sreda, 19. september 2018

Monti Floriz, Crostis, Pezzacul in Cuar dal Bec ter Cimone di Crasulina

Kimavec, sobota 8.9.2018

Današnji potep bi lahko opisal kot pravljico, ki se prične z: " Za devetimi gorami, za devetimi vodami". Gora resda ni bilo devet, voda pa zagotovo, saj naju je pot vodila tudi mimo sedmerih jezer(c), kalov za napajanje živine in prek deročih potočkov.

Lahko bi ga opisal kot pustolovščino, ki se zaključi takole: "Še preden sta se vrnila na izhodišče, so se priprave na reševalno akcijo že pričele." S prvega vrha sva namreč podaljšala pot do naslednjega in ker so naslednjemu sledili naslednji, se je potep zavlekel in k avtu sva se vrnila tik pred temo. 

Začela sva na prelazu Passo di Monte Croce Carnico in se po daljši poti odpravila proti koči Marinelli. Blizu Casere Floriz Alta sva zapustila označeno pot in jo po svoje ubrala navkreber. S pastirjem, ki je pasel ovce blizu planine, smo si prijazno pomahali v pozdrav, potem pa sva se čez drn in strn povzpela na greben, kjer sva ulovila stezico, ki naju je pripeljala na Floriz. 













Vrh je imeniten razglednik. Na eni strani prvak Karnijskih Alp, Coglians, ki se je skrival v gostih belih oblakih, in bližnje Collineta, Collina in Chianevate, ki so bile obsijane s soncem, in na drugi strani Crostis, Pezzacul in Cuar dal Bec, ki tvorijo dolg greben. 







Med  počitkom in razgledovanjem je pogled potoval po grebenu od Crostisa do Cuar dal Beca in naprej do vrha Cimone di Crasulina, ki je bil videti daleč, strašno daleč. 





Če bi človek dalj časa premišljeval, bi se verjetno premislil. Tudi midva sva se. Namesto nadaljevanja na Pic Chiadin in sestopa mimo koče Marinelli, sva se odločila, da pogledava, ali je Cimone di Crasulina res tako strašno daleč. Hitro sva vzela pot pod noge in se odpravila naprej namesto nazaj. Sestop do Forcelle Plumbs je bil hitro za nama, od tam na vrh Crostisa pa tudi ni bilo daleč. Tod sva srečala kar nekaj ljudi, potem pa vse do konca potepa nikogar, čeravno se nama je ne enkrat zdelo, da nisva čisto sama.







Do konca grebena sva se držala grebenske rezi, kjer je šlo, kjer ni, pa neizrazite poti nekaj nižje. Brez počitka seveda ni šlo. Malce daljšega sva si privoščila pod Cuar dal Becom, med katerim je princeska celo zadremala. Vreme je bilo kot naročeno za obiranje vrhov in vršičkov v dolgem grebenu. Zaradi oblakov sonce ni moglo posijati v vsem svojem sijaju, tako da vročine nisva trpela, vetra pa tudi ni bilo toliko, da bi nama bilo hladno.











Pred zadnjim vzponom sva morala prek neizrazitega sedelca na drugo stran grebena, tam malce navzdol, potem pa  naju je čakal še zadnji vzpon na zadnji vrh. Če je bila pot do tod s Floriza videti strašno daleč, je bil prelaz, kjer naju je čakal avto, od tod videti še kar blizu. Še kar. 







Na kratko sva se razgledala proti  Zoufplanu in na jezerca pod njim, na laghetti Zoufplan, nato pa sestopila do sedla Forca di Tierz pod Monte Terzo. Po krajšem počitku nekaj nižje sva se mimo Casere Chiaula bassa in Casere Collina Grande vrnila do avta. Skoraj dvanajst ur čudovitega potepa je bilo za nama, dvanajst ur trenutkov, ki zlepa ne bodo utonili v pozabo.











Ker sva bila zadnjih nekaj ur brez signala mobilnega omrežja, nisva mogla sporočiti, da se potepava dlje in drugje, kot sva sprva načrtovala. Ko sva pri avtu spet dobila stik s svetom, je bilo iz prvega SMS sporočila razbrati, da naju hudo pogrešajo. In iz prvega telefonskega klica slišati, da so že poizvedovali kaj storiti, če se kaj kmalu ne oglasiva. Konec dober, vse dobro, pravijo. Midva pa dodajava, da ni bil samo konec dober. Tudi začetek in vse tisto vmes. 

=> fotografije Monti Floriz - Crostis - Pezzacul - Cuar dal Bec - Cimone di Crasulina

ponedeljek, 10. september 2018

Monte Tiarfin - Cima Est

Kimavec, sreda 5.9.2018

Dolgoročno gledano so vremenoslovci obetali dva deževna konca tedna zapored. Ker težko zdržim dalj časa brez potepanj po nekoristnem svetu, sva se v gore odpravila med tednom. Pač ne gre, da bi tako dolgo ždel doma, četudi se to v pravšnji meri še kako prileže.

Nekaj let sem se odpravljal na to turo, preden sem se dejansko odpravil. Toliko gora je in toliko želja, da včasih pozabim, kaj sem si želel pred tednom dni, kaj šele pred mesecem ali letom. Če ne pozabim, pa vročinski valovi in deževna obdobja poskrbe, da se potepuški načrti spremene. Vse bo, samo nas ne bo ...

Čudovita planota, prek katere vodi cesta iz Furlanije v Benečijo in kjer stoji Casera Razzo, me vedno znova očara. Ker me silno mika spoznati nje lepote tudi pozimi, ko je pokrita z debelo snežno odejo, sem se na današnji potep odpravil z namenom prehoditi neznane mi poti okoli neznane gore, da mi bo svet pozimi bolj domač. Gore s tremi vrhovi, na katere ne vodijo markirane poti. Cima Est, imenovana tudi Crodon di Tiarfin, je najlažje dostopna in prijazna tudi do pasjih tačk, zato je prišla prva na vrsto.






Začetek potepa je bil tokrat zahtevnejši kot običajno, saj sem moral poskrbeti za tri pse. Ko sem izstopil iz avta in pozdravil gospo, ki je odpirala trgovinico na planini, je k meni pritekla psička in mi skočila v naročje. Ni dosti manjkalo, da bi se prekucnila. Na las podobna border collie-ju me je bila tako vesela, da nisem mogel verjeti. Legla je na tla in se pustila božati, me s smrčkom podrezala, ko sem jo prenehal, češ, še me daj in skakala okoli mene, da je bilo veselje. Ko sem počasi odprl prtljažnik, da sta se pozdravili s princesko, pa je izza vogala pritekel še mladiček, ki pa je moral imeti velikega očeta, saj ga je bilo skupaj skoraj toliko kot mamice. Precej dela sem imel, da sem pripravil nahrbtnik in se preobul, potem pa smo vsi trije odrinili na pot. Sprva po cesti v smeri Viga, potem pa levo v gozd. Psička kar nista in nista hotela domov, naj sem jima lepo prigovarjal ali se delal hudega in ju podil. Potem pa se je razigrana mamica, ki je vseskozi skakala sem ter tja, po nesreči dotaknila žice električnega pastirja, milo zajavkala in jo ucvrla domov, kot bi ji gorelo za petami. Prepričan sem bil, da jo bo tamali ucvrl za njo, pa temu ni bilo tako. Na vsak način je želel z nama in bolj sem ga podil domov, bolj je bil prepričan, da se želim samo igrati z njim. Šele ko sem se naredil zelo hudega in proti njemu vrgel nekaj storžev, je uvidel, da bo bolje, da gre tudi on nazaj. 




Po poti 208 sva se skozi gozd povzpela pod masiv Tiarfina in se višje prek sitnega melišča, kjer se nama je vse podiralo pod nogama, povzpela na škrbino, koder sva pogledala na drugo stran.








Monte Tiarfin - Cima Est (Crodon di Tiarfin)
Monte Tiarfin - glavni vrh
Pogled na vse tri vrhe Tiarfina je bil čudovit, dolinica pod njimi, podobna širnemu amfiteatru, nič manj. Tu sva zapustila markirano pot in nadaljevala po mestoma težje razvidni stezi, kjer so nama bili v pomoč možici. Po  precej položni poti sva prečila do vpadnice sedla med najinim in glavnim vrhom in se tam usmerila strmo navzgor. Na sedlu se je pogled ustavil na Clapsavonu in Biveri pred nama, na Morgenleitu in Pieltinisu nad Saurisom onstran doline in na jezeru pod njim. Mrč ni dopuščal ostre slike, a je bilo videno kljub temu čudovito.









Od sedla do vrha sva stopila previdneje, saj je bil svet precej strm in izpostavljen. Ker na vrhu ni bilo križa, pod ali blizu katerega običajno sedem, sem poiskal najbolj ploščato skalo in sedel nanjo. Veter, ki je med vzponom nekaj časa hladno vlekel, je pojenjal in ždenje na vrhu nama je zelo prijalo. Okrepčilo nič manj, vedno tako, da princeska nekaj malega mojega snede, dočim jaz njenega nikoli nič.







Do mesta, kjer sva gor grede stopila na brezpotje, sva se vrnila po isti poti, tam pa nadaljevala po čudoviti dolinici do sedelca Forca Rossa. Pred oziroma pod nama se je odprl prostran svet pod Clapsavonom in ni mi bilo potrebno zapreti oči, da sem si lahko predstavljal, kako lepo mora biti tod pozimi, ko je vse pokrito s snežno odejo. Nekoč bi se rad prvi dan povzpel na Tiarfin in s sedelca pod njim odsmučal do planine Chiansaveit, naslednji dan pa opravil vzpon na Clapsavon in odsmučal še z njega. Bivak na planini obeta prijetno bivanje, pobočja na gori imenitno smuko, oddaljenost izhodišča pa obilo samote. Ker pa je še poletje, o tem raje potem.











Prek prostranih pobočij sva zložno sestopila do sedelca Forcella della Croce di Tragonia, vmes zobala borovnice, ki so imele lepo barvo, okusa žal ne, in od tam nadaljevala proti Caseri Mediana. Nad njo sva se prek šavja izognila kravam in se po cesti vrnila na izhodišče. Vnovično srečanje s pasjo mamico je bilo enako prisrčno in veselo kot zjutraj, tamalega pa ni bilo na spregled.  





















V trgovinici na planini sem kupil skuto in med, v Saurisu Wolfov pršut in panceto in v Villa Santini še sadje in hruškov sok. Če sem poskrbel za dušo, ne gre, da ne bi tudi za telo.

=> fotografije Monte Tiarfin - Cima Est