Sušec, sreda 11.3.2026
Legendarni prelaz nad Azurno obalo, sila priljubljen tudi med profiji, veliko njih živi v bližnjem Monte Carlu. Kraljevska tura, ki sem jo stežka pričakal. Mega!
Po včerajšnjem deževnem dopoldnevu in bolj kot ne suhem, a pretežno oblačnem popoldnevu, sem končno dočakal Col de la Madone. Ceste so bile zjutraj že suhe, jutro jasno in kar toplo, počutje na nivoju. Krepak in obilen zajtrk, za spremembo dve kavi, sveža limonada namesto spremute, med kofetkanjem še zadnjič preletim ruto, vnešeno v Garmin. Še v druge cunje in po bicikel na teraso, zdrenjava se v dvigalo, ciao dekletoma v recepciji in že se mi dogaja.
Do kazina, tam zavijem na promenado, po njej do prvega križišča, kjer me ustavi rdeča luč na semaforju. Kar se tik mene ustavi mladenka, takisto na biciklu, in me ogovori. Zardim in ji rečem: "že ne parle pa franse". Mladenka, ful nasmejana in razpoložena, me potem po angleško vpraša, kam sem namenjen. Odgovorim ji, da grem na Col de la Madone, potem pa spust na drugo stran in čez La Turbie nazaj v Menton. "Ulala" je rekla na to, v tem se je prižgala zelena, tako da se ji še zahvaliti nisem mogel, kaj šele, da bi jo vprašal, kam je namenjena ona. Tako fajn se mi je zdel njen "ulala", še bolj način, kako ga je izrekla, da je zlepa ne bom pozabil. Če bi stal, namesto sedel na biciklu, bi verjetno zrasel za kak centimeter. Zamišljen sem čisto spregledal, da gonim v že kar konkreten klanec. Prestavim v lažjo prestavo, pa še vedno ne gre nikamor, šele ko prestavim v najlažjo, mi steče, kot se spodobi. Počasi ujamem ritem, malce popijem, in že mi gre kot po maslu. Umaknjen v svoj svet, kot običajno, se izgubim v spominih in željah, na Garminu spremljam kaj dogaja za menoj, ob prijetni glasbi uživam trenutek, v katerem sem. Ko pripeljem nad zadnje hiše sem deležen prvih razgledov, obcestni smerokazi mi kažejo razdaljo do prelaza in trenutni naklon, vsake toliko se spomnim kakega prizora iz dokumentarcev o kolesarjenju na ta prelaz, ki sem si ga ogledal na YouTube.
Če se mi je ne tako davno tega zdelo, da lahko o čem takem samo sanjam, to je, o bolj oddaljenih krajih in kolesarjenju na znane prelaze skozi znane kraje, oboje vezano na kolesarsko zgodovino in kolesarske dirke, na Grand Tour-e in spomenike, se mi v trenutku, v katerem sem bil, to ni zdelo nič posebnega. Simple. Pač rezerviraš hotel, naložiš bicikel na prtljažnik, in se odpelješ zdoma. Aja, še prej pa se kondicijsko pripraviš, vsaj do neke mere, da imaš potem več od počitnic. Kar se gora tiče, so mi potovanja domača, Švica, sosednji državi, tudi Chamonix in Nemčija, recimo, biciklistično pa dlje od Dolomitov še nisem prišel. Sedaj, ko sem videl, da je potovanje do Azurne mačji kašelj, mi misli uhajajo celo v Španijo, konec koncev Barcelona niti ni tako daleč naprej. Če sem pred štiridesetimi leti, v časih pred Garminom, mobilno telefonijo in kreditnimi karticami, zmogel dobrih pet tisoč kilometrov dolgo potovanje s Trabantom, ne vem, čemu ne bi kaj podobnega zmogel danes, z limuzino in vsemi pritiklinami modernega sveta ...
Razmišljajoč o vsem tem in še čem pripeljem do križišča, koder je desno nekaj malega do vasice Sainte Agnes, levo pa gre moja pot na Col de la Madone. Bi, ne bi, bi, ne bi, sem razmišljal, ali naj naredim ovinek do vasice. Danes mi je žal, da ga nisem, ne bi se kaj dosti zamudil, v tistem trenutku pa sem razmišljal drugače. Prvo tisto, kar si sila želim, to je prelaz, potem pa še kaj za povrh, če tako nanese in če se bom počutil še dovolj svež. Si pa zamujene vasice ne ženem kaj prida k srcu, običajno je tako, da kaj malega ostane za drugič, ali se ta drugič kdaj dejansko zgodi, pa je že drugo vprašanje.
Že tako ozka cesta je bila od tod naprej še ožja, počutje je bilo na nivoju, z užitkom sem gonil v klanec in na Garminu spremljal, kako se nabirajo kilometri. Seveda sem se vse od Mentona tu pa tam ustavil in naredil kak posnetek, višje sem bil, več in dlje se je videlo. Sčasoma sem prisopihal do tunelov, vsekanih v skalo, spomnil sem se opisov in posnetkov in se zavedel, da je do prelaza samo še nekaj malega. Da bo ena od želja kmalu postala resničnost in da ni daleč čas, ko bo samo še lep spomin. Prestavil sem v težjo prestavo, krepko pritisnil na pedala in na vso moč odpeljal, kar je še ostalo do prelaza. Za dušo, veselje, enostavno sem si dal duška, tako fino fajn sem se počutil. Na prelazu nekaj njih, manj kot je prstov na roki, vključno z menoj.
Prislonim bicikel na tablo, ki označuje prelaz, naredim par posnetkov, malce popijem in prigriznem. V tem kratkem času se vsi odpeljejo v dolino, na drugo stran, kot bom potem storil tudi sam. Joj, kako je prijala samota v tistem trenutku, da smo bili samo prelaz, moj bicikel in jaz. Na eno stran razgledi na gore Primorskih Alp oziroma Alpes Maritimes, še zasnežene, na drugo nižina, od koder sem prišel. Podobno, kot med turo do Sospela pred dnevi, imam tudi tokrat občutek, da sem nekje v divjini, daleč proč od ponorelega sveta.
Dejansko pa je le nekaj deset kilometrov do mondenega Monte Carla in Nice. Med razgledovanjem opazim, da sta na tabli, ki označuje prelaz, in na spomeniku nekaj metrov stran, navedeni različni višini prelaza. Na prvi 925m in na spomeniku 922m. Verjetno nisem prvi, ki mu je to padlo v oko ...
Do prelaza je bilo v klanec tako toplo, da bi šlo zlahka v kratkih rokavih, le v senčnih predelih me je hladilo. Da bo tekom spusta obratno, senca in hlad, da ne rečem mraz, sem vedel. Zato se topleje oblečem, si nadenem še rokavice in ruto okoli vratu, še nekaj trenutkov, da se misli urede, in že nadaljujem potep. Hitro sem v senci, res je hladno, ko spustim, me že zebe. Cesta je suha, tako da z užitkom polagam ovinke, tudi na tej strani je par krajših tunelov, vklesanih v živo skalo. Cesta je podobno ozka kot gor grede, ko mi nasproti pripelje avto, je med nama samo slab meter prostora, pa sva oba vozila ob robu. Potem pripeljem na s soncem obsijana pobočja, počutje je v trenutku prijetnejše, na enem od mnogih ovinkov se ustavim in razgledam. Pogled v dolino je veličasten, prav tako na gore v daljavi, tudi vasica Peille, kjer bom zavil v dolino, je videti kot na dlani. Gruča hiš, tesno stisnjenih v naselje, prislonjeno na strmo pobočje. Kar milo se mi stori od vsega lepega, trenutek, ko se ne zgodi nič posebnega, a mi vseeno ostane v krasnem spominu. Do Peille-ja sem imel še nekaj senčnih odsekov, kjer me je pošteno zeblo, čim sem zavil proti dolini, pa je skoraj v trenutku postalo precej topleje in s tem drvenje v dolino še bolj uživaško.
Nižje sem bil, več je bilo prometa, sploh potem, ko sem v La Grave-ju pripeljal na glavno cesto. Nič posebnega, le malce bolj sem bil pozoren na dogajanje za menoj. V nekaj večjem kraju La Trinite sem zavil proti domu, če smem tako napisati, še prej pa sem moral opraviti z zadnjim klancem do vasice La Turbie. Nekje na pol poti do tja me je začela loviti utrujenost, zato sem se na razglednem mestu na kratko ustavil, malce spočil noge in pojedel, kar sem še imel. Napitka imam dovolj, sem ugotavljal, kako energijsko ploščico več pa bi lahko vzel na pot. Naprej je šlo lažje, tudi bolj urno, in ko sem v krožišču udel izvoz do bližnje vasice, se mi je kar smejalo. Kaj se mi ne bi, tako fletna tura je bil tod skoraj pri koncu, čeravno me je čakal še dobršen kos poti do Mentona. Dobršen, a večji del navzdol in na koncu še nekaj malega po ravnem.
Na začetku vasice je pekarna Ma Première Boulangerie, na ograji pred njo je bilo prislonjenih kar nekaj biciklov. Ker se je še našel prostor za mojega, sem ga tudi sam prislonil tja, potem pa sedel za eno zadnjih prostih mizic. Tarte aux abricots, Coca Cola in kofe so me konkretno okrepčali, tako dobre pite nisem jedel že lep čas. Med sladkanjem sem na telefonu pokukal na zemljevid, zanimalo me je, kje približno me čakajo najlepši razgledi na Monaco oziroma Monte Carlo. Cesta do Cap Martina je speljana po pobočjih visoko nad kneževino, na nekaj mestih so imenitna razgledišča nanjo. Počitek mi je dobro del, ob misli na že prevoženo, sem samega sebe obrajtal. Sorodno občutkom po prevoženi Sellarondi, recimo.
Vedoč, da vse do Mentona ne bo sence, sem se nekaj manj "zadekal", kot sem se pred spustom s Col de la Madone, potem pa sedel na bicikel in vzel nadaljno pot pod kolesa. Po krajši ravnini se je cesta pričela spuščati, kmalu sem spodobno hitro brzel v dolino. Oziroma proti obali, to je morju. Široka in pregledna cesta je dopuščala uživaško drvenje, vsake toliko sem malce pritisnil na zavore, položil kak bolj zavit ovinek, potem pa pričel oprezati, kdaj bom ugledal kneževino. Ni trajalo dolgo, da sem jo uzrl, prvo mi je padel v oko velik črn nebotičnik. Pravzaprav visok, ne velik. Se ustavim in razgledam, kar vidim od daleč, se ujema s spomini izpred davnih časov. Mesto je res postavljeno na hrib, na strmo pobočje, ki se od morja dviga strmo gor. Bore malo ravnega, če že kje, večinoma na obali. Malce me je mikalo, še doma, med načrtovanjem počitnic, da bi tudi Monte Carlo z biciklom, pa sem se po videnem in prebranem na svetovnem spletu in tudi glede na moje blede spomine na kraj sam odločil, da ga obiščem peš oziroma se tja odpravim z vlakom. Dan kasneje se je moja odločitev izkazala za dokaj modro. Med razgledovanjem je nekaj kolesarjev pridrvelo navzdol, nekaj njih se je bolj ali manj hitro vzpenjalo navzgor, gledano ves čas potepa pa nas je bilo na kolesu dokaj malo. Res, pričakoval sem "gostejši" kolesarski promet. Po razgledovanju, obujanju spominov, izgubljanju v željah oziroma prihodnjem času ali časih, sem sedel nazaj na bicikel, pritisnil na pedala, da sem dobil nekaj zaleta, potem pa je šlo samo od sebe vse do morja oziroma obale. Če že, sem kvečjemu zaviral, poganjati pedal mi ni bilo potrebno.
V Cap Martinu sem pripeljal na promenado, vožnja po njej do Mentona je bila krasen zaključek krasnega kolesarskega potepa. Zame, rekreativca v zrelih letih, zlahka napišem krasnega kolesarskega podviga. Promenada je bila dovolj dolga, da sem do hotela premislil kam jutri in pojutrišnjem, tudi kako, potem pa bo že čas za slovo.
Pozno popoldan sem se spet sprehajal, pozno zvečer pa imenitno večerjal.
