Nova Gorica-Palmanova (kolesarjenje, <-> 79 km, ↗ 270 m)

Svečan, torek 17.2.2026

Že zadnjič me je mikala Palmanova, a sem v Červinjanu raje zavil proti Gradežu in se od tam vrnil v Marino Julio, kjer sem imel avto. Kar prav tako, znal bi me loviti mrak, vrh vsega pa ceste od morja gor kar dobro poznam. 

Da bo naslednjič Palmanova sem vedel, še preden sem zadnjič zaključil potep. Glede izhodišča je bilo idej več, po krajšem premisleku sem se odločil za Novo Gorico. Mestece je kot nedavna evropska prestolnica kulture, skupaj s sosednjo Gorico, kot prerojeno. Sam imam občutek, kot bi se že prej prijeten kraj prebudil iz zimskega spanja in na novo zaživel. Rad sem tam, pravzaprav vse rajši ...

Poleg lično prenovljene železniške postaje je veliko brezplačno parkirišče, tam sem določil izhodišče, saj sem si itinerar zamislil tako, da grem tja grede skozi Gorico po eni strani in nazaj grede po drugi. Takisto velja za pot od Gorice do Palmanove in nazaj, tudi tod naj bo nekaj malega razlike tja ter sem. Doma sem vse potrebno pripravil nekako ležerno, tudi pozajtrkoval počasi, nikamor se mi ni mudilo, saj sem želel, da jutranji hlad popusti, preden sedem na kolo. 

Sredi dopoldneva sem se odpeljal po Erjavčevi v Italijo, na bloku pozdravil nekaj uniformiranih mož, potem pa v krožišču udel tretji izvoz in mimo katoliške knjigarne pripeljal na Travnik. Desetletja spominov so se odvrtela kot najlepši film, vse do prvih let osnovne šole sem se izgubil v času in prostoru. Ni kaj, leta so tu in podobno kot sem nekoč poslušal stare starše kako je nekdaj bilo, sem sedaj tudi sam tu nekje kar se spominov tiče. Če bi bilo nazaj grede, bi se na Travniku ustavil v enem od lokalov na kofetu, ker sem šele začel, sem nadaljeval s potepom. Skozi nekaj krožišč do Soče, pa prek mostu na ono stran, krajši del dvopasovnica, kjer je bilo sila zoprno, in že sem na stranski cesti, bolj kot ne sam. Sam z biciklom, spomini ino željami, ter seveda prijetno glasbo, ki me zadnje čase spremlja med mojimi kolesarskimi potepanji.

V Šlovrencu ob Soči (San Lorenzo Isontino) na pamet zavijem na eno od stranskih cest, Garmin vztrajno piska naj obrnem, a ga uslišim šele, ko pripeljem točno tja, kjer sem narobe, na pamet, zavil. Seveda po drugi cestici. Kar na smeh mi gre, ko pokukam na zemljevid in prevoženo pot. Malce se poigram z nastavitvami itinerarja, izberem nekaj stranskih cest, da bo kaj manj prometa, in že se peljem naprej. Do Palmanove nimam daleč, že nekaj prej ugotavljam, da kolesarim po znani mi cesti skozenj znane mi kraje.

Pred obzidjem počakam na zelen semafor, par minut zatem že sedim na glavnem trgu, še malce zatem sem že postrežen. Kofe, brioche in lemon soda, klasika, v kafiču, kjer sem skoraj vedno, kadar me pot zanese sem. Domače. Sonček prijetno greje, zlahka bi zadremal, tako prijetno se mi dogaja. Se okrepčam, odžejam, posončim, tudi spočijem noge, potem pa stopim do šanka, da poravnam svoj dolg. Kot običajno znesek zaokrožim navzgor, vedno so prijazni, rad se vračam, še buona giornata in ciao in že sedim na bičikleti.

Nazaj grede nekaj časa po taisti cesti, nova kolesarska steza na mostu čez reko Ter je fantastična, potem pa v Visconeju zavijem desno in po drugi cesti, cestah, nadaljujem proti Gorici. Goricama. Nekaj pred mostom čez Sočo pripeljem na dvopasovno cesto, ki mi je bila tja grede sila zoprna, promet pač, sedaj v smeri centra Gorice ni sile. Krožišče, zadnji izvoz preden bi prišel nazaj na most, in že sem spet sam. Klanec, nekaj klancev pravzaprav, da pridem bližje središča mesteca, vse domače, tako iz avta kot z bicikla, tudi peš smo se že potepali tod blizu. Pomislim, da bi zavil do Travnika in tam na kofe, kar se spomnim, da sem zmenjen z Nejcem, da jih obiščem. Zato nadaljujem proti naši Gorici, na meji spet pozdravim uniformirane može, še malo in že sem pri avtu. 

Zadovoljen, res je bilo fino, prometa z nekaj malega izjemami ne kaj dosti, vreme kot naročeno, več si ne gre želeti. Hitro v druge cunje, pa bicikel na prtljažnik in že kličem Nejca. Četrt ure kasneje že kofetkamo, prijeten klepet o tem in onem se je zavlekel vse do večera. Še vožnja od tam doma do sem domov in krasen dan je počasi postal spomin.

-> posnetek prevožene poti

M.Julia-Červinjan-Oglej-Gradež (kolesarjenje, <-> 68 km, ↗ 90 m)

Svečan, ponedeljek 2.2.2026

Marina Julia, sonček, vonj po soli, bičikleta, Fabrizio de Andre za glasbeno spremljavo in veter v laseh. No, to zadnje niti ne, radi čelade. Po dolgem, res dolgem času, sem šel na pot brez itinerarja, vnešenega v Garmin, tudi brez konkretnejših želja, kod naj bi me vodila pot. Po trenutnem navdihu, torej.

Ob vodnem kanalu do prvega krožišča, izberem drugi izvoz in nadaljujem do Červinjana. Tam se malce zapeljem po mestecu in vmes premislim, kam nadaljevati. Mika me Palmanova, a se raje odločim za Oglej, ziher je ziher. Bolj pozno sem začel s potepom, zjutraj se mi ni nikamor mudilo, zato me skrbi, da bi nazaj grede iz Palmanove zmanjkalo svetlega dela dneva.

Nekaj časa nadaljujem po eni bolj glavnih cest, tudi bolj prometnih, potem zavijem na široko kolesarsko dvopasovnico, ločeno od glavne prometnice. Kmalu sem v Ogleju, tam se zapeljem v središče pred cerkev in malce počijem. Ploščica, napitek, Fabrizia zamenjam z Brucom. Nekaj bolj na poskok, udarnejše, si želim slišati, Springsteenov londonski koncert je že takšne sorte.

Nadaljevanje do Gradeža, no, tudi že prej, bi zmogel z zaprtimi očmi ali ponoči v času mlaja, brez luči kakopak, bi šlo na posluh, tolikokrat sem se že gonil tod. Doooolg nasip pred mestecem me vedno znova očara, levo morje, desno morje, galebi ino druge ptičice, avtomobili onstran ograje. Res en sam užitek, ko kolesariš tod, izgubljen v spominih, čudoviti naravi in še (marsi)čem. Giro po Gradežu, ne gre brez tega, če sem že tod, seveda tudi centro storico in obala, nasip, potem pa skoraj ob morju do Pinete in od tam naprej nazaj do Julie. Nekaj prej, na križišču, kjer se gre do izliva Soče, se odločim, da se tja čimprej vrnem, s škornji seveda, saj me obisk Isole della Cona po dolgih letih res mika.

Še v Coop, določenih jestvin mi je doma že močno primanjkovalo. V trgovini tudi prijeten klepet z eno od zaposlenih, ki mi je pomagala poiskati nekaj stvari. Zanimivo, tako v Coop-u, kot v trbiškem Sparu, imam izbor določenih artiklov, ki so stalnica mojih nakupov, kar se špeže tiče. V domačih trgovinah tega ni, obiščem jih precej redkeje, zato se košarica ali voziček običajno polni po trenutnem navdihu.

-> posnetek prevožene vožnje

Nova Gorica, naravni rezervat ob izlivu reke Soče, Marina Julia, Solkan, Dobravlje

Prosinec, torek 27.1.2026

Običajno takole po vrsti naštejem kraje, kadar sem nekje na biciklu. Tokrat ne, med kraji sem se vozil z avtom, v vsakem kraju pa sem imel bodisi prijeten opravek, bodisi sem se sprehajal v čudoviti naravi. En tak prav poseben dan, ki mi bo za vekomaj ostal v spominu.

Prvo sila prijeten opravek v Novi Gorici, dvajsetletne sanje počasi dobivajo obliko. Davno tega abstraktne, potem dolgo časa bolj kot ne meglene, črnobele. Spreminjajoče se. Do danes, ko obrisi dobivajo obliko in barvo . . .

Potem sem se odpeljal v Tržič/Monfalcone in še malo naprej, do naravnega rezervata ob izlivu Soče v morje. Sprejemno-informacijski center pričakovano zaprt, zato stopim v gostilnico, saj moram plačati nekaj malega vstopnine. 

Prijazno dekle me opomni, da je pot do otoka Cona (Isola della Cona), to je do izliva Soče, poplavljena in bi moral imeti škornje. Nasmejan sem ji odgovoril, da sem pričakoval nekaj takšnega, da sem pri njih že petič, če ne šestič, in da sem zaradi blata in vode že dvakrat obrnil. Nekako sem ji razložil, da se bom pač sprehodil do koder bo šlo, potem pa do Marinette in nazaj. Njej prav, meni še bolj, petaka vstopnine rade volje plačam, res lepo skrbijo za rezervat, tudi lokal je na nivoju. Od doma sem odšel na tešče, zato sem se pred sprehodom še podprl, limonina pita in kofe sta mi dobro dela. Dekle je imelo seveda prav, kar se vode in blata tiče, tudi sam sem doma pomislil na to, a se mi škornjev nekako ni dalo vreči v avto. 

Počasi sem se vrnil do bližnjega razpotja in tam zavil proti Marinetti. Ker sem imel s seboj nekaj provianta, sem sklenil, da pomalicam tod, namesto ob izlivu Soče, ni šlo drugače. V veliki opazovalnici sem pozdravil starejši par, ki je s fotoaparati, na katerih so bili kot top veliki objektivi, oprezal za pticami, se tudi sam malce razgledal naokoli, potem pa stopil do konca lesene brvi, do stopnic, na  katere sem  sedel in si privezal dušo. Blažen mir, v daljavi kamarški konji, nekaj bližje labodi, tudi druge ptičice, ki se spreletavajo sem ter tja. Med posedanjem sem se spomnil prvega obiska tod, davno tega, sredi zime, ko je mraz tako pritiskal, da je morje prekril led in se je dalo celo malce zadrsati po njem. In tistega, ko sva se z Majo pomujala do izliva, si tam privoščila izvrstno malico, saj sva s seboj prinesla ohoho dobrot, med najim privezovanjem duše pa je princeska veselo zaplavala, ne vedoč, ali čofota v morju ali reki. Tudi tisti dan je še dobro v spominu, ko sva s princesko brodila po globokem blatu in obrnila, ko nama je bilo vsega preveč, potem pa kmalu zatem v precej podobnih razmerah zmogla do konca. Takrat nama je prijazno dekle odklenilo kopalnico, v kateri sem stuširal princesko in jo očedil, sam pa sem se samo temeljito umil in se preoblekel v čista oblačila. No, danes bi lahko bilo podobno, kar se blata tiče. Lahko bi brodil, čofotal, a sem se modro odločil drugače. Že tako sem si moral pri avtu preobleči hlače, da sem se tudi preobul, pa se razume samo po sebi. 

Okrepčan sem se do avta vrnil po taisti poti, če ne bi bilo blata, pa bi lahko nadaljeval naprej in potep zaokrožil. Prihodnjič, recimo. 

Preoblečen in preobut sem se odpeljal do bližnje Marine Julie in se še tam sprehodil, tokrat tik ob morju. Po plaži in velikem pomolu, razgledi proti Trstu, gradu Miramare in zaledju krasni. Tudi v Marini Juliji spominov za debelo knjigo, če bi šel v podrobnosti, verjetno za nekaj njih, nekaj manj debelih.

Do Solkana kot običajno, skozi Gorizio in Novo Gorico, vmes kupim svečko za Majo, ekološko, sonček jo polni. Potem sem dolgo ždel pri njej in se spominjal, se med spominjanjem razgledoval na Sveto Goro in Sabotin, nakar pokličem Nejca, da mu povem, da bom kmalu tam. Četrt ure kasneje sem že postrežen s kofetkom, tudi nona in nono sta doma. Prijeten klepet o tem in onem, ne traja dolgo, da pokliče znanka, s katero sem zmenjen, da jo obiščem. Do Dobravelj ni daleč, enako kot zadnjič falim stransko cesto, tema in nobenega smerokaza, se pač zgodi. Obrnem in sem mimogrede tam, tudi njen mož je doma, fino, lep čas se že nismo videli. Prijeten klepet je kar trajal, da smo prišli na tekoče, šele ob deveti in pol sem se odpeljal proti domu.

Dan, kot tisoče drugih pred njim. Po eni strani. In enkraten, neponovljiv, tako in drugače, po drugi . . .