nedelja, 11. november 2018

Greben Ljubeljščice

Listopad, sobota 10.11.2018

Najin avto je bil bel.



Najino prvo nadomestno vozilo je bilo belo.



Najino drugo nadomestno vozilo je belo.



Izbira najinega novega vozila tako ne bo težka. Naj bo bel, sva si edina. 

Princeska je na monte Volaii z odliko opravila pasji alpinistični izpit, zato sem vedel, da bova danes zlahka zmogla vsa težja mesta na poti. 

Začela sva vremenu primerno. Do koče na Ljubelju sva se vlekla kot megla. Jaz sem godrnjal, ker je princeska želela ovohati vsak grmiček ob cesti, ona pa se je zmrdovala, kadar sem se ustavil in posnel fotografijo ali dve. Ko sem pri koči pogledal na uro in ugotovil, da sva do nje potrebovala borih štirideset minut, sem se princeski seveda opravičil. Ona pa nič, še pogledala me ni.





Pot do Povne peči je bila blatna, zato sva hodila sila previdno, saj nama ni bilo do blatne kopeli. 







Od prelaza naprej je pihalo kot za stavo, prav bučalo je nad nama, vetra se nisva znebila vse do začetka težjega dela grebena. Ko sva prišla do najtežjega mesta, sem stopil naprej in si z vrha ogledal kaj naju čaka. Jaz sem tod že hodil, princeska pač ne, zato je bil potreben premislek kako se lotiti zahtevnega spusta, da ga bova varno zmogla. Ker mi princeska zaupa in jaz njej nič manj, je ona opravila dva spusta po vrvi, jaz pa sem si pomagal z jeklenico.













Ko sva opravila z najtežjem delom poti, gledano skozi pasje tačke in očke, sva si privoščila kratek počitek, potem pa nadaljevala s potepom. Ta naju je kmalu pripeljal do naslednjega težjega mesta, s katerim sva opravila navzgor grede, in ko sva na drugi strani malce sestopila, je bilo s poplezavanjem konec. Do sedelca pod Na Možeh nisva imela daleč in kmalu sva zagledala kočo na Zelenici. Stopila sva na bližnjo vzpetino in se razgledala, saj se je malce razvedrilo, potem pa počasi sestopila v sivi vsakdan.
















Če je bil greben samo najin, je bila pot v dolino zelo naša, saj smo se kar pogosto pozdravljali.

=> fotografije Greben Ljubeljščice

torek, 06. november 2018

Debela peč

Listopad, nedelja 3.11.2018

Ko sva se dvajsetega oktobra odpravila zdoma niti slutila nisva, da bi to znala biti najina zadnja pot v gore. Avtocesta, nalet od zadaj, pijan voznik, trk v ograji na prehitevalnem in odstavnem pasu in zdrs na travnik pod cesto.





Potem sva lizala rane, počivala in načrtovala. Ne enkrat sem preklel življenje, ki postavlja take in drugačne preizkušnje, da jih včasih komaj zmoreš. Izgube najbližjih, nesreče in življenjske prelomnice, ko je vsak konec nov začetek. Že dolgo ne verjamem več, da je vsaka stvar za nekaj dobra, še manj, da se dobro vrača z dobrim, kaj šele obratno. Kvečjemu da zna biti življenje težko in kruto, tudi grdo, če želiš biti človek in človek ostati. Celo princeska je bolj človek od marsikaterega človeka, kar se človečnosti tiče.

Današnja tura bi lahko bila nov začetek, a sva se odločila, da bo raje zaključna ali ena od zaključnih, preden pritisneva piko na konec kdo bi vedel katerega konca. Začetek novega začetka pa naj bo tak kot se spodobi; z novim avtom v Karnijske Alpe, in če ne bo preveč snega, na tisto goro, ki nama tiste nesrečne sobote ni bila usojena.

S potepom sva začela blizu planine Zajavornik. Vreme ni bilo kaj prida, saj je iz oblačnega neba rahlo deževalo. Pogled v nebo ni dal slutiti, da naju bo nedolgo zatem prijetno grelo sonce. Najin korak je bil okoren in počasen, ne pomnim, kdaj sva začela tako počasi. Kot da se nama ne bi ljubilo. Bolj tavala kot hodila sva po poti in šele ko se je le ta pričela dvigati, sva malce pospešila. Med hojo so misli begale sem ter tja in prav potruditi sem se moral, da sem odmislil tiste manj prijetne in bolj črnoglede. Vsake toliko sva s princesko kakšno rekla, to nama je prišlo v navado, in pot nama je šla vse bolje izpod nog. Tudi hitreje. Ko sva prišla na spodnji rob travnikov na Lipanci, so skozi oblake pokukali prvi sončni žarki, nekaj ovinkov višje pa je bilo, kot da bi stopila v drug svet.











Toplo sonce, bleščeči macesni, jasno nebo in dolina pod oblaki. Že tolikokrat videno, a vedno znova drugače čudovito. Prehod iz črnobelega sveta v barvnega je na naju deloval zelo pozitivno, saj sva prestavila v višjo prestavo in s podaljšanim korakom nadaljevala pot proti vrhu. Princeska je hitela kot da ima zmenek na vrhu, jaz pa sem se trudil po najboljših močeh da sem ji sledil. Tudi vršno strmino, kratko sicer, je princeska opravila v najvišji prestavi in povprečni čas na vrhu je bil sila soliden. Vsaj zame, saj sem bil z ozirom na začetek presenečen, da sva pot zmogla v slabih dveh urah. Princeska se je z veseljem pocrkljala v mojem naročju, potem pa s še večjim veseljem snedla nekaj briketov.

















Ko sva dala nekaj v prazen žakelj, da bo lažje stal pokonci in naredila par fotografij, sva se odpravila v dolino. Pot navzgor grede sva opravila skoraj sama, med sestopom pa smo se kar pogosto srečevali. Nekaj pod kočo sva se spet izgubila v sivi oblačnosti in kmalu zatem, ko sva neuspešno pogledala za gobami, zaključila prijeten potep.











Brez kremnih rezin ni Bleda in ker sva se peljala skozenj . . . 

=> fotografije Debela peč

četrtek, 18. oktober 2018

Monti Bivera in Clapsavon

Vinotok, sobota 13.10.2018

Ko smo zavili v dolino Val Pesarina, nam je na desetine ovc, med katerimi se je našlo nekaj kozličkov in osličkov, pripravilo lepo dobrodošlico. Tudi njihov pastir, sila podoben tistemu pod Florizem, nam je prijazno pomahal. Med vožnjo proti prelazu Sella di Razzo smo uživali v pogledih na vrhove okoliških gora, ki so že žareli obsijani z jutranjo zarjo in se veselili prelestnega dne, ki ga je jutro obetalo.





Do Casere Chiansaveit drugače kot po cesti ne gre. Običajno mi hoja po cesti ne diši, še najmanj na koncu potepa, tu pa sem je po svoje prav vesel. Na začetku se na tem delu poti prijetno ogrejem in razgledam po gorah nad Saurisom in Pesarino, na koncu pa uživam v pogledih na Brentoni in okoliške gore ter pustim turi, da lepo sede v dušo. Tudi danes nista bila začetek in konec nič drugačna. 







Do planine smo imeli nekaj sončka, potem pa smo bili vse do sedla med Bivero in Clapsavonom v senci. Hoja nam je šla imenitno izpod nog in kmalu smo bili nad gozdno mejo, kjer se je ob poti našlo nekaj manjših zaplat snega, ki je zapadel pred časom. Ko smo se pomujali še prek melišča, kjer se je kamenje kotalilo pod nogami in smo sem ter tja naredili tudi kak korak nazaj, smo stopili na s soncem obsijano sedlo. Nadalje smo sledili možicem, ki so nam kazali pot po vršnem pobočju, in si kmalu segli v roke pri križu na vrhu. Božanski razgledi, nebo brez oblačka, sonce in skoraj brezvetrje; lepše ne bi moglo biti. 

















Med malico in klepetom o tem in onem je za nami prišla skupina iz Tolmina, s katero smo se istočasno odpravili na pot. M. se je po nekaj letih srečala z znanko, ki me je prepoznala s fotografij v mojem blogu in me presenetila z vprašanjem, kje imam princesko. Pa naj še kdo reče, da svet ni majhen.



Do sedla smo sestopili po taisti poti, od tam pa nadaljevali strmo navzgor proti Clapsavonu. Z nekaj težjimi mesti, kjer je v pomoč napeljana vrv, smo hitro opravili, potem pa po zložnem travnatem svetu kmalu zmogli do vrha. Tudi tu smo si privoščili počitek in ko se nam je pridružila še skupina iz Tolmina, poklepetali o tem in onem. Tudi o skupnih znancih, ki smo jih kmalu našli.















Dan je bil tako čudovit, da bi bilo greh hiteti. Zato nismo ne hiteli, še manj grešili. Lepo počasi smo sestopili do Casere Chiansaveit in si tam privoščili nekaj počitka, potem pa po cesti, na kateri je potep postajal spomin, nadaljevali do izhodišča. Tam smo še zadnjič pogledali na gori, kjer smo preživeli prekrasen dan.











Po nakupu mlečnih in mesnih dobrot, brez tega skoraj da ne gre, smo ob kavi še malce pokramljali, potem pa odpotovali domov.

=> fotografije Monti Bivera in Clapsavon