.2026

Tudi drugo noč sem spal kot dojenček in se zbudil nekaj prej, kot bi zaropotala budilka oziroma zapiskal telefon. Zlezem iz postelje, stopim na teraso in se zazrem v jasno jutro. Kamorkoli pogledam, uzrem modro nebo. Krasno, napovedi so si bile namreč precej raznolike, kar se vremena tekom dneva tiče. Z ozirom na najmanj optimistične bi znalo prvih nekaj kapelj pasti že zgodaj popoldan. Ujemale so se le v tem, da bo ponoči in v torek dopoldan deževno. Potem se odpravim na zajtrk, ponudba je raznolika in kar težko se odločim, s čim se bom podprl. Še kofe in spremuta, ne dosti zatem že sedim na biciklu.

Hitro sem osvojil stari del Mentona, vse se da peš, če le nisi preveč len. Že res, da se med sprehodi hitro naberejo kilometri, če greš peš do kazina in potem po promenadi do predela Garavan, ampak to itaq sodi k počitnicam. Toliko bolj, če jim rečeš aktivne. Par minut sem potreboval z biciklom do obale, kjer sem za razliko od včeraj zavil v drugo smer, proti Italiji. Po krasni sprehajalno kolesarski promenadi sem hitro pripeljal blizu meje, kar smejalo se mi je, ko sem pomislil, da naj bi bilo tako vse do Sanrema. Žal je ostalo pri "naj bi", ampak je bilo tudi drugače tako fletno, da bi se bilo grešno pritoževati. 

Malo zatem, ko sem se peljal mimo žandarmerije, mi je Garmin pokazal, naj zavijem levo in takoj zatem ostro desno. Sledeč navodilom zavijem sem in takoj zatem tja in ... In se komaj ustavim pred zaplankano cesto. Po dolgem in počez zaprta z ograjo, še miška bi se težko spravila skozenj. Ni druge, kot da sledim smerokazu in se po "obvozni" cesti zapeljem nazaj proti Mentonu. Cesta gre tik mimo žandarmerije, nekaj njih je zunaj, zato izkoristim priliko in jih povprašam, ali so za kolesarje kakšne omejitve na cesti proti Sanremu. Kaj podobnega, kot včeraj proti Sospelu. Da nimam kaj skrbeti, povedo, le prometa zna biti kar nekaj, od Ventimiglie naprej pa je itaq kolesarska. Čeravno smo poklepetali po angleško, se zahvalim z "mersi boku" in "o revoar", na prvi posluh se je slišalo kar v redu.

Pri semaforju zavijem na glavno cesto in že sem na klancu. Kar hitro sem se sprijaznil, da bo hočeš nočeš tudi danes "hribovito". Ujamem dober ritem, par minut in že sem na meji, kjer pozdravim karabinerje ob cesti. Tu nekje mimo mene pade par biciklistov, v moji smeri seveda, vsi v enakih dresih, torej verjetno kak klub. Tudi nasproti vsake toliko pridrvi kak kolesar ali nekaj njih, potem pa samo še motorni promet. Vajen, a še zdaleč ne navajen glavnih cest, storim kot običajno. Izberem prijetno glasbo, povečam glasnost, slušalke so itaq takšne sorte, da slišim okolico, in se preselim v svoj svet. Ignoriram promet, uživam v razgledih, gonim v hrib in vsake toliko pozdravim kakega kolesarja, ki pridrvi nasproti. Promet za seboj spremljam na "malem ekranu" Garminovega števca, zadnja luč z radarjem je res imenitna zadeva. Ves čas vidim, koliko vozil je za menoj, in kako hitro se mi približujejo. Če zadaj ni nikogar, vzamem bidon in naredim požirek ali dva, po potrebi se lotim energijske ploščice, tudi kak posnetek naredim kar med vožnjo. Če pa je za menoj prometno, potem trdneje stisnem balanco, več jih je, bolj sem pozoren. Kar odločno gonim v breg, klanec je konkreten, cesta ozka. Vrh vsakega ovinka zagledam naslednji klanec, vrh naslednjega klanca naslednjega. Tako lep čas, potem pa za enim od ovinkov, ko pričakujem naslednji klanec, pogledam v "prazno". No, recimo v modro nebo, saj se cesta ne nadaljuje navkreber, ampak se prične spuščati. Juhuhu, to mi deli, si mislim in zapeljem na izogibališče ob cesti, ki je tudi razgledišče, saj imam imeniten razgled na obalo kar precej nižje. Se razgledam, odžejam, obrišem pot s čela in pritisnem na pedala.  

Do Ventimiglie, znane počitniške destinacije, sem imel še kar nekaj poti, tudi nekaj malega v breg, in dolg tunel. Le ta mi je dal vetra, neprijetno sem se počutil v njem, prometa kar nekaj, k sreči je šlo navzdol, tako da sem kar hitro opravil z njim. Raje nisem razmišljal kako bo nazaj grede, ko bom moral še enkrat tod skozi in to v breg. V Ventimiglii sem kar po glavni cesti nadaljeval po mostu čez reko Rojo, tako tja, kot nazaj grede sem pozabil na to, da naj bi bil blizu glavnega mostu še en manjši, namenjen pešcem in kolesarjem. Nič ne de, ob cesti so bili karabinjerji in če z biciklom ne bi smel po "ta glavni", bi me verjetno ustavili. Onstran mostu sem zavil proti obali, kjer sem udel kolesarsko, kateri sem sledil vse do Sanrema. Vsake toliko sem naredil kak posnetek, se razgledal, v smeri prihoda sem videl, da se v Franciji že oblači. Zložno in položno sem nadaljeval proti Sanremu in se tam zapeljal do pristanišča, potem pa malce posedel na bližnji promenadi ob morju. Če se je tam, od koder sem prišel, že oblačilo, je bilo v Sanremu samem sončno in toplo, skoraj zgodnje poletje. Med počitkom razmislim glede nadaljevanja in se odločim, da bo kar dovolj. Nekaj desetkilometrski dodatek, ki je bil zjutraj v hotelu še opcija, sem zaradi morebitnega popoldanskega poslabšanja vremena in zaprte kolesarske na meji ob morju odmislil. Če se kdaj vrnem, naj to ostane za takrat, itaq imam željo nekoč v bližnjem Santo Stefano al Mare preživeti krajši dopust, kjer bo morje v prvem planu. Odločen, kako nadaljevati dan, sem kot martinček še malce ždel in se nastavljal prijetno toplemu sončku, kar mi zadiši kofe in nekaj sladkega. Sedem na kolo in se v stilu "ležerno je moderno" odpeljem proti domu, namenjen, da ob promenadi poiščem všečen kafič. 

Nekje na pol poti do Ventimiglie, približno, sem ga našel, seveda s pogledom na morje, in si tam privezal dušo. Brioche, kofe in lemon soda, kaj bi drugega, vedno sede kot se šika, tudi tokrat tako. Še prej sem moral skozi tunel, namenjen pešcem in kolesarjem, nazaj do Ventimiglie sem namreč ubral malce drugačno pot. Sila dolg, že z biciklom je trajalo, da sem prišel na drugo stran, kaj šele, če bi bil peš. Je pa krasen, izogneš se glavni cesti, zgledno razsvetljen in z informacijskimi panoji. Že zaradi tega tunela in še bolj zaradi zaprte ceste ob obali na meji, bi se z veseljem vrnil, in v celoti odpeljal, kar danes ni šlo. In morda dodal še nekaj malega nad Sanremom. Vedno je tako, v gorah, ob morju in povsod vmes, nove ideje ino želje se porajajo same od sebe, ko se vrneš iz izleta, potepa ali počitnic, imaš par želja več, kot eno manj. Naj traja!

Tudi samo Ventimiglio in njeno predmestje sem nazaj grede prekolesaril po drugi poti, kar skozi center mesteca, potem pa na koncu še prek mostu, kjer naj bi bil blizu sprehajalno kolesarski mostiček, a ga nisem "porajtal" ne sem, ne nazaj grede, kar sem že v uvodu. Onstran mostu tudi tokrat karabinjerji, verjetno kontrola radi bližnje meje, enako kot nekaj ur prej smo si pomahali v pozdrav. Še malo in že sem bil na klancu, ne dosti kasneje v dolgem tunelu. Klanec je bil znosen, promet zmeren, skrb kako bo nazaj grede v njem, je bila odveč. Hitro sem bil skozenj, potem pa sem nekaj počasneje opravil še s klancem, za katerim me je čakal samo še dolg spust do Mentona. Pojačal sem glasnost na predvajalniku, dobra muzika me je spremljala ves čas, odločno pritisnil na pedala, da sem dobil nekaj zaleta, potem pa je šlo samo od sebe. Na meji dvakrat pomaham, enkrat karabinjerjem, drugič žandarjem, potem pri semaforju položim ovinek in že sem na kolesarski, ki vodi ob morju v Menton

Čeravno se je že precej pooblačilo, na dež še ni kazalo. Zato sem si po krajšem  počitku privoščil sprehod do morja, dan pa kot običajno zaključil v izbrani restavraciji. Kmalu po tistem, ko sem se vrnil v hotel, je pričelo deževati ...

-> posnetek prevožene poti

Menton-Col de Castillon-Sospel (kolesarjenje, <-> 48 km, ↗ 1270 m)

Sušec, nedelja 8.3.2026

Včerajšnje potovanje do Mentona me je manj utrudilo, kot sem pričakoval, da me bo, zato sem med zajtrkom premišljeval, ali naj se odpeljem v hribe ali v Sanremo. Prvo krajše, s kar nekaj višinske razlike, drugo precej daljše, a dokaj zložnejše. Bi sem, ali bi tja, tuhtam in meljem okusen francoski rogljič, vmes naredim požirek kave, kar se odločim za hribe. Bo kar prav, da se konkretno razmigam po včerajšnjem dolgem sedenju za volanom, sem sklenil, pozajtrkoval do konca, potem pa mimogrede pripravil vse potrebno za potep.

Dvigalo v hotelu je bolj kot ne majhno, a sva se z bicikom brez težav spravila vanj. Pred hotelom še enkrat preverim, ali imam vse potrebno, potem pa se kar za nosom odpeljem prvi francoski pustolovščini naproti. Včeraj sem pri izvozu iz avtoceste na krožišču videl, v katero smer bom danes kolesaril, zato sem mimogrede na periferiji, kjer udenem ozko cesto v hribe. Še preden pripeljem iz mesteca, že gonim v klanec ...

Ravnih oziroma položnih cest je na Azurni obali bore malo, samo tiste, ki vodijo tik ob morju. In avtocesta visoko nad mesti in vasmi. Stara cesta, misleč tisto, preden so zgradili avtocesto, gre vseskozi gor pa dol, pa gor  pa dol, pa gor pa dol, verjeli ali ne, jo imam še danes v bledem spominu iz časov izpred štiridesetih let, ko sem se po njej cijazil s Trabantom. Tega sem se zavedal tudi med načrtovanji kolesarskih potepanj v teh koncih, zato sem izbral nekaj krajše vožnje, kot jih običajno vozim, a z več višinske razlike. In popazil tudi na to, da da je pozno popoldan ostalo še kaj časa za sprehode, oglede in druge radosti. 

Hitro sem ujel primeren tempo in živahno pritiskal na pedala. Vreme lepo, prometa malo, glasbena spremljava prijetna, res se mi je prav fino dogajalo. Tu pa tam sem se na kakem položnejšem ovinku ustavil in naredil posnetek ali dva, vsake toliko pozdravil kakega kolesarja, ki je pridrvel nasproti, dočim me v moji smeri ni prehitel noben, kaj šele, da bi jaz ujel kakšnega. Nekje na pol poti do prelaza Col de Castillon me je smerokaz usmeril na staro cesto, po novi biciklisti ne smemo, tu nekje sem malce pretegnil noge in nekaj malega prigriznil. Razgledi proti morju prekrasni, čeravno sem bil samo kakih deset kilometrov iz Mentona in nekaj sto metrov višje, je bila obala videti precej daleč. Do tunela, za katerim sem zavil desno navzdol, proti Sospelu, sem ob cesti pozdravil nekaj ljudi, na začetku moteč se z "bon di". Potem sem hitro osvojil "bonžur", po občutku sodeč, s kar solidno izgovorjavo. 

Na drugi strani tunela sem si nadel vetrovko, saj me je čakal dolg spust do Sospela, med drvenjem do tja sem ne enkrat pomislil na to, kako bo veselo, ko bom čez čas na taisti cesti gonil v klanec. Sicer bi lahko delal krožno, a me je malce skrbelo, da bi se v breg in dolžino nabralo preveč. V Sospelu sem se zapeljal do središča mesteca, morda bolj velike vasi, in tam na eni od teras našel primeren kotiček, kamor sem  sedel k počitku. Primeren zato, ker sem bil na sončku, pa še bicikel sem lahko naslonil na kandelaber tik poleg. Pecivo, kofe, limonada, gospa naj ne bi znala ne angleško, ne italijansko, glede nemščine nisem upal povprašati, zato sem se jaz naredil Francoza in naročil po njihovo. Je kar šlo, čeravno še nisem povsem preklopil na tiste konce, le kako bi, če sem bil tam šele drugič in še to štirideset let plus po prvem obisku. Ups, tretjič, drugič sem šel posvojit princesko, Cathy, ampak tisto je bilo mimogrede, samo tja in nazaj.  

Vračal sem se po taisti poti, kot sem že omenil, me je malce skrbelo, da bi bilo po drugi poti do Col de Castillon-a preveč. Recimo, da imam to v dobrem, če se kdaj vrnem. Nazaj na Castillon je šlo dokaj na izi, pač dober dan, pa tudi priprave na počitnice so bile konkretne. Živahno sem pritiskal na pedala, tu pa tam kak avto, res malo prometa, ves dan, in kak biciklist. Na prelazu naredim nekaj fotografij, potem pa si spet nadenem vetrovko, vedoč, da bo do Mentona letelo. Še skozi tunel in že gravitacija dela svoje, res leti, da je veselje. Malo zatem, ko po manj glavni cesti pripeljem na bolj glavno, zaviram na vso moč, saj se skoraj v zadnjem trenutku odločim za ovinek do vasice Castillon. Če je bilo do tod sorazmerno strmo navzdol, je bilo na ozki cestici v vas v trenutku sila strmo navzgor. Na hitro prešaltam v najlažjo prestavo, potem pa lagodno odpeljem kar dolg klanec do zadnjih hiš. Tam nekaj malega razgledov in ozka uličica med hiše, v dosegu videnega nobenega lokala. Če bi bil, bi še enkrat posedel, tako pa sem samo obrnil in se odpeljal nazaj. Položim ovinek na glavno cesto, na kratko stopim na pedala, potem pa samo še polagam ovinke in tu pa tam zaviram, da ne bi bilo prehitro.

Nižje se cesta malce položi, tam mi vetrovka počasi postane odveč, zato spet kratek počitek, da se slečem, tudi par posnetkov in požirek ali dva napitka. Višje sem imel razglede proti morju, nižje pač ne, tod samo na dolino, po kateri sem se spuščal, in na okoliško gričevje. In seveda vasice, skozi katere sem brzel. Čim sem v nadaljevanju zagledal avtocestni viadukt sem vedel, da bom kmalu "doma". In res nisem imel daleč do krožišča, po katerem sem dan prej prispel na počitnice in se danes zjutraj na drugem izvozu odpeljal v hribe. Po že znani cesti sem nadaljeval v mestece, potem pa namesto proti hotelu zavil proti obali. Ne gre brez morja, sem si mislil, in odbrzel do plaže. Tam malce predahnem, potem pa še kratek giro po promenadi ob morju, da se razgledam, v katere smeri me bodo vodili nadaljni potepi. 

Za grande finale še gor pa dol po enosmernih ulicah, mimo peš cone in že sem v hotelu. Kratek klepet s prijaznim osebjem, bicikel na teraso, sebe pod tuš, potem pa krajši počitek, sprehod do morja in zvečer okusna večerja. 

-> posnetek prevožene poti