Monte Avanza

Kimavec, sreda 16.9.2026

Prejšnja tura, karnijski trojček Paularo, Dimon in Nedis, je bila točno to, kar sem si že lep čas želel in potreboval. Eno samo veselje. Po njej sem v dnevnik spominov, to je tole tu, napisal, da sem imel še nekaj dni po njej enako nagajiv nasmešek na licu, kot sem ga imel, ko sem s turo zaključil. Čas je za nekaj novega, sem razmišljal, za goro, s katero se še nisva srečala. Zadnje čase sem se namreč potepal po vrheh, na katere sem se že povzpel, na nekaj njih že nekajkrat. V zabeležki, kjer beležim želje takšne ino drugačne sorte, je bila Avanza precej pri vrhu, zato razmislek kam naj se odpravim, ni bil dolgega veka.

Če sem se po prejšnji turi k avtu vrnil z nagajivim nasmeškom na licu, sem po današnji na koncu kar zacepetal od veselja, tako je bilo fletno. Brez heca. In če sem imel prejšnjič do izhodišča skoraj dvesto kilometrov, sem jih imel danes celo nekaj malega več. Pravo pravcato potovanje, na desetine takšnih v zadnjih petnajstih letih. V Trbižu zapeljem na A23 Autostrada Alpe Adria, zadnje čase običajno tako, je hitreje do izhodišča, potem izberem izvoz Carnia, v Tolmeču zavijem proti Villa Santini in od tam nadaljujem proti Cima Sappadi. Že nekaj prej sem  deležen prelestnega razgleda na Meridiano di Sappada, na gore Cima Dieci, Cima Undici (Piccolo Siera) in Cima Dodici (Monte Siera). Vse tri krasen  spomin, Piccolo celo dva, saj sem prvič zmogel samo na njen stranski, to je, manj glavni vrh. V Cima Sappadi pri cerkvi, za katero je pokopališče, zavijem proti izviru Piave. Do Sorgenti del Piave je še nekaj kilometrov mestoma sila ovinkaste in strme ceste, parkiram nekaj prej, tam, kjer se prične pot proti koči Calvi oziroma Rifugio Pier Fortunato Calvi, kot je njeno uradno ime. Dopoldan se preveša v drugo polovico, sonček sije, da je veselje, kar nekaj vozil in manjša skupina pohodnikov obetajo, da ne bom sam. Mimogrede se preobujem, še palici, in že sem na poti. Prvo nekaj sto metrov nazaj po cesti, po kateri sem se pripeljal, potem na pašniku udenem pešpot "173" in pravljica se prične.

Premišljeval sem o minulih potepih nad dolino Val Sesis, v teh koncih torej, in se domislil treh, katere sva ušpičila s princesko. Od Baite Rododendro sva se mimo jezerca Laghi d'Olbe povzpela na Monte Lastroni, od koče Piani del Cristo na Monte Chiadin-cima ovest in od izvira reke Piave na Monte Peralbo in to kar po 'cresti ovest'. Dragoceni spomini, vsak posebej, čeravno po svoje samo drobci doživetega, gledano šestdeset let nazaj. Zamišljen hodim po nekakšnem kolovozu, kjer tečejo potočki in moram paziti, da ne stopim v lužo, tudi kak kravjek se najde, sonček mi sije naravnost v oči in me slepi, čeravno imam sončna očala. In pridem do zidanega vodnega zajetja, na katerem je velika markacija, nadaljujem po kolovozu, malce navzdol in pridem do krasnega počivališča s klopco, tik nad belo cesto. Spreleti me, da ob poti ni markacij, pokukam sem, pokukam tja, res nikjer nobene. Potem pokukam še na telefon, kjer mi app beleži prehojeno pot, tam se na zemljevidu vidi tudi ceste in pešpoti, in vidim, da bi pri 'vodovodu' moral zaviti v breg. Popraskam se po glavi, potem pa stopim tisto nekaj malega nazaj in kaj hitro nadaljujem po lepi stezici zmerno navkreber. Se zgodi, si misilm, se je že nekajkrat in se zagotovo še bo. Dan je topel, nekaj sence v gozdu mi dobro dene. Kmalu pridem do naslednjega razpotja, kjer nadaljujem po "173" in počasi pridem nad gozdno mejo, ter s tem do prvih razgledov. Že tod je krasno, pomislim, kako lepo bo šele na vrhu. Na to, da bo vrh bolj kot ne v megli, nisem niti pomislil.

Hodim, premišljujem, se razgledujem, vse skupaj traja, kaj ne bi, kar nekje višje zaslišim glasove. Potem se še nekaj časa vzpenjam, nad menoj vse tiho, kar nedaleč naprej zagledam dva starejša moža. S starejša mislim na to, da imata po videzu sodeč nekaj let več, kot jih imam sam. Počasi pridem do njiju, pozdravu sledi kratek klepet. Ugotovimo, da smo vsi namenjeni na Avanzo in z nje sestopiti na drugo stran, mimo Calvija do avta. Potem še par besed o krasnem vremenu in o poti do vrha, eden od mož nekaj pojamra glede zavarovanega mesta nekaj višje, že blizu vrha. Vsi smo prvič tod, na tej poti. Nekako jima povem, da po opisu, nekaj opisih  pravzaprav, na poti ni nič pretirano zahtevnega, le tisto mesto je zaradi izpostavljenosti zavarovano in kot tako lažje prehodno. Moža še kar počivata, sam pa se poslovim in nadaljujem z vzponom. Se vidimo na vrhu, se poslovita še ona, minutka ali dve in že sem sam. Kmalu me smerokaz usmeri levo, kjer me stezica nekaj višje pripelje na ozko poličko. Nad menoj ostenje, na prvi in drugi pogled imam občutek, da me kmalu čakajo jeklenice oziroma zavarovana mesta, saj je pobočje videti sila strmo. Videz vara, ali kako se že reče, polička je res izpostavljena in nadaljevanje nekaj časa tudi, a gre enostavno s palicami, le na korak moraš popaziti. Pot me pripelje v krasno dolinico, od koder že vidim melišča, prek katerih me bo vodila pot naprej proti vrhu. Držim se stezice, saj se mi tod manj melje pod nogami, kot bi se mi na bližnjici, in kmalu pridem do razpotja, kjer zavijem desno proti vrhu. To je torej to, pomislim, ko se spomnim prebranih opisov, do sem potem sestopim po taisti poti, nato pa nadaljujem levo gor, proti sedlu Passo dei Cacciatori in naprej proti koči.

Na hitro naredim par požirkov, potem pa nadaljujem prek melišča, držeč se trše podlage. Tako gre kar visoko, sledi nekaj malega, kjer gre dva koraka gor, pol koraka nazaj, kar prisopiham na sedelce oziroma 'forčelo' Forcella delle Genziane. Tod nekje stopim v drug svet, barve zamenja sivina, le tu pa tam se malce odpre, da vidim vršna pobočja, nekaj malega v dolino in košček modrega neba. Postane hladno, zato stopim malce urneje, vedoč, da je vrh blizu. Recimo, da sem ga čutil nekje blizu, videl ga v tisti sivini seveda nisem. Kmalu sem pri jeklenici, o kateri smo rekli par besed z možema, roko na srce bi šlo tudi brez. Samo en kratek konec je res izpostavljen, ostalo tako tako. Hitro sem čez, potem pridem do bunkerjev in galerij, ostankov prve vojne, par posnetkov in že hitim naprej. Rdeči bolli rossi mi pridejo kar prav, vreme in teren je sivo v sivem in rdeče pike prijazno kažejo, kod je najlažje proti vrhu. Potem se malce zvedri in precej blizu zagledam križ vrh Avanze. Lučaj, morda dva, kot bi trenil sem tam.

Blažena samota, pomislim, zroč v bolj kot ne črnobel svet. Ponekod košček modrega neba, proti Val Deganu nekaj sončnih žarkov, v tisti smeri tudi največ razgledov na dolino ino gore nad njo. Že zadnjič, na Nedisu, sem imel nekakšen mističen občutek radi oblakov, pa je bila tam visoka oblačnost brez megle, tole tukaj vrh Avanze, oblaki in megla, je bilo precej bolj izrazito. Topleje sem se odel in sedel k počitku, med katerim sem se nekoliko okrepčal. Če sem na začetku vzpona premišljeval o turah nad Val Sesisom, sem z vrha še največ zrl proti dolini Val Degano, tam je bilo še največ razgledov. Spomnil sem se mnogih tur od Pierabecha ali od polnilnice mineralne vode gor, v to ali ono smer, kup dragocenih spominov se je nabralo tam. Upam, da kakšnega še dodam, predvsem turnosmuškega si želim še posebej. Z vremenom na vrhu nekako tako, kot bi zvečer, ko se dela mrak, nekdo prižigal in ugašal luč v prostoru. Turoben, sivo bel svet okoli mene, potem se malce zasveti, nekaj sončnih žarkov zmore oblake, okolica postane barvita in oko je deležno prelestnega razgleda enkrat v to, drugič v ono smer.

Vedoč, da imam še lep kos poti pred seboj, sem se počasi odpravil naprej. Tudi dol grede sledim rdečim pikam, ki mi v megleno sivi okolici precej olajšajo razved. Nekaj nižje sem se malo pomudil pri ostalinah prve vojne, hočeš nočeš se spomniš tistih groznih časov, trpljenja in mrtvih. Glede na to, kaj se dandanes dogaja po svetu, se nismo kaj dosti naučili ali pa imamo samo slab spomin. Žalostno.

Potrudim se misliti na lepše reči in počasi nadaljujem s sestopom. Nižje pridem iz megle in s tem do razgledov, vsaj navzdol se lepo vidi, kar nedaleč naprej zagledam dve postavi. Saj res, pomislim, čisto sem pozabil na moža, s katerimi sem se srečal nekaj prej. Počivata na forčeli Genziane, hitro sem tam in spet na hitro poklepetamo. Odgovorim jima, koliko je še do vrha, ki je še vedno skrit v megli, tudi, kakšna je tista zavarovana polica. Še par besed o tem in onem, potem pa ciao in buona giornata in naprej dol ven. Na melišču se veselo podričam, še nekaj položnega in že sem na razpotju, kjer sem nekaj prej prišel gor. To je to, pomislim, še enkrat gor, pa daljše prečenje in spet bom na znani poti, to je tisti, po kateri sva s princesko sestopila s Peralbe. Po kar strmem pobočju nadaljujem navkreber in hitreje kot sem pričakoval zmorem do sedelca Passo dei Cacciatori. Nadaljevanje preko Falso Passo dei Cacciatori do sedla Passo Sesis je bilo prijetno in razgledno, ves čas po malem navzgor in s pogostim brlizganjem svizcev ob poti. Nekaj njih sem srečal precej na blizu, vsi so bili precej tolsti, pravi debeluščki, ki se bodo kaj kmalu odpravili na zimsko spanje. Nekje pod Pic Chiadenisom sem moral prek precej strmega in zavarovanega mesta, tam sem že čutil utrujenost, a se je le ta potem še pred Sesisom nekam izgubila, tako da sem misel na krajši počitek kaj hitro odmislil. Na sedlu oziroma tam, kjer pot zavije v dolino proti koči Calvi, sem malce postal in se spomnil Peralbe, tistega dne, ko sva bila gori s princesko. Spomnil sem se tudi želje po vzponu na Peralbo iz Avstrije in koj zatem še na nekaj tur na oni strani, več ali manj vse iz Lesne doline oziroma Lesachtal-a. Morda pa res nekoč, kdo ve, kaj prinese čas.

Nekaj nižje zagledam cesto in avtomobile, videti je še daleč, še malo nižje pa se mi nasproti pripelje par gorskih kolesarjev. Vsi na električnih MTB, ni videti, da se morajo kaj dosti truditi navkreber. Pešpot me pripelje na neke sorte kolovoz in kmalu zagledam kočo. Do nje ni daleč, do tam se odločim, da počijem v dolini, tam si tudi privežem  dušo. Zato zložno nadaljujem sestop, kar po beli cesti, nekaj bližnjic mi ne diši, saj se mi ne ljubi po strmem in skrotastem. Zamišljen, nekako odklopljen jo drobim navzdol, dolina je vse bližje, vroče vse bolj. Še dobro, da vsake toliko zaveje hladen vetrič, ki malce ohladi pregreto čelo in poskrbi za prijetnejše počutje. Bela cesta me pripelje v gozd, tod prijetno senčno, ne dosti nižje zaslišim kravje zvonce, tudi zamolko mukanje, ne traja dolgo in že sem pri avtu. Tam kar zacepetam od veselja, tako fletno je vse skupaj, Pravkar opravljen potep, doživetje počasi postaja spomin, pri srcu je toplo, saj sem tekom dneva obudil nekaj prekrasnih spominov, tudi par želja se je obudilo iz pozabe. Po eni strani bi moral biti žalosten, ker je spet enkrat nekaj lepega mimo, je samo še spomin, torej imam eno željo manj. Po drugi strani pa sem bogatejši za čudovito izkušnjo, ne nazadnje tudi za par novih želja, kakšne sem se spomnil po dolgem času, kakšna pa se je rodila na novo.

V Cima Sappadi se ustavim v lokalčku, ki je nekako stalnica, kadar se potepam v teh koncih. Bife in trafika v enem, pa še kakšno sladkarijo ali žvečilne lahko kupim za na pot. Espresso, brioche in lemon soda, kaj bi drugega.

Še po jestvine, tokrat Villa Santina, spet zvrhan voziček dobrot, še njihova in naša avtocesta in nekaj lokalnih za povrh in že sem doma. Ta 'že sem' je seveda trajal dobro poltretjo uro, saj tisti konci niso prav blizu.

-> fotografije Monte Avanza

-> posnetek prehojene poti

Monte Paularo, Monte Dimon in Monte Neddis

Kimavec, četrtek 3.9.2026

Končno sem dočakal znosnejše temperature in nekaj manj prometne ceste. Že lep čas sem hrepenel po karnijskih prostranstvih in tamkajšnji samoti. Nekaj čarobnih gora mi je burilo domišljijo, težko se je bilo odločiti, kam se bom odpravil. Naj grem sem, ali naj grem tja? Na koncu sem se odpravil na tisto, ki mi je prva padla na misel, pravzaprav na tiste, saj sem naredil anello prek treh vrhov. Potep je bil sila imeniten, nekaj dni kasneje imam še vedno taisti nagajiv nasmešek na licu, kot sem ga imel oni dan po zaključku ture.

Pred časom sem malce brskal po dnevniku spominov, po teh straneh torej, in med drugim našel tudi v naslovu omenjene tri vršace. Pogosto sem se potepal v teh koncih, na hitro bi dejal, da je bilo pred današnjim troje turno smuških in troje 'kopnih', vsi od Valdajerja gor. Smuški vedno brez Paulara, je pač toliko stran, v kopnem običajno vse tri. Paularo sam pa sem enkrat s princesko iz druge strani, od Malge Pramosio, in enkrat z biciklom od Valdajerja. No, z biciklom ni šlo prav do vrha, zapeljal sem se do konca ceste in od tam nadaljeval peš. Zanimivo, ponovni obiski znanih mi krajev ino gora se kar nadaljujejo. Začenši s Čistim vrhom pred kolesarjenjem v Bormiu, potem s Špikom Hude Police in Pristovškim Storžičem, ne nazadnje tudi z Lonicami, kamor sem se potrudil z biciklom iz Ukev prek Tablje.

Čeravno Valdajer ni prav blizu, skoraj dvesto kilometrov se nabere v eno smer, mi je vožnja minila dokaj hitro. Domači kraji, vse od Trbiža naprej, prav pogrešal sem jih. V Arta Terme sem postal malce nestrpen, vedoč, da je izhodišče blizu, še Paluzza, Treppo Carnico, Ligosullo in že sem zavil proti Valdajerju. Še nekaj ostrih ovinkov, serpentin, in že sem bil pri gradu, kjer sem malce naprej parkiral ob cesti. Nekaj vozil mi je dalo slutiti, da na poti ne bom sam, a potem z izjemo mlajšega para vrh Paulara nisem srečal nikogar. Izvzemši desetine ovc in pastirja, s katerim smo si pomahali med mojim sestopom z Dimona.

Jutro je bilo presenetljivo toplo, ko sem vzel pot pod noge, še preden sem s ceste zavil na pešpot, so mi že tekle potne srage po licu. Spodaj, na začetku, sem šel malce naokoli, drugače kot nekajkrat pred tem, ko sem se držal bolj direktne 'zimske smeri'. Nekaj časa v senci gozda, pa prek travnikov, nekajkrat tako, da sem zmogel do oddajnikov in kontejnerja vrh vzpetinice Val di Legnan. Kar milo se mi je storilo, ko sem zagledal vrhe, na katere sem namenjen, nič manj radi prekrasne panorame na bolj oddaljene gore. 

Nadaljeval sem po širokem slemenu, lep čas je bil tako zložen, da se mi je zdelo, da grem po ravnem. Počasi sem prišel do vznožja Neddisa in tam sledil poti v levo, saj sem sklenil, da ga obiščem med sestopom. Prečenje je bilo hitro pri kraju, tudi tod vzpona bore malo, kaj kmalu sem zagledal jezero Lago Dimon nekaj nižje. Seveda tudi Paularo nekje sorazmerno daleč naprej in Casero Montelago nad jezerom. Tam se je slišal zamolkel pasji lajež, nekaj naprej pa sem zaslišal glasno ovčje blejanje na pobočjih Dimona. Na desetine ovc, zna biti, da precej več kot sto. Pobočje je bilo ponekod belo, kot bi ga pobelil sneg. Nekaj časa sem še sledil poti, potem pa sem se kar čez drn in strn spustil na bližnjo cesto. Tod sem med skalami našel tri backe, ki so dremuckali na mehkih travah. Potruditi sem se moral, da sem šel mimo, ne da bi jih šel pobožat, saj ne gre, da bi jih vznemirjal po nepotrebnem. 

Do samega jezera se nisem spustil, saj sem se že večkrat sprehodil okoli njega, počasi sem nadaljeval proti caseri in Paularu. Presenetilo me je, da je bilo jezero vodnato kot običajno, pričakoval sem precej manj vode v teh suhih in vročih časih. Za ograjo je bilo kar nekaj ovc, tudi precej backov, in na ograji opozorilo radi psa čuvaja. Če sem nekaj prej, višje, slišal zamolkel lajež, je bilo sedaj vse tiho. Tudi sam sem tiho in urno smuknil mimo, saj nisem želel kaliti blaženega miru ino samote, katera me spremljata ves čas. Med krevsljanjem po cesti sem se spomnil kolesarskega potepa tod, hike&bike na Paularo, krasen spomin. Potem sem pomislil še na Zahomec, kjer sem se do planine takisto pripeljal z biciklom in šel potem do vrha peš, le da sem se tam potem v dolino odpeljal po drugi strani in po drugih cestah. Tudi kolovozu, ki je bil bolj za MTB bicikel, kot za moj treking. Na koncu ceste sem spet zavil na peš pot, tod je bilo jezerce za razliko od spodnjega manjše kot običajno, ena velika mlakuža recimo. Vedoč, da do vrha ni ne daleč, ne strmo, sem stopil hitreje in kmalu zaključil vzpon na prvega od treh. Pri križu me je presenetil mlajši par, ki je sedel nekaj nižje na oni strani. Prijazno se pozdravimo, sam sedem bolj na samo, še preden se udobno namestim, onadva že pričneta s sestopom. Med grizljanjem ploščice obudim spomine, tako na potepe, kot na njih, s katerimi sem bil nekoč skupaj na poti, potem pa lep čas premišljujem o bližnji prihodnosti. Idej in želja je precej, potovalno potepuških, nekaj kolesarskih in nekaj več pohodniških, od teh tudi kakšna brezpotno zahtevnejša. Nikoli jih ne bo zmanjkalo, pomislim, želja takšne ino drugačne sorte, in kar prav je tako.

Med počitkom se je sonce vsake toliko skrilo za oblake, takrat me je skoraj zazeblo, drugače pa je bilo zgoraj sila prijetno, saj je vel rahel vetrc, ki je blažil sončno pripeko. Če ne bi imel še kar nekaj poti pred seboj, bi kar zaležal na vrhu, tako prijetno je bilo čemeti zgoraj. Počasi sem se odpravil naprej, proti Dimonu, in pomislil na to, kako za vraga se je lahko zgodilo, da sta s Paularom do metra enako visoka. Malce dol, po taisti poti kot prej gor grede, potem pa v levo in na greben, morda bolj sleme, ki vodi do vznožja Dimona. Kmalu sem zaslišal lajež, ki ni potihnil visoko pod vrh, na razpotju nekaj naprej sem spodaj na cesti videl velikega ovčarskega psa. Prav vesel sem bil, da se nisva srečala, ko sem bil na poti gor grede. S tega razpotja sem videl tudi nebroj ovc, ki so se pasle na pobočjih Dimona, glasno so blejale med hojo na drug konec hriba. Še predzadnji vzpon, zadnji bo Neddis, in že sem bil na Dimonu, Prvo sem se sprehodil levo radi razgledov, se vrnil in nadaljeval do bližnjega vrha. Nekaj skal in lesena palica označujeta vrh, čisto nekaj drugega kot križ z napisom vrh Paulara in kasneje vrh Neddisa. Skromno.

Spominjanje na turno smuške užitke, na potep s princesko, potem pa naprej, sprva kar precej dol, predno sem šel še zadnjič gor. Tod nekje sva si pomahala s pastirjem, ovce so glasno blejale, čim sem bil onstran na pobočju Neddisa, jih ni bilo več slišati. Vreme se je vse od Paulara sem spreminjalo, enkrat več, drugič manj oblakov, ki so dajali nekakšen mističen pridih gorski kulisi. Prijazni oblaki, dežja se mi ni bilo potrebno bati. Z Dimona po kar strmih travah navzdol, potem pa nekaj manj strmo in bolj šodrasto na Neddis navzgor. Spomnil sem se turno smuških tur, z Neddisa sem na sedelce vedno odsmučal kar s psi na smučeh, nazaj grede pa smučke vedno nosil na ramenih. Malce sem se držal stezičke, malce šel po svoje, ob poti se je našlo še precej borovnic, ni šlo, da se ne bi posladkal. Še mimo nekakšne votline, morda davno tega bunkerja, in že sem bil vrh Neddisa. Tako kot na Paularu tudi tod ličen križ, ime vrha in višina, kar stoje sem na kratko počil. Prelestni razgledi tudi tod, kot ves dan, kamorkoli sem se ozrl, sem našel kaj domačega, naj si je šlo za vrh, planino ali vasico v dolini.

Nadalje sem sestopal po širokem slemenu, kjer je pozimi imenitna smuka. Ko sem bil tu zadnjič na smučeh, je bila snežna odeja pomrznjena in trda, zato sem se takrat držal nekakšnega grabna na levi, v katerem je bilo precej napihanega snega in je bilo, kot bi se dričal po pršiču. Počasi me je pričela loviti utrujenost, čutil sem, da kondicijsko nisem na nivoju, kot sem ga vajen. Pričakovano, saj sem se med vročinsko pripeko bolj kot ne držal doma, na hladnem. Med sestopom sem med drugim pogledoval na gradič Valdajer, ki se je zdel precej daleč, a me to ni zmotilo, saj sem vedel, da bom v slabi uri tam. Nekaj pred kontejnerjem in antenami sem udel stezico, po kateri sem obšel omenjene objekte, nekakšna bližnjica, po kateri sem se vzpenjal, kadar sem bil na smučeh. Nekaj časa sem sestopal po njej, potem stopil na pot, po kateri sem hodil zjutraj, nižje pa spet zavil na bližnjico, katera me je pripeljala na cesto že precej blizu avta. Spodnje pol sestopa, tam nekje, je sonce povsem zmoglo oblake, tako da je bilo precej vroče. Kaj precej, preveč. Kakorkoli že, k avtu sem se vrnil s prešernim nasmeškom na licu, sila zadovoljen z opravljenim potepom. 

Po krajšem počitku sem se odpeljal proti domu in premišljeval, ali naj grem po špežo v Tolmeč ali Trbiž. Kar me prešine, da lahko nakup opravim v Arta Terme. Rečeno, storjeno, še laška in naša avtocesta, pa nekaj lokalnih vmes, in že sem bil doma.

-> fotografije Monte Paularo, Monte Dimon in Monte Neddis

-> posnetek prehojene poti