Gruden, sobota 15.12.12018
Ker se nama je smučalo, sva iskala sneg. Povsod, kjer imajo snežne topove, ga je bilo več ali manj dovolj. Kjer topov ni in mora narava sama poskrbeti za zimske radosti, pa več ali manj premalo. Ko sva že skoraj vrgla smuči v koruzo, me je razveselila s predlogom, katerega sem zagrabil z obema rokama. Po opravljeni turi lahko rečem, da sva oba imela prav. Ona v tem, da je bilo snega dovolj za zvrhan koš smučarskih užitkov in jaz v tem, da je bilo ponekod snega komaj zadosti in sva morala popaziti na kakšen kamen ali skalo, bolj poprhano, kot pokrito s snegom. Vzpon sva z zaključila na sedlu, saj so bila vršna pobočja skromno zasnežena. Zgoraj sva se dričala po trdi podlagi, na kateri je bilo nekaj prstov pršiča, nižje po smučišču in ob njem, ter na koncu tudi nekaj malega po cesti. Ozek pas snega ob robu je dopustil smuko prav do avta. No, do glavne ceste pa res.
Pošta z željami za novo pošiljko snega je že romala pod Triglav, na naslov Dedka Mraza ...
Gruden, sobota 1.12.2018
Kadar se odpravim na potep v okolico Kobarida, še najtežje izberem pot do tja. Naj grem tja naokoli od spodaj gor, skozi Novo Gorico, ali od zgoraj dol, prek Predela, tod je vožnja spodobno hitra in udobna, ali po najkrajši, najbolj ovinkasti in najpočasnejši poti skozi Cerkno? Po mnogoterih potovanjih od zgoraj dol in od spodaj gor in nekaj manj mnogoterih po najkrajši, mi je k srcu še najbolj prirasla pot prek Predela, po kateri sva potovala tudi danes.
Ko sva parkirala nad Avso, princeska kar ni mogla pričakati, da se preobujem in pripravim vse potrebno za potep. Cvilila in cepetala je od neučakanosti, kot da že celo večnost ni bila nikjer. Tudi jaz sem se veselil "stare poti", katero sem nekoč že prehodil in mi je ostala v lepem spominu. Pot sama pač, doživljaji tistega dne precej manj.
Začel sem zamišljeno, ne prvič tako, zato sva se že na začetku izgubila. Mičkeno sicer, a dovolj, da sva morala narediti ovinek okoli bližnjega senika. Pot skozi gozd me je, tako kot prvič, zelo spominjala na Rog, kjer sem se pogosto potepal v otroštvu. Princeska se je po ekspresnem začetku hitro umirila in hoja je postala uživaško zložna. Tišina v gozdu je bila takšna, da je pokljanje suhih vejic pod podplati skoraj odmevalo. Ko sva prišla do ceste pod Srednjim vrhom sva zagrizla v strmino in kaj hitro zmogla do vrha.
Čeravno vajen krasnih razgledov z domačih in tujih gora, me le ti vedno znova navdušijo, saj je tudi tisto že večkrat videno vedno drugačno. Presunljivo lepi so brezkončni razgledi z vrh gora, pogosto zaradi njih pomislim na naše osončje. Tako kot je za prvo vidno goro naslednja in za naslednjo naslednja, so tudi za prvim planetom naslednji planeti in ko prideš do zadnje gore in zadnjega planeta in misliš da si na koncu, je tam nov začetek. Začetek novega pogorja, novega osončja . . . in morda tudi nove poti, naše, ko zaključimo s to tu.
Vreme nama je šlo na roko. Ni bilo mrzlo in tudi pihalo ni. Oblaki so bilo visoko in take sorte, da so prijetno krasili panoramo. Do Mrzlega vrha ni bilo daleč, tudi tam sva malce postala, potem pa nadaljevala navzdol, čeravno je bilo pred nama še precej navzgor. Z vrha Mrzlega vrha je bil videti Matajur precej oddaljen, a sem princesko mimogrede potolažil, da ne bo tako hudo, saj sem tod že hodil. Na koncu ceste, bolj kolovoza, sva malce počila in se odžejala, potem pa spet stopila v breg.
Ker je pot potekala v senci, kjer je bilo hladno, sva stopila hitreje in ni minilo dosti časa, da sva zmogla do vršnega grebena. Pogled na laško stran je bil manj impresiven kot na našo, malce tudi zaradi mrča, tako da nisem prepričan, ali sva uzrla tudi morje. Sva pa brez težav videla cerkvico vrh hriba, ki je bila že skorajda na dosegu roke. Še malce sem ter tja in gor in dol, tistega gor je bilo seveda več, in že sva stala pri "obelisku" vrh Matajurja.
Ko sem mimo cerkvice pogledal navzdol proti koči Pelizzo, so se mi ulile solze in umaknila sva se vstran, saj nisva bila sama. Spomin na zadnjo turo z Majo, ki sva jo opravila tod, je bil še kako živ. Takrat sva načrtovala, da bo ta pot zadnja pred zdravljenjem in prva po ozdravitvi. Žal je imela usoda oziroma tisto, kar mislimo, da usoda je, drugačne načrte . . .
Kar dolgo sva posedala zgoraj, saj sva našla zavetrn in razgleden kotiček in greh bi bilo hiteti nazaj v dolino na tak prelesten dan. Zobala sva dobrote, ki jih imava vedno s seboj, premišljevala vsak svoje in vsak po svoje, in na koncu stopila še do cerkvice, da sem pokukal vanjo.
Sestop sva opravila skoraj po isti poti. Mrzli in Srednji vrh sva izpustila in šla naokoli po cesti, preostala pot pa je bila navzdol grede istovetna tisti navzgor. In kot zanalašč sva se čisto na koncu spet izgubila in prišla na cesto po kolovozu nekaj pod parkiriščem. Se zgodi oziroma se nama dogaja.
Po turi sva se odpeljala na obisk v Zadnjico. Imeli smo se lepo, saj sva prišla ob pravem času in nas je bilo tam kar nekaj, s katerimi se že dalj časa nismo videli. Na Vršiču sva počakala na sončni zahod, potem pa odpotovala domov.
Med vožnjo je potep postajal prijeten spomin, jaz pa sem razmišljal o tem, da so vračanja pravzaprav začetek odhajanj . . .
=> fotografije Matajur (iz Avse po stari poti)
Listopad, petek 30.11.2018
Tokrat je bilo najino izhodišče pri cerkvi v Piano D'Arta.
Pinnacoli oziroma Campanili dei Lander, zemeljski stolpi in stolpiči, precej podobni tistim v Segonzanu, so bili najin cilj. O nadaljevanju na Monte di Rivo sem razmišljal bolj potihoma, saj zaradi jutranjega opravka nisem vedel, kdaj bova začela s turo.
Ozka cesta je na koncu vasi postala mulatjera, ki naju je pripeljala do potoka, onstran katerega sva malce sestopila.
Pobočja, po katerih naj bi se nadaljevala najina pot, so bila razdejana, debele smreke so polomljene in izruvane ena prek druge ležale na tleh. Na začetku poti je bilo nekaj smrek požaganih, zato sem upal, da bo tudi višje tako. Kaj hitro sva ugotovila, da iz te moke ne bo kruha. Višje sva bila, slabše je bilo, vrh vsega pa je pot postala tudi precej blatna. Malce me je skrbelo, če bova skozi podrtijo znala najti pot nazaj, saj sva se vzpenjala izven označene poti. Tam pač, kjer sva lahko splezala pod ali nad podrtimi debli. Ko je bilo za nama nekaj skrajno težko prehodnih mest in je bilo nadaljevanje videti najmanj enako zahtevno, če ne bolj, sem pod podrtim drevesom zagledal venec s svežim cvetjem in dve goreči sveči. Kar zmrazilo me je, zato sva se hitro obrnila in previdno sestopila. Ko sva se vrnila do kolovoza, sem nekaj višje pogledal za bližnjico, ki je narisana na zemljevidu, in jo tudi našel. Stanje poti je bilo istovetno že prehojeni poti, zato sva s turo zaključila.
"Gora ni hotela" sem rekel princeski in stopila sva proti izhodišču. Videla sva dovolj da veva, da se bova vrnila. In ker bova prihodnjič na izhodišču ob primerni uri, bo potep nekaj daljši z različnima potema navzgor in navzdol.
