Rožnik, ponedeljek 15.6.2026
Epska tura, katere sem se veselil in se je bal hkrati, se je iztekla, kot sem si lahko samo želel. Dan, ko so sanje, ene od mnogih, postale resničnost in so danes dragocen in nepozaben spomin ...
Med prvimi sem bil na zajtrku, se izdatno podprl, še dva bidona napitka in že sem sedel na biciklu. Potep, prava pustolovščina, se je pričela. Do razpotja, kjer sem včeraj zavil proti Cancanu, sem konkretneje stopil na pedala, da se razmigam in ogrejem, potem pa zmanjšal tempo, vedoč, da bo dan dolg in naporen. Počasi sem ujel pravšnjo kadenco in hitrost, tekom dne se med vožnjo v klanec nista kaj dosti spreminjali, le med spusti in po ravnem je šlo hitreje. Podobno kot med turno smuškimi vzponi sem vklopil avtopilota, leva, desna, leva, desna, neskončno veliko levih in desnih do konca vožnje, in se preselil v svoj svet ...
Do današnje ture sem imel velik rešpekt. Na Passo dello Stelvio sem se namreč želel povzpeti po legendarni cesti iz Prata, kolesarskem spomeniku, ki je tudi najtežja od treh cest, ki vodijo na prelaz. Ker je Prato allo Stelvio v dolini na drugi strani prelaza, sem moral do tja nekako priti. Da ne bi kolesaril po taisti cesti gor in dol oziroma obratno, sem se odločil, da se tja pripeljem iz Švice in tako prevozim vse tri naenkrat. Da opravim krožno turo, kjer se bo nabralo prek 100km v dolžino in več kot 3200m v višino. Potep sem razdelil na tri etape, določil Prato za kraj, kjer se bom podprl, krajše počitke pa bom imel tam, kjer bom dotočil vodo v bidona. Prva etapa, vzpon na Passo Umbrail (Umbrailpass), je dolga 25km s 1300m vzpona. Druga etapa, spust v Val Mustair in skozi Santa Mario na Južno Tirolsko do Prata allo Stelvio, je dolga 41km s 1600m spusta. In še tretja etapa, grande finale, vzpon na Stelvio, 25km in 1900m vzpona po znamenitih 48 serpentinah. Na prelazu se zgodba seveda še ne zaključi, čaka me še spust v Bormio.
Prometa je bilo pričakovano kar nekaj, še največ motoristov. Vsake toliko me je prehitel kak kolesar ali kolesarka, sam sem jih do švicarske meje prehitel bolj malo, manj kot imam prstov na roki. Še pred tuneli me je dohitela kolesarka iz Anglije, nekaj časa sva vozila vštric in izmenjala par besed. Namenjena na Stelvio je bila precej presenečena, ko sem ji dejal, da grem tudi sam tja gor, ampak naokoli čez Švico in Prato. Da namenoma vozim počasneje, ker bo dan dolg in naporen. Zaželela sva si uspešen dan, ona je urno potegnila naprej, sam pa sem nadaljeval zložno kot do tod, zadovoljen, ker mi je šla vožnja dobro od nog.
Počasi sem pripeljal do tunelov, pa do gostišča ob cesti, kmalu zatem na čudovite okljuke, katerim je sledil dober kilometer skoraj ravne in precej položne ceste. Po daljši ravnini s komaj kaj klanca sem spet pripeljal do serpentin, vrh katerih je bilo križišče. Levo Umbrail, kamor nadaljujem, desno Stelvio, od koder se ure kasneje pripeljem. Par posnetkov tod, potem pa še zadnji klanček do švicarske meje in par posnetkov še tam. Pogledam prevožene kilometre in višino, pomislim, da sem na najvišjem cestnem prelazu v Švici, seveda pokukam tudi proti Stelviu. Še vetrovka, da me ne prepiha, par besed z dvema motoristoma, ki sta se ustavila ob meni, in že me ni.
Do Santa Marie spočijem noge, pomislim, naprej do Prata gre tudi ves čas po malem navzdol, tam pa nekaj pojem in popijem. Spust v dolino Val Mustair je bil čudovit, krasni razgledi, fajn asfalt in malo prometa. Le na koncu, že blizu Santa Marie, manjša zoprnija, kjer sem zaradi del na cesti imel nekaj makadama. V vasici slečem odvečna oblačila, občutno topleje je bilo kot v gorah, v vodnjaku dotočim vodo in nadaljujem z vožnjo. Če sem imel do prelaza Umbrail precej prometa, ga je bilo med spustom bore malo, sploh v mojo smer. Naprej do meje, kjer ni bilo nikogar v uniformi, nisem imel daleč, kar hitro sem bil na Južnem Tirolskem.
Megleno sem se spominjal časov izpred več deset let, ko sem bil na Stelviu z avtom poleti in takrat tam tudi smučal. Eden tistih spominov, ki je že dodobra načet in se bolj ali manj spominjam samo še določenih trenutkov. Zadnjih nekaj kilometrov do Prata se mi je malce vleklo, rahli klanci, kar jih je bilo, so mi bili precej odveč. Vso pot sem po malem grizljal energijske ploščice in pil, tako da res lačen nisem bil. Vseeno sem se držal načrta in se v Pratu ustavil v prvem lokalu ob cesti. Udobno sem se razkomotil na terasi in naročil velik panin z bogatim nadevom, mrzlo Coca Colo in kofe. Počutje je bilo na nivoju, utrujenost zmerna, prešerno razpoložen sem pomislil, da se moj Stelvio tod pravzaprav šele začne. Na nek način, seveda.
Plačam, odgovorim natakarju, kam sem namenjen, tudi kaj sem že prevozil, se zahvalim za pohvalo, in že sem nazaj na biciklu. Pogled na uro me razveseli, dve popoldan bo, časa za zadnji vzpon, grande finale, in spust v Bormio imam vrh glave dovolj. V vodnjaku dotočim še vodo v bidona, potem pa počasi zapeljem zadnjemu klancu naproti. Lep čas je ob cesti kolesarska steza, zato grem kar po njej do konca, potem pa nadaljujem po cesti. Predvideval sem, da bo popoldan proti prelazu manj prometa in zadovoljno ugotavljam, da je temu res tako. Navzdol jih pripelje precej več, kot je tistih, ki me prehitijo, a tudi vseh skupaj ni kaj dosti. Vreme je ves dan bolj ali manj sončno in v dolini tudi kar vroče, sploh potem, ko se je dan prevesil v popoldan. Vsake toliko naredim kak požirek, tudi kak posnetek, pogled na Garmin mi pove, da se kilometri in višina nabirajo počasneje, kot so se med vzponom na Umbrail. Kar prav tako, pomislim, časa imam več kot dovolj, višje kot bom, bolj bom utrujen, manj zagotovo ne. Tako kot me je zjutraj prehitela Angležinja, s katero sva na kratko poklepetala, me je nad Pratom dohitel in kasneje prehitel Novozelandec. Pripelje možakar vštric mene in me pozdravi, jaz njega nazaj, potem pa vpraša, če mi ni dolgčas voziti sam. Povem mu, da sem samotar, da se tako kot kolesarjenja tudi gorniških potepov večinoma lotevam sam, da mi to odgovarja in da mi ni prav nič do skupinskih izletov takšne ali drugačne sorte. Da se do neke mere strinja z menoj, je odvrnil, ampak da je po njegovem biti sam malce dolgočasno. Potem me povpraša od kod sem in ko izve, navdušeno pohvali Ljubljano, potem Vršič in Mangrt, kjer so bili s kolesi, pa še en kraj, ki ga je tako izgovoril, da nisem razvozlal, katerega misli. In doda, da je iz Nove Zelandije, da kolesarijo po EU, bili so pri nas, v Dolomitih, sedaj na Južnem Tirolskem. Pove, da je nekje za njim njegov kolega, da gresta na Stelvio in po isti nazaj, jaz pa njemu, da me po Stelviu čaka spust v Bormio, od koder sem tudi prišel in sicer čez Švico. Glasna pohvala mi je dobro dela, kaj mi ne bi, po občutku sem nekaj časa lažje poganjal pedala, če ne celo malenkost hitreje. Potem naju je dohitel njegov kolega, s katerim sem se samo mimobežno pozdravil, saj sta se urno odpeljala naprej.
Vročina, že kar nekaj prevoženega in bolj ali manj strm klanec, položen nikjer, sta me počasi pričela utrujat, zato sem že tako zložen tempo še mičkeno zmanjšal. Požirek tu, požirek tam, počasi sem spraznil prvi bidon, potem požirek iz drugega, še en, kar pričnem razmišljati, kje ju bodem napolnil. Naj se še tako trudim, se ne spomnim, ali je do prelaza ob poti kakšno gostišče, koča, hotel, da bi se na kratko ustavil in pokukal na telefon, kjer bi mi to povedal Google, pa se mi ne ljubi. In gonim naprej, in še gonim in še, kar pripeljem do nekega gostišča, hotela, ki pa je zaprt. Pogledam, ali je kaka pipa v bližini, kar na parkirišču zagledam avtomat s pijačami. Aleluja, Marija se mi je prikazala, pa ne tista iz Švice, skozi katero sem se peljal nekaj ur prej. Prislonim bicikel na plot in se lotim branja "drobnega tiska" oziroma navodil. Kreditna kartica, pritisk na nekaj tipk in žeje se mi ni več bati. Napolnim bidon, dotočim v drugega, popijem, kar ostane v plastenki. Nadaljevanje je podobno naporno, če ne s kilometri in višino še bolj, a ker sem rešil problem s pijačo vem, da me kar se lakote in žeje se tiče, nima kaj skrbeti. Obojega imam dovolj ne samo do prelaza, temveč vse do Bormia. Preden sem pripeljal dovolj visoko, da sem prišel do prvih razgledov na Ortler in okoliške gore, tudi na ledenik, je kar trajalo, prav tako, da sem prvič uzrl znamenite serpentine. Počasi se daleč pride in četudi sem bil od Prata gor precej počasen, sem sčasoma prišel precej daleč.
Prometa je bilo malo, kar mi je bilo sila všeč, višje je bilo tudi manj vroče, prelaz je bilo vse bližje in bližje. In bližje je bil, bolj sem bil utrujen. Utrujen, ne zdelan, v breg je šlo še prav lepo, a kake živahnosti že lep čas ni bilo več, po svoje se mi je vzpon že malce vlekel. Kar sčasoma pripeljem nad gozdno mejo in nedolgo zatem zagledam Tibet Hütte, nekaj malega nad prelazom. Skoraj bi zavriskal od veselja, dobršen del utrujenost se je izgubil kdo ve kam, tudi cesta oziroma vzpon je spet postal zanimiv, počasi sem se pričel zavedati, da je sanjani Stelvio samo še vprašanje časa.
Tod nekje sem pripeljal v senco, le kak ovinek je imel še nekaj malega sonca, tudi pihati je pričelo. Če mi je bilo spodaj vroče, me je sedaj že hladilo. Nekaj časa sem še vztrajal, potem pa sem si oblekel brezrokavnik in si dal buff okoli vratu, vedoč, da bo z višino samo še hladneje. Tudi ustavljal sem se pogosteje kot poprej, ne toliko zaradi utrujenosti, bolj zaradi posnetkov, ki bodo kmalu dragocen spomin. Zadnjih nekaj serpentin me je prav pošteno zeblo, saj sem bil v globoki senci, veter pa je bil vse močnejši, bližje je bil prelaz. In kot vedno doslej je tudi tod prišel še zadnji ovinek, še zadnji metri ceste, in sanje so bile dosanjane. Na prelazu nikjer nikogar, trgovine zaprte, nobenega prometa. Samo midva s Stelviom. Če sem bil na Gavii vzhičen, ko sem opravil z zadnjimi metri, me je na Stelviu spreletel globok spokoj, občutek je bil precej podoben tistemu, ko v kaki odmaknjeni karnijski vasici stopim v cerkev in tam malce posedim. Čas, ko sem bil na prelazu in se sprehodil po njem, je bil en sam dolg trenutek neizmerne sreče in zadovoljstva, tudi kanček ponosa. Nepozabno ...
Potem je prišel čas za zadnji spust. Sonce je že zahajalo, pobočja so se pričela skrivati v senci, postajalo je vse hladnejše. Oblekel sem vse, kar sem imel, si potegnil buff skoraj čez usta in se zapeljal do konca prelaza, do tam, kjer se je cesta pričela spuščati. Tudi na tej strani čudovite serpentine, užitek je bilo polagati ovinke vse do križišča, kjer sem mnogo ur prej zavil v Švico. Seveda sem se tam ustavil in na hitro podoživel trenutke, ko sem se sem pripeljal gor grede in je bil Stelvio še želja, sedaj pa je že lep spomin. Ni kaj, življenje, tisto tu in sedaj je kratkega veka, še malo prej je želja in malo zatem že spomin.
Do Bormia oziroma vse do hotela je šlo samo od sebe. Prometa v obe smeri je bilo sila malo, verjetno prsti ene roke zadostujejo, da bi preštel vse, ki so me ali prehiteli ali pripeljali nasproti. Pred najožjim tunelom sem imel rdeč semafor, katerega sem bil kar vesel, saj me je tudi drvenje v dolino in polaganje ovinkov utrujalo. Kakšne pol poti do doma me je pošteno zeblo, potem je bilo prijetno, v Bormiu pa že skoraj vroče.
Namesto v klet, v kolesarnico, sem se zapeljal na vrt hotela, prislonil bicikel na plot in stopil v recepcijo. Eno rdeče pivo prosim, sem rekel Micheleju, uspešno sem prevozil, kar sem si že dolgo želel. Stelvio čez Švico in od Prata gor. Pivo je na račun hotela, je odvrnil, in mi čestital ...
