Pristovški Storžič (2026)

Veliki srpan, torek 18.8.2026

Eden tistih, kjer je prstov obeh rok verjetno premalo, da bi preštel vsa srečanja z njim.

Zbudim se brez budilke, pristavim za kofe in pripravim nekaj malega za na pot. Med srebanjem omamno dišeče kavice preverim vremenske podatke, še kopalnica, par malenkosti v nahrbtnik in že sem na poti.

Do Jezerskega Vrha ni daleč, od Britofa do Preddvora me preseneti nova cesta, obvoznica, ugotavljam, da me res že lep čas ni bilo v teh koncih. Na prelazu nikjer nikogar, tudi avta nobenega, po svoje razumljivo, saj je ura še zgodnja. Sestavim palici, si zadegam nahrbtnik na rame in že sem na  poti. Jutro je sivo in vlažno, tudi kar hladno.

Vročinski valovi so me pripravili, da sem zadnje čase bolj kot ne lenaril doma na hladnem, zato s hojo začnem počasi, pazeč, da ne hitim po nepotrebnem. Pomislim na zadnji potep tod, s prijateljico, prava snežna pravljica tisti dan, in na tistega s princesko, kakih deset let tega. Ostalo se je dogajalo v minulih nekaj desetletjih, svoje čase sem bil res kar pogosto tu gori. Malo pred razpotjem, kjer sta dve kočici, me dohiti in prehiti mladenka, kot blisk je švignila mimo. Pot sčasoma postane strmejša, počasi ujamem pravšenj korak in zadovoljno ugotavljam, da še nisem povsem zarjavel. Tu pa tam imam nekaj razgledov na vršace Kamniško Savinjskih Alp in na Karavanke, med fotografiranjem se spomnim tega ali onega potepa po okoliških gorah. Ne enkrat pomislim, čemu sem v domačih gorah zadnje čase tako poredko, tudi na to, da zadnje čase pomeni vsaj deset let, če ne več. Precej več. In koj zatem pomislim tudi na to, da pač ne moreš biti na več krajih hkrati, podobno kot ne morem biti hkrati na biciklu in nekje v gorah. Vzpon mi je šel fajn od nog, kar hitro sem prišel iz gozda na cesto in potem po njej do naslednjega razpotja, kjer sem zavil nazaj v gozd. Tod sem že vedel, da do preduha ni daleč, prav tako, da naprej do vrha tudi ni kaj dosti.

Ozračje je bilo nasičeno z vlago, jasnega neba ne kaj dosti, če sem se ustavil, me je skoraj zazeblo. Počasi sem prišel do prvih jeklenic, do preduha sem si nekajkrat pomagal z njimi, saj je bilo na stezi nekaj blata, skale pa vlažne in spolzke. Potem pa naraven prehod, preduh, škrbinica, prek katere sem prišel na drugo stran gore in tam po posekah skozi rušje nadaljeval proti vrhu. Tudi tod sem kmalu prišel do jeklenic in tudi tod sem si tu pa tam pomagal z njimi, tam pač, kjer bilo strmeje in sem se potegnil navzgor, in tudi tam, kjer je na gladki ali blatni skali nesramno drselo. Potem je strminica popustila, pot je zavila levo proti vrhu, še malo gor pa dol in sem ter tja in že sem zagledal križ na vrhu. In mladenko, ki se je ravno odpravljala navzdol po drugi poti, po tisti, po kateri bom tudi sam sestopil nekaj kasneje.

Na vrhu niti ni bilo hladno, tudi pihalo ni kaj dosti, zato sem posedel na klopci, se odžejal in nekaj malega prigriznil. Kamorkoli sem se ozrl, same domače gore, mnogo njih že obiskanih. Ne samo pri nas, tudi avstrijske seveda, svoje čase sva s princesko prehodila hudiča in pol onstran meje, pred tem s kolegom in družbo zna biti še več. Ni kaj, leta so tu in s tem desetletja gorniških izkušenj vseh sort. Hm, kaj desetletja, dobrega pol stoletja pravzaprav. Še dobro, da je EMŠO vsak dan isti ...

Meljem ploščico, naredim požirek ali dva, se spominjam in načrtujem, premišljujem o tem in onem. Vedno znova se zalotim, da je obojega ohoho veliko, spominov in želja, pogosto pomislim tudi na to, koliko želja bo še postalo spomin. Običajno s te sorte možgansko telovadbo zaključim tako, da se odpravim v dolino in se potem med sestopom spomnim česa drugega, kar me potem zaposli za nekaj časa. Tudi danes nič drugače, le kako bi bilo, dol grede sem še največ premleval o času, ki se ima zgoditi konec prihodnjega leta in v začetku leta kasneje. Če sem gor grede mimobežno srečal samo tisto dekle, je bilo dol grede precej drugače. Kar nekaj jih šlo gor ven, vse do prelaza oziroma do avta sem vsake toliko srečal koga ali nekaj njih. Vreme se je opazno poslabšalo in čeravno še ni kazalo na dež, sem se spomnil tako naših, kot avstrijskih napovedi, ki so med vrsticami obetale tudi kakšno ploho v teh koncih. Če sem bil na začetku potepa malce jezen sam nase, čemu sem tako hitel zjutraj, se mi je zdaj zdelo prav fajn, da sem te skrbi rešen. 

Čim sem prišel do bližnjice, kjer se je že videl prelaz, sem videl tudi, da je tam kar nekaj prometa. 

In res, moj avto ni bil več edini na parkirišču, tudi na avstrijski strani kar nekaj pločevine, in veliko kolesarjev in ena kolesarka. Nekako istočasno z menoj so se pripeljali gor iz Avstrije, sam pa peš dol iz Pristovškega. Počasi se preobujem, tudi sveža majica, potem v miru premislim, kaj potrebujem iz trgovine in še potem, kam naj v trgovino sploh grem. Običajno je to Trbiž, redkeje Villa Santina, sem pač tako pogosto tam. Danes pa sem se odločil za Preddvor, tam je trgovina precej bolj prijazna od hipermarketa v Kranju, mimo katerega me bo tudi vodila pot, doma v okolici pa so trgovine bolj kot ne izjema, ki danes ni bila potrebna. 

Kosilce sem si pripravil mimogrede, med obedom v miru pogledal posnete fotografije in preletel novice na spletu, nedolgo zatem pa sem imel na mizici že kofe in limonado, v rokah pa odlično branje . . . 

-> fotografije Pristovški Storžič (2026)

-> posnetek prehojene poti

Ukve-Lonice/Cason di Lanza (kolesarjenje, <-> 58 km, ↗ 1200 m)

Mali srpan, ponedeljek 27.7.2026

Če se izogibam vikendom, kar se potepanj tiče, se lahko tudi julija in avgusta držim bolj strani. Tako nekako sem se menil sam s seboj, medtem ko sem pisal spomine, urejal foto album in brskal po številnih "nekoč", iščoč idejo za naslednji potep. Da se bo ta zgodil na biciklu, sem vedel koj po Hudih policah, kje točno, pa niti približno. In tako malce preletim svoj blog, dnevnik spominov mu ljubkovalno pravim, pa shranjene ideje v zaznamkih in svoj foto album. Ob popoldanski kavici in limonadi, nekakšnem ritualu, ki se ga držim vse od novega leta, če sem le doma, se mi je končno utrnilo. Spomnil sem se letošnjega vzpona na Crete dal Cronz in tega, da sem z vrha dolgo časa zrl proti Monte Zermuli in se spominjal številnih vzponov nanjo in mnogih obiskov prelaza Cason di Lanza oziroma Lonic kot izhodišča. Takrat sem pomislil na ponoven obisk in se istočasno spomnil tudi tega, da je cesta iz Tablje gor že lep čas zaprta.

In tako mi spomin na Crete dal Cronz utrne spomine na Lonice, zato pomislim, čemu se ne bi gor odpravil z biciklom. Pobrskam po spletu za informacijami glede ceste, tega, ali kaj kolesarijo gor, in zadovoljno ugotovim, da bi šlo. Sicer je cesta zaprta za ves promet, na njej sta tudi dve zapori v obliki zapornic in betonskih ovir, a se gor še vozijo na bicikelnih, še največ z elektro MTB. Še pokuk na vremenske napovedi, ob katerih se primem za glavo in glasno zavzdihnem. Vročinski val številka dve, verjetno proti koncu še huje vroč kot prvi. Vidim, da ne bodo samo dnevi vroči, tudi jutra bodo vse manj sveža, kar me pripelje do odločitve, da sedem na kolo že danes in ne šele jutri, kot sem sprva nameraval. 

Običajno sem parkiral pod cesto blizu spodnje postaje gondole na Višarje, senca pač, potem pa sem podobno senčen prostor oziroma parkirišče našel v Ukvah in zadnje čase raje parkiram tam. Danes sem imel srečo, saj sem zasedel zadnje prosto mesto, če ga ne bi bilo, bi moral parkirati nekaj naprej, na "prostem". Počasi se pripravim, dvakrat preverim, če imam vse potrebno, in se podobno počasi odpeljem proti Tablji. Dvakrat zato, ker že nekaj časa nisem sedel na bicikel in bi kaj lahko kakšno malenkost tudi pozabil. Ker sem do Tablje kolesaril že precejkrat, se tokrat nisem kaj prida ustavljal radi fotografiranja in tudi v Tablji se tja grede nisem zamujal. Zapeljal sem se skozi mestece in konec njega udel cesto proti Lonicam. Obvestilo, da je cesta zaprta za ves promet, me ni zmotilo, saj sem poprej na spletu dobil vse potrebne informacije glede tega.

Jeseni bo minilo enajst let, kar sem bil zadnjič na Lonicah. Takrat in leta pred tem sem, oziroma sva ali smo, prehodil hudiča in pol v tistih koncih in to na obeh straneh prelaza. Pale di San Lorenzo, Konjski Špik, Veliki Koritnik in Atilova jama na eni in Zermula, običajna pot in ferrata, in bližnja Zuc della Guardia in Pizzul na drugi. Verjetno še kaj. Vedno z avtom do Lonic iz Tablje gor in dol. V spominu imam, da je bila cesta pred enajstimi leti na nekaj mestih že dodobra načeta, prav tako, da so jo kmalu zatem tudi zaprli. Potem sem zasledil, v naslednjih letih, da je bila občasno odprta, pa spet zaprta, tudi, da se je dalo gor, četudi je bila zaprta in da so bile na njej radi tega občasne policijske kontrole. Potem sem na Lonice ino okoliške gore pozabil, in se nanje na Creti dal Cronz spet spomnil. Kdo ve, če bi se tudi v primeru, da ne bi šel na Creto in se z nje razgledoval v tisto smer. Do Studene Basse je bil vzpon dokaj zložen, recimo temu ogrevanje, potem pa se je strmina stopnjevala.

Ni trajalo dolgo, da sem se moral krepko pomujati, da je šlo kolikor toliko spodobno v breg. Garmin je pokazal tudi do 12% strmine, kar me po Mortirolu ne bi smelo utrujati. In me zagotovo ne bi, če ne bi bilo vmes mesec dni počitka oziroma lenarjenja. Kakorkoli že, pošteno sem se moral potruditi, še bolj, ko je Garmin na trenutke pokazal strašnih 18%. Vzpon me je res precej spominjal na Mortirolo, ozka in nesramno strma cesta, tudi tod skoraj brez položnejšega. Med sopihanjem navkreber mi je nasproti pripeljala Tesla z nemško registracijo, voznik je bil uvideven in je ustavil ob kraju, da sem zmogel varno mimo, res je bilo ozko. Potem me je prehitelo še nekaj avtov, manj kot je prstov na roki, kasneje sem videl, da so domačini, saj sem taista vozila videl parkirana ob hišah nekaj višje. Že zelo blizu zapornice, morda kak kilometer prej, so me prehiteli 'forestali' v terencu, tudi z njimi sem se nekaj višje videl še enkrat. Pomahali smo si v pozdrav, pomislil sem, da bi me lahko pobarali, kam sem namenjen, če že ne napotili nazaj, če se z biciklom res ne bi smelo gor do prelaza. Kakorkoli že, morda so mi pogledali skozi prste, jaz sem še naprej sopihal in hropel v sila strm breg, šlo mi je precej težje, kot sem menil, da mi bo. Ni kaj, po mesecu oddiha bi moral izbrati kaj položnega, sem se tolažil in vztrajno pritiskal na pedala. In tako počasi prisopihal do zapornice, kjer sem hočeš nočeš moral stopiti z bicikla. Kar prav, sem pomislil, bom malce počil, pa ploščica in par požirkov. Z biciklom se nekako zmuzneva pod zapornico, potem malce počijem in se okrepčam, še potem pa . . . 

Potem pa ni šlo prav daleč in moral sem stopiti z bicikla. Ni bilo dovolj momenta, zaleta, da bi zmogel strmino. Grem peš do ovinka, kjer je bolj položno, speljem in gonim naprej, cesta strma, da ni za povedat. Doma sem pogledal 'posnetek' vožnje na Komootu, na nekaj najstrmejših odsekih je naklon med 25% in 28%. Brutalno. Nad drugim ovinkom sem moral še enkrat peš, na posedenem vozišču je bila takšna grbina, da sem se bal, da bi znal presekati plašč, morebiti celo poškodovati obroče, če bi na horuk zapeljal preko. Tudi tukaj takšna strmina, da sem šel spet peš do ovinka, poiskat položnejši svet, kjer sem lažje speljal. Kmalu zatem je neusmiljena strmina popustila, kar pa še zdaleč ne pomeni, da sem v nadaljevanju vozil po položnem. Niti približno. Tod sem že imel lep razgled na Pizzul in Zuc della Guardia, videlo se je, da bom kmalu zapeljal v gozd, za katerim sem že slutil Lonice. Nekaj prej, preden je cesta zavila v gozd, sem pribrcal do planine Malga Caserutte, sledilo je nekaj blagodejne vožnje skoraj po ravnem. Čeravno bo kmalu enajst let tega, kar sem bil zadnjič tod, mi je cesta dobro ostala v spominu. Pri Malgi sem že vedel, da do Lonic ni daleč, prav tako, da mi bo zneslo. Nižje dol, kjer je bilo tako strmo, da sem moral tudi peš, da sem lahko speljal v klanec, sem ne enkrat resno pomislil tudi na to, da bom morebiti moral obrniti, če me slučajno do konca zmanjka. K sreči me ni, energijske ploščice in napitek z dobršno dozo ogljikovih hidratov so mi dali dovolj moči, kondicija pa se kot kaže tudi ni v celoti 'izgubila'. 

Sledila je uživaška vožnja v stilu malo gor, malo dol, kar pripeljem do naslednje zapore in sicer do betonske ovire. Spet dol z bicikla, pogledam od bližje in hitro vem, kaj mi je storiti. Dvignem bicikel kot bi ga hotel naložiti na strešni prtljažnik, potem pa ob strani, kjer je nekaj prostora, bočno opravim z oviro. Trebuh sem moral potegniti noter, da se nisem podrajsal ob beton ali škarpo. Nadalje je bila cesta precej podobna tisti, ki pelje na Pecol, le da se je tu tik pred planino oziroma prelazom spet postavila bolj pokonci. Tam sem že videl objekte na Malgi Cason di Lanza, še malo, čisto malo in juhuhu, spet sem tu! Sestopim z bicikla in nekaj časa stojim, kot da ne vem, kaj bi. Vesel, srečen, tudi lačen in žejen. Kaj ne bi bil.

Razgledam se proti Zermuli in Zucu, pa na drugo stran, vidim, da je gostišče novo, tudi mlekarna in hlevi so novi. Vse je drugače, kot je bilo, kar sem bil zadnjič tu. Prav vse, tudi sam. Čudi me, da ni nikjer nikogar, vse mize pred gostiščem prazne, nikjer planincev, kolesarjev, tudi avtov presenetljivo malo. Pomislim, da je morebiti gostišče zaprto, marsikje si v ponedeljek ali torek privoščijo dan počitka po napornem vikendu. Prislonim bicikel na plot in stopim do gostišča, tam vidim, da jih je nekaj notri. Vstopim, pozdravim, ene par jih sedi za mizami. Kako drugače, kot imam v spominu. Vedno polno parkirišče, kamor koli si se ozrl ljudje, zunaj si sila težko dobil prosto mesto, še notri je bila včasih gneča. Pa krave so se pasle blizu, pravi vrvež, kadarkoli sem prišel gor. Danes pa tako drugače, prazno, da ne rečem mrtvo, in to sredi poletja. Naročim panin, pa kofe in lemon sodo in prosim, če me lahko postrežejo zunaj. Sonček ni močan, prija posedati na prostem, pa še razgled imam na Zermulo in Guardio. Še sedem ne dobro, kar pristopi mož, s katerim na kratko poklepetava od kod sem prikolesaril, o hudo strmi cesti, tudi o tem, da jih z bicikli pride kar precej iz Tablje gor, zaporam na cesti navkljub. Še par besed o okoliških gorah, potem pa je mož odšel v mlekarno/sirarno, zna biti, da dela tam. Koj zatem me postrežejo, panin sem zmazal mimogrede, s kofetkom in limonado pa sem bolj na lahno, počasi, da je užitek trajal nekaj dlje. Med malico se mi utrne zanimiva ideja, ki se je morebiti nekega dne res lotim. In sicer še enkrat Lonice, tokrat iz Paulara gor, kakopak na biciklu. Hiter pokuk na zemljevid, na približno preštejem kilometre in višinske metre in vidim, da ni nič preveč. Kakih stotrideset kilometrov in nekaj čez dvatisoč metrov višine, torej nekaj malega dlje kot Stelvio in skoraj tisoč višincev manj. Ideja se mi zdi še danes, nekaj dni kasneje, sila privlačna, ker pa je podobnih idej od prej že precej, bodo tiste od prej prej na vrsti. Ne gre drugače.

Okrepčan in spočit še enkrat stopim v gostišče, da poravnam račun. Z možem se pomeniva o tem in onem, seveda se beseda dotakne tudi zaprte ceste. Precej se jim pozna pri obisku, ker se ne da več iz Tablje gor, za nas iz Slovenije in še za marsikoga je obvoz čez Paularo kot bi šel okoli riti v varžet. Še mandi, pa brezrokavnik, da me ne prepiha, in že sem nazaj na biciklu. Do prve zapore sem mimogrede, tam se spet pomujam, da se z bicklom nekako skobacava preko, potem pa sem že na tistih strmih klancih, kjer sem moral celo nekaj malega peš. Občutek, tu pa tam, kot bi vozil v prepad. No, skoraj. Res strmo. Prek poškodovanih mest previdno, počasi, potem malce spustim, pa zaviram, nekajkrat tako, da pripeljem do zapornice. Z njo opravim lažje kot z betonsko oviro, splazim se spodaj, bicikel gre pošrek takisto brez težav, in že drvim naprej. Običajno uživam v polaganju ovinkov, tokrat pa sem samo užival, polagal prav nič. Preozka in prestrma cesta, da bi res spustil, daleč dol v dolino sem vozil previdno počasi. Šele za prvimi kmetijami, ko je cesta postala malce širša in nekaj manj strma, sem si privoščil nekaj več hitrosti. Sčasoma mi je postalo vroče, zato slečem brezrokavnik, seveda tudi par posnetkov, potem pa do Studene Basse nisem imel daleč. Tam sem gor grede opazil vodnjak, za katerega sem menil, da mi bo prav prišel med spustom. Res mi je, tam sem malce počil, se odžejal in napolnil bidon, tudi na hitro podoživel vse hude klance, ki sem jih imel gor in dol grede. 

Do Tablje ni bilo daleč, tam seveda kofe in lemon soda, na placu, kjer je vedno živahno. Tudi tokrat. Ideja o Lonicah prek Paulara mi kar ne gre iz glave, zdi se mi sila imenitna, saj se od Paulara gor nisem vozil še nikoli, prav tako po kolesarski še nisem šel naprej od Možaca. Torej bi bilo tudi nadaljevanje do Tolmeča in naprej do Paulara nekaj še nedoživetega. 

Od Tablje do Ukev se mi je malce vleklo, ves čas rahlo navzgor, prevoženi klanci so se mi precej poznali, kar vroč dan je dodal svoje. Kdor se trudi, se utrudi, tudi sam sem se, kar zmatran sem v Ukvah stopil z bicikla. 

Avto v senci, med preoblačenjem in preobuvanjem se ohladim tudi sam. Še špeža in bolj ali manj prometna avtocesta in že sem doma ...

-> posnetek prevožene poti