Listopad, četrtek 5.11.2026
Napovedi so bile takšne sorte, da na sonce nisem kaj prida računal, a me to ni kaj dosti motilo. Zadostovalo mi je, da dežja ne bo, takisto ne občutnega mraza in vetra. 'Razglede z vrha itaq poznam na pamet', sem si mislil, 'če bo potrebno, si jih naslikam po spominu'. Res sem si jih ...
Željan in potreben sem bil svežega zraka, miru, hoje, vsega tistega pač, kar ne najdeš doma na kavču. Za dan kasneje je bila napoved obetavnejša, a se mi ni ljubilo čakati. Se mi je že zgodilo, da sem se odpravil zdoma, ko je bila napoved izvrstna, pa je bilo potem precej drugače, slabše seveda, prav tako, da napoved ni bila kaj prida, pa sem potem imel prekrasen sončen dan. Kakorkoli že, več kot petdeset odtenkov sive me je spremljalo vse do izhodišča nad Žabnicami, to je, do parkirišča v Vrtinjlogarskem grabnu (Val Bartolo). Turobno jutro, zrak nasičen z vlago, sam pa prešerne volje, kot bi zadel šestico na Lotu. Mimogrede se preobujem, preverim, če imam, kar mislim da potrebujem, in že sem na poti. Prvo nekaj malega po cesti nazaj proti dolini, tam udenem mulatjero, še nekaj okljukov in že ujamem korak.
Pot je imenitno speljana, okljuk sem, okljuk tja, nekajkrat tako in dolina oziroma izhodišče je opazno nižje. Če bi nekdo pogledal nas tri, naravo in vreme in mene, bi lahko dejal, da sem dober kontrast prvima dvema. Narava umirjena s svojimi petdeset plus odtenki rjavo rumeno zlatih barv, prav čutiš, kako se pripravlja k zimskemu počitku, vreme nekako žalostno v nebroju sivih nians, sam pa razposajen in židane volje. Že večkrat sem napisal, da včasih potrebuješ sila malo, da se imaš fino fajn, in danes je bil zagotovo eden teh 'včasih'.
Pri betonskem koritu, kjer se pot malce položi, sem na kratko počil in naredil par požirkov, ni se mi ljubilo čakati na gozdarsko kočo Cima Muli, za katero sem vedel, da ni prav daleč naprej. Žeja pač. Spomnil sem se dne, ko sva po tej poti šibala s princesko, potem pa še na kar nekaj vzponov na Zahomec iz te ali one strani, sam ali v družbi, peš ali z biciklom. No, z biciklom je šlo seveda samo do Zahomške planine, naprej gor ven sem šel peš. Nisem pa se spomnil turnosmuškega Zahomca, saj me ta še čaka, že leta dolgo razmišljam o tem. Po počitku je bil korak urnejši, do korita sem se fino ogrel. Gozdarska koča res ni bila daleč in če sem imel do sem samo oblačno vreme, me je naprej do vrha spremljala še bolj ali manj gosta megla.
Kmalu sem stopil na sneg, za kakšen prst, višje tudi dva, ga je bilo na poti. Zasneženi macesni, na eni strani pobeljeni in na drugi zlato obarvani, saj iglice še niso odpadle. Ful fino je bilo videti vse skupaj, pravljično in mičkeno mistično. Po krajšem vzponu je sledila položnejša pot, tu pa tam sem imel občutek, kot da grem po ravnem. Na cimo Muli, tik nad potjo, se tokrat nisem pomujal. Poraščen in nerazgleden vršič v gozdu, z neke sorte mejnim kamnom na vrhu, dvakrat sem se že podvizal nanj, če bom še kdaj hodil tod, se morebiti še kdaj. Megla se je z višino zgostila, tudi hladneje je postalo, zato sem se topleje odel. Sčasoma sem prišel do ruševin, verjetno nekoč vojska, kasneje morebiti živinoreja.
Sledilo je daljše položno prečenje, vedel sem, da bom kmalu v vznožju Zahomca. Nekoč sem prehitro zavil v breg, misleč, da sem že na vršnem pobočju, pa sem potem moral precej sestopiti in to po zoprnem terenu, preden sem prišel v vznožje pravega hriba in potem še na vrh sam. Zato danes v izjemno slabi vidljivost, največ sto metrov se je videlo naokoli, raje manj, nisem želel drugič na led. Odločil sem se, da nadaljujem proti planini in če ne prej, šele tam zavijem proti vrhu. Hodim, slutim vrh nekje nad menoj, še hodim, kar nedaleč naprej zagledam silhueto hleva na planini. Črno bel svet in obris zgradbe nekaj naprej, v megli, ki bi jo lahko rezal. Kar za nosom nadaljujem proti vrhu, teren je razmočen in blaten, tu pa tam je kakšna zaplata snega. Kjer je strmeje, delam velike okljuke, kjer je manj, grem kar 'na gliho', ves čas ob levem robu pobočja. Višje se zaradi snega držim bolj desno, še malo in že zagledam križ in mejni kamen na vrhu. Počutje podobno tistemu, ko sem pričel s potepom. Prešerno razpoložen in židane volje. Tudi malček utrujen in moker. Slednje predvsem zaradi megle, prehladno je bilo, da bi se kaj prida (s)potil.
Naredim par požirkov, potem pa si po spominu naslikam razglede, kot sem že v uvodu omenil. 'Tam je Ojstrnik', se menim sam s seboj, 'tamkaj Lepi Vršič in Kovk', potem se malce prestopim in ozrem v drugo smer, 'pa Višarje in Kamniti Lovec, za njimi Viš, tu nekje Poldašnja špica, in še in še ...' Skozi oblake pomežikne sonce, zato pred sestopom malček počakam, ali bo kaj več od njega. Žal samo brli, komaj vidno, dvomim, da bo zmoglo gosto sivino, zato se odpravim v dolino.
Do planine zmorem mimogrede, tam nekaj snega, ledu, megla je še vedno tako gosta, da komaj kaj vidim. Grem okoli hleva in tam stopim na cesto, kjer se odločim, da nekaj časa sestopam kar po njej. V gozdu je nekaj snega, radi tega tudi precej blata, vrh vsega je vidljivost tako slaba, da s ceste sploh ne vidim nadaljevanja pešpoti v gozd. Po cesti gre zlahka, spomnim se vzpona s princesko po tej strani, pa seveda bicikla, joj, kako je bilo fletno, ko sem se pripeljal na planino, spomini se dotaknejo tudi mnogih tur v bližnji in nekaj manj bližnji okolici. Z Ojstrnikom, recimo, sva si tudi precej domača. Že kar nekaj nižje sem na enem od ovinkov stopil v gozd in tam hitro udel pešpot, po kateri sem bil hitro na planini, kjer je ob cesti lovska koča. Pogled nazaj uzre gosto meglo, naprej pa trdovratno oblačnost. Sivo v sivem, odtenkov nebroj.
Nadaljujem po cesti, potem pa zavijem nazaj v gozd, tod pogrešam smerokaz, ki te usmeri proti Vrtinjlogarskem sedlu. En krak nove gozdne ceste so naredili po tistem, ko sem bil zadnjič tod, in razpotje je označeno samo s količkom, na katerem je markacija, ni pa table, na kateri bi pisalo, kam vodi pot. No, jaz je nisem rabil, na pamet bi vedel kje zaviti s ceste, prav tako v katero smer nadaljevati. Tod sem tistega dne, ko v prvo ni zneslo do Zahomške planine, porival bicikel, saj je bil teren prezahteven za vožnjo. Kratek odsek poti skozi gozd, kaj hitro sem nazaj na cesti in po njem mimogrede pri počivališču Dolinca. Od tod krasen razgled na Vrtinjlogarski graben, ozko dolino s čudovitimi hišicami in hlevi za živino. Hitro sem spodaj, med hišicami, in presenetljivo med mukicami, ki so še na paši. Res jih nisem pričakoval ob tem času. Naprej do avta skoraj samo še po ravnem. Skoraj zato, ker me na koncu doline čaka še zadnji klanec in zadnjih nekaj ovinkov. Seveda navzdol.
Pri avtu pomislim, da mi je bilo vreme pravzaprav naklonjeno. Tudi megla in oblačnost imata svoj čar, če dodaš še ščepec snega in par zlatih macesnov, zna biti prav pravljično. Danes je zagotovo bilo ...
