Mali srpan, nedelja 14.7.2019
Mimogrede sva se zmenila kam, tudi kdaj. Vnovične ture na Jerebico iz Belih vod sem si želel že dolgo vrsto let, zato sem predlog zagrabil z obema rokama. Davno je tega, kar sem se v razmaku nekaj let dvakrat povzpel nanjo. Prvič po naši in drugič po laški strani. Oba vzpona sta mi ostala v lepem spominu, čeravno spomin bledi in podrobnosti uhajajo v pozabo. Z naše strani se spomnim visokih, težko prehodnih trav, kjer poti skoraj ni bilo in sem pogosto pomislil na plazilce, tudi čudovito divjega sveta, markacijam navkljub, z laške strani pa lagodnega vzpona skozi gozd in tega, da je bil potep precej manj naporen in nekaj krajši, kot je bil iz Možnice.
Kavica ob poti je prijala, saj me je tudi danes budilka zbudila sredi noči. Prav tako je prijalo sedeti na sovoznikovem sedežu in s priprtimi očmi opazovati okoliške gore.
Sinje modro nebo je obetalo krasen dan, ko sva vzela pot pod noge, težko je bilo verjeti, da so popoldan možne plohe in nevihte. Po prodišču sva se sprehodila do gozda in tam nadaljevala po pešpoti, ki naju je kmalu pripeljala do razpotja nekaj višje. Neprespanost, tura dan pred tem in verjetno še kaj so bili krivi, da so bile noge težke in sapa kratka, kar težko sem se pehal navkreber. Ko sem se razmigal in ogrel je bilo lažje in v nadaljevanju preglavic ni bilo več. Gozd je višje postal redkejši in pogledi so segli do gora onstran doline. Tako tistih, s katerimi se že poznamo, kot tistih, s katerimi se upam še bomo. Pot nama je šla dobro izpod nog, hitro sva prišla iz gozda na odprt svet, od koder do sedelca, kjer je stik s potjo iz Možnice, ni bilo daleč.
Kmalu sva se pričela ozirati, kod bi se dalo povzpeti na stranska vrha nad potjo. Nad idejo o vzponu nanju nisem pokazal pretiranega navdušenja, vsaj videti je bilo tako, dejansko pa sem si tega zelo želel. Pobočja so bila zaraščena in sila težko prehodna, do tega, da bi se pehal po rušju in krušljivem pečevju čez drn in strn, pa mi ni bilo kaj dosti. Predlog, da si morebitno pot nanju bolje ogledava nazaj grede, mi je bil po godu, saj sem tudi sam pomislil na to, da se od zgoraj navzdol marsikaj boljše vidi. Jerebica je bila videti blizu, a je preteklo še kar nekaj časa, preden sva vrh nje sedla k počitku.
Vreme se je med vzponom počasi obrnilo na slabše, nad Montažem in Višem so se pričeli nabirati oblaki, tudi meglice, morebitne padavine niso bile več tako težko predstavljive, kot so bile na začetku potepa. Jerebica je imeniten razglednik, kar nekaj časa je trajalo, da sem s pogledi zaobjel vse strani neba. Ker ne gre, da bi lačen in žejen hodil po svetu, sem poskrbel tudi za to, vmes pa sva pokramljala o tem in onem, o gorah seveda še največ. Z vrha Jerebice sta bila Gorenji Krivi rob in Gorenji Vogel kot na dlani.
Ker je hoja navzdol običajno lažja, tudi hitrejša, sva bila hitro pod prvim vrhom in kmalu za tem na njem. Šele tam se se spomnil, da sem se na Gorenji Krivi rob enkrat že povzpel. Če me spomin ne vara, na poti navzgor.
Do vznožja Gorenjega Vogla ni bilo daleč, tam pa sva v rušju zasledila pred davnimi časi obrezane veje, ki so nakazovale približno smer vzpona. Začetni skok ni bil težak, potem pa je svet postal prepaden. Počasi sva se povzpela skozi rušje do škrbine in nato po strmem skrotastem svetu na sam vrh. Previdnost je bila na mestu, zdrs na eno ali drugo stran bi se bržčas slabo končal. Po taisti poti sva se vrnila na markirano pot in po njej nadaljevala s sestopom.
Vreme se je spet obrnilo na lepše, sonca in vročine ni manjkalo. Prav vesel sem bil sence, ko sva nižje spet stopila v gozd. Do avta ni bilo daleč in krasen potep je bil kmalu pri koncu.
-> fotografije Jerebica, Gorenji Krivi rob in Gorenji Vogel
Mali srpan, sobota 13.7.2019
Dolga pot do izhodišča in morebitno popoldansko poslabšanje vremena sta narekovala zgoden odhod, zato sva vstala kmalu po tretji. Vajena bujenja ob nemogočih urah, sva se sorazmerno hitro pripravila na potep in v trdi temi odpotovala zdoma. Princeski je bilo zagotovo lažje, saj se je v svojem boksu zvila v klopčič in nadaljevala s tistim, kar je prekinila budilka, jaz pa si zaradi vrtenja volana in pritiskanja na pedala za plin in zavore tega razkošja nisem smel privoščiti. Med vožnjo sem kot že ničkolikokrat doslej opazoval prebujanje dneva, tokrat ob poslušanju nadvse prijetne glasbe, ki mi jo je nedavno podarilo prijazno dekle.
Pot do Sappade je minila kot v snu, prometa je bilo bore malo in ceste do tja sila domače. Pri izviru reke Piave sva v hladnem in jasnem jutru vzela pot pod noge. Čim sva prišla v redek gozd, je pričelo pihati in ni mi preostalo drugega, kot da se topleje odenem. Ne moreš začeti v kratkih rokavih, sem oštel samega sebe, sploh ne zgodaj zjutraj, tisoč in osemsto metrov visoko. Verjetno je tudi princesko hladilo, saj je urno drobila v breg. Zahodni greben, po katerem sva se odpravila navzgor, je bil v senci, zato je bil občutek mraza toliko večji. Kmalu nad gozdno mejo sem pospravil palice. Strmina je postala precejšnja in princeska je bila vesela moje pomoči, kjer je bil skok zanjo previsok ali tam, kjer ga ni zmogla obiti. Veter se je z višino stopnjeval, včasih je prav zabučalo nad nama.
Precej visoko, ko sva že videla vrh obsijan s soncem, me je sunek vetra nekajkrat kar zamajal. Mraz je grizel do kosti, ne pomnim, da me je minulo zimo kdaj tako zeblo. Še sedaj ne vem, čemu si nisem nadel vetrovke, ki jo imam vedno s seboj. Po najbolj prepišnem delu poti sva hitela, hitreje skorajda ni šlo, nekaj višje pa je pot zavila za rob in v trenutku sva bila iz hudega. Bližje vrhu sva bila, več je bilo sonca, in ko sem še zadnjič pomagal princeski prek strme pečine, sva zagledala obeležja na vrhu. Strah, da zna biti na vrhu še bolj vetrovno, se k sreči ni uresničil. V skoraj brezvetrju sva sedla na skale in si privoščila nekaj minut početja ničesar, ter pustila soncu, da naju prijetno pogreje. Kmalu za nama so po taisti poti kot midva prišli še štirje možje in bili presenečni, ko so zagledali princesko. Da so mene videli spredaj, so dejali, psičke pač ne. Na Peralbo verjetno res ne pride veliko kosmatincev, še manj je tistih, ki se gor odpravijo po zahodnem grebenu.
Med počitkom sem pomislil na dvajseti oktober lani, ko sva se odpravila na to turo, a nama je načrte prekrižal pijani voznik na gorenjski avtocesti. Tistega jutra je bil trenutek, po katerem bi lahko bilo vse drugače. Lahko bi bilo vsega konec in ne bi bilo ničesar več. Lahko bi se končalo tako, da bi gore gledal samo še od spodaj. Je bila to, kar se je zgodilo, usoda? Sem imel srečo, da se je tako izteklo? Ali je morda res že na samem začetku določen tudi konec in je moralo biti tako in nič drugače? Je pred tukajšnjim bivanjem že kaj bilo, bo za tem še kaj?
Po počitku sva se počasi odpravila navzdol. Za sestop sva izbrala običajno pot, poimenovano po papežu Janezu Pavlu drugem. Na grebenu sva kmalu srečala prvih nekaj gornic in gornikov, potem pa še kar nekaj njih, vse do razpotja pod Pic Chiadenisom. Tam sem pogledal, kam vse vodijo poti, saj imam tod še nekaj tur za bregom, potem pa sva nadaljevala do koče Calvi, okoli katere je bilo kar precej gneče.
Cesta pod kočo nama je bila odveč, tam sva sila počasi krevsljala navzdol. Nižje v gozdu je korak spet stekel, hitro sva bila pri izviru Piave, kjer sva se pred dolgo potjo domov osvežila in odžejala.
Pot domov je minila podobno kot pot na turo. Princeska je počivala v svojem boksu, jaz pa sem namesto prebujanja dneva opazoval okoliške gore in poslušal prijetno glasbo.
-> fotografije Monte Peralba
Mali srpan, sobota 6.7.2019
Vreme še vedno kroji najino usodo, zato ture prilagajava vročinskim valovom in vremenskim neprilikam, ki sledijo, ko vročina popusti. Zaradi vročine sva izbrala potep, za katerega sva vedela, da bo večji del potekal v senci gozda, zaradi vremenskih nevšečnosti pa sva se na pot odpravila v soboto, saj naj bi v nedeljo treskalo in deževalo.
Za ture, kjer je izhodišče pred Tolmečem, vedno pravim, da so blizu. Tako je bilo tudi danes, ko sva se odpeljala v Možac in od tam še malce naprej, v dolino Val Aupa, kjer sva kak kilometer za zaselkom Saps začela današnji potep.
Sonce je že sijalo, ko sva s ceste zavila v gozd. Začetek je bil sila naporen, saj je bilo v gozdu soparno in toplo, skorajda sem hlastal za zrakom. Višje je bilo bolje in hitro sva zmogla do ruševin na planini Gran Cuel. Tam me je radovednost usmerila za ruševine, želel sem si jih ogledati še z druge strani, potem pa v tisti smeri nadaljevati z vzponom, čeravno ni bilo tam nobene markacije in ničesar stezi podobnega. Po eni strani se mi je zdelo čudno, da pot v visokih travah ni uhojena, po drugi strani pa razumljivo, češ, prav veliko se jih sem ne odpravi na potep. In sva s princesko lomastila po travah, visokih do mojega popka, mokrih od rose, kot da bi jih nekdo vso noč zalival. Končno sem le doumel, da na tej strani ne bo kruha iz te moke, to je, steze v tej gošči, zato sva se vrnila do ruševin in pri kapelici, kjer sem radovedno odšel za poslopje, našla nadaljevanje steze. Široka, da bi se z biciklom peljal po njej, in z markacijami na vsakih nekaj deset metrov.
Bo že držalo, da radovednost ni lepa čednost, saj sva bila mokra kot bi stopila izpod prhe, vrh vsega pa polna majhnih bunkic neznane nama rastline, ki so se prilepile na oblačila in dlako. Precej sva se zamudila, preden sem princesko otrebil te nadlege, da je zmogla nadaljevati potep. Višje sva prišla na gozdno cesto, šla nekaj časa po njej, potem pa na ovinku, kjer so najlepši razgledi na Sernio in Grauzario, spet zavila v gozd. Od razgledov nisva imela kaj dosti, saj se je do tod pooblačilo, poleg tega je bilo vse polno gozdarskih strojev in skladovnic debel. Dejansko sva se morala kar potruditi, da sva našla nadaljevanje pešpoti v gozdu, saj je smerokaz nemarno postavljen in obrnjen narobe, začetek steze pa skrit za manjšo skladovnico drv, prek katere sva morala splezati. Po precej strmi poti sva sopihala navkreber, spet je postalo soparno, in kar hitro prišla do travnika pod planino, kjer stoji Casera Lius. Tod je bilo s travnikom še huje kot spodaj, saj se je iz cvetočih trav kar kadilo, ko sva se smukala skoznje. Podobno rumen prah, kot ga ima spomladi cvetoče rušje. Do ruševin in razpotja poti nad njimi sem prišel s hlačami oker barve, čeravno sem zdoma odšel v črnih. Občutek v čevljih pa je bil sila podoben tistemu, ki sem ga imel med soteskanji po Bovškem. Nič kaj prijetno, sem si mislil, pa še sonca ni nikjer, da bi se za silo posušil. Princeska se je nekajkrat otresla in je bila še kar, jaz pa sem premočen do razkoraka nadaljeval potep. Nekaj višje naju je smerokaz usmeril proti zavetiščema Casera Palis di Lius in Casera Turiee.
Vreme se kar ni hotelo obrniti na lepše, oblačnost je bila vztrajna, le sem ter tja se je videlo nekaj modrega neba. Princeskin tempo ni popuščal, urno je drobila po stezi, ne oziraje se na zapreke, ki ji jih je postavljala narava. Ko sva jo primahala na planino, kjer stoji Casera Palis di Lius, je posijalo sonce in pomislil sem, da bi bil čas za pozen zajtrk. Cathy ni bila tega mnenja, prav nič jo niso zanimale ruševine na planini, tudi lično počivališče z mizo, klopema in nadstreškom ne, zato sem naredil samo nekaj posnetkov in že sva nadaljevala s potepom. Časa za posedanje in prigrizek bova imela še dovolj, sem si mislil, tudi razglede bova imela višje. Malce pod sedelcem, kjer se pot prevesi navzdol proti Caseri Turiee, sva našla odcep nemarkirane steze proti Palon di Liusu, kmalu zatem pa že sestopala na ono stran. Prav do zavetišča na planini nisva šla, že nekaj višje naju je smerokaz usmeril proti Caseri Forchiutta.
Da je pot na Palon di Lius nemarkirana, sem vedel, kako je z markacijami na Cullar, ali so ali jih ni, pa mi je ušlo iz spomina. Zato sem kmalu zavil v gozd na kar široko stezico. Ta je v hipu postala stečina, ki se je kaj hitro izgubila v visokih travah med rušjem, a sem vseeno šel še malce naprej, da sem se prepričal, da jo je dejansko konec. Nič, sem si mislil, greva nazaj na markirano pot in po njej naprej, dokler ne najdeva pravega odcepa in steze. Motovilila sva prek rušja, princeska bi šla pod vejami, jaz prek njih, vse je bilo mokro in smolnato. Glasno sem robantil, ko sva se skozi grmovje plazila in plezala nazaj na označeno pot, kar zaslišim moški glas, ki me sprašuje, ali je vse v redu. Odvrnil sem mu, da je vse v redu, da bom hitro spodaj, in res sva se kmalu srečala z mlajšim možem. Nekaj časa je še gledal v gozd, kot da bi pričakoval, da še kdo pride iz njega. Pomislil sem na to, da sem bil verjetno precej glasen, ko sem se zgovarjal s princesko, zato sem mu dejal, da sva sama in da iščeva odcep poti na Cullar. In da sva navajena, da se med turo kaj pogovoriva. Vsi trije smo se nasmejali, skoraj prepričan sem, da je tudi princeski gobček lezel narazen. Skupaj smo odšli do bližnjega razpotja, kjer je on nadaljeval proti Caseri Forchiutta in naprej prek sedelca Forca Griffon domov v Paularo, midva s Cathy pa strmo navzgor proti Cullarrju. Vmes sva z možem poklepetala o tem in onem, tudi o zaprti cesti iz Tablje do Lonic, ki bo najverjetneje zaprta nekaj let, in o samoti in miru v Karnijskih Alpah tudi poleti, ko je marsikje drugje neznosna gneča. Kmalu sva prišla do sedelca, od koder se je pot nadaljevala po drugi strani hriba. Tu sva zagledala vrh, ki je bil videti blizu, a sva se morala še pošteno potruditi preden sva zmogla nanj. Prvo sva morala po sila strmem melišču, kjer se nama je drobir zoprno mlel pod nogami, da sva prišla na greben, od tam do vrha pa sva poplezavala po mokrih in spolzkih skalah in še bolj spolzkih koreninah. Na vrh sva prišla mokra in blatna, tudi smolnata ter srečna, tako zaradi vrha, kot zaradi nekaj malega sonca, ki je spet posijalo skozi oblačne koprene.
Med zasluženim počitkom sva se temeljito okrepčala in za silo posušila, potem pa spet vzela pot pod noge. Vreme ni bilo kaj prida, oblačnost je dala slutiti, da bi znalo popoldan tudi deževati, naju pa je čakala še dolga pot v dolino, med katero sva se nameravala povzpeti še na Palon di Lius. Do sedelca sva sestopila sila previdno, saj nama je po skalah in koreninah drselo kot sto hudičev, potem pa je princeska pospešila in do Casere Turiee sva zmogla mimogrede. Malce sva se razgledala, potem pa stopila v breg, saj naju je čakal del poti, ki sva ga nedolgo pred tem opravila navzdol. Šlo nama je lažje, kot sem predvideval, tudi hitreje in kmalu sva bila na razpotju, kjer sva nadaljevala proti Palon di Liusu.
Tod je sonce povsem zmoglo oblake in v trenutku je postalo pošteno vroče. Do grebena, ki vodi proti vrhu, sva šla po čudoviti travnati stezici, tam pa se je ta izgubila in spet sva morala nadaljevati po sila visokih travah, koprivah in osatu. K sreči je bilo tod že vse suho. Princeska se je kar izgubila v vsem tem šavju, zato sem jo vzel v naročje in jo nesel do niti ne tako bližnjega vrha. Tam sva malce posedela, sam sem se tudi razgledal, saj vrh Cullarja razgledi niso bili kaj prida. Tudi nazaj grede je princeska z zaraščenim grebenom opravila v mojem naročju, potem pa sva po že znani poti nadaljevala proti dolini.
Sonce je že pošteno žgalo, meni pa se je smejalo kar samo od sebe, saj sem vedel, da bova mimogrede v gozdu in da bo večji del poti v senci. Princeski se utrujenost ni poznala, tako urno je drobila navzdol, da sem jo včasih komaj dohajal. Ko sva zaslišala ropot motorjev, sva vedela, da bo najin potep kmalu pri koncu. In res sva kmalu zatem stopila na cesto, po kateri sva imela samo še nekaj malega do avta.
Princeska je že počivala v svojem boksu, jaz sem se preoblačil, ko sva spet izmenjala nekaj besed o tem in onem. Strinjala sva se, da je še en imeniten potep za nama mokrim travam in blatu navkljub.
-> fotografije Monte Cullar in Palon di Lius
