Humin-Meduno-San Daniele-Humin (kolesarjenje, <-> 90 km, ↗ 860 m)

Vinotok, sreda 7.10.2026

Zadnjič sem se med kolesarjenjem spomnil tudi Humina in Rezije. Med drugim, seveda. Humina izključno kot kolesarsko izhodišče, dočim imam v Reziji obojega nekaj, peš in na biciklu. Sedaj, ko je cesta do Solbice normalno prevozna, brez semaforjev, se sme spet z biciklom. Prej, ko je bil izmenično vozen samo en pas in si včasih pred semaforjem lahko celo malce zadremal, če si pripeljal tja, ko se je ravno prižgala rdeča, se ni smelo. Ker me je jesensko vreme prehitelo in ker vse krajši dnevi dopuščajo iz dneva v dan vse krajše ture, pride "z biciklom v Rezijo" na vrsto prihodnje leto, kaj lepega peš pa morebiti še letos. Zato sem se odpravil v Humin, najino ljubo Gemono, kot sva mestecu rekla z Majo. Tudi tam  so kolesarjenju šteti dnevi, mislim na jesensko in zimsko vreme, umazane ceste, nizke temperature in še kaj. 

Na običajnem izhodišču, veliko brezplačno parkirišče pred slaščičarno, je bilo precej polno, zato sem zapeljal malce naprej in parkiral pri bližnjem Sparu. Kakopak gratis. Skoraj do avtocestnega izvoza Carnia je bilo vreme dokaj žalostno, malce me je že skrbelo, da bo nekaj podobnega kot zadnjič in bom zvečer videl, da so na FVG zjutraj spet izdali aggiornamento. No, potem je bilo iz kilometra v kilometer lepše in v Huminu že precej jasno, dočim so bile okoliške gore še vedno v oblakih. Mimogrede sem bil pripravljen, kolesarska je bila samo nekaj metrov stran, kar po njej sem začel s potepom, čeravno sem moral zato malce naokoli. Recimo temu ogrevanje.

Ne samo brez Garmina, skoraj zaprtih oči bi se lahko peljal vse do jezerca Cornino, tolikokrat sem že bil na teh cestah, prej z avtom, zadnja leta z biciklom. Ne samo Humin, tudi okolica mi je zelo pri srcu, v eno stran vse do morja in v drugo do najvišjih gora, tako karnijskih kot alpskih vršacev. Komplet FJK, recimo, zato odštevam mesece, ko ji bom precej bližje in se bom na jutranje kofe in brioche ali večerni aperol spritz lahko odpravil peš. In za kolesarske podvige ne bom potreboval avta do izhodišča, temveč bom na bicikel sedel kar doma in se odpeljal bodisi na coffe ride, bodisi na kaj daljšega ...

Do spominskega obeležja Ottavia Bottecchie sem gonil, da je veselje, tam naredil par posnetkov, potem pa podobno urno nadaljeval do jezerca Lago di Cornino. Že tolikokrat tam, pa me vedno znova presune njegova turkizno modra barva. Pravljično, ne oziraje se na trenutno vreme. Med kratkim postankom za par fotografij se spomnim minulih obiskov jezerca in okolice, eden zadnjih je bil z Majinima staršema in Nejcem. Krasen dan, poleg jezerca smo si ogledali še bližnji rezervat z grifoni (beloglavi jastreb) in seveda Humin, kjer smo se sprehodili po ulicah in trgih, po katerih sva se svoje dni sprehajala z Majo. Nepozabno ...

Tudi v nadaljevanju so mi bile ceste in kraji vse do Pinzano al Tagliamento še dobro v spominu, tam pa sem zavil v hribe. V Garminu sem imel vnešeno pot, najdeno na Komootu, katero sem malce prilagodil lastnim željam, tako da sem od Pinzana do Meduna vozil skozi kraje, katere še nisem poznal. Pot je bila precej razgibana, klanci so sledili en za drugim, strmina pogosto merjena z dvomestno številko, ceste ozke za avto in pol, redko dva. Prometa skoraj nobenega. Kot običajno me je spremljala glasba, danes predvsem italijansko obarvana, Francesco de Gregori in Gianna Nannini. Prvi glasba v stilu Dylana in Cohena, recimo, druga prijeten laški pop, par komadov precej na poskok. Recimo, da sem de Gregorija poslušal med vožnjo po ravnini, nekako zasanjano, Gianno pa v hribovitem svetu, kjer je klanec sledil klancu in mi je nekaj bolj udarnega bolj prijalo.

Če je šlo od Humina do Pinzana kar hitro, pač ravna in poznana cesta oziroma ceste, je bilo naprej do Meduna precej počasneje. Bolj ali manj strmi klanci in ozke ceste, samo med spusti sem si tu pa tam dal duška in spustil kolikor je šlo, oziroma kolikor sem si upal. Vreme mi je bilo ves čas bolj ali manj naklonjeno, precej sončka in prijetne temperature. Ne enkrat sem pomislil tudi na to, kako dolgo še bomo imeli tako sončno in toplo vreme. Gor pa dol in sem ter tja, lep čas tako, med vasicami obilo samote, v vasicah samih pa skoraj vedno lajež psov za ograjami in tu pa tam kak maček ob cesti, ljudi nikjer. Res, kar skozi nekaj vasic me je vodila pot in nikjer žive duše, vsaj zunaj ne. V eni od vasic sem srečal poštarja, pa še ta je bil v avtu. Nekje ob poti sem si privoščil energijsko ploščico, čeravno res lačen nisem bil, pijače sem tudi imel dovolj, pa še skoraj v vsaki vasici je bilo kako korito, kjer sem lahko dopolnil zaloge. In tako pridem do zadnjega klanca in zadnjega spusta, ki me pripelje v dolino, do Meduna ni več daleč, tam se začnem vračati v Humin.

Meduno mi je domač, skozenj sem se že vozil tako v avtu, kot na biciklu, da bi se ustavil in si kaj ogledal ali nekje posedel ob kofetku, pa še ne. Tudi danes samo mimobežno, za počitek in okrepčilo sem določil San Daniele, že precej blizu Humina in s tem konca potepa. Če do Meduna prometa skoraj ni bilo, ga je bilo od tam naprej precej več, a spet ne toliko, da bi bil moteč. Vožnja mi je šla dobro od nog, utrujenosti še ne kaj dosti, zato sem se ustavljal le toliko, da sem tu pa tam naredil kak posnetek. In enkrat malček dlje, da sem na počivališču ob cesti dotočil vodo in v miru snedel energijsko ploščico. Cesta oziroma ceste so mi ostale kar dobro v spominu, pogosto sem se spomnil kake cerkve, hiše, kafiča, tudi spomenika, ki so mi ostali v spominu od minulih voženj skozi te kraje. V Valerianu sem pripeljal na cesto, po kateri sem kolesaril dopoldan, in po njej nadaljeval do Pinzana al Tagliamento, kjer sem jo zapustil in zavil proti San Daniele-ju. 

Slikovit spust skozi tunel, vklesan v živo skalo, in že sem na mostu prek Tilmenta, ne gre, da se ne bi ustavil. Že večkrat tod, avto in bicikel, kar se slednjega tiče prvič s treking bajkom, potem še s cestnim, tako kot danes. Par posnetkov za malho spominov, potem kratek, a kar strm klanec, in spet bolj kot ne po ravnem naprej. San Daniele ni bil daleč, še skozi Ragogno in številne manjše kraje pred in za njo, in že sem bil tam. Ta že sem bil je seveda trajal kar nekaj časa, ne nekaj trenutkov. Do stolnice v centru storico me je čakal še sila strm klanec, tam pa številna množica ljudi v črnem, mrtvaški avto pred stolnico, poleg njega krsta in poleg nje župnik. Tudi presenetljivo veliko policistov in karabinjerjev. In prestižnih limuzin, večinoma Mercedesov razreda S. Zvečer sem na spletu pogledal kaj in kako in prebral, da je bil pogreb znanega industrialca in mestnega svetnika, torej za tiste kraje pomembnega moža, zato takšna množica in toliko policije. Zavil sem vkraj in se za množico stoječih izmuznil v stransko ulico, kjer sem se nekaj naprej na samem ustavil in premislil kaj in kako. Pijače imam še nekaj, sem pomislil, res lačen nisem, do Humina pa ni daleč. Pogledam na zemljevid na Garminu in vidim, da gre za največ dvajset kilometrov, raje manj, in že bom doma. Pardon, pri avtu. 

Odločim se, da se v Humin vrnem po najkrajši poti, po glavni cesti, in s tem vzamem v zakup nekaj več prometa. Nekaj trenutkov zatem že nadaljujem z vožnjo, dolg in strm  klanec navzdol, kjer leti, da je veselje, me pripelje do glavne prometnice. Tam pa neke sorte presenečenje. Na enem smerokazu piše, da imam do Humina 15km, kar vem, da je točno, na drugem, samo nekaj metrov stran, pa, da je do Humina 35km. Kar verjeti ne morem, že nekajkrat sem se vozil tod mimo, pa tega še nisem opazil. Kaj šele tisti, ki se tu vozijo dnevno. Res čudno, da se ob to ni še nihče spotaknil. To me spomni na obeležje vrh Col de la Madone nad Azurno obalo, na obeležji pravzaprav, kjer je na enem navedena višina 925m, na drugem, samo nekaj metrov stran, pa 922m.

Kakorkoli že, vedoč, da bom imel v nadaljevanju več prometa, sem za nadaljevanje izbral Poguese in pojačal glasnost, kaj dogaja za hrbtom, koliko vozil me dohiteva in kako hitro, me itaq zanesljivo opominja Garmin. Čeravno me je utrujenost že lovila, sem vse do Osoppa gonil, da je veselje, tam zavil na manj glavno cesto in po njej manj poskočno nadaljeval do avta. Zadnjo uro v že bolj kot ne oblačnem vremenu in ko sem že preoblečen in preobut nalagal bicikel na prtljažnik, je padlo prvih nekaj kapljic dežja. Ker je bil avto pred trgovino, sem skočil še po par malenkosti, potem pa židane volje odrajžal domov.

Do doma sem imel vrh glave dovolj časa, da sem premislil o bližnjem prihodnjem času, o obisku Solkana in Nove Gorice, in o nekaj gorniških potepih, ki se jih nadejam še pred zimo.

-> posnetek prevožene poti

Žabnice-Na Žlebeh-dolina Reklanica-Kluže-Dunja-Tablja-Žabnice (kolesarjenje, <-> 73 km, ↗ 1000 m)

Kimavec, sreda 30.9.2026

Sončno in toplo vreme se nadaljuje, zato sem sklenil, da spet sedem na bicikel. Na vremenskem portalu, kjer že celo večnost spremljam napovedi, so bili obeti čudoviti, sonček in prijetno toplo tudi tisoč metrov visoko. Zato sem se odločil za ponovitev vožnje izpred dveh let in sicer v obratni smeri kot takrat. Na FVG-ju petdnevno vremensko napoved izdajo enkrat dnevno, nekje med dvanajsto in drugo popoldan, in je potem ne spreminjajo do naslednje. Izjemoma vsake toliko okoli 8h zjutraj izdajo "aggiornamento", če se vremenski obeti po izdani napovedi do naslednjega jutra spremene.

Zbudil sem se brez budilke, letos že nekajkrat tako, ob kavi nekaj malega prigriznil in vmes pogledal, kakšno je vreme v tistih koncih. Več ali manj povsod coperto, po spominu samo Sappada poco nuvoloso. Ta coperto mi ni bil niti najmanj všeč, a sem si zamrmral v brk, da se bo zvedrilo, še preden pridem do izhodišča. Kmalu po tem sem že na poti, zadovoljen, ker so razgledi z avtoceste pod Šmarno goro bolj kot ne jasni.

Bližje sem Jesenicam, manj je modrega neba, nadaljevanje po Zgornjesavski dolini pa že ena sama žalost. Tu že nisem bil več tako prepričan, da se bo zjasnilo, kot sem bil doma. Nimaš kaj, sem se menil sam s seboj, zroč v sivo nebo, ko sem parkiral blizu spodnje postaje gondole na Višarje. Tudi če ostane tako, se dežja nimam bati, oblačil pa imam tudi dovolj, da me ne bo zeblo. Počasi se pripravim za potep, nekaj malenkost v žepe dresa, nekaj več njih v torbico na kolesu, lučko spredaj in zadaj, še Garmin in že se odpeljem proti bližnjem Trbižu.

Nasproti športne gimnazije zapustim kolesarsko in se mimo Ponte Rosa, kot pravim pokriti tržnici v spodnjem predelu mesteca, odpeljem proti Rablju. Prometa komaj kaj, nebo turobno, razpoloženje nekaj manj. Vse do Mrzle vode / Riofreddo se mi nekako ne ljubi kaj dosti, verjetno sem vsaj videti tako, tam pa preklop. Sprijaznim se z vremenom, na predvajalniku izberem poskočnejšo glasbo, pomislim na gorsko kuliso in dolino Reklanico, ki me čakata v nadaljevanju, in precej bolj živahno in dobrovoljno nadaljujem z vožnjo. 

Do Rablja en kratek klanec, par serpentin, bolj za ogrevanje, za njim nekaj daljši, da zmorem do Rabeljskega jezera. Do tam dvakrat, morda trikrat malce posije sonček skozenj oblake, a ne dovolj, da bi verjel, da se bo razjasnilo. Počasi pridem do konca jezera, potem do Belih vod, kjer smo se pogosto odpravili proti zavetišču Brunner in goram nad njim, v nadaljevanju kolesarim mimo nekaj izhodišč za žal zaprto kočo Corsi. Ves čas kup spominov na potepe vseh sort, v vseh letnih časih, z razno razno družbo, seveda tudi v dvoje in neredko sam.

Pod spodnjo planino Krnega dola, kjer prenovljeno gostišče žal še ni odprto, pripeljem do serpentin, edinega res strmega klanca današnjega potepa. Vem, da gre samo za nekaj ovinkov in ne kaj dosti višinske razlike, zato odločno stopim na pedala. Čeravno gonim v klanec in sem v vetrovki, mi je kar hladno. Koprenasta oblačnost ne dovoli sončku da bi me pogrelo, plus višina že nad tisoč metrov in letnemu času primerna temperatura. Nimaš kaj. Klanec je res hitro pri kraju, zapeljem se do table, ki označuje prelaz in se tam na kratko ustavim. Naredim par požirkov, prigriznem pol ploščice in si oblečem še brezrokavnik, saj me čaka dolg spust v Reklanico. Med kratkim počitkom se spomnim številnih turnih smukov z Vrha Strmali in nekaj manj njih, ki smo jih opravili s Škrbine nad Dolino (Forca de la Val), izhodišče smo vedno imeli na prelazu, pri financarjih (Ex Guardia di Finanza). Kje so tisti časi . . . 

Oblečen v vse, kar sem imel, se skušam na hitro spomniti vzpona izpred dveh let, ki bo tokrat spust. Malce me skrbi, da bi zaradi vremenskih pogojev znala biti cesta vlažna, kar na strmih in vijugastih klancih navzdol ne bi bilo prijetno, spomnim se tudi nekaj galerij oziroma tunelov in skoraj teme v njih. No, bo že nekako, se menim sam s seboj, če drugega ne, vsaj prometa ni skoraj nobenega. Pritisnem na pedala in že gre samo od sebe. Hitro sem mimo odcepa za planino Pecol in kmalu zatem velikega parkirišča pri smučišču, potem pa sem že v prvi galeriji. Temačno, a k sreči kratko. Serpetina sledi serpentini, bolj ali manj strmo navzdol, cesta je na moje veselje popolnoma suha. Sprva previdno počasi, potem dobim občutek in spustim, da je veselje. Pozabim na tunele, sploh na najdaljšega, zato me tema v njem neprijetno preseneti, prevozim ga po sredini, upajoč, da v tisti temi ne zapeljem v kakšno luknjo. Ob poslušanju prijetne glasbe brzim v dolino, na tistih nekaj vozil, ki me je prehitelo do Kluž, me je pravočasno opozoril Garmin. Ne prvič sem v dolini, kjer sem že moral poganjati, da je šlo spodobno hitro, ugotavljal, da me znajo tudi spusti utruditi, ne samo vzponi. Do neke mere, seveda. Pri odcepu za Potok-Patocco sem se spomnil vzponov na Monte Jamo in Cuel de la Bareto in na to, da so Kluže in s tem počitek blizu. Sicer sem imel ploščice s seboj in tudi pijače mi ni primanjkovalo, a mi je že lep čas dišal dober panin, za katerega sem vedel, da ga dobim na štacjonu.

V Klužah zapeljem do kolesarske nad naseljem in s tem do restavracije Stazione del Chiusaforte, kjer me presneti množica koles, kolesark in kolesarjev. Velika terasa, kjer so mize, je sicer bolj kot ne prazna, a je na vseh mizah tablica "rezervirano". Prijazno dekle mi pove, da pričakujejo nekaj večjih skupin in da bo najbolje, da se usedem notri. Rečeno, storjeno, zasedem edino prosto mizo znotraj in naročim panin, lemon sodo in kofe. Na hitro poklepetamo od kod sem se pripeljal in kam sem namenjen, izvem, da skupine, ki prihajajo, kolesarijo iz Avstrije v Gradež, seveda gre za večdnevno potovanje. In res, med mojim počitkom se naberejo, vsi na električnih MTB. Ne prvič pomislim, kako bi jim šlo, če bi se jim spraznil akumulator oziroma če bi morali kolesariti izključno na 'lasten pogon'. Ne vem, nekako (še?) ne sprejemam elektrike, zdi se, kot bi šlo za kolo s pomožnim motorjem. Včasih smo mopedu rekli tako, sedaj za moj okus lahko tudi biciklu, le da je šlo prej za bencinski, sedaj pa za elektro motor. Nikoli ne reci nikoli, pravijo, ampak sam še vedno zagovarjam rekreacijo na lastno moč, peš, bicikel, smuči, se pač prilagodiš dnevni formi in počutju in včasih prevoziš, prehodiš ali presmučaš manj in počasneje, drugič več in hitreje. Kakorkoli že, vsak po svoje in vsakemu svoje.

Počitek in okrepčilo sta prijala, preden sem nadaljeval s potepom, sem izmenjal še par besed z gospo na  blagajni. Še mandi, buona giornata in že sem bil nazaj na biciklu. Nisem še dobro zapustil Kluž, kar mi nasproti pripelje kolona, najmanj petdeset verjetno precej več njih. Bistveno več, kot sem jih prehitel med kolesarjenjem iz Jesenic do Mangrtskega jezera nedolgo tega. Do Tablje mi je šla vožnja še zlahka in kar urno od nog, potem pa se mi je poznalo, da že nekaj časa nisem kolesaril. Nič ne de, sem se menil sam s seboj, počasi se daleč pride. Res je bilo tako, niti ne tako počasi sem se vrnil v Žabnice, nekaj prej je celo posijalo sonce. 

Doma, po tušu in slastni večerji, sem vzel računalnik v roke in pogledal kaj dogaja. Seveda sem prvo pogledal na FVG, kakšni so vremenski obeti za vnaprej in se skoraj glasno zasmejal, ko sem za iztekajoči se dan, torej danes, na začetku napovedi zagledal napis "aggiornamento". Če bi šel zjutraj pol ure kasneje od doma in pred tem še zadnjič pogledal napoved, bi videl, da v tem aggiornamentu piše, da bo prevladovalo oblačno vreme, koprenasta oblačnost, in da bo samo na obali nekaj jasnine. Naslednji dan sem na hribovskih forumih bral, da jih je kar nekaj bentilo nad vremenom, kajti naši vremenoslovci napovedi zjutraj niso spremenili oziroma popravili. Ne prvič tako.

Fajn potep je bil, zna biti, da eden zadnjih letos, če ne zadnji v teh koncih. Jesen je tu, prej ali slej se bo tudi ohladilo, in tako kot v letih dosedaj bom spet potoval v drugo smer, na laško obalo, tudi v Vipavsko dolino in Gorico. Obe Gorici pravzaprav. Z nekaj sreče tudi še v Humin, tam se da še pozno v jesen, če se le držiš ravnine in ne rineš v gore . . . 

-> posnetek prevožene poti