Menton-Col de Castillon-Sospel (kolesarjenje, <-> 48 km, ↗ 1270 m)

Sušec, nedelja 8.3.2026

Včerajšnje potovanje do Mentona me je manj utrudilo, kot sem pričakoval, da me bo, zato sem med zajtrkom premišljeval, ali naj se odpeljem v hribe ali v Sanremo. Prvo krajše, s kar nekaj višinske razlike, drugo precej daljše, a dokaj zložnejše. Bi sem, ali bi tja, tuhtam in meljem okusen francoski rogljič, vmes naredim požirek kave, kar se odločim za hribe. Bo kar prav, da se konkretno razmigam po včerajšnjem dolgem sedenju za volanom, sem sklenil, pozajtrkoval do konca, potem pa mimogrede pripravil vse potrebno za potep.

Dvigalo v hotelu je bolj kot ne majhno, a sva se z bicikom brez težav spravila vanj. Pred hotelom še enkrat preverim, ali imam vse potrebno, potem pa se kar za nosom odpeljem prvi francoski pustolovščini naproti. Včeraj sem pri izvozu iz avtoceste na krožišču videl, v katero smer bom danes kolesaril, zato sem mimogrede na periferiji, kjer udenem ozko cesto v hribe. Še preden pripeljem iz mesteca, že gonim v klanec ...

Ravnih oziroma položnih cest je na Azurni obali bore malo, samo tiste, ki vodijo tik ob morju. In avtocesta visoko nad mesti in vasmi. Stara cesta, misleč tisto, preden so zgradili avtocesto, gre vseskozi gor pa dol, pa gor  pa dol, pa gor pa dol, verjeli ali ne, jo imam še danes v bledem spominu iz časov izpred štiridesetih let, ko sem se po njej cijazil s Trabantom. Tega sem se zavedal tudi med načrtovanji kolesarskih potepanj v teh koncih, zato sem izbral nekaj krajše vožnje, kot jih običajno vozim, a z več višinske razlike. In popazil tudi na to, da da je pozno popoldan ostalo še kaj časa za sprehode, oglede in druge radosti. 

Hitro sem ujel primeren tempo in živahno pritiskal na pedala. Vreme lepo, prometa malo, glasbena spremljava prijetna, res se mi je prav fino dogajalo. Tu pa tam sem se na kakem položnejšem ovinku ustavil in naredil posnetek ali dva, vsake toliko pozdravil kakega kolesarja, ki je pridrvel nasproti, dočim me v moji smeri ni prehitel noben, kaj šele, da bi jaz ujel kakšnega. Nekje na pol poti do prelaza Col de Castillon me je smerokaz usmeril na staro cesto, po novi biciklisti ne smemo, tu nekje sem malce pretegnil noge in nekaj malega prigriznil. Razgledi proti morju prekrasni, čeravno sem bil samo kakih deset kilometrov iz Mentona in nekaj sto metrov višje, je bila obala videti precej daleč. Do tunela, za katerim sem zavil desno navzdol, proti Sospelu, sem ob cesti pozdravil nekaj ljudi, na začetku moteč se z "bon di". Potem sem hitro osvojil "bonžur", po občutku sodeč, s kar solidno izgovorjavo. 

Na drugi strani tunela sem si nadel vetrovko, saj me je čakal dolg spust do Sospela, med drvenjem do tja sem ne enkrat pomislil na to, kako bo veselo, ko bom čez čas na taisti cesti gonil v klanec. Sicer bi lahko delal krožno, a me je malce skrbelo, da bi se v breg in dolžino nabralo preveč. V Sospelu sem se zapeljal do središča mesteca, morda bolj velike vasi, in tam na eni od teras našel primeren kotiček, kamor sem  sedel k počitku. Primeren zato, ker sem bil na sončku, pa še bicikel sem lahko naslonil na kandelaber tik poleg. Pecivo, kofe, limonada, gospa naj ne bi znala ne angleško, ne italijansko, glede nemščine nisem upal povprašati, zato sem se jaz naredil Francoza in naročil po njihovo. Je kar šlo, čeravno še nisem povsem preklopil na tiste konce, le kako bi, če sem bil tam šele drugič in še to štirideset let plus po prvem obisku. Ups, tretjič, drugič sem šel posvojit princesko, Cathy, ampak tisto je bilo mimogrede, samo tja in nazaj.  

Vračal sem se po taisti poti, kot sem že omenil, me je malce skrbelo, da bi bilo po drugi poti do Col de Castillon-a preveč. Recimo, da imam to v dobrem, če se kdaj vrnem. Nazaj na Castillon je šlo dokaj na izi, pač dober dan, pa tudi priprave na počitnice so bile konkretne. Živahno sem pritiskal na pedala, tu pa tam kak avto, res malo prometa, ves dan, in kak biciklist. Na prelazu naredim nekaj fotografij, potem pa si spet nadenem vetrovko, vedoč, da bo do Mentona letelo. Še skozi tunel in že gravitacija dela svoje, res leti, da je veselje. Malo zatem, ko po manj glavni cesti pripeljem na bolj glavno, zaviram na vso moč, saj se skoraj v zadnjem trenutku odločim za ovinek do vasice Castillon. Če je bilo do tod sorazmerno strmo navzdol, je bilo na ozki cestici v vas v trenutku sila strmo navzgor. Na hitro prešaltam v najlažjo prestavo, potem pa lagodno odpeljem kar dolg klanec do zadnjih hiš. Tam nekaj malega razgledov in ozka uličica med hiše, v dosegu videnega nobenega lokala. Če bi bil, bi še enkrat posedel, tako pa sem samo obrnil in se odpeljal nazaj. Položim ovinek na glavno cesto, na kratko stopim na pedala, potem pa samo še polagam ovinke in tu pa tam zaviram, da ne bi bilo prehitro.

Nižje se cesta malce položi, tam mi vetrovka počasi postane odveč, zato spet kratek počitek, da se slečem, tudi par posnetkov in požirek ali dva napitka. Višje sem imel razglede proti morju, nižje pač ne, tod samo na dolino, po kateri sem se spuščal, in na okoliško gričevje. In seveda vasice, skozi katere sem brzel. Čim se v nadaljevanju zagledal avtocestni viadukt, sem vedel, da bom kmalu "doma". In res nisem imel daleč do krožišča, po katerem sem dan prej prispel na počitnice in se danes zjutraj na drugem izvozu odpeljal v hribe. Po že znani cesti sem nadaljeval v mestece, potem pa namesto proti hotelu zavil proti obali. Ne gre brez morja, sem si mislil, in odbrzel do plaže. Tam malce predahnem, potem pa še kratek giro po promenadi ob morju, da se razgledam, v katere smeri me bodo vodili nadaljni potepi. 

Za grande finale še gor pa dol po enosmernih ulicah, mimo peš cone in že sem v hotelu. Kratek klepet s prijaznim osebjem, bicikel na teraso, sebe pod tuš, potem pa krajši počitek, sprehod do morja in zvečer okusna večerja. 

-> posnetek prevožene poti

Menton-Côte d'Azur

Sušec, 7/3/2026 do 14/3/2026

Lani avgusta je minilo natanko štirideset let, kar sem obiskal Menton. Mestece na Azurni obali, Côte d'Azur, mi je vse do danes ostalo v prijetnem spominu, enako kot potovanje samo, ki sva ga opravila s sošolcem iz srednje šole. S Trabantom sva prepotovala Italijo, Francijo, Monaco, Španijo, Andoro, Švico, Lihtenštajn in Avstrijo, spomini na posamezne kraje ino dogodke so še vedno neverjetno živi. Tako živi, da vse bolj razmišljam, da bi se lotil pisanja in dal spomine na "papir", preden se izgubijo v času in prostoru ... 

O kolesarskem obisku Francije sem razmišljal že lep čas. Sprva so misli uhajale v Alpe in tamkajšnje prelaze, znane s Tour de France-a, to bi bilo primerno poleti, ko tam ni več snega. Potem sem razmišljal o Provansi, tja bi šel lahko že spomladi, kar se mi utrne Côte d'Azur. Spomnim se Mentona in Primorskih Alp nad Azurno obalo, pomislim na  krasne vasice in nižje ležeče prelaze, kjer pozimi trenira kolesarska elita, katere precejšen del živi v bližnjem Monacu. Google in ChatGPT mi hitro ponudita par imenitnih idej glede kolesarskih potepov in primernega hotela, dan kasneje že imam rezervirano prenočišče z zajtrkom in garažo za avto in bicikel. Tudi za skonto se hitro zmenim, saj rezervacijo opravim brez posrednika. 

Čeravno dolga, mi je pot do Mentona minila hitro, prometa ni bilo kaj prida. Čim zapustim avtocesto, me Garmin udobno vodi po ozkih enosmernih ulicah in kot bi trenil pripeljem na drive-in pred hotel. Kar tri mlajša dekleta so v recepciji, ker sem prijavo opravil že dan prej prek spleta, so formalnosti urejene mimogrede. Prijetno me presenetijo, ko izvem, da so mi brez doplačila dodelili večjo sobo s teraso, nič manj, ko mi povedo, da lahko imam bicikel na terasi, namesto v kolesarnici. Prtljaga in bicikel so hitro v sobi oziroma na terasi, potem zapeljem avto v garažo in počitnice se prično.

V času med obema sobotama sem opravil štiri krasne kolesarske ture, vsaka zasluži svoj opis, dva dneva pa sem radi počitka in slabšega vremena namenil aktivnemu počitku, med katerim sem po dolgem in počez prehodil stari del Mentona in z vlakom za nekaj ur obiskal bližnji Monaco oziroma Monte Carlo. Popoldnevi so bili namenjeni počitku po kolesarjenju in krajšim sprehodom, večeri pa kulinaričnemu razvajanju, le to je bilo res na nivoju. 

Po nekaj dnevih doma, ko je doživeto že postalo čudovit spomin, že razmišljam o vnovičnem obisku. Če, potem zagotovo nekaj dni dlje in nič manj zagotovo pozno spomladi ali zgodaj jeseni, da bom imel kaj tudi od morja ...

                                                     fotografije MENTON

   fotografije Monte Carlo

                                       kulinarična razvajanja