M.Julia-Červinjan-Oglej-Gradež (kolesarjenje, <-> 68 km, ↗ 90 m)

Svečan, ponedeljek 2.2.2026

Marina Julia, sonček, vonj po soli, bičikleta, Fabrizio de Andre za glasbeno spremljavo in veter v laseh. No, to zadnje niti ne, radi čelade. Po dolgem, res dolgem času, sem šel na pot brez itinerarja, vnešenega v Garmin, tudi brez konkretnejših želja, kod naj bi me vodila pot. Po trenutnem navdihu, torej.

Ob vodnem kanalu do prvega krožišča, izberem drugi izvoz in nadaljujem do Červinjana. Tam se malce zapeljem po mestecu in vmes premislim, kam nadaljevati. Mika me Palmanova, a se raje odločim za Oglej, ziher je ziher. Bolj pozno sem začel s potepom, zjutraj se mi ni nikamor mudilo, zato me skrbi, da bi nazaj grede iz Palmanove zmanjkalo svetlega dela dneva.

Nekaj časa nadaljujem po eni bolj glavnih cest, tudi bolj prometnih, potem zavijem na široko kolesarsko dvopasovnico, ločeno od glavne prometnice. Kmalu sem v Ogleju, tam se zapeljem v središče pred cerkev in malce počijem. Ploščica, napitek, Fabrizia zamenjam z Brucom. Nekaj bolj na poskok, udarnejše, si želim slišati, Springsteenov londonski koncert je že takšne sorte.

Nadaljevanje do Gradeža, no, tudi že prej, bi zmogel z zaprtimi očmi ali ponoči v času mlaja, brez luči kakopak, bi šlo na posluh, tolikokrat sem se že gonil tod. Doooolg nasip pred mestecem me vedno znova očara, levo morje, desno morje, galebi ino druge ptičice, avtomobili onstran ograje. Res en sam užitek, ko kolesariš tod, izgubljen v spominih, čudoviti naravi in še (marsi)čem. Giro po Gradežu, ne gre brez tega, če sem že tod, seveda tudi centro storico in obala, nasip, potem pa skoraj ob morju do Pinete in od tam naprej nazaj do Julie. Nekaj prej, na križišču, kjer se gre do izliva Soče, se odločim, da se tja čimprej vrnem, s škornji seveda, saj me obisk Isole della Cona po dolgih letih res mika.

Še v Coop, določenih jestvin mi je doma že močno primanjkovalo. V trgovini tudi prijeten klepet z eno od zaposlenih, ki mi je pomagala poiskati nekaj stvari. Zanimivo, tako v Coop-u, kot v trbiškem Sparu, imam izbor določenih artiklov, ki so stalnica mojih nakupov, kar se špeže tiče. V domačih trgovinah tega ni, obiščem jih precej redkeje, zato se košarica ali voziček običajno polni po trenutnem navdihu.

-> posnetek prevožene vožnje

Nova Gorica, naravni rezervat ob izlivu reke Soče, Marina Julia, Solkan, Dobravlje

Prosinec, torek 27.1.2026

Običajno takole po vrsti naštejem kraje, kadar sem nekje na biciklu. Tokrat ne, med kraji sem se vozil z avtom, v vsakem kraju pa sem imel bodisi prijeten opravek, bodisi sem se sprehajal v čudoviti naravi. En tak prav poseben dan, ki mi bo za vekomaj ostal v spominu.

Prvo sila prijeten opravek v Novi Gorici, dvajsetletne sanje počasi dobivajo obliko. Davno tega abstraktne, potem dolgo časa bolj kot ne meglene, črnobele. Spreminjajoče se. Do danes, ko obrisi dobivajo obliko in barvo . . .

Potem sem se odpeljal v Tržič/Monfalcone in še malo naprej, do naravnega rezervata ob izlivu Soče v morje. Sprejemno-informacijski center pričakovano zaprt, zato stopim v gostilnico, saj moram plačati nekaj malega vstopnine. 

Prijazno dekle me opomni, da je pot do otoka Cona (Isola della Cona), to je do izliva Soče, poplavljena in bi moral imeti škornje. Nasmejan sem ji odgovoril, da sem pričakoval nekaj takšnega, da sem pri njih že petič, če ne šestič, in da sem zaradi blata in vode že dvakrat obrnil. Nekako sem ji razložil, da se bom pač sprehodil do koder bo šlo, potem pa do Marinette in nazaj. Njej prav, meni še bolj, petaka vstopnine rade volje plačam, res lepo skrbijo za rezervat, tudi lokal je na nivoju. Od doma sem odšel na tešče, zato sem se pred sprehodom še podprl, limonina pita in kofe sta mi dobro dela. Dekle je imelo seveda prav, kar se vode in blata tiče, tudi sam sem doma pomislil na to, a se mi škornjev nekako ni dalo vreči v avto. 

Počasi sem se vrnil do bližnjega razpotja in tam zavil proti Marinetti. Ker sem imel s seboj nekaj provianta, sem sklenil, da pomalicam tod, namesto ob izlivu Soče, ni šlo drugače. V veliki opazovalnici sem pozdravil starejši par, ki je s fotoaparati, na katerih so bili kot top veliki objektivi, oprezal za pticami, se tudi sam malce razgledal naokoli, potem pa stopil do konca lesene brvi, do stopnic, na  katere sem  sedel in si privezal dušo. Blažen mir, v daljavi kamarški konji, nekaj bližje labodi, tudi druge ptičice, ki se spreletavajo sem ter tja. Med posedanjem sem se spomnil prvega obiska tod, davno tega, sredi zime, ko je mraz tako pritiskal, da je morje prekril led in se je dalo celo malce zadrsati po njem. In tistega, ko sva se z Majo pomujala do izliva, si tam privoščila izvrstno malico, saj sva s seboj prinesla ohoho dobrot, med najim privezovanjem duše pa je princeska veselo zaplavala, ne vedoč, ali čofota v morju ali reki. Tudi tisti dan je še dobro v spominu, ko sva s princesko brodila po globokem blatu in obrnila, ko nama je bilo vsega preveč, potem pa kmalu zatem v precej podobnih razmerah zmogla do konca. Takrat nama je prijazno dekle odklenilo kopalnico, v kateri sem stuširal princesko in jo očedil, sam pa sem se samo temeljito umil in se preoblekel v čista oblačila. No, danes bi lahko bilo podobno, kar se blata tiče. Lahko bi brodil, čofotal, a sem se modro odločil drugače. Že tako sem si moral pri avtu preobleči hlače, da sem se tudi preobul, pa se razume samo po sebi. 

Okrepčan sem se do avta vrnil po taisti poti, če ne bi bilo blata, pa bi lahko nadaljeval naprej in potep zaokrožil. Prihodnjič, recimo. 

Preoblečen in preobut sem se odpeljal do bližnje Marine Julie in se še tam sprehodil, tokrat tik ob morju. Po plaži in velikem pomolu, razgledi proti Trstu, gradu Miramare in zaledju krasni. Tudi v Marini Juliji spominov za debelo knjigo, če bi šel v podrobnosti, verjetno za nekaj njih, nekaj manj debelih.

Do Solkana kot običajno, skozi Gorizio in Novo Gorico, vmes kupim svečko za Majo, ekološko, sonček jo polni. Potem sem dolgo ždel pri njej in se spominjal, se med spominjanjem razgledoval na Sveto Goro in Sabotin, nakar pokličem Nejca, da mu povem, da bom kmalu tam. Četrt ure kasneje sem že postrežen s kofetkom, tudi nona in nono sta doma. Prijeten klepet o tem in onem, ne traja dolgo, da pokliče znanka, s katero sem zmenjen, da jo obiščem. Do Dobravelj ni daleč, enako kot zadnjič falim stransko cesto, tema in nobenega smerokaza, se pač zgodi. Obrnem in sem mimogrede tam, tudi njen mož je doma, fino, lep čas se že nismo videli. Prijeten klepet je kar trajal, da smo prišli na tekoče, šele ob deveti in pol sem se odpeljal proti domu.

Dan, kot tisoče drugih pred njim. Po eni strani. In enkraten, neponovljiv, tako in drugače, po drugi . . .