Gemona del Friuli-San Daniele del Friuli-Nogredo di Corno-Fagagna-Artegna-Gemona del Friuli (kolesarjenje, <-> 117 km, ↗ 900 m)

Veliki traven, petek 8.5.2026

Danes sem spoznaval odročnejše kraje ino manj prometne ceste med njimi, nekaj malega vstran od glavnih prometnic. O tem, da iz avta mimobežno vidiš precej, sem že pisal. Podobno mimobežno dogaja tudi na biciklu, le da se v tem primeru komot ustavim in stopim z bicikla, si kaj pobliže ogledam, pobožam kako živalco ali s kom poklepetam. Imam stik, če tako želim, kar za volanom pač ne gre.

Itinerar sem zastavil tako, da sem izbral nekaj večjih krajev, potem pa med njimi poiskal čimbolj stranske ceste. Tako me bo pot vodila tudi skozi kraje, še največ vasi, za katere drugače ne bi nikoli vedel. S tem se mi bodo odprla nova obzorja in nove ideje za potepe takšne ino drugačne sorte.

Med načrtovanjem potepa sem tako intenzivno iskal stranske ceste, da še opazil nisem, da je od Ossopa dalje nekaj kilometrov makadama, kar ni ravno primerno za mojo specialko. A sva jih nekako zmogla, bicikel in jaz, tubeless in širša guma, tako da je šlo dokaj na izi. Vseeno bom v bodoče bolj pozoren, asfalt je le asfalt, za šoder imam drugo bičikleto. Kakorkoli, čim je bil makadam pri kraju sem močneje pritisnil na pedala in po bolj ali manj znanih cestah hitro zmogel do San Daniela. Mestece je znano po vrhunskem pršutu in ker si le tega prav tod še nisem privoščil, v osteriah ali trgovinah pač, sem v bifeju nasproti cerkve sedel k počitku in si privezal dušo. Panin s pršutom in sirom je bil odličen, čeravno bi poleg bolj prijal kozarček rujnega, sem se raje odločil za lemon sodo in kofe. 

Do tod precej domače, ceste ino kraji, skozi katere sem se pripeljal, naprej pa precej novega. Pot me je vodila skozi vasice in manjša mesteca, kjer sem bil na bolj glavnih cestah, so mi bile le te ponekod precej domače, dočim so mi bili kraji ob stranskih, bolj lokalnih cestah še neznani. Večinoma. Skozi Cisterno sem že kolesaril, večkrat, pa tudi skozi Fagagno recimo, in seveda med Artegno in Gemono, ta konec mi je zelo domač. Ponekod sem malce krožil po okoliških cestah, ponekod bolj ulicah, recimo med Coloredom di Monte Albano in Treppom Grande, da sem pokukal, kam bi se lahko odpeljal prihodnjič. Prometna situacija mi je bila med potepom naklonjena, ponekod kilometre dolgo nobenega vozila, na bolj glavni cesti pa tu in tam kak avto ali kamion (pre)več, vsaj za moj okus. Vreme mi je šlo na roko, pretežno jasno, kratek čas tudi bolj oblačno, takrat kar hladno. Večji del dneva so bile okoliške gore pokrite s kopastimi oblaki, ob pogledu nanje sem bil prav vesel, da sem se odločil za bičikleto. Že blizu Artegne so noge postale utrujene, pomislil sem na bife, kar najdem v kolesarski torbici še eno energijsko ploščico. Ker sem imel tudi še nekaj pijače sem na kratko posedel v bližnjem parku in se malček spočil in okrepčal. Pomislil sem na to, ne prvič, da se premalo ustavljam in da premalo jem, kaj konkretnejšega seveda. Že večkrat sem si zabičal, da bom naslednjič nekje na pol poti pojedel nekaj toplega, bolj na začetku potepa pa brioche in kofe. Naj bodo ploščice za povrh, za bolj proti koncu, recimo. Pa mi še kar ne znese, da bi se držal tega, čeravno vem, da bi mi šla potem tista približno druga polovica kolesarjenja lažje od nog. Verjetno tudi hitrejše. 

Kakorkoli že, potem ko sem spraznil zaloge, je šlo nazaj do Gemone sorazmerno zlahka, tudi solidno hitro. Na klancu od katedrale (duomo) dol sem spet prekoračil dovoljenih trideset na uro, tod se vedno nasmehnem, če radar slučajno deluje. Potem pa še malo po kolesarski in že sem bil pri avtu. Sila počasi se preoblečem in preobujem, ležerno, še počasneje pospravim kolesarske pripomočke in naložim bicikel na prtljažnik. Potem pa stopim v slaščičarno, pred katero sem parkiral, pogledam kaj nudijo, naročim tortico in kofe in sedem zunaj na teraso. Še preden me je prijazno dekle postreglo, sem že predel kot zadovoljen muc. Kaj ne bi, po stosedemnajstih prevoženih kilometrih in skoraj tisočaku višinske razlike. Potem se posladkam, s kofetkom okrepčam in že sem na poti domov. 

Domov grede spet več razmišljam o tem kaj bo, kot o tem, kar je (pravkar) bilo ...

-> posnetek prevožene poti

Zajavor (Zaiavor, 2026)

Veliki traven, petek 1.5.2026

Kapelica, mimo katere sem se peljal zadnjič z biciklom, me je spomnila na čudovit potep, ki sva ga opravila z Majo na Ivanac. Naprej do Humina sem imel vrh glave dovolj časa, da sem obudil spomine na najine potepe v teh krajih, med drugim tudi na Lanževico v Stolovem  grebenu in Zajavor na drugi strani prelaza /sedla Tam na Meji. Stolov greben sem svoje čase pogosto obiskoval, naj si je šlo za pristop na vrh ali dva, tudi prečenje, v kopnem in v snegu, dočim sem oziroma smo Zajavor obiskali samo enkrat z mojima pikicama, Majo in princesko. Odločitev kam naslednjič, tako ni bila težka ...

Zaradi ohladitve, ki je zajela naše kraje, se mi vročine ni bilo bati, prej zmrzali, če bi zgodaj vzel pot pod noge. Zato sem zjutraj poležal in se šele sredi dopoldneva odpravil navkreber. Dan sončen, da je veselje, in sam na poti, čeravno je bilo parkirišče pri zapuščeni gostilni na Tam na Meji precej polno. Pomislil sem na to, da se zadnje čase precej pozno odpravljam na ture, da s hojo pričenjam ob uri, ko bi moral biti že visoko v robeh. In se potolažil, da bom že še vstal oziroma vstajal sredi noči, če oziroma ko bo kaj takega potrebno ...

Na Zajavor sem se spomnil vsake toliko, kaj več kot to pa ne. Čemu, ne vem, konec koncev sem bil v zadnjih letih kar nekajkrat na Matajurju, prav tako na Stolu, na Zajavor, ki je tudi tu nekje, pa nisem pomislil.

Podobno kot na zadnjih dveh potepih sem hitro ujel pravi ritem, vklopil avtopilota in se izgubil v času in prostoru, skupaj s spomini in željami. Mulatjera me je vodila skozi gozd, ves čas zložno navkreber, tu pa tam sem imel nekaj malega razgledov na Stolov greben. Spomnil sem se knjige "Ciociara" Alberta Moravie (prevod Silvester Škerl, l.1960), ki jo prebiram te dni. Tega, da prevajalec za te sorte poti uporablja besedo "mulja pot". Veliko berem, raznorazna čtiva, pa takšnega prevoda še nisem zasledil. Všečno, vsaj zame. Premišljujoč o knjigi in še marsičem sem sčasoma prišel dovolj visoko, da sem skozi krošnje dreves uzrl greben, kamor sem namenjen, preden sem prišel na plano, pa sem nekje višje slišal še ljudi.

Ta konec poti, prehod iz gozda na odprta pobočja, pa krajše precej položno prečenje tu nekje, sem imel še dobro v spominu, tudi vršne strmine, ki je sledila nekaj kasneje, sem se še dobro spomnil. Med postankom za par požirkov in nekaj posnetkov sem višje na poti opazil kar nekaj njih, pričakovano, glede na precej polno parkirišče na izhodišču. Vse do "bochette Zaiavor" je bila pot zložna, mulja oz. mulatjera, tam sem prišel do krasnih razgledov na kaninske vrhe nad Rezijo, tudi na Skutnikov greben in še mnogokaj. Naprej do vrha je bilo precej strmo, tod sem prehitel nekaj njih, ki so se na pot odpravili pred menoj. Sčasoma je strmina popustila, zagledal sem križ na vrhu in ... No, in množico ljudi, tako številčne res nisem pričakoval. 

Sedel sem nekaj vstran in se prepustil spominu na tisti dan, ko smo sem gor prisopihali v troje. Raztreseni drobci spominov na trenutke tistega dne so se počasi sestavili v čudovito celoto, podobno kot bi zavrtel kalejdoskop in pokukal vanj. Dragocen in nepozaben spomin ...

Potem sem ždel, se spominjal, si želel, se razgledoval, tudi nekaj malega prigriznil in popil. Spomini so segali desetletja nazaj, želje v relativno bližnjo prihodnost, če se leto dni in pol razume kot relativno. Tukaj in sedaj sem bil bolj malo, recimo samo med razgledovanjem in fotografiranjem ...

Potem sem pocrkljal prijaznega psička, fotografiral nekaj njih, ki so želeli skupno fotko za spomin in že sem bil na poti v dolino. Že doma sem se odločil, da sestopim po taisti poti, saj si želim vrh obiskati še z druge strani in bom takrat potepu še kaj dodal. Do škrbinice previdnejše, potem pa je korak stekel in urnih nog naokrog sem bil mimogrede v gozdu. Nekaj prej sem dohitel gamsa, ki se je zvedavo oziral proti meni, prav nič plašen ni bil videti. Nekaj časa sva šla v isto smer, vedno na zanj varni razdalji, potem pa je zapustil markirano pot in se izgubil v gozdu. Sam se nisem, kar hitro sem opravil s sestopom in ko sem stopil iz gozda na asfaltno cesto, je bilo skoraj kot bi stopil iz pomladi v poletje. Precej toplo, vroče pač ne.

Pri avtu se malce spočijem, preoblečem, seveda tudi preobujem, in že sem na poti v Zajnco. Čeravno le ta ni ravno za prvim ovinkom, tudi za drugim ne, mi je pot do tja minila kot bi trenil. Na cesti kar nekaj prometa, pač prazničen dan, tudi počitnice, dolina sama pa še samotna, takšna, kot jo imam najraje. Samo dva avta na parkirišču, razumljivo glede na to, da so koče še zaprte in v gorah še kar nekaj snega. Justi in Vinko sta me že pričakovala, lepo se je srečati po daljšem času. Poklepetamo o tem in onem, vmes me Justi postreže z okusno enolončnico in še toplim kruhom. Joj, kako je teknilo, dvakrat sem si naložil in verjetno bi zmogel še žlico ali dve, če me ne bi čakalo še pecivo in kofe.  

Še čez Vršič, zapornice so dvignjene, ni daleč čas, ko se bo videlo, ali nov prometni režim deluje. Do doma doživeto počasi postane spomin, pozno zvečer na kavču že premišljujem kaj sledi ...

-> fotografije Zajavor (Zaiavor, 2026)

-> posnetek prehojene poti